VSL Sodba II Cpg 366/2019

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanjem drugem odstavku I. točke izreka in izpodbijanem II. odstavku izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74125/2017 z dne 22. 8. 2017 v prvem odstavku izreka obdržalo delno v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v osmih dneh plačati 2.621,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2017 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Z drugim odstavkom I. točke izreka je za 1.142,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2017 dalje in za izvršilne stroške sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.543,66 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke

2Proti drugemu odstavku I. točke izreka in posledično proti II. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritoži ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni njej v prid, toženi stranki pa v plačilo naloži vse pravdne stroške. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhaja naslednje dejansko stanje: (1) tožeča stranka kot najemodajalka tožena stranka pa kot najemnica sta sklenili dve Pogodbi o najemu opreme za skladiščenje in točenje piva (priloga A2 in A4), (2) prvo pogodbo, po kateri se je oprema, ki je bila predmet najema, namestila v lokal tožene stranke v N., sta pravdni stranki sklenili 20. 9. 2015, drugo pogodbo, po kateri se je oprema, ki je bila predmet najema, namestila v lokal tožene stranke v Š., pa 28. 1. 2016, (3) opremo, ki je bila predmet najema, je v oba toženkina lokala namestila tožeča stranka, (4) tožena stranka je obe pogodbi odpovedala pred potekom dogovorjene petletne dobe najema, torej predčasno in (5) tožeča stranka je opremo iz lokala v Š. demontirala in odpeljala 13. 2. 2017, iz lokala v N. pa 4. 6. 2017.

7Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka na podlagi določbe 7. člena obeh pogodb¹ upravičena od tožene stranke zahtevati povračilo stroškov montaže in demontaže opreme iz obeh lokalov. Koliko ur je bilo potrebnih za montažo in demontažo opreme, kolikšna je običajna vrednost takšne delovne ure in v kakšni višini so nastali stroški, potrebni za material in prevoz oziroma kakšni stroški so nastali med prevozom, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca.²

8Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje upoštevalo v okviru trditvene podlage tožeče stranke in v okviru postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo v višini, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe. Zavrnilo pa ga je v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala več, kot ji je šlo po ugotovitvah sodnega izvedenca. V delu, v katerem je sodni izvedenec ugotovil, da bi tožeči stranki šlo več, kot je sama zatrjevala v dovoljenih vlogah v sporu majhne vrednosti,³ pa je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo le v mejah postavljenega zahtevka.

Odgovor na pritožbene očitke

9Pritožnica je sodišče prve stopnje očitala, da ni pravilno uporabilo pravila o vezanosti na tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člen ZPP). Navedla je, da je svoje navedbe prilagodila ugotovitvam izvedenskega mnenja o ceni delovne ure monterja (sodni izvedenec jo je ovrednotil na 30,00 EUR)⁴ in o ceni ure monterja med prevozom (sodni izvedenec jo je ovrednotil na 20,00 EUR)⁵, saj je s tema izvedenčevima ocenama soglašala. Zato je menila, da bi moralo sodišče prve stopnje postavkam (a) montaža opreme v N., (b) demontaža opreme v N., (c) izguba časa monterjev med prevozom na montažo v N., (d)) izguba časa monterjev med prevozom na demontažo v N., (e) montaža opreme v Š., (f) demontaža opreme v Š., (g) izguba časa monterjev med prevozom na montažo v Š.in (h) izguba časa monterjev med prevozom na demontažo v Š., ugoditi, upoštevajoč ceno, kot jo je ugotovil sodni izvedenec. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek delno zavrnilo, je menila, da je bil njen zahtevek dovolj visok, da bi sodišče prve stopnje to lahko storilo.

10Takšno pritožbeno stališče je zmotno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče o tožbenem zahtevku odloča le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člen ZPP). Vendar to ne pomeni, da je sodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka vezano le na celoten zahtevek kot seštevek posameznih postavk. Vezano je tudi na trditveno podlago glede višine vsake od postavk, ki sestavljajo tožbeni zahtevek oziroma na vsak posamezni zahtevek.⁶ Drži sicer, da je tožeča stranka z izvedenčevo oceno vrednosti delovne ure monterja in oceno vrednosti ure monterja med prevozom soglašala. Vendar pa tožbenega zahtevka v nobeni vlogi ni zvišala. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP. Glede na navedeno se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in nejasna ter da je ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni ustrezno zvišala.

11Pritožnica je sodišču prve stopnje očitala tudi, da je protispisno ugotovilo, da je tožeča stranka le pavšalno navedla, da ni mogla izbrati vozila „pick-up“ kombija, ker s takšnim vozilom ne bi bilo mogoče prepeljati vse potrebne opreme, orodja, materiala in monterjev. Vztrajala je, da je v vlogi z dne 27. 12. 2018 natančno opredelila, kaj vse je bilo treba prepeljati in da je bila izbira tovornjaka, za katerega se priznava višja kilometrina, za toženo stranko najbolj optimalna izbira. Zato je menila, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Ta absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka (t. i. protispisnost) je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je torej napaka tehnične narave. Zgoraj povzete pritožbene navedbe pa (po vsebini) takšne napake ne predstavljajo. Pač pa je pritožnica z njimi uveljavljala bodisi kršitev 7. in 212. člena ZPP bodisi je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje (glede ugotovitve sodišča prve stopnje o optimalni izbiri prevoza in višini stroškov na prevoženi kilometer). S tem pa je uveljavljala pritožbena razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti nista dovoljena (prim. prvi odstavek 458. člen ZPP). Zato podrobnejši odgovor na tovrstne pritožbene navedbe ni potreben.

13Drugih pritožbenih navedb glede vsebinskega dela zavrnilnega dela zahtevka tožeča stranka ni podala. Je pa glede izvršilni stroškov utemeljeno opozorila, da sodišče prve stopnje, ki je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v tretjem odstavku izreka (glede njenih izvršilnih stroškov), v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj ji stroškov izvršilnega postopka (v mejah njenega uspeha) ni priznalo. Zato je sodišče prve stopnje s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo.

14Iz predloga za izvršbo izhaja, da je tožeča stranka izvršilne stroške priglasila le iz naslova poizvedb v višini 50,00 EUR. Pri tem pa ni pojasnila, zakaj so bile poizvedbe za izvršbo potrebne (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Poleg tega tudi ni izkazala, da je poizvedbe sploh opravila. Zato do povrnitve teh (izvršilnih) stroškov ni upravičena. Odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi v tretjem odstavku izreka je torej pravilna.

15Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločitev v II. točki izreka.⁷ Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, razen tiste, ki jo je odpravilo samo, je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanjem drugem odstavku I. točke izreka in II. odstavku izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Iz določb 7. člena Pogodb o najemu opreme za skladiščenje in točenje piva izhaja: V kolikor se pogodba prekine pred iztekom petih let, enostransko s strani najemnika ali zaradi dobave povprečno manj kot 500 l piva na mesec s strani najemodajalca, se najemniku zaračunajo stroški montaže in demontaže sistema, za katerega je sklenjena pogodba.
² Sodni izvedenec je v zvezi s stroški montaže in demontaže opreme za lokal v N. ugotovil: (a) da je montaža opreme trajala 14,5 ur, demontaža pa 5,5 ur, (b) da je delovna ura monterja 30,00 EUR, (c) da so monterji med prevozom na montažo in demontažo izgubili 12 ur (2 x 6 ur), (d) da je vrednost izgubljene ure monterja 18,50 EUR, (e) da razdalja med N. in sedežem tožeče stranke v eno smer znaša 94 km oziroma 188 km v obe smeri, (f) da bi stroški na prevožen kilometer po načelu optimalnega prevoza znašali 0,40 EUR in (g) da so stroški materialna znašali 149,00 EUR. V zvezi z montažo in demontažo opreme za lokal v Š. pa je ugotovil: (h) da je montaža trajala 16 ur, demontaža pa 6,5 ur, (i) da je delovna ura monterja 30,00 EUR, (j) da so monterji med prevozom na montažo izgubili 6 ur, na demontažo pa 4 ure in (k) da je vrednost izgubljene ure monterja 18,50 EUR, (l) da razdalja med Š. in sedežem tožeče stranke v eno smer znaša 77 km oziroma 154 km v obe smeri, (m) da bi stroški na prevožen kilometer po načelu optimalnega prevoza znašali 0,40 EUR in (n) da so stroški materialna znašali 173,50 EUR.
³ Prim. 431. - 453. člen ZPP.
⁴ Opomba pritožbenega sodišča: tožeča stranka je v dovoljenih vlogah ceno ene delovne ure monterja ovrednotila na 29,00 EUR.
⁵ Opomba pritožbenega sodišča: tožeča stranka je v dovoljenih vlogah ceno ene ure monterja med prevozom ovrednotila na 18,50 EUR.
⁶ Prim. VSL sodbo in sklep I Cp 379/2014 z dne 16. 4. 2014, VSRS sodbo II Ips 546/99 z dne 6. 4. 2000 in VSRS sodbo II Ips 751/2008 z dne 11. 2. 2010.
⁷ Tožeča stranka se je na stroške pritožila zgolj posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.