VSRS Sodba II Ips 98/2019

I. Reviziji se zavrneta.

II. Prva tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Druga tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.069,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1Toženki sta na strehi tožnikovega kmetijskega objekta postavili implementirano sončno elektrarno. Tožnik je trdil, ju je pravočasno obvestil o napaki na elektrarni že v januarju 2011 in da sta toženki napake pričeli odpravljati. Od toženk je zahteval, (1) da mu izročita popolno tehnično dokumentacijo za prevzem implementirane sončne elektrarne ter garancijski list za njeno brezhibno delovanje, (2) da mu nerazdelno plačata 59.322,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot strošek za odpravo napake, 22.802,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot premoženjsko škodo in 284,76 EUR mesečno kot odškodnino za bodočo premoženjsko škodo. Prva toženka je ugovarjala, da so bile ugotovljene napake povezane z deli, ki jih je izvajala izključno druga toženka. Enak ugovor je postavila druga toženka. Poleg tega je trdila, da po dopisu z dne 7. 9. 2011 ni več pristopala k odpravi napak. Obe toženki sta menili, da je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Pravdne stranke so sklenile Pogodbo o izvedbi implementirane sončne elektrarne z dne 10. 6. 2010, s katero sta se toženki zavezali, da bosta zgradili implementirano sončno elektrarno. Tožniku je bila predstavljena cena celotnega posla. Čeprav mu je vsaka izmed toženk izstavili svoj predračun, je šlo za paketno izvedbo del. Toženki sta v razmerju do tožnika delovali kot ena stranka. O vprašanju razmejitve odgovornosti za izvedena dela se s tožnikom nista dogovarjali. Tožnik se z nobeno od njiju ni dogovarjal samostojno. Toženki sta sklenili Pogodbo o sodelovanju pri izvajanju celovitega inženiringa izvedbe fotonapetostnih elektrarn z dne 4. 5. 2010. Iz te pogodbe ni razvidno, ali sta bili samostojni izvajalki posameznih del. Te pogodbe tožnik ni podpisal in z njeno vsebino ni bil seznanjen.

- O napaki na elektrarni je tožnik obe toženki obvestil v mesecu januarju 2011. Po tožnikovi reklamaciji sta si toženki elektrarno ogledali in pričeli napako odpravljati. Prva toženka je angažirala krovsko podjetje in je bil del strehe odkrit. Druga toženka je zamenjala razsmernik. Vodja del pri izgradnji sončne elektrarne A. A., zaposlen pri drugi toženki, je izpovedal, da sta toženki pristopili k odpravi napak in da na prvi pogled ni bilo mogoče ugotoviti vzroka za njihov nastanek. Na objektu je bil dvakrat, in sicer prvič ko je druga toženka zamenjala razsmernik, nato pa še enkrat, ko so se izvajale meritve ter ugotavljali vzroki za napake.

- Toženki napake nista odpravili. V razmerju do tožnika sta se sklicevali na njun medsebojni spor z opr. št. I Pg 210/2011, v katerem naj bi se ugotavljala njuna odgovornost za napake. Šlo je za gospodarski spor, ki je potekal zaradi plačila zneska v višini 5.724,71 EUR ter v pobot uveljavljenega zneska. Spor je trajal od leta 2011 do leta 2014. Pravnomočno je bil zaključen s sodbo I Cpg 432/2013.

- Prva toženka je v dopisu z dne 10. 12. 2012 (priloga A 22) zagotovila tožniku, da bo odprava napak možna, ko bo postopek z opr. št. I Pg 210/2011 zaključen, in da bo takrat postalo jasno, kdo je odgovoren za napake, pred tem pa poseg v elektrarno ni dovoljen, ker je predmet spora. Enaka je vsebina dopisa prve toženke z dne 27. 1. 2014 (priloga A 29) in z dne 24. 3. 2014 (priloga A 31). Druga toženka je nasprotovala odgovornosti za napake šele z dopisoma z dne 23. 1. 2014 in 13. 2. 2014 (prilogi A 10 in A11).

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je odločilo, (1) da sta toženki dolžni tožniku izročiti tehnično dokumentacijo za prevzem sončne elektrarne, obratovalna navodila in garancijski list (I. točka izreka); (2) da sta mu za odpravo napake dolžni nerazdelno plačati znesek 59.322,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 22.802,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter odškodnino za bodočo premoženjsko škodo zaradi izgube na dohodku v znesku 284,76 EUR mesečno od 1. 6. 2017 dalje do vsakega tridesetega dne v posameznem mesecu za tekoči mesec do dneva izpolnitve obveznosti iz II. točke izreka in še 60 dni po dnevu plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni tožniku povrniti pravdne stroške. Presodilo je, da ima Pogodba za izgradnjo implementirane sončne elektrarne naravo gradbene pogodbe, da tožnik enoletnega prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje pravic iz 635. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni zamudil in da je ugovor zastaranja prve toženke neutemeljen. V zvezi z ugovorom zastaranja je pojasnilo, da je prva toženka na zadnji glavni obravnavi podala pavšalen ugovor zastaranja. Tožnik si je namreč že v tožbi pridržal pravico zvišati zahtevek glede na podano izvedensko mnenje. Dejstvo, da je kasneje na ta način zvišal zahtevek, ne pomeni, da je zahtevek zastaral. Ker sta toženki pri izvedbi projekta sodelovali skupaj, je na podlagi 395. člena OZ njuna odgovornost solidarna. Pogodba o sodelovanju pri izvajanju celovitega inženiringa izvedbe foto napetostnih elektrarn tožnika ne zavezuje. Toženki sta tožniku obljubljali, da bodo napake odpravljene, ko bo končan njun medsebojni spor, druga toženka pa je pričela odklanjati odgovornost za napake šele z dopisoma z dne 23. 1. 2014 in 13. 2. 2014. Druga toženka ni izkazala, da je že pred navedenima dopisom jasno odklonila odgovornost za napake. Ker se toženki nista strinjali o vzroku napake in sta se sklicevali na medsebojni spor, sta tožnika zavedli, da ni pravočasno uveljavil zahtevka pred sodiščem. Neprepričljiva je izpovedba zakonitega zastopnika prve toženke, da tožniku niso zagotovili da bodo k odpravi napake pristopili, ker da je zanje odgovorna druga toženka.

Odločitev sodišča druge stopnje

3Sodišče druge stopnje je pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta toženki dolžni tožniku povrniti pritožbene stroške. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovorov prekluzije in zastaranja. Pojasnilo je, da je bila tožba vložena znotraj zastaralnih rokov in 3 mesece po pravnomočni odločitvi v zadevi I Pg 210/2011 ter da je konkretni dejanski stan primerljiv z zadevo II Ips 309/2015, kjer je bilo sprejeto stališče, da se izvajalec, ki je pri gradbeni pogodbi pokazal, da je voljan odpraviti napake, ali pa jih je začel odpravljati sam ali po svojih podizvajalcih, ne more več sklicevati na prekluzivni rok iz 635. člena OZ. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja zaključek, da je tožnik sklenil dva ločena in samostojna posla. Odgovornost toženk je solidarna. Tožnik je oblikoval voljo za celotno izvedbo del. Kasneje mu je bilo le naročeno, da mu bosta toženki izstavili vsaka svoj predračun.

