VSM Sodba I Cp 973/2019

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je v 15-dneh dolžan plačati tožniku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 11. 9. 2018 dalje (točka I. izreka) ter tožencu prepovedalo nadaljnje kršenje osebnostnih pravic tožnika in razširjanje trditev o tožniku z navedbami, ki ga označujejo kot špekulanta in pijavko ter podobnimi besedami in besednimi zvezami, ki so po vsebini primerljive (točka II. izreka). Tožencu je tudi naložilo, da mora iz svojega facebook profila umakniti objavo (dopis), z dne 14. 6. 2018, ki ga prvostopenjsko sodišče citira ter se zanj opravičiti z besedilom, ki ga navaja, kar mora biti objavljeno na enakem delu facebook profila toženca in z enakimi črkami, kot je objavljen dopis, z dne 14. 6. 2018, v zvezi s katerim se toženec opravičuje (točka III. izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. izreka) ter tožniku naložilo, da je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 1.577,39 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka in tečejo do plačila (točka V. izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe se po pooblaščencih pritožuje toženec. Pritožbo vlaga zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba uveljavlja, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča neskladna, zato ker sodišče pravilno ugotavlja, da toženec tožnika ni označil za desničarja, fašista in reakcionarja kakršnekoli vrste, pa kljub temu v 8. točki obrazložitve sodbe zapiše, da ima povprečen bralec lahko vtis oziroma ga navdihuje misel, da toženec tožnika primerja z desničarjem, fašistom ali reakcionarjem katerekoli vrste, ker bi ga naj s temi oznakami primerjal. Toženec meni, da ob ugotovitvi, da toženec tožnika ni označil za desničarja, fašista in reakcionarja katerekoli vrste, ni mogoče trditi, da ga je s temi oznakami primerjal. Meni tudi, da prvostopenjsko sodišče tako zaključuje na podlagi povzetka izpovedb v postopku zaslišanih prič, kar pa po oceni toženca tudi ne more biti, saj je očitno, da nihče, ki tožnika pozna, slednjega ne more povezati s spornimi izrazi, jasno pa je tudi, da so priče, ki jih je predlagal tožnik, izpovedale v njegovo korist, pa tudi te so izpovedale, da se njihov pogled na tožnika ni spremenil, saj so ga poznale kot osebnost, ki je ni mogoče enačiti kot fašista, desničarja ali reakcionarja. Zato je glede teh besed mogoče zaključiti, da niso v nobeni relevantni povezavi s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje zmotno ugotovilo, ker je v dokazni oceni verjelo tožniku, da je utrpel kakršnokoli škodo zaradi zapisanih besed toženca. Tožnik je prekaljeni gledališčnik, sodišče pa dokazno soglaša z izpovedbo priče K.M., da je diskurz v gledališču verbalno grob, in da se uporabljajo bistveno težji izrazi od zapisanih. Tako ne gre verjeti, da bi tožnik zaradi zapisanih besed mlajšega kolega, ki nikakor ni tako vpliven kot je on sam, realno trpel kakršnokoli škodo ali kakršnekoli druge posledice, kot jih navaja sodišče. Škoda zato ni dokazno izkazana niti za denarni adekvat 2.000,00 EUR, kot ga je sodišče prisodilo tožniku.

Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo, da so objektivno žaljive označbe tožnika za špekulanta in za salonsko pijavko, kar po oceni toženca ne drži, saj ti besedi glede na njun pomen objektivno nista žaljivki.

Toženec nadalje izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče zmotno enači zanimanje posameznih zaslišanih prič za konflikt med tožnikom in tožencem, domnevne dvome v tožnika in šokiranost nad toženčevim izborom besed ter udarno moč spornega toženčevega dopisa z objektivno žaljivostjo. Objektivna žaljivost je pravni standard, ki z zanimanjem prič, šokiranostjo in udarnostjo nima nobene povezave. Zelo oddaljeno spogledovanje šokiranosti posameznikov z vprašanjem odgovornosti tožnika lahko vidimo le v stališču sodne prakse, da je lahko kritika in izbor izrazoslovja tudi oster in šokanten, pa vendar ni podan civilni delikt, saj v določenih situacijah kritika in izbor besed zanjo mora biti šokanten, da je kritika sploh slišana, in da sploh lahko doseže svoj namen kritičnosti.

