VSRS Sodba III Ips 37/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 33929/2016 z dne 8. 4. 2016 v celoti razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 6.624,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 dalje do plačila, znesek 5.812,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila ter znesek 1.937,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 951,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3Tožeča stranka je v skladu s sklepom III DoR 11/2019-8 z dne 19. 2. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s predlogom za dopustitev revizije in stroškov revizije, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe.

4.Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 11/2019-8 z dne 19. 2. 2019 dopustilo vprašanje, ali je bilo glede na okoliščine konkretnega primera pravilno razporejeno trditveno in dokazno breme pri uporabi 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Do drugih vprašanj, ki jih v reviziji izpostavlja tožnica (med drugim izpodbija tudi dejansko stanje, ki ni dovoljen revizijski razlog), se zato ne opredeljuje. Za presojo utemeljenosti revizije so relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8Pravdni stranki sta imeli sklenjeno Pogodbo št. 1 za vzdrževanje opreme parkirnega sistema C. (priloga B19 spisa). Z uveljavitvijo Zakona o davčnem potrjevanju računov, ki se uporablja od 1. 1. 2016, je bila nujna prilagoditev tega parkirnega sistema na zunanjem parkirišču in v parkirni hiši A. Pravdni stranki sta nato na podlagi ponudbe tožeče stranke št. 7 z dne 12. 11. 2015 sklenili (še) podjemno pogodbo, s katero se je tožnica (podjemnica) zavezala, da bo za toženko (naročnico) opravila storitev razvoja, dobave in implementacije rešitve za davčno potrjevanje računov v prehodnem obdobju,¹ toženka pa se je za navedeno storitev zavezala plačati znesek 15.880,00 EUR (brez DDV), in sicer v štirih obrokih. Toženka je tožnici 23. 11. 2015 nakazala znesek 5.000,00 EUR, kar je tožnica štela kot plačilo prvega obroka dogovorjenega plačila. Z dopisom z dne 12. 2. 2016 pa je toženka tožnici sporočila, da odstopa od obeh podjemnih pogodb. Tožnica je nato 31. 3. 2016 prevzela toženki posojeno dodatno opremo. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da rešitev v trenutku odstopa od pogodbe ni ustrezala končni rešitvi v smislu podjemne pogodbe, da pa je imela tožnica skladno z dogovorom možnost do 30. 6. 2016 izvesti še dodatne modifikacije. Do odstopa od pogodbe naj bi se tožnica že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov nemškemu partnerju.

9Tožnica je v postopku zatrjevala, da je svojo storitev pravilno in pravočasno opravila v večinskem delu do toženkinega odstopa od pogodbe, zaradi česar je po njenem mnenju upravičena do celotnega preostanka dogovorjenega plačila. Toženka pa je trdila, da je tožnica zagotovila samo začasno, improvizirano rešitev, za kar mora zadoščati že plačani znesek 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica ni dokazala, do kakšnega plačila je upravičena in je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo.

10Sodišči nižjih stopenj sta toženkin odstop od pogodbe opredelili kot prenehanje pogodbe po volji naročnika po 648. členu OZ, saj tožena stranka tožeči stranki ni omogočila, da skladno z dogovorom do 30. 6. 2016 izvede še dodatne modifikacije rešitve. V 648. členu OZ je določeno, da lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

11V revizijskem postopku je vprašanje, na kateri od strank je po tej določbi dokazno breme glede višine plačila, do katerega, če sploh, je upravičena izvajalka (tožnica). Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika na strani slednjega (tožene stranke) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini. Naročnik namreč ne more navesti natančno opredeljenih dejstev, ki bi kazala na to, kolikšen zahtevek je morebiti neutemeljen. Za porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena je pomembna tudi okoliščina, da bo do podatkov o odtegljajih praviloma imel dostop le podjemnik, naročnik pa komaj kdaj (Vrhovno sodišče v sodbah III Ips 2/2009 z dne 6. 9. 2011 in III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007). Vrhovno sodišče je prav tako že sprejelo stališče, da podjemnik glede na besedilo 648. člena OZ ni v vsakem primeru upravičen do preostanka plačila za svoje delo. Nasprotno, zahtevati sme le razliko med pogodbeno dogovorjenim plačilom, zmanjšanim za odtegljaje (III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007).

12Pri porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena je torej treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. V obravnavani zadevi je tožnica uveljavljala izpolnitveni zahtevek, saj je menila, da je svojo storitev pravilno in pravočasno opravila v večinskem delu, zaradi česar naj bi bila po njenem mnenju upravičena do celotnega preostanka dogovorjenega plačila. Sodišči pa sta v dokaznem postopku ugotovili, da rešitev ni ustrezala končni rešitvi v smislu podjemne pogodbe. Za presojo je pomembno tudi, da se tožnica do zaključka glavne obravnave na 648. člen OZ in na to, da bi bila upravičena do plačila na tej podlagi, sploh ni sklicevala. To pa po stališču Vrhovnega sodišča vpliva tudi na presojo, če in kdaj je trditveno in dokazno breme v obravnavani zadevi prešlo na tožnico.

13Tožnica je v okviru izpolnitvenega zahtevka navajala, da se je do toženkinega odstopa od pogodbe že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov nemškemu partnerju (navajala je zneska 10.000 in 35.000 EUR). Toženka pa je oporekala višini zahtevka že v odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 8. 7. 2016 z navedbo, da že plačana sredstva (5.000,00 EUR z dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh že opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke. V svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2017 je še opozorila, da je tožeča stranka po lastnih navedbah² zagotavljala podobne rešitve tudi drugim pravnim subjektom (po navedbah tožeče stranke so to: B., d. o. o., D., E., F., G., H. d. d., I.).

14Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je s tem dokazno breme prešlo na tožnico, ki je razpolagala s potrebnimi podatki glede višine izdatkov. Predvsem glede na že navedeno, da je tožnica uveljavljala le izpolnitveni zahtevek in se na plačilo po 648. členu OZ ni sklicevala, ni mogoče pričakovati, da bi toženka še bolj konkretizirano ugovarjala višini zahtevka v smislu te določbe. Dovolj je, da je toženka oporekala, da že plačana sredstva zadostujejo za plačilo, saj je poleg tega še opozorila, da je tožeča stranka podobne rešitve zagotavljala tudi drugim pravnim subjektom. Tožnica pa v postopku ni podala navedb, v kolikšni meri naj bi ti stroški odpadli na toženko. Zaslišanje zakonitega zastopnika J. J. in priče K. K. je predlagala v dokaz drugih navedb (kot izhaja iz 11. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) in ne višine upravičenega plačila oziroma njenih izdatkov.

15Tožnica se v reviziji sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 73/2015 z dne 23. 12. 2016, iz katere naj bi izhajalo drugačno stališče o porazdelitvi dokaznega bremena pri uporabi 648. člena OZ. Vendar pa je v tej zadevi izvajalka svoje trditveno in dokazno breme glede vrednosti posameznih odtegljajev očitno zmogla in je zato ni mogoče primerjati z obravnavano zadevo.

16Glede na okoliščine konkretnega primera je bilo tako trditveno in dokazno breme pri uporabi 648. člena OZ pravilno razporejeno. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

17Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna tožnici, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 21, 750 točk) in materialne stroške 2 % po 11. členu OT, oboje povečano za 22 % DDV. Glede na vrednost točke (0,60 EUR) skupaj torej 559,98 EUR stroškov revizijskega postopka.

¹ Navedeno prehodno obdobje za račune za opravljene storitve prek avtomata skladno s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem potrjevanju računov (Ur. l. RS, št. 60/2015 s spremembami) traja do 31. 12. 2022 (5. člen prehodnih in končnih določb Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem potrjevanju računov (Ur. l. RS., št. 90/2015).
² Tožeča stranka je v 2. pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2017 navedla, da se je zavezala k določenim razvojnim stroškom z namenom poiskati čim bolj ugodno rešitev za (vse) svoje naročnike.