VSM Sodba I Cp 984/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki A.a spremeni tako, da v celoti glasi:

A.a) "Za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 2271, k.o. S., ID znak: parcela 2271, v lasti A. A., V. ulica 5, S., B. B., Ulica P. 1, S. in C. C., Š. ulica 8, S., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil, po obstoječi cestni trasi, v dolžini 38,55 metrov in v širini med 2,90 metrov v najširšem delu in 2,65 metrov v najožjem delu in je cesta gramozirana z utrjenimi kolotečinami ter poteka od javne ceste V. ulice po parceli 2268, k.o. S., ID znak 2268.

V presežku glede ugotovitve obstoječe poti v najožjem delu do 2,30 metra se zahtevek zavrne."

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo za potrebe gospodujoče nepremičnine v lasti tožeče stranke (v nadaljevanju tožnic) ustanovilo v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine 2271 k.o. S. služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil po obstoječi cestni trasi v dolžini 38,55 metrov in v širini med 2,90 metrov v najširšem delu in 2,65 metrov v najožjem delu ter v najožjih predelih 2,30 metra in je cesta gramozirana z utrjenimi kolotečinami ter poteka od javne ceste po parceli 2268, k.o. S.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženca) iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinjta se z zaključkom sodišča prve stopnje, da so tožnice nepremičnino tožencev uporabljajo od 22. 1. 1969 z vsemi vozili in se je priposestvovalna doba za pridobitev služnosti iztekla 22. 1. 1989. Sodišče utemeljitev obstoja oziroma nastanka služnosti opira na Izročilno in darilno pogodbo z dne 22. 1. 1969 (v nadaljevanju Pogodba), ki nikoli ni bila zemljiškoknjižno realizirana, razvezana oziroma izpodbijana, medtem ko se z dejanskim obsegom in načinom uporabe poti natančneje sploh ni ukvarjalo. Tožnice namreč zatrjevanja glede obsega in načina domnevne uporabe poti sploh niso konkretizirale, zgolj pavšalno so navajale, da naj bi nepremičnino tožencev uporabljale vseskozi in z vsemi vrstami vozil. Odločitev sodišča je protispisna, saj ugotavlja, da so svoj zahtevek tožnice uveljavljale na podlagi priposestvovanja in ne na podlagi pogodbe, sodišče pa svojo odločitev dejansko gradi na Pogodbi z dne 22. 1. 1969. Sicer pa sta toženca že v odgovoru na tožbo pojasnila, da nista bila stranki Pogodbe z dne 22. 1. 1969, nikoli z njo nista bila seznanjena, nepremičnino pa sta leta 1992 pridobila prosto vsakršnih bremen. Toženca sta ves čas zatrjevala, da je prvotožnica svojo nepremičnino uporabljala zgolj tako, da je nanjo dostopala peš, saj osebnega vozila, niti vozniškega dovoljenja ni imela, pokojni D. D. pa že desetletja na navedenem naslovu ni stanoval. Prav tako tudi hčerki D. D., ki sta tekom postopka vstopili v pravdo, nista poti koristili, svoje avtomobile so obiskovalci nepremičnine tožnic puščali na javni cesti, saj je tožnica zaradi sporov z drugimi sosedami ves čas nastavljala betonska korita in samokolnice ter sosedom onemogočala, da bi se vozili čez njeno parcelo, s tem pa je tudi sama sebi onemogočala, da bi na njenem zemljišču bilo parkirano vozilo. Tako je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, izpodbijana sodba je pomanjkljiva, sama s seboj v očitnem nasprotju, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Drugotožnica in tretjetožnica sta se iz nepremičnine leta 1983 oziroma 1985 odselili, torej še pred časom, preden je sploh bila pridobljena služnost. S tem pa so ugotovitve, da se je služnost vožnje izvajala neprekinjeno od ustanovitve služnosti leta 1969 v obsegu, kot je narekovala potreba gospodujočega zemljišča, povsem pavšalne. Prav tako se pot ni koristila za dostavo kurjave, obnove in obdelave, saj se obnova nikoli ni vršila. Sodišče pa je tudi zapisalo, da ne verjame tožencema, da bi naj za dobavo drv ali olja vedno pridobili predhodno dovoljenje tožencev, pri tem pa se je ponovno sklicevalo na Pogodbo iz leta 1969. Sodišče se do pisnih izjav posameznih prič ni opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prič, ki so v postopku podale pisne izjave, ni neposredno zaslišalo, čeprav sta toženca to izrecno predlagali, zaradi tega pa je bilo tudi kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno povzelo izpovedbo drugotoženca, češ da vožnje tožnicam nikoli ni preprečeval. Gre za starejšo osebo z zdravstvenimi težavami, vprašanja pa so bila sugestivna in kapciozna, tako je izjava drugotoženca, da vožnje nikoli ni preprečeval, izvzeta iz konteksta celotne izpovedbe. Drugotoženec jasno izpovedala, da se tožnice z osebnimi vozili niso vozile in so za vsakokratno dostavo kurilnega olja spraševale toženca. Prav tako pa je odločitev sodišča prve stopnje neobrazložena in nepreverljiva v delu, ki se nanaša na širino služnosti, ki jo sodišče v izreku sodbe določi v širini med 2,90 metrov v najširšem delu in 2,65 metrov v najožjem delu ter v najožjih predelih 2,30 metrov. Gre za povsem nejasno in protislovno odločitev sodišča, ki je v drugi pravdi že odločilo, da poteka služnost v širini med 2,60 v najširšem predelu ter 2,47 metrov v najožjem predelu, slednja zadeva pa je potekala tudi pred istim sodiščem in isto sodnico, sicer pa dostop do nepremičnine tožnic poteka zgolj v širini 1,93 metrov, tako da uporaba poti v širšem delu po gospodujoči poti niti ni bila mogoča in bi lahko bila dovoljena zgolj v maksimalni širini 1,93 metrov. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, zahtevek tožnic zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo se tožnice zavzemajo za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, drugotoženec je namreč jasno izpovedal, da uporaba poti nikoli ni bila sporna, sporno je bilo le vzdrževanje poti. Drugo in tretjetožnica sta parkirali pri prvotožnici in sicer tako, da je ena pustila avtomobil pred hišo, druga pa je avtomobil pustila drugje. Sodišče pa je dolžino in širino poti določilo glede na nesporne ugotovitve kot izhajajo iz zapisnika z ogleda na kraju samem dne 15. 3. 2019 in priloženih fotografij k temu zapisniku.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Na podlagi tako opravljenega preizkusa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba sodišča ustrezne razloge in se da preizkusiti, res pa je v izreku izpodbijane sodbe prišlo do določenega protislovja kar pa je sodišče druge stopnje samem samo saniralo in v tem obsegu izrek sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki v postopku ni zaslišalo prič, ki so podale zgolj pisne izjave oz. se do pisnih izjav ni opredelilo. S tem zatrjuje, da je bilo toženki kršeno načelo kontradiktornosti, saj ni mogla neposredno zaslišati prič, ki so podale pisne izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pribavilo pisne izjave prič v skladu z 236.a členom ZPP. Predlog po zaslišanju predlaganih prič pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da njihovo neposredno zaslišanje ni bilo potrebno, upoštevaje ugotovitve s samega ogleda, listinskih dokazov ter izpovedb strank, saj je že na podlagi slednjega dejansko stanje dovolj razjasnjeno in neposredno zaslišanje prič ni bilo potrebno, saj so vsebinsko potrdile izpovedbe strank. Sodišče prve stopnje je tako glede na dejstvo, da so priče podale pisne izjave, kot tudi glede na ostale izvedene dokaze, štelo dokazni predlog za njihovo zaslišanje za nepotreben.

