VSM Sklep I Ip 1077/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnika krijeta sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov zavrnilo (I. točka izreka) in naložilo dolžnikoma povrnitev upnikovih izvršilnih stroškov v znesku 615,97 EUR (II. točka izreka).

2Dolžnika v pravočasni pritožbi navajata, da upnik ni ustrezno specificiral dolga, da je priložil priloge v nemškem jeziku ter zatrjujeta zastaranje obresti. Upnik je že leta 2010 odstopil od kreditne pogodbe, zato od tedaj tudi teče zastaralni rok. Menita, da bi moral upnik najprej terjati dolžnika in šele nato zastaviteljico. Podajata stališče, da so bile dogovorjene oderuške zamudne obresti, pri čemer je upnik obračunaval obresti od obresti. Zatrjujeta, da je bil dolg v pretežnem delu poravnan in ne soglašata z višino dolga. Predlagata spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglašata pritožbene stroške.

3Upnik ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in v izogib ponavljanju le še odgovarja na pritožbene navedbe:

6Upnik je po pozivu sodišča prve stopnje ustrezno razdelal izterjevani dolg na način, da je ob čisti glavnici opredelil tudi posamezne stranske obveznosti obresti in stroškov. Takšna specifikacija je omogočala preizkus skladnosti z izvršilnim naslovom (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), kot tudi možnost, da se o upnikovem predlogu dolžnik učinkovito izjavi. Posplošena pritožbena graja, da temu ni tako, ne more biti uspešna. Dolžnika v pritožbi tudi zanemarita, da je upnik predložil slovenski prevod listine v nemškem jeziku (izpisek postavk kredita - priloga A4 (nem.) in priloga A11 (slo.)).

7Iz procesnega gradiva v obravnavani zadevi izhaja, da je upnik v letu 2014 dolžnika opozarjal na zamudo s plačilom kreditnih obrokov (priloge A7, A8 in A12), dal na voljo dolžnikoma dodaten rok za poplačilo zapadlih obveznosti (tudi možnost nadaljnjega obročnega plačila) in nato šele leta 2016 odpoklical kreditno razmerje tako, da je v letu 2016 zapadla celotna kreditna obveznost (priloga A6). Dolžnika dokazne ocene teh listin v pritožbi ne izpodbijata, zato tudi ne moreta uspeti z zatrjevanjem drugačne zapadlosti kredita.

8Tudi pritožbeno stališče, da so določene obresti že zastarale, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je trenutek teka zastaranja vezan na zapadlost celotne kreditne obveznosti dne 26. 4. 2016,¹ pri čemer do vložitve predloga za izvršbo dne 25. 5. 2016, ki je pretrgal tek zastaranja, zastaralni rok še ni potekel. Razlikovati je treba odstop od pogodbe, ki ga zatrjujeta dolžnika, in povzroči njeno prenehanje, in odpoklic pogodbe, zaradi zamude z izpolnitvijo (kreditne) obveznosti, ki je bil podan v obravnavani zadevi. V slednjem primeru pogodba ostane v veljavi, le zapadlost se spremeni tako, da v celoti (predčasno) zapade celotna kreditna obveznost. Odpoklic kredita je le opcijsko upravičenje, ki ga lahko upnik izkoristi ali pa tudi ne. V obravnavani zadevi ga je upnik uporabil šele v letu 2016 in ne takoj po prvem opominjanju glede zamude z delom kreditne obveznosti, zato je zapadel kredit šele tedaj in ne prej, od tega trenutka pa je tudi začelo teči zastaranje.

9Dolžnika zmotno menita, da so izterjevane oderuške zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je že pojasnilo, da glede pogodbeno dogovorjene obrestne mere 12,5 % letno ni bila presežena zakonsko predpisana meja, s čimer sodišče druge stopnje soglaša.² Očitek obrestovanja obresti dolžnika zmotno povezujeta s kombiniranjem pogodbene obrestne mere rednih in zamudnih obresti. Pogodbene obresti so tekle od še ne zapadlega dela kredita, zamudne pa od že zapadlega dela, tako so lahko časovno tekle sočasno, le da od druge osnove.

10Na posplošeno pritožbeno grajo višine dolga sodišče druge stopnje ne more odgovoriti. Golo zatrjevanje delnega plačila, ne da bi dolžnika podala grajo, v čem konkretno dolg ni bil ustrezno obračunan, ne more biti uspešno.

11Pritožba ne upošteva, da je zastaviteljica hkrati tudi osebna (solidarna) dolžnica in ne le hipotekarna dolžnica, kar izhaja iz predloženega izvršilnega naslova. Upnik je tako upravičen terjati plačilo od katerega koli od obeh dolžnikov iz celotnega njunega premoženja. Tako ne gre za učinke subsidiarnega poroštva, ki jih želita pritožnika uveljaviti z zatrjevanjem nespoštovanja vrstnega reda, po katerem bi upnik moral najprej terjati dolžnika in šele nato dolžnico.

12Neupoštevno kot pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je pritožbeno sklicevanje na predhodni izvršilni postopek in z njim povezano zastaranje terjatve. Dolžnika ne pojasnita, še manj izkažeta oviro za uveljavljanje teh navedb v ugovoru.

13Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Dolžnika, ki nista uspela s pritožbo, krijeta sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

¹ Prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri tem stranske terjatve delijo usodo glavne terjatve (344. člen OZ). Institut zastaranja omejuje upnikovo pravico do sodnega varstva, zato je na mestu restriktivni pristop k razlagi pravil o zastaranju. Pri kreditni obveznosti to pomeni, da zastaranje začne teči šele ob zapadlosti celotne obveznosti in ne že z zapadlostjo njenega dela (obroka).
² Ni bil presežen prag več kot 50% od predpisane obrestne mere (377. člen OZ). Predpisana obrestna mera zamudnih obresti je bila tedaj 12% in dogovorjena od te praktično ni odstopala.