VSM Sodba IV Kp 29436/2017

I. Pritožba obdolženega A.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

1Okrajno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 3. 7. 2019 obdolženega A.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in po 57. členu KZ-1 dodatno še rok enega leta po pravnomočnosti sodbe, v katerem mora oškodovanemu B.K. vrniti protipravno premoženjsko korist v višini 19.900,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka in plačati sodno takso, medtem ko je bil navedeni oškodovanec po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. To je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 29436/2017.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil, zatrjevanja o nesklepčnosti sodbe zaradi razlik v navedbi pravnega predpisa v uvodu in izreku sodbe, pa je mogoče razumeti v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta ni podana, kajti nanašati se mora le na izrek ali razloge sodbe. Izrek sodbe sam zase zaradi zgornje razlike ni nič manj razumljiv, medtem ko kakšnih hib v razlogih sodbe pritožnik ne zatrjuje. Razen tega je razlika v navedbi pravnega predpisa tako majhna, da v posledici ne more biti nobenega dvoma o tem, da je bil pritožnik obsojen za (t)isto kaznivo dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje tudi sicer obravnavalo.

5Med uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je mogoče uvrstiti še zatrjevanja o izvršeni bistveni kršitvi določb pravnega postopka in kršitvi 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah na 3. strani pritožbe, vendar kršitev ni konkretizirana, niti v nadaljevanju pritožbe obrazložena, tako da bi jo lahko pritožbeno sodišče prepoznalo in ustrezno preizkusilo. Enako velja za uveljavljeno kršitev kazenskega zakona, ki bi na način njenega poimenovanja v pritožbi lahko pomenila kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, vendar kot takšna ni bila obrazložena ter je v posledici prav tako ni bilo mogoče preizkusiti.

6Drugače od zgornjega je pritožba glede popolnosti in pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, obrazložena. Pritožnik namreč vztraja, da je v dokaznem postopku priložil dve popolni listini, ki potrjujeta, da je sposojeni znesek oškodovancu vrnil. Istovetnost oškodovančevega podpisa na potrdilu z dne 20. 3. 2013 z izvedenskim mnenjem izvedenca grafologa ni bila ovržena, medtem ko je bilo priznanje terjatve v stečajnem postopku posledica ravnanja stečajnega upravitelja, s katerim sam ni bil seznanjen. V takšnem položaju je bila nujna dopolnitev izvedenskega mnenja še s preverjanjem oškodovančevega podpisa, po kateri bi bila potem odločilna dejstva v zadostnem obsegu in na koncu pravilno ugotovljena. Nenazadnje tudi zato, ker sta ga priči K.Š. in R. B. z izpovedbama razbremenila, pa se je bilo treba na izvedenčeve ugotovitve dodatno osredotočiti.

7Pritožbeno sodišče se s povzeto pritožbeno obrazložitvijo ne strinja. Že res, da je priča R.B. potrdila vrnitev 4.500,00 EUR oškodovancu, vendar je to dejstvo v opisu dejanja tako ali tako zajeto, pristnosti potrdila, na katero se pritožnik sklicuje, pa ne potrjuje. Enako velja za izpovedbo priče K.Š., ki je zgolj potrdila obstoj posojila, ki pa ga pritožnik tako ali tako ni(e) zanika(l). Pomen obeh potrditev je torej po ugotovljenem majhen, medtem ko izpovedba stečajnega upravitelja, priče J.P., pritožnikovega zagovora in sedaj navedb v pritožbeni obrazložitvi o ne-seznanjenosti z obravnavano terjatvijo, zanesljivo ne potrjuje. Po izpovedbi te priče je bila namreč komunikacija s pritožnikom prekinjena le v zvezi s to terjatvijo, za katero je bilo priči po njenem priznanju v stečajnem postopku rečeno, da ne obstaja in da (bržkone) pritožnik zanjo nima nikakršnih dokazil. Na drugi strani pa je oškodovanec imel dokazilo (potrdilo z dne 12. 6. 2013), na katerem se je po ugotovitvah izvedenca grafologa nedvomno nahajal pritožnikov podpis, kar vse je bilo potrjeno še z izpovedbo priče D.V., ki je pritožnik, mimogrede ne omenja.

8Pri takšnem stanju stvari, potrdilo z dne 20. 3. 2013, na katerega se pritožnik ves čas sklicuje, že po sebi deluje nenavadno, saj glede na datum izdaje predpostavlja posojilo denarja pred datumom, ki listinsko ni izkazano, bodisi ob potrdilu z dne 12. 6. 2013 potrjuje, da je bilo vrnjeno nekaj, še preden je bilo to izposojeno. Ugotovitev izvedenca grafologa glede oškodovančevega podpisa na tem potrdilu zato ne more biti ocenjena izolirano oziroma tako, da vse prej navedeno ne bi bilo upoštevano. Le tedaj, ko bi bilo po pritožniku priloženo potrdilo edini dokaz, ki bi ga oškodovanec na drugi strani zanikal, bi bila dopolnitev izvedenskega mnenja, za katero si prizadeva pritožnik, smiselna. Sedaj to ni, kajti oškodovančeva izpovedba se je po zgornjih potrditvah izkazala za popolnoma verodostojno ter ji je bilo tudi po pritožbeni presoji, nasprotno od pritožnikovega zagovora, v celoti slediti.

9Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, pritožbeno sodišče pa jo je glede na uveljavljeni izpodbojni razlog kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem ni zasledilo drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi ugotovilo, da kazenska sankcija in njena odmera ne ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja in pritožnikovi krivdi ter da bi bilo treba v posledici, to odločbo v njegovo korist kakorkoli spremeniti.

10Po obrazloženem, in ker preizkus iz 383. člena ZKP ni razkril kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega A.Š. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7112, 7113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in pritožnikovih gmotnih razmer, ugotovljenih po sodišču prve stopnje.