8Kljub določbi šestega odstavka 236.a člena ZPP, po kateri mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, lahko sodišče vendarle argumentirano zavrne takšen dokazni predlog. Na takšen zaključek namreč napotuje sistemska razlaga, saj bi formalistična razlaga nasprotovala namenu zakonodajalca ali celo posegla v načelo proste presoje dokazov, ki izhaja iz temeljnih določb ZPP in sicer 8. člena ZPP, ki daje sodišču prve stopnje možnost, da zavrne predlog po zaslišanju prič, ki so podale pisne izjave, če oceni in substancirano obrazloži, da niso izkazane potrebe po dopolnjevanju dokazne ocene še z izvedbo dodatnih dokazov - neposrednim zaslišanjem prič¹. Sodišče namreč ne veže nobeno obvezno dokazno pravilo, procesno načelo proste presoje dokazov sodišču dopušča zavrnitev tistih dokaznih predlogov, za katere oceni, da so nepomembni, nepotrebni (zaradi že dokazanosti določenega dejstva), nedovoljeni, nemogoči ali nesubstancirani, pri tem pa mora sodišče vedno paziti, da zagotavlja tudi enakost orožij pravdnih strank. Sodišče prve stopnje pa s svojim ravnanjem, ko ni zaslišalo ne prič tožnic kot tudi ne prič tožencev, v ustavno zahtevo po uravnoteženem položaju pravdnih strank ni poseglo, saj je izhajalo iz dejstva, da bi priče potrdile zatrjevanje strank, o načinu koriščenja sporne poti. Ne gre namreč spregledati, da gre za povezane osebe (prvotožnica in drugotoženec sta brat in sestra in njuni starši so prej enotno posestvo s pogodbo razdelili tako, da je tožnica dobila sedaj služečo parcelo s čemer je bila dedno odpravljena toženec pa je dobil služečo nepremičnino). Prav tako pa je nesporno, da voznik cisterne kurilnega olja tožnici v letu 2016 ni mogel dostaviti, zaradi preozke poti, saj je toženec pot omejil z robniki. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejstva, da so tako priče ene stranke kot tudi priče druge stranke izpovedale in potrdile trditve ter izpovedbe zaslišanih strank, s tem pa je načelo neposrednosti, iz prvega odstavka 4. člena ZPP uporabilo uravnoteženo za obe stranki, s tem pa kršitev načela kontradiktornosti in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, ni podana.

9Prav tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženca dokaza po neposrednem zaslišanju prič niso ustrezno substancirali. Toženca sta predlagala zaslišanje prič zaradi morebitnega soočenja. Potem, ko je sodišče prve stopnje (po opravljenem zaslišanju strank in opravljenem ogledu na kraju samem) dokazni predlog po neposrednem zaslišanju prič zavrnilo, z obrazložitvijo, da prič ne bo neposredno zaslišalo, saj potrjujejo navedbe zaslišanih strank, pa toženci dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga z neposrednim zaslišanjem (niso obrazloženo navedli, katere priče in v zvezi s katerim zatrjevanjem strank ter prič jih je potrebno kljub pisnim izjavam še neposredno zaslišati) niso podali, zatrjevali so zgolj kršitev načela neposrednosti, ki pa v predmetnem postopku ni podano, kot je že bilo pojasnjeno in zavrnitev izvedbe dokaza z neposrednim zaslišanjem na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe ni vplivala.² Sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo do pisnih izjav prič predlaganih s strani tožencev, s tem ko je pojasnilo, da tožencema in pričam ne verjame, da tožnice sporne poti niso uporabljale.

10Sodišče prve stopnje svoje odločitve o obstoju služnosti ni oprlo na Pogodbo iz leta 1969, kot to zmotno meni pritožba, ampak je na podlagi slednje ugotovilo, kdaj je služnost med predniki pravdnih strank in prvotožnico bila dogovorjena in se je od takrat kot pot do nepremičnine uporabljala, in sicer peš (prvotožnica prevoznih sredstev ni uporabljala) kot tudi s prevoznimi sredstvi drugih oseb, ki so dostopale do nepremičnine (dostava drv, premoga, vožnjo družinskih članov k prvotožnici potem ko so se leta 1983 oz. 1985 odselili). S tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je služnostna pot tako peš kot s vsemi prevoznimi sredstvi za potrebe gospodujoče nepremičnine priposestvovala že v letu 1989 v skladu s takrat veljavnimi določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Nesporno med pravdnimi strankami pa je da je drugotoženec traso priposestvovane poti spremenil in se je slednja nemoteno uporabljala naprej.

11V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali so se toženci izvrševanju služnosti uprli, tožnice pa je niso izvajale³. V 13. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnice sporno pot uporabljajo, saj slednja predstavlja edini dostop do parcele, o čemer se je sodišče prve stopnje tudi prepričalo na kraju samem, saj na parceli, do katere vodi pot, stoji stanovanjska hiša s starejšim gospodarskim poslopjem, služnostna pot pa se je uporabljala za potrebe nepremičnine in sicer tako za dostop, prevoz kurjave, obnovo in podobno, za vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. Zgolj otežen dostop z cisterno za letno dostavo kurilnega olja od leta 2016 oz. pridobivanje soglasja za tovrstne prevoze, pa še ne pomeni, da je služnost prenehala oz. da je tožnice ne izvajajo več (nenazadnje je zgrajen prizidek). Zgolj upiranje (nestrinjanje oz. nasprotovanje) izvrševanju služnosti, medtem, ko se slednja še naprej izvaja z namenom, zaradi katerega je bila priposestvovana, pa še ne pomeni, da je prenehala, kljub temu, da so za prevoz kurilnega olja tožnice za dovoljenje naprošali toženca.

12Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje nadalje ni napačno oziroma delno povzelo izpovedbe toženca, ki je izpovedal, da mu je bolj kot sama služnost sporno vzdrževanje poti (list. št. 150, stran 20). Ob samem zaslišanju pa ne sodišče prve stopnje ne pooblaščenci niso opozorili, na v pritožbi zatrjevano dejstvo, da drugotoženec ni sposoben za zaslišanje. v pritožbi pa niti ne zatrjuje, da slednjega brez svoje krivde ni mogel navajati prej oz. da ni mogel predložiti ustreznih dokazov o drugotoženčevi nesposobnosti sodelovanja v postopku. Na podlagi same izpovedbe toženca sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbam prič, ki so v pisnih izjavah podale izjavo, da so tožnice vedno vozile zgolj z dovoljenjem, saj se je že iz izpovedbe toženca slednje izkazalo za neresnično. Drugo in tretje tožnica sta se iz nepremičnine sicer izselile, vendar sta služnostno pot uporabljale za obiske svoje matere, pri tem pa sta tudi pojasnile, kako je potekalo parkiranje na njeni nepremičnini, za dostop pa sta nesporno uporabljale služnostno pot. Na podlagi tako ugotovljenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so se vožnje po služeči parceli izvajale neprekinjeno od ustanovitve služnosti leta 1969 v obsegu, kot je to narekovala gospodujoča nepremičnina, ki je še sedaj po kulturi nespremenjena in v obsegu širine vozil, ki omogoča prevoze (upoštevajo razvoj prevoznih sredstev). Sama pot pa je tudi dobro vidna in strankam v naravi znana, kot je zaključilo sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve.

13Pravilno pa pritožba opozarja, da je sam izrek nerazumljiv, v delu ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da se za potrebe gospodujoče nepremičnine ustanavlja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil po obstoječi cestni trasi v dolžini 38,55 metrov, v širini med 2,90 metrov v najširšem delu in 2,65 metrov v najožjem delu ter v najožjih predelih 2,30 metrov in da je cesta gramozirana z utrjenimi kolotečinami.

14Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na ogledu sodišče prve stopnje predmetno pot fotografiralo in tudi ugotovilo širino poti med 2,90m in 2,65m in da je gramozirani del poti v najširšem delu 2,47m, v nekoliko ožjem delu 2,45m in v najožjem delu 2,30 metrov ter da je pot, ki po navedbah toženca predstavlja uvoz na gospodujočo parcelo široka 1,93 metrov.

15Slednje po mnenju sodišča druge stopnje še ne pomeni, da bi lahko tožnice uporabljale pot po služečem zemljišču zgolj v širini 1,93 metrov, saj že iz same fotografije (l.št.86) izhaja, da, je sama pot širša in 1,93m predstavlja le gramozirana kolotečina, kar pa ne pomeni, da tožnice koristijo zgolj pot v tej širini. Glede na ugotovljeno, da se priposestvovana pot uporablja za prevoze z vsemi vozili je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da znaša širina poti med 2,90 m in 2,65 m. Iz samega zapisnika o kraju ogleda pa izhaja, da širina 2,30 m predstavlja gramoziran del poti, kar pa ne pomeni, da je širina poti 2,30 m, saj je slednja z vseh strani omejena z robniki, samo nasutje gramoza na poti pa na priposestvovanje služnosti poti ne vpliva, je le vprašanje vzdrževanja poti, ki je med strankama sporno (glede na izpovedbo drugotoženca, ki ga moti, da tožnice ne prispevajo k vzdrževanju poti, ki jo koristijo), slednje pa ni predmet tega postopka.

16Prav tako je nerelevantno kakšno pot po služeči parceli tožencev so priposestvovale druge osebe v drugem pravdnem postopku, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugotovljene služnostne poti v pravdni zadevi P 27/2011, saj se slednja ne nanaša na zemljišče tožnic, sicer pa tožnice v tistem postopku kot stranke niso sodelovale.

17Glede na obrazloženo, upoštevaje zapisnik o ogledu kraja, kot tudi fotografije, ki se nahajajo v spisu, in iz katerih izhaja širina izmerjene poti, je sodišče druge stopnje v tem delu izrek izpodbijane sodbe spremenilo in nasprotje med samim izrekom odpravilo tako, da je izpustilo besedno zvezo "ter v najožjih predelih 2,30m", saj se slednje nanaša na gramozirane kolotečine in ne na širino poti (6. točka 358. člena ZPP).

18Glede na minimalni uspeh pritožbe je sodišče druge stopnje odločilo, da toženca krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnice pa z odgovorom na pritožbo v ničemer niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, zato tudi one krijejo same svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi z 154. členom in 155. členom ZPP).

¹ VS RS sklep II Ips 184/2015 z dne 1. 12. 2016
² VS RS II Ips 267/2018
³ V skladu s 1. alineo 223. člena Stvarnopravnega zakonika stvarna služnost preneha, če se je lastnik stvari njenemu izvrševanju uprl, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje.