VSL Sklep II Ip 1992/2019

I. Pritožbi upnika se ugodi tako, da se izpodbijani sklep v 5. in 6. točki izreka spremeni tako, da dolžnica krije sama svoje stroške ugovora, mora pa upniku povrniti stroške odgovora na ugovor v višini 684,29 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, pritožba dolžnice pa se zavrne in se sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

II. Dolžnica mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 967,20 EUR v roku 8 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (1) delno ugodilo ugovoru dolžnice in razveljavilo sklep o izvršbi za 13. 6. 2018 plačanih 1.000,00 EUR in za dne 4. 7. 2018 plačanih 800,00 EUR; (2) v preostalem delu ugovor zavrnilo; (3) izvršbo delno ustavilo za plačila, navedena v izreku izpodbijanega sklepa; (4) zavrglo predlog dolžnice z dne 20. 7. 2018, da se sklep o izvršbi razveljavi in se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog; (5 in 6) upniku naložilo, da dolžnici povrne 950,96 EUR stroškov ugovornega postopka s pripadki, sam pa krije svoje stroške ugovornega postopka.

2Zoper sklep sta se pritožili obe stranki. Upnik se pritožuje zoper odločitev v stroškovnem delu (5. in 6. točka izreka). Dolžnica pritožbenega obsega izrecno ne navaja, zato je višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, v katerem je odločitev zanjo neugodna (2. točka izreka).

O pritožbi dolžnice

3Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžničin ugovor, da izvršba ni dopustna, ker je prišlo prevzema dolga s strani tretje osebe (R. d. o. o.). Ugotovilo je, da dogovor ni bil dosežen z zakonitim zastopnikom upnika; le tak dogovor bi upnika zavezoval (427. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pritožnica v pritožbi navaja, da je zaposleni pri upniku (njegovemu pravnemu predhodniku) zavlačeval s sklepanjem takega dogovora, čeprav je tretja oseba dolg odplačevala. S tem je upnik tretjo osebo dejansko oškodoval. Višje sodišče ugotavlja, da je bil dolžničin ugovor v tem delu neutemeljen, vendar iz drugih razlogov. Neprerekana je bila trditev upnika v predlogu za izvršbo (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), da je dolžnica le zastaviteljica. Kot taka jamči za izpolnitev obveznosti (vsakokratnega) dolžnika iz (kreditne) pogodbe z vrednostjo zastavljenega premoženja (prim. prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Zato je v tem postopku nepomembno dejstvo, ali je do prevzema dolga prišlo ali ne. Važno je le, da je upnik upošteval plačila, ki jih je opravil R. Na to je upnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozoril, ko je tudi navedel, da ni bilo med strankama nikoli sporno, za katero terjatev so bila opravljena vsa plačila R. Da bi bilo kaj več plačanega, kot je sedaj razvidno iz izpodbijanega sklepa, pritožnica konkretno ne navaja.

4Pritožnica nadalje navaja, da prevzem terjatve še ni pravnomočno zaključen in se sklicuje na zemljiškoknjižni postopek Dn 9/2018. Upnik je v odgovoru na pritožbo to pritožbeno navedbo zavrnil in navedel, da je že v predlogu za izvršbo navedel in dokazal, kako je terjatev upnika po izvršilnem naslovu na način pripojitve prešla na upnika v tem izvršilnem postopku, ter še, da je prehod terjatve izkazal na način iz 24. člena ZIZ. Višje sodišče na ta pritožbeni razlog ne odgovarja, saj prehod terjatve pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno dejstvo (gl. dolžničin ugovor, vložen po pooblaščencu). V tem delu pritožba vsebuje nedopustno pritožbeno novoto, na katero višje sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 337. člena ZPP).

O pritožbi upnika