VSK sodba I Cpg 125/2006

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 14.025,27 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter za 2,5 % letne zamudne obresti od navedenega zneska od 19.4.2004 do plačila, prav tako v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila; ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 14.025,27 EUR s p.p. oziroma v tolarski protivrednosti navedenega zneska po srednjem tečaju Banke Slovenije; odločilo, da se zaradi navedenega pobot ne opravi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 19.11.2004, v celoti vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 14.025,27 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter 2,5 % letne zamudne obresti od navedenega zneska od 19.4.2004 do plačila, prav tako v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, poleg tega pa še stroške izvršilnega postopka v znesku 45.862,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2004 do plačila; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 159.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2006 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče pobotnemu zahtevku tožene stranke v celoti ugodi, zatem pa opravi pobot med terjatvijo tožeče stranke brez zamudnih obresti, ki so neutemeljeno priznane, in terjatvijo tožene stranke ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov tega postopka, vključno s pritožbenimi stroški z zamudnimi obrestmi. Opozarja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da je šlo v konkretnem primeru za neutemeljeno ravnanje tožeče stranke kot dobavitelja, niti za stalno poslovno sodelovanje in da ni izkazala nobene predpostavke odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Vendar je pri tem prezrlo, da je tožena stranka predlagala številne dokaze tako glede tožnikovega neutemeljenega ravnanja, kot glede njegove odškodninske odgovornosti, ki pa jih je vse po vrsti zavrnilo ali pa napačno presodilo. Vsa naročila so vrsto let potekala ustno, po telefonu, preko elektronske pošte in faks sporočil, ki pa jih tožena stranka večinoma ni hranila. Zato je predložila izpiske prometa s tožnikom po posameznih letih, ki vsekakor izkazujejo stalen poslovni odnos med pravdnima strankama. Na naroku je pooblaščenec tožeče stranke prerekal, da so predhodna naročila potekala na enak način kot naročilo z dne 23.3.2004. Prav zato je tožena stranka takoj predlagala, da bo predložila vsa naročila, ki jih še hrani. Hkrati pa je kot dokaz predlagala, da tožnik predloži dokaze, na podlagi katerih listin je toženi stranki izdobavljal blago v obsegu, kot izhaja iz izpisa prometa s tožnikom. Vendar pa je sodišče tudi navedena dokazna predloga brez obrazložitve zavrnilo. Tudi z zaslišanjem prič in strank bi tožena stranka izkazala, kako je potekalo medsebojno sodelovanje, predvsem pa bi priče potrdile, da nepravočasno plačilo fakture ni bil razlog za prekinitev dobav toženi stranki po naročilu z dne 23.3.2004, saj je tožena stranka večkrat plačevala z zamudo in bi tožnik že zdavnaj prenehal poslovati s toženko. Očitno je, da je med delavko toženke Ž.M. in tožnikom obstajal dogovor, da slednja prekine delovno razmerje pri toženki ter da za tem dela za tožnika, saj je razpolagala z vsemi pomembnimi informacijami tožene stranke (vhodne in izhodne cene, seznam odjemalcev, prodajni pogoji ipd.). Prav zaradi tega dogovora je tožnik toženki zatrjeval, da naročenega blaga ni na razpolago, v resnici pa je isto blago že ponujal kupcem tožene stranke. Vse to se je dogajalo s posredovanjem bivše delavke tožene stranke, kasneje, ko je ustanovila družbo C d.o.o., pa preko te družbe. To je razlog, da tožnik ni izpolnil toženkinega naročila z dne 23.3.2004, saj je na ta način z lahkoto prevzel njene kupce. Zato je toženka predlagala poizvedbe pri družbi H. d.d., da bi se ugotovilo, kdaj je tožnik prvič ponudil blago tej družbi, kdo je za njega posredoval, v kakšnem obsegu (vrednost prometa po mesecih) ter kakšen je bil obseg prometa navedene družbe z Ž.M. oz. njenim podjetjem. Šele na podlagi tako pridobljenih podatkov bi toženka lahko izračunala višino nastale ji škode oziroma izgubljenega dobička. Pri tem ni odveč pripomba, da za ugotovitev obstoja in višine izgubljenega dobička predložitev bilanc nima nikakršnega pomena. Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga tožeča stranka glede na normalen tek stvari prav gotovo zaslužila, pa ga zaradi ravnanja oz. opustitve tožnika ni mogla doseči. Zato je v konkretnem primeru še kako pomemben podatek o obsegu poslovanja tožnika npr. s kupcem H. d.d., kakor tudi podatek o obsegu poslovanja, ki ga je toženka dosegala pred nepogodbenim ravnanjem tožnika in po tem, ko je tožnik sam začel poslovati z odjemalci tožene stranke. Na podlagi podatka o obsegu prodanega blaga tožnika in kasneje družbe C. d.o.o., preko katere je tožnik prodajal svoje blago kupcem toženke, bi toženka lahko izračunala višino izgubljenega dobička (izhodne cene - vhodne cene X obseg prodanega blaga = izgubljeni dobiček, ki bi po normalnem teku stvari pripadal toženki). Nastanek moralne škode pa očitno izhaja iz upada poslovanja z določenimi odjemalci tožene stranke. V kolikor bi sodišče dovolilo dokaz z ugotovitvijo obsega prodanega blaga tožnika in kasneje družbe C. d.o.o., kupcu H. d.d. po 23.3.2004, bi ugotovilo, da je do prekinitve oz. manjšega poslovanja s toženo stranko prišlo zaradi okrnitve poslovnega ugleda toženke pri njenih kupcih in ne morda zato, ker kupci ne bi več potrebovali določenega blaga. V zvezi s tem sodišče očita toženi stranki, da ni navedla nobene stranke, pri kateri bi trpel njen ugled, kar ne drži, saj je kot posledico okrnitve poslovnega ugleda predložila podatke o drastičnem upadu prometa za dva največja kupca. O nepogodbenih ravnanjih tožeče stranke pa pričajo tudi časopisni članki (vsi objavljeni po zaključku glavne obravnave, tako da jih toženka brez svoje krivde ni uspela predložiti sodišču do zaključka sojenja na prvi stopnji, ki zelo konkretno omenjajo predmetno pravdo z namenom čim bolj očrniti toženo stranko pred poslovnimi partnerji in širšo javnostjo. Poleg tega je škoda zaradi okrnitve poslovnega ugleda nepremoženjska škoda, kar pomeni, da bi moralo sodišče glede na okoliščine primera toženi stranki prisoditi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode (napr. upad prometa). Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi ugotovilo, da je šlo med strankama za stalno poslovno zvezo, torej bi morala tožeča stranka naročilo tožene stranke takoj zavrniti, saj se v nasprotnem primeru šteje, da ga je sprejela. Sodišče si določbe ZPP razlaga po svoje, predvsem pa mimo odločbe Ustavnega sodišča št. Up-312/03-16 z dne 15.9.2005 iz katere izhaja, da so sodišča dolžna upoštevati določbo 285. čl. ZPP. Če sodišče oceni, da stranka ni predložila vseh pravno odločilnih dejstev oz. ni predložila dokazov zanje, je dolžno stranko na to opozoriti, tega pa v predmetnem primeru ni storilo, ampak je temu nasprotno zavrnilo izvedbo skoraj vseh s strani tožene stranke predlaganih dokazov. Za toženo stranko je bil bistvenega pomena dokaz z zaslišanjem predstavnika H.-a, o načinu sodelovanja s tožečo stranko bi lahko izpovedal tudi P.M., ravno tako pa tudi direktorica tožene stranke in priča T.G. Izpodbija tudi del sodbe, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke iz naslova 2,5 % letnih zamudnih obresti od vtoževanega zneska. Po italijanskem pravu zakonska zamudna obrestna mera pride v poštev le, če stranki ne dogovorita višine zamudnih obresti (glej 1284. čl. italijanskega Civilnega zakonika). Višino obrestne mere za primer zamude pa sta stranki dogovorili oziroma izhaja iz vtoževane fakture tožeče stranke in je enaka višini tekoče bančne obrestne mere, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Dogovorjene obresti pa se zaračunavajo šele po preteku 30 dni po zapadlosti fakture. Izpodbija tudi 4. točko izreka glede povračila stroškov, saj je pooblaščenec tožeče stranke stroške priglasil prepozno, in sicer 20.2.2006, kar je razvidno iz priloženega stroškovnika, glavna obravnava pa se je opravila 13.2.2006.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki več let poslovno sodelovali, in sicer je tožena stranka pri tožeči stranki nabavljala ribe in druge morske sadeže; ugotovilo je tudi, da je tožena stranka predložila izpisek prometa po posameznih letih (priloga B 14 oz. verjetno prav: B 11), iz katerega je razvidna vrednost pri tožeči stranki nabavljenega blaga v obdobju od leta 2000 do leta 2004, in da tožeča stranka tam navedenim podatkom ni ugovarjala.

Po trditvah tožene stranke je tožeča stranka odškodninsko odgovorna, ker je neutemeljeno odstopila od pogodbenega sodelovanja z njo, s tem da ji ni dobavila blaga po naročilnici z dne 23.3.2004 (priloga B 2), za to isto listino pa je tožeča stranka zatrjevala, da je šlo le za povpraševanje po cenah blaga, ne pa za naročilo. Da navedene listine ni mogoče šteti za naročilo, je zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom, glede na to, da je tožeča stranka pravna oseba s sedežem v drugi državi. Ker so med strankama sporni učinki listine z dne 23.3.2004 (ali je šlo za ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe in za sprejem ponudbe), je treba glede na 1. odst. 19. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99), uporabiti določbe Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Ur.l. SFRJ-MP, št. 10-41/1984, v RS velja od 3.12.1993, dalje: konvencija). Ta v 1. odst. 18. čl. sicer določa, da če naslovnik ponudbe molči ali je nedejaven, to še ne pomeni, da sprejema ponudbo; vendar pa 3. odst. istega člena določa, da če naslovnik na podlagi ponudbe, prakse, ki sta jo strani medsebojno vzpostavili, ali na podlagi običajev izrazi, da sprejema ponudbo, z nekim dejanjem, kot je na primer pošiljanje blaga ali plačilo cene, ne da bi obvestil ponudnika, sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih, določenih v prejšnjem odstavku. Glede na to, četudi bi se v obravnavanem primeru štelo, da je pri listini z dne 23.3.2004 šlo za ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe, tožeča stranka nanjo ni reagirala, toženi stranki ni dobavila blaga, zato glede tega po toženi strani zatrjevanega naročila pogodba ni mogla biti sklenjena. Za vprašanje njene pravne učinkovitosti zato ne bi moglo biti pomembno, kako so med strankama potekala pretekla naročila, na katera se je tožeča stranka odzivala in toženi stranki dobavljala naročeno blago (ustno, po telefonu, preko elektronske pošte in faks sporočil, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi), ravno tako pa ne bi bilo pomembno, kaj bi glede načina dobav blaga v obdobju pred 23.3.2004 izpovedale priče, zato sodišče prve stopnje dokaznim predlogom tožene stranke v tem delu utemeljeno ni sledilo.

Vendar pa, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki več let poslovno sodelovali, je med njima očitno šlo za trajno dolžniško razmerje (četudi tožeča stranka to sodelovanje opisuje le kot posamezna naročila in posamezne posle, ki naj bi jih pogodbeni partnerici sproti zaključevali). Takšno razmerje pa, če bi držale trditve tožeče stranke, da je prekinila dobave blaga toženi stranki iz razloga, ker slednja ni poravnala svojih zapadlih obveznosti do nje, bi lahko prenehalo le z odstopom, pri katerem pa v vsakem primeru velja dolžnost obveščanja nasprotne stranke. Tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da bi ravnala na opisani način, ampak je kar prenehala toženi stranki dobavljati blago. Glede na to bi po mnenju pritožbenega sodišča šlo za kršitev pogodbenega razmerja in bi bila tožeča stranka odškodninsko odgovorna toženi stranki, če bi bile podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Vendar pa te tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso podane, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Konvencija v delu, v katerem ureja kršitev pogodbe, med drugim določa, da je povrnitev škode za kršitev pogodbe ene strani enaka pretrpljeni izgubi in izgubljenem dobičku, ki ju ima zaradi kršitve druga stran. To povračilo ne sme biti večje od izgube, ki jo je stran, ki je kršila pogodbo, predvidela ali bi jo morala predvideti pri sklenitvi pogodbe kot možno posledico njene kršitve, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana. Ena od možnih oblik povrnitve škode je torej tudi izgubljeni dobiček, pri čemer gre za tisti dobiček, ki ga druga stran ni ustvarila zato, ker je njena pogodbena stranka kršila pogodbo. Izhajati je torej treba iz podatkov o poslovanju tiste stranke, ki se sklicuje na dejstvo, da ji je škoda v obliki izgubljenega dobička dejansko nastala. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni ravnala tako, ni se sklicevala na lastne podatke o poslovanju, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati njen izgubljeni dobiček, ampak na podatke o zatrjevanem poslovanju tožeče stranke z družbo H. d.d. oz. na podatke o obsegu prometa tožeče stranke z omenjeno družbo (glede tistega blaga, ki ga tožeča stranka po trditvah pritožnice ni več prodajala njej, ampak družbi H. d.d.), njene zatrjevane izgube dobička pa na takšen način ni mogoče ugotavljati. Tožena stranka ima sicer prav, da za ugotovitev višine izgubljenega dobička predložitev bilanc nima nikakršnega pomena, saj ne gre za to, da bi se ugotavljal dobiček kot računovodska postavka, vendar pa tožena stranka pri vsej stvari napačno izhaja iz podatkov o poslovanju tretjih oseb namesto iz podatkov o lastnem poslovanju. Poleg teh razlogov, ki so vsebinske narave, pa gre tudi za formalne razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje ne bi moglo slediti predlogu tožene stranke za opravo poizvedb pri družbi H. d.d.; gre za to, da 1. odst. 228. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da sme sodišče drugi osebi naložiti, naj predloži listino, le tedaj, če jo mora ta po zakonu pokazati ali predložiti ali če gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se sklicuje na listino. V obravnavanem primeru pa za takšno listino ne gre.

Zatrjevano moralno škodo, ki naj bi jo zaradi okrnitve ugleda utrpela tožena stranka v posledici ravnanja tožeče stranke, tožena stranka enači z upadom poslovanja z določenimi odjemalci njenega blaga, vendar pa pri tem niti ne zatrjuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanim upadom poslovanja in okrnitvijo njenega ugleda, čeprav morajo biti, ne glede na to, po katerem pravu se presoja, tudi za takšno obliko škode podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Kar se pa tiče omembe časopisnih člankov, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, katerih namen naj bi po njenih trditvah bil čimbolj očrniti toženo stranko pred poslovnimi partnerji in širšo javnostjo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh listin v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče upoštevati niti kot dopustne pritožbene novote (337. čl. ZPP); gre za to, da so zgolj tisti dokazi, ki so obstajali do konca glavne obravnave, lahko dopustne pritožbene novote, ne morejo pa to biti tisti dokazi, ki so nastali po zaključku glavne obravnave (pritožnica pa trdi, da so bili članki objavljeni po zaključku glavne obravnave).

Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da tožena stranka samega obstoja terjatve tožeče stranke ni izpodbijala. Zato so, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, nedopustne pritožbene novote njene trditve v smeri, da sta se pravdni stranki dogovorili o višini obrestne mere za primer zamude (zaradi česar naj ne bi bila utemeljena 2,5 % obrestna mera) in da naj bi se dogovorjene obresti zaračunavale šele po preteku 30 dni od zapadlosti fakture. Kar se pa tiče odločitve o povrniti stroškov postopka (zadnji odstavek izreka izpodbijane sodbe), je res pooblaščenec tožeče stranke stroškovnik prredložil sodišču šele po zaključku glavne obravnave, vendar pa je povrnitev stroškov postopka uveljavljal pred koncem glavne obravnave (1. in 3. odst. 163. čl. ZPP), le njihovo specifikacijo v obliki stroškovnika je z dovoljenjem sodišča predložil naknadno, zato zatrjevana kršitev določb postopa v tem primeru ni bila zagrešena.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).