VSM Sodba I Cp 1314/2004

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 768.989,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2004 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi "vseh pritožbenih razlogov iz katerih se sme prvostopna sodba izpodbijati (338/I člen ZPP)". Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo in presodilo:

- da sta tožnik in V. Š. sklenila ustni dogovor za posel, s katerim se je V. Š. zavezal najti dvostanovanjsko hišo, za nakup katere je dal denar tožnik. Po obnovi hiše, katera je bremenila tako tožnika (kapitalski vložek) kot V. Š. (organizacija obnove, iskanje kupca, prodaja, prepis), je bila hiša prodana tožencema za 57.000,00 DEM. Navedno dejstvo je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izpovedbe V. Š. ter listinske dokumentacije, na katero se prvostopno sodišče sklicuje v razlogih izpodbijane sodbe. Tak posel, v katerem sta dve osebi (tožnik in V. Š.) združili delo in kapital (nakup nepremičnine, reditev in prodaja le-te, dogovor o delitvi dobička), pa ni opredeliti kot posredniške pogodbe med tožnikom (naročitelj) in V. Š. (posrednik) v smislu 813. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kot smiselno navaja pritožba. Pritrditi je prvostopnjemu sodišču, da je navedeno razmerje med tožnikom in V. Š. pravzaprav opredeliti kot družbeno pogodbo v smislu pravnega pravila paragrafa 1175 ODZ.

- da sta tožeča in tožena stranka za navedneo nepremičnino sklenili kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je tožnik (navedeni je bil tudi v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine) tožencema prodal nepremičnino za ceno 3,000.000,00 SIT ter dovolil vpis lastninske pravice na navedeni nepremičnini na toženca, kot je podrobneje razvidno iz prodajne pogodbe (priloga A2).

- da je bila dejanska kupnina v znesku 57.000,00 DEM (5,700.000,00 SIT) po tožencih plačana in izročena V. Š., ne pa tožniku. Kupnino pa sta V. Š. izročila zato, ker jima je ob razgovoru med vsemi štirimi (tožnik, toženca, V. Š.) tožnik sam rekel, da naj kupnino izročita V. Š., kar je potrdil tudi V. Š., zaslišan kot priča.

- da tožnik od V. Š. očitno (dela) kupnine ni prejel.

Po določbi prvega odstavka 305. člena ZOR mora obveznost biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Po zgoraj navedenih pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka, da je sam tožnik določil V. Š. kot osebo, kateri se naj izpolni obveznost, plača kupnina. To dejstvo izhaja iz navedb obeh tožencev zaslišanih kot strank, pri čemer njihove navedbe potrjuje tudi priča V. Š., kot je že obrazloženo. Tako pooblastilo pa je bilo v danem primeru (družbena pogodba) lahko dano tudi v ustni obliki, pri čemer pri prodajni pogodbi za nepremičnine, ki sicer mora biti v pisni obliki, ni obligatoren element pogodbe dogovor o upravičencu za prejem izpolnitve. Povedano pa je že tudi, da razmerje med tožnikom in V. Š. ni pravno opredeliti kot posredništvo in zato tudi ni potrebe po pisnem pooblastilu za sprejem izpolnitve v smislu 815. člena ZOR. Tako pa se tudi pritožbena izvajanja, da V. Š. sploh ni imel nobenega pooblastila za sprejem kupnine oziroma, da bi to moralo obstajati v pisni obliki, pokažejo kot neutemeljena.

V zvezi s pritožbnimi izvajanji na eventualno maksimo iz prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je tožeča stranka že v tožbi in tudi v prvi pripravljalni vlogi dejansko navedla že vsa dejstva in dokaze, ki so odločilni za presojo v predmetni zadevi. Pravilna uporaba materialnega prava pa je v domeni sodišča. Pritožbena izvajanja v zvezi z zaslišanjem prič (D. P. F. in S. F.) pa so tudi neutemeljena. Navedeni priči sta bili sicer zaslišani "izven glavne obravnave", vendar je bila njuna izpovedba v prisotnosti tožeče stranke prečitana na glavni obravnavi (zapisnik na list. št. 74) in tožeča stranka na tako izvedbo dokaza na glavni obravnavi ni imela nobenih pripomb. Tako pa prvostopnemu sodišču ni moč očitati neenakopravnega obravnavanja in s tem po pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi izvedbe dokaza na glavni obravnavi pa tudi ni podana relativna bistvena kršitev določb postpka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sicer pa izpovedba navedenih prič nikakor ne predstavlja odločilnega dokaza v predmetni zadevi, sa je temeljno vprašanje te zadeve pravilnost izpolnitve v smislu 305. člena ZOR.

Skratka, toženca sta v danem primeru, kot že pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, izpolnitev (plačilo kupnine) opravila v skladu s prvim odstavkom 305. člena ZOR, ker sta svojo obveznost izpolnila osebi (V. Š.), katero je določil sam upnik.

Neuspešna pa je tudi pritožbena graja odločbe o pravdnih stroških. Pregled odločbe o pravdnih storških namreč pokaže, da je prvostopno sodišče pooblaščencu tožeče stranke nagrado odmerilo v skladu z dejansko opravljenim in potrebnim delom pooblaščenca tožencev ter Odvetniško tarifo - OT. Pritožbeno sodišče se tako v celoti pridružuje odločitvi prvostopnega sodišča o stroških pravdnega postopka.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060.členom Obligacijskega zakonika - OZ. Paragraf ODZ pa je uporabilo kot pravno pravilo.