Celotna sporna zadeva ima namreč zelo jasen širši kontekst, ki negira očitke, da je imel toženec zaničevalne namene, in da ni ravnal v kontekstu resne kritike in družbene dejavnosti. Sodišče tudi ni povsem tožencu odreklo ugovora, da je ravnal v opisanih okoliščinah, je pa zmotno presodilo trdnost in izkazanost povezave med spornim dogajanjem in 62. S.p., na katerem je bil tožnik udeležen in toženčevim izrazom v sporni objavi. Tožnik se ne strinja, da se iz spornega pisma, objavljenega na facebooku, to ne vidi, in da posameznikom, ki so besedilo prebrali, ta povezava ni bila jasna, in da so se spraševali, kaj imata tožnik in toženec med seboj. Prav zaradi tega dejstva je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju tožniku odreklo pravno varstvo na podlagi teh ugovorov, ta presoja sodišča pa je materialnopravno zmotna. Za presojo, da bi nekemu zapisu lahko priznali status resne kritike in izraz političnega stališča, oziroma da bi ga lahko postavili v širši kontekst odnosov med vpletenimi, ni nujno, da je v spornem zapisu pojasnjena celotna sporna situacija. Čeprav je sodišče pisalo o prezentnosti celotne afere in sporne situacije v gledaliških krogih, zlasti v S., pa si je zmotno zastavilo prepreko presoje na izraženih vprašanjih posameznikov, ki naj ne bi vedeli, zakaj gre in na domnevni lokalnosti problematike. Toženec ne dvomi, da so bili posamezniki z ozadjem zapisa prav dobro seznanjeni.

Toženec je zapis na facebooku objavil zato, ker je bil prepričan, da bo vsem, ki bodo objavo brali, jasno, kje je izvor problematike in zakaj je zapis nastal. Objavil ga je zato, da ne bi prišlo kasneje do zmotnih interpretacij in popačenja informacij. Toženec se ni mogel vprašati za vsakega izmed svojih prijateljev na facebooku, ali bo vedel v kakšnem kontekstu piše besedilo, saj je glede na svoje dojemanje eklatantnosti afere generaliziral, da vsi vedo, zakaj gre, tako v S., kot tudi v S.

Iz obširne sodne prakse revizijskega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice veje duh široke razlage ekskulpacijskih ugovorov in svoboda izražanja ima zelo poudarjeno težo. Upoštevajoč takšno sodno prakso ni mogoče dati prednosti tožnikovi pravici do časti in dobrega imena, v katero pa tako sploh ni bilo poseženo.

V postopku zaslišane priče so izpovedale, da se njihov odnos do tožnika ni spremenil, da torej niso podvomile v njegov ugled. Iz tega lahko sklepamo, da do samega posega v njegovo čast in dobro ime sploh ni prišlo. Tožnik se v nobenem trenutku ni mogel počutiti ogroženega, zanj se ni nič spremenilo, še zmeraj je na položaju umetniškega vodje D S. M. režira predstave in mu torej toženec s svojim zapisom ni v ničemer škodil. Realno zato ni mogel utrpeti nobene škode.

V III. točki izreka izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče nalaga tožencu opravičilo, koncipirano tako, da se skoraj celotni sporni zapis zopet pojavi kot novica na socialnem omrežju, kar bi po mnenju toženca zadevo, ki je že davno izgubila vsakršno pozornost tistih, ki so jo pred letom dni prebrali, ponovno osvežilo. Materialnopravno gledano zato ni nobene potrebe po objavi takšnega opravičila, saj bi v praksi ne odpravilo domnevnih posledic očitane okrnitve tožnikovega ugleda, ampak bi v praksi bil dosežen prav nasproten učinek.

In končno, toženec graja tudi odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka, saj meni, da bi glede na to, da predpravdnega zahtevka ni bilo in glede na razkorak med vložitvijo in vročitvijo tožbe, zakonske zamudne obresti lahko tekle zgolj od izdaje sodbe sodišča, nikakor pa ne prej.

Na podlagi navedenega toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo vseh pravdnih stroškov toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

3Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in se v odgovoru zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Prav tako je vse dejanske okoliščine pravilno ugotovilo in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6Tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje predvsem na delu vsebine dopisa, ki ga je dne 14. 6. 2018, potem ko je bil tožnik dne 13. 6. 2018 izbran za umetniškega vodjo S D. M., toženec naslovil na D.R., direktorja S. M. in objavil na svojem javnem facebook profilu, ki glasi: "Saj veste, tako, kot bi mi bilo gnusno in neprijetno delati predstavo v nekem gledališču, ki je pod umetniškim vodstvom denimo kakšnega desničarja, fašista ali reakcionarja katerekoli vrste... mi je enako gnusno sodelovati s hišami, ki so pod umetniškim vodstvom gledaliških podjetnikov, poslovnežev, špekulantov in idiotov (v starogrškem pomenu besede), torej kakršnihkoli salonskih pijavk (pa čeprav tudi v primeru, ko so bili naši dogovori doseženi pred nastopom na novo pridobljenega umetniškega vodstva)", zaradi česar od toženca zahteva odškodnino za posledično nastalo mu nepremoženjsko škodo v znesku 6.000,00 EUR.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je citirani del dopisa za tožnika tako objektivno kot subjektivno žaljiv, saj sporočilnost celotnega spornega besedila vsebuje negativno vrednostno sodbo o tožencu, mu odreka spoštovanje ter posledično jemlje ugled, zato toženčevo pritožbo zaradi v nadaljevanju navedenih razlogov v celoti zavrača.

7Prvostopenjsko sodišče tako v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navaja, da je žaljivost potrebno presojati na podlagi sporočilnosti celotnega spornega besedila in ne le zgolj na podlagi posameznih uporabljenih izrazov, zaradi česar pritožba neutemeljeno poskuša prikazati, da do objektivno žaljive označbe tožnika sploh ni prišlo, ker izraza "špekulant" in "salonska pijavka", glede na njun dejanski pomen, nista objektivno žaljiva.

8Razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča v odločilnih dejstvih tudi niso med seboj v nasprotju zato, ker prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da toženec v spornem dopisu, z dne 14. 6. 2018, tožnika ni etiketiral z desničarjem, fašistom in reakcionarjem katerekoli vrste, v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe pa neskladno navaja, da tožnika primerja z njimi, s čemer se toženec ne strinja. Po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno zaključuje, da četudi se izrazi "desničar", "fašist" in "reakcionar katerekoli vrste", niso nanašali na osebo tožnika, ampak so bili uporabljeni kot primera oziroma komparacija, pa je tudi uporaba teh izrazov kot komparativa skozi kontekst celotnega spornega besedila objektivno žaljiva, saj toženec svoj odpor do sodelovanja z gledališkimi hišami, ki jih vodijo gledališki podjetniki, poslovneži, špekulanti in idioti (v starogrškem pomenu besede), torej kakršnekoli salonske pijavke, primerja z odklonilnim odnosom do dela v gleliških hišah, ki so pod umetniškim vodstvom desničarjev, fašistov ali reakcionarjev katerekoli vrste. V pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ima tožnik status relativno javne osebe, kar pomeni, da je pri posegih v čast in dobro ime relativno javnih osebnosti tolerančni prag višji, ker so ti v zvezi s svojim javnim družbenim udejstvovanjem dolžni prenesti tudi resno in ostro kritiko zaradi svojih ravnanj, čeprav se z njo ne strinjajo. V zvezi s tem toženec v pritožbi poskuša prikazati, da ima sporni dopis tudi v izpostavljenem delu zgolj značaj resne kritike tožnikovega dela, predvsem v povezavi z dogajanjem na 62. S.p., v katerem je bil tožnik udeležen.¹ Ne glede na to, da ozadja, zaradi katerega toženec zatrjuje, da je napisal dopis, iz samega dopisa ni bilo mogoče zaznati niti povprečno informiranemu gledališčniku, kar potrjuje izvedeni dokazni postopek, pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da spornega dela dopisa ni mogoče oceniti zgolj kot resno kritiko tožnikove družbene dejavnosti, ki ga je tožnik glede na svoj status relativno javne osebe in običajnost diskurza v gledališčih, ki je verbalno grob, dolžan trpeti, saj je toženec pri pojasnjevanju svojih zadržkov glede sodelovanja s tožnikom kot umetniškim vodjem D., prešel v žaljivo primerjavo oziroma vrednostno sodbo o tožniku. Svoj odklonilni odnos do dela v gledaliških hišah, ki so pod umetniškim vodstvom desničarjev, fašistov ali reakcionarjev katerekoli vrste, primerja oziroma enači z delom v gledaliških hišah, ki jih vodijo gledališki podjetniki, poslovneži, špekulanti in idioti (v starogrškem pomenu besede), torej s kakršnimikoli salonskimi pijavkami. Izražena je tako žaljiva ocena o osebnosti tožnika, kot tudi o njegovem delu. Sporni zapis tožniku neupravičeno odreka spoštovanje in mu jemlje ugled, s čemer je nedopustno poseženo v njegovo osebno in strokovno integriteto, s tem pa tudi v njegovo čast in dobro ime. Ravnanje toženca je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča protipravno.

10Pritožba se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, na podlagi katere ima svoboda do izražanja zelo poudarjeno težo, še posebno, ko se navezuje na države in oblasti ali politične sisteme držav, ki niso demokratične, na podlagi takšne sodne prakse pa ni mogoče dati prednosti tožnikovi pravici do časti in dobrega imena. Ta kontekst, ki ga toženec sicer zgolj pavšalno zatrjuje in iz samega dopisa ni razviden ter ga pri branju spornega zapisa ni mogoče zaznati, ni absoluten, saj tudi pravica do svobode izražanja ni neomejena. Kot prvostopenjsko sodišče utemeljeno navaja v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, je svoboda izražanja omejena, ko trči v kolizijo s pravico drugega. V obravnavanem primeru je kolizija toženčeve svobode izražanja vzpostavljena s tožnikovo pravico do varstva njegove časti in dobrega imena, katere temelj predstavljata določbi 34. in 35. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavljata pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, do nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete ter osebnostnih pravic.

11Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da do samega posega v tožnikovo čast in dobro ime sploh ni prišlo. Dejstvo, da je tožnik še zmeraj na položaju umetniškega vodje D. S. M., in da režira predstave ter ima še zmeraj celovito zaupanje, tako direktorja S. M., kot vplivnih gledališčnikov v L. in drugod po B., ne utemeljuje zaključka, da tožniku z dopisom ni nastala vtoževana nematerialna škoda. Ta se izraža v obliki duševnih bolečin, to je psihičnem trpljenju tožnika, ki ga prvostopenjsko sodišče ponazarja v točkah 15, 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je duševne bolečine izkazal z lastnim zaslišanjem, kjer je izpovedal o subjektivnih občutkih² zaradi spornega dopisa, ki ga ostali izvedeni dokazi, to je zaslišanja prič U.F., D.R., B.H.S., E.M. in I.S., objektivizirajo.

12Ob pravilnem upoštevanju tako načela individualizacije, kot načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) v višini 2.000,00 EUR od zahtevanih 6.000,00 EUR. Višina dosojene odškodnine po prepričanju pritožbenega sodišča za tožnika predstavlja primerno denarno satisfakcijo za utrpele duševne bolečine iz tega naslova.

13Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je toženčev dopis, z dne 14. 6. 2018, v delu, kot izhaja iz točke III. izreka sodbe sodišča prve stopnje do tožnika žaljiv, je logična posledica, da se mora toženec tožniku za te besede opravičiti na način in z besedilom, kot je navedeno v točki III. izreka prvostopenjske sodbe. Le tako je razviden povzetek žaljivih navedb v dopisu, na katere se opravičilo nanaša.

14Toženec se pritožuje tudi zoper odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka, za katero meni, da je materialnopravno zmotna. Od tožnika ni prejel predpravdnega zahtevka, s katerim bi se seznanil s trditvami o škodi in obsegu škode, zaradi razkoraka med vložitvijo in vročitvijo tožbe, ki je bil zaradi vročanja v Republiki Hrvaški velik, pa meni, da bi zakonske zamudne obresti lahko tekle zgolj od izdaje sodbe sodišča, nikakor pa ne prej.

Drugi odstavek 299. člena OZ določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Glede na relevantno sodno prakso v zvezi s citirano določbo, to pomeni, od dne vložitve tožbe dalje, torej od začetka pravdnega postopka, saj je to trenutek, ki je neodvisen od upnikovega ravnanja. Tako je tudi zato, ker gre pri vročitvi tožbe za nepredvidljiv, od upnikovega ravnanja neodvisen trenutek.³

15Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko je tožniku za obrazložen odgovor na pritožbo dolžan povrniti stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Višje sodišče je tožniku priznalo naslednje priglašene stroške:

- za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) 375 točk oziroma 225,00 EUR,

- za materialne stroške po 11. členu OT 7,5 točke oziroma 4,5 EUR,

- 20% DDV 50,49 EUR,

kar skupaj znese 279,99 EUR.

Navedene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo tožniku za sestavo odgovora na pritožbo, je toženec dolžan v primeru zamude povrniti tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

¹ Tožnik je bil na 62. S.p., ki šteje za pomemben gledališki festival v S. z mednarodno udeležbo, član žirije tega festivala, na katerem je sodeloval tudi toženec, kot pripadnik mlajše generacije srbskih režiserjev. Žirija, ki je ocenjevala sodelujoče na festivalu, se je odločila, da ne podeli nobene nagrade v nobeni kategoriji, kar je bil precendens v celotni zgodovini tega festivala, kot tudi ostalih festivalov v S.. S tem je žirija ponižala tako stroko kot celotno javnost, toženec in njegovi kolegi pa so si to potezo razlagali tako, da je žirija opravila posel za državo oziroma njen vrh, do katerega so mlajši režiserji kritični, s kaznovanjem teh umetnikov za njihovo neposlušnost nasproti oblasti v Republiki S.
² Tožnik izpoveduje, da je bil zaradi objave spornega besedila vznemirjen, da je v želodcu čutil bolečino, da so ga besede zelo prizadele, saj ga označujejo na način, ki je zanj zelo ponižujoč in se ne more pomiriti zaradi njih; tudi sedaj, ko jih ponovno sliši, občuti enako, kot ko jih je prvič prebral.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 222/2013.