Revizija prve tožene stranke

4Prva toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodišči prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb. Meni, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pravno pomembnih pritožbenih navedbah in da z očitkom o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovitve sodišča druge stopnje niso obrazložene v skladu z metodološkim napotkom in so v nasprotju z vsebino tožnikovih navedb oziroma v neskladju z vsebino sodnega spisa. Obrazložitev sodišča druge stopnje v 7. in 9. točki obrazložitve je arbitrarna. Kršen je 22. člen Ustave. Iz tožnikovih navedb naj bi izhajalo, da je prva toženka delovala v smeri ugotavljanja obstoja in vzrokov za napake in ne njihovega odpravljanja oziroma da ni priznavala odgovornosti za napake. Tožniku ni dajala zagotovil, da bo napake odpravila. Noben od listinskih dokazov ni nakazoval na njeno pripravljenost odpraviti napake oziroma da je zavajala tožnika. Navajala in dokazovala je, da je bil tožnik že pred njenim dopisom z dne 10. 12. 2012 seznanjen, da napak ne bo odpravljala, kar je bilo izraženo tudi v dopisu z dne 10. 12. 2012. Končanje sodnih postopkov je pomenilo, da bi moralo biti predhodno odločeno o tožnikovih zahtevkih iz naslova jamčevanja za napake. Navajala je, da je tožnik ves čas imel odvetnika in da po prejemu prvega obvestila, da je za okvaro elektrarne odgovorna druga toženka in po prejemu njenega dopisa z dne 10. 12. 2012 ni imel podlage za to, da bi se zanesel, da bo napako odpravila. Sklicevala se je na vsebino dopisa odvetnika B. B. z dne 4. 12. 2012, v katerem je odvetnik zahteval odpravo napak v roku 15 dni in navedel, da bo v nasprotnem primeru tožnik prisiljen vložiti tožbo. Iz tožnikove izpovedbe ni izhajalo, da mu je dala zagotovilo, da bo napake odpravila. Iz njegove izpovedbe naj bi izhajalo, da je v razmerju do tožnika svojo odgovornost zavračala. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do navedb: (1) da se tožnik ne bi obrnil na odvetnika, da bi uveljavil svoje zahtevke iz naslova jamčevalnih zahtevkov, če bi verjel, da bo katera od toženk odpravila napake; (2) da je tožnik vložil tožbo šele v juliju 2014 in da to ni razumljivo glede na napoved tožnikovega tedanjega odvetnika, da bo tožba vložena, če napake ne bodo odpravljene v roku 15 dni; (3) da je bilo v njenem dopisu z dne 10. 12. 2012 navedeno, da je zahteva iz dopisa odvetnika A. B. nemogoča, oziroma da je v navedenem dopisu jasno navedeno, da napake ne bo odpravljala, dokler v sodnem postopku ne bo ugotovljeno, kdo je za napake odgovoren; (4) da bi tožnik moral tožbo vložiti v enem letu od grajanja napak iz januarja 2011 oziroma vsaj v juliju 2012; (5) da je v tožnikovem dopisu z dne 23. 12. 2013, naslovljenem na Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor zapisano, da so prošnje po odpravi napake in opozorila pri obeh izvajalcih ostali brez odgovora in da je samoiniciativno naročil izvajalca električnih meritev ter da nihče od izvajalcev noče prevzeti odgovornosti oziroma odpraviti napak; (6) da sodišče prve stopnje ni ustrezno in skrbno dokazno ocenilo tožnikove izpovedbe; (7) da iz njenega dopisa z dne 3. 2. 2014 izhaja, da je šlo za strokovne napake pri izvedbi del druge toženke in da je namen prve toženke, da se zagotovi pravilno delovanje elektrarne. Revizija se v zvezi z ugovorom zastaranja sklicuje na odločbo z opr. št. II Ips 7/2011 in navaja, da je tožnik v tožbi zahteval le plačilo zneska v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi izrecno le iz naslova znižanja plačila. V pritožbi je navedla, da je z vlogo z dne 14. 8. 2014 spremenil tožbo in je šele z datumom prispetja te vloge na sodišče pretrgal tek zastaralnih rokov po spremenjeni tožbi. V času tožnikove vloge z dne 14. 8. 2014 je potekel tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, ki velja za vse terjatve iz gospodarskih pogodb. Ker se je tožnik že v tožbi skliceval na izpad dohodka od prodaje električne energije in se Pogodba o izvedbi implementirane sončne elektrarne nanaša na tožnikovo pridobitno dejavnost, gre za gospodarsko pogodbo. Ker je bil ta del dejanskega stanja nesporen, podrobnejše navedbe glede ugovora zastaranja niso bile potrebne. Čeprav je to trdila v pritožbi, ji je sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve na to navedbo odgovorilo pavšalno.

Revizija druge tožene stranke

5Druga toženka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Sklicuje se na odločbo z opr. št. II Ips 57/2015. Elektrarna je pričela delovati 10. 12. 2010, tožnik pa je tožbo vložil 11. 7. 2014. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je razsmernik zamenjala v letu 2011, da je o tem tožnika obvestila dne 7. 9. 2011 in da ji je tožnik dne 4. 12. 2012 drugič poslal zahtevo za odpravo napak s sporočilom, da bo vložil tožbo, če v roku 15 dni ne bo odpravila napake. Na to zahtevo ni več reagirala, ker je bila prepričana, da napaka ne izvira iz njene sfere. To pomeni, da ni izvedla nobenih ravnanj več, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da namerava odpraviti napako. Tožnika ni zavajala, da bo odpravila napake. Elektrarna kljub menjavi razsmernika ni delovala pravilno. Z menjavo razsmernika je izčrpala razloge, zaradi katerih je menila, da elektrarna ne deluje in ki bi lahko izvirali iz njenih del. Tožnik je vložil tožbo več kot leto in pol po zadnjem pozivu, na katerega ni bilo odgovora in več kot štiri leta in pol po pojavu napake. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je zamenjala razsmernik in s katerimi ravnanji je tožnika zavedla. Ker so bila z dopisom z dne 7. 9. 2011 dogovarjanja pogodbenih strank v zvezi z odpravo napak končana, je do vložitve tožbe 11. 7. 2014 enoletni prekluzivni rok potekel. Dejstvo, da je med prvo in drugo toženko tekel sodni postopek, ni imelo vpliva na tek prekluzivnega roka. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, kaj naj bi dokazovala okoliščina, da je med prvo in drugo toženko potekal sodni spor. Sodni postopek med toženkama ni imel vpliva na tožnikov pravni položaj. Zadeva II Ips 309/2015 ni primerljiva s konkretnim primerom. Nižji sodišči bi zadevo morali presojati z vidika pravil o podjemni in ne gradbeni pogodbi. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o solidarni zavezi toženk. Tožnik je storitve plačal dvema ločenima izvajalcema. Dela so bila razmejena. Izpovedba C. C. ni verodostojen dokaz.

Odgovor na revizijo

6Tožnik je odgovoril na revizijo prve in druge toženke. Predlagal je, da ju Vrhovno sodišče zavrne. V odgovoru na revizijo prve toženke je poudaril, da prva toženka nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in da pravila o uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov izključujejo uporabo splošnih zastaralnih rokov. V odgovoru na revizijo druge toženke pa je navedel, da je sodišče odločitev pravilno oprlo na določila o podjemnikovi odgovornosti za napake izvršenega dela in da druga toženka nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker sta toženki v razmerju do tožnika nastopali kot ena stranka, je bil zaveden že z ravnanji ene (ali druge) toženke. Ker je priča A. A. izpovedal, da na prvi pogled ni bilo mogoče ugotoviti vzroka za napake, drugi toženki ni moglo biti že v letu 2011 jasno, da napaka ne izvira iz njene sfere. Priglasil je stroške za oba odgovora na revizijo.

Presoja utemeljenosti revizij

7Reviziji nista utemeljeni.

8Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice (prvi odstavek 635. člena OZ). Podjemnik se ne more sklicevati na to določbo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil (636. člen OZ).

9Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 7/2011 pojasnilo, da v primeru, ko izvajalec začne odpravljati napako in daje vtis, da jo bo prostovoljno odpravil, začne teči zastaranje terjatve naročnika iz naslova odgovornosti za napake, ko izvajalec naročniku nedvoumno sporoči, da napake ne bo odpravil ali ko je to jasno razvidno iz njegovega konkludentnega ravnanja. Izvajalec lahko svoj pravni položaj zavaruje, če da naročniku jasno vedeti, da z odpravljanjem napake ne bo nadaljeval. V tem primeru si zagotovi začetek teka splošnega zastaralnega roka. Takrat je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil ugovor zastaranja pravilno zavrnjen iz razloga, ker iz ravnanja izvajalca ni bilo mogoče nedvoumno sklepati, da napak ne bo odpravil, kar pomeni da izvajalec ni dokazal, da je jasno odklonil nadaljevanje sanacije. Ob tem je pojasnilo, da se izvajalec na pravilo o prekluzivnem roku ne more sklicevati, ker je pri naročniku ustvaril vtis, da bo napako prostovoljno odpravil.¹

10Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da dokazna ocena sodišč nižjih stopenj glede odločilnih dejstev ni predmet (ponovne) presoje pred revizijskim sodiščem. Kadar so očitki o procesnih kršitvah le skonstruirani, njihov končni cilj pa je zgolj napad na dokazno oceno, in so tudi sicer očitno neutemeljeni ter je stranka nanje že dobila odgovor, se revizijsko sodišče z njimi ne ukvarja ponovno. Revident mora zato revizijsko sodišče prepričati, da ne gre le za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, temveč za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična.²

Glede revizije druge tožene stranke

11Materialnopravno pravilna je presoja nižjih sodišč, da tožnik ni zamudil enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ. Revizijsko sklicevanje na odločbo z opr. št. II Ips 57/2015 z dne 7. 5. 2015 je zaradi neprimerljivosti dejanskih stanov neutemeljeno. V zadevi II Ips 57/2015 je iz dejanske podlage spora izhajal zaključek o naročnikovi zamudi enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ. Ugotovljeno je bilo, (1) da so bila z dopisom z dne 6. 1. 2012 dogovarjanja pogodbenih strank v zvezi z odpravo napak končana, (2) da je naročnik vložil tožbo šele 5. 2. 2013, (3) da izvajalec ni zavedel naročnika, da bodo napake odpravljene in da naročnik zato ni pravočasno uveljavljal svojih pravic ter (4) da je izvajalec pokazal interes in pripravljenost odpraviti napake, a se naročnik z nobeno od predlaganih rešitev ni strinjal in sanacije napak ni dovolil. Konkretni dejanski stan se v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve II Ips 57/2015 iz razloga, ker so bila dogovarjanja tožnika in druge toženke v zvezi z odpravo napak zaključena šele z dopisi z dne 23. 1. 2014 in 13. 2. 2014. Dejansko podlago izpodbijanih sodb tvorijo ugotovitve, (1) da je druga toženka pričela odklanjati odgovornost za napake šele z dopisoma z dne 23. 1. 2014 in 13. 2. 2014, (2) da sta toženki tožniku obljubljali, da bodo napake odpravljene, ko bo končan njun medsebojni spor z opr. št. I Pg 210/2011 in (3) da sta v razmerju do tožnika delovali kot ena stranka.

12Za konkretno presojo je bistveno, da druga toženka v postopku pred nižjima sodiščema ni uspela dokazati dejstva, da je tožniku dala jasno vedeti, da po menjavi razsmernika ne bo nadaljevala z odpravljanjem napake in da sta toženki v razmerju do tožnika delovali kot ena stranka. Posledično okoliščina, da je tožnik plačal storitve ločenima izvajalcema, ne more izključiti solidarne odgovornosti toženk. Izpodbijani sodbi imata razloge o solidarni zavezi toženk. Ni res, da obstoj sodnega postopka z opr. št. I Pg 210/2011 ni mogel imeti vpliva na tožnikov pravni položaj. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, kaj naj bi dokazovala okoliščina, da je med prvo in drugo toženko potekal sodni postopek. Revizija z navedbami, da je druga toženka že z dopisom z dne 7. 9. 2011 zaključila dogovarjanja s tožnikom glede odprave napak, da so bila dela med toženkama v razmerju do tožnika razmejena ter da izpovedba A. C. v tem delu ni verodostojna, nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Glede revizije prve tožene stranke

13Revizija z navedbo, da prva toženka tožniku ni dajala zagotovil, da bo napake odpravila, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Prva toženka v postopku pred nižjima sodiščema ni uspela dokazati dejstva, da je dala tožniku jasno vedeti, da z odpravljanjem napake po zaključku postopka z opr. št. I Pg 210/2011 ne bo nadaljevala. Ni res, da je v dopisu z dne 10. 12. 2012 sporočila tožniku, da napak ne bo odpravljala. Z očitkom o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s pripisovanjem drugačnega pomena tožnikovi izpovedbi ter sklicevanjem na posamezne listinske dokaze revizija napada razumno in dosledno dokazno oceno nižjih sodišč. Obrazložitev sodišča druge stopnje v 7. in 9. točki obrazložitve ni arbitrarna. Sodišče druge stopnje na pritožbeno navedbo glede ugovora zastaranja ni podalo pavšalnega odgovora. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5. 6. 2017 je razvidno, da je prva toženka po tožnikovem zvišanju tožbenega zahtevka uveljavljala zastaranje zahtevka zgolj z argumentom, da je tožnik spremenil dejansko in pravno podlago, kar naj bi pomenilo, da je zastaranje pričelo teči, ko je te zahtevke uveljavljal. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je šlo le za pavšalen ugovor.

Odločitev o reviziji in stroških revizijskega postopka

14Ker razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, niso podani, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, mora sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženki z revizijo nista uspeli, morata sama nositi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP sta tožniku dolžni povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem postopkom.

16Tožnikovi stroški so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi.³ Za odgovor na revizijo prve toženke mu je bilo priznanih 1.472,00 EUR (tar. št. 3300) ter 20,00 EUR pavšalnih materialnih stroškov (tarifna št. 6002). Z 22 %-nim davkom na dodano vrednost znašajo tožnikovi stroški za odgovor na revizijo prve toženke 1.820,24 EUR.⁴ Za odgovor na revizijo druge toženke mu je bilo priznanih 1.676,00 EUR (tar. št. 3300) ter 20,00 EUR pavšalnih materialnih stroškov (tarifna št. 6002). Z 22 %-nim davkom na dodano vrednost znašajo tožnikovi stroški za odgovor na revizijo druge toženke 2.069,12 EUR.⁵ Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Sodba VS RS z dne 15. 5. 2014, opr. št. II Ips 7/2011.
² Sklep VS RS z dne 15. 3. 2018, opr. št. II Ips 212/2016.
³ Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C.
⁴ Vrednost spornega predmeta za revizijo prve toženke je znašala 56.000,00 EUR.
⁵ Vrednost spornega predmeta za revizijo druge toženke je znašala 82.125,32 EUR.