VSL Sodba I Cpg 662/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 14.481,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 12.724,67 EUR od 19. 4. 2017, od zneska 585,60 EUR od 21. 3. 2017, od zneska 585,60 EUR od 27. 4. 2017 in od zneska 585,60 EUR od 13. 5. 2017 dalje (točka II izreka). Poleg tega je tožena stranka dolžna tožeči stranki najkasneje do 28. 9. 2019 plačati znesek 4.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2019 dalje (točka III izreka). Obenem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške postopka v višini 1.251,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP po 12. in 14. točki 339. člena in zaradi kršitve materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati tri račune po 585,60 EUR na podlagi najemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 13. 6. 2016 za najem priklopnega vozila, in (delno) neplačan račun iz naslova prodaje polpriklopnika z dne 14. 4. 2017 v višini 12.724,67 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožencu naložilo v plačilo znesek 4.000,00 EUR za najemnino za polpriklopnik, pri čemer je bila navedena terjatev pripoznana v posodobljenem seznamu terjatev z dne 3. 5. 2016 v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad toženo stranko, ki je bila potrjena s pravnomočnim sklepom z dne 6. 9. 2016. Z navedenim sklepom je bilo odločeno, da mora tožena stranka terjatve upnikov poplačati v 100 % deležu v treh letih po pravnomočno potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi, to je v treh letih od 28. 9. 2016.

6Toženec v pritožbi obrazloženo nasprotuje III. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 4.000,00 EUR, ki ga je priznal v postopku poenostavljene prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. St 000/2016. Sklep o potrditvi navedene poenostavljene prisilne poravnave je pravnomočen (prim. priloge A15 in A19 – 20). Prvostopenjskemu sodišču pritožba očita, da je zagrešilo kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločilo o zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno. Navedeni očitek ni utemeljen. Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave St 000/2016 z dne 3. 5. 2016 je skladno z določbami ZFPPIPP v izreku vseboval le odločitev, da se potrdi poenostavljena prisilna poravnava z zgoraj navedeno vsebino. Z navedenim sklepom sodišče ni ugotavljalo posameznih terjatev, ki so navedene v posodobljenem seznamu terjatev, in upnikov, na katere poenostavljena prisilna poravnava vpliva, niti ni naložilo tožencu plačila ugotovljenih terjatev. Sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave St 000/2016 tako ne predstavlja izvršilnega naslova za terjatev v znesku 4.000,00 EUR.

7V skladu s tretjim odstavkom 215. člena ZFPPIPP je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, proti dolžnikom in morebitnim porokom iz drugega odstavka 210. člena tega zakona. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnice v odgovoru na pritožbo, da predmetni sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ni izvršilni naslov, saj se v njem terjatve ne ugotavljajo (221g. člen ZFPPIPP). Za te postopke se namreč v skladu z 221b. členom ZFPPIPP smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena tega zakona, kar pomeni, da sodišče s sklepom o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, tako da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Ne uporabljata pa se 3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Sodna praksa se je poenotila na stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova (prim. VSM sklep I Cpg 167/2015, VSL sklep II Cpg 636/2016, VSL sodba I Cpg 467/2017 in druge). Sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba (VSL sodba II Cpg 1050/2015), je nadomestila obsežnejša, novejša sodna praksa, ki enotno stoji na stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova. Sodna praksa – VSL sodba in sklep I Cpg 251/2012, ki jo tudi citira pritožnica, pa se ne nanaša na poenostavljeno prisilno poravnavo, ampak na "redno" prisilno poravnavo, zato v tej zadevi ni uporabljiva.

8Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obrestni del zahtevka, so nerazumljive. Pritožnica omenja dosojene obresti v točki I izreka, ki naj ne bi bile skladne s pravnomočnim sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, vendar pa v točki I izreka ni nobene odločitve o obrestih niti o poenostavljeni prisilni poravnavi, ampak izključno o razveljavitvi sklepa o izvršbi. Zamudne obresti so vsebovane v točki II izreka sodbe, sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da je tožnik vse svoje terjatve (glavnico in obresti) natančno navedel in dokazal, toženec pa jim ni argumentirano nasprotoval, zaradi česar se vse terjatve tožnika štejejo za priznane. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na določilu 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Znesek 4.000,00 EUR, dosojen v točki III izreka izpodbijane sodbe, se glede na vsebino poenostavljene prisilne poravnave do poteka roka za plačilo ne obrestuje, od poteka tega roka dalje pa je dolžnik v zamudi, upnik pa je za čas zamude upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

9Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu. Tožeči stranki je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 750 točk, 2 % administrativne stroške in 22 % DDV. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 559,98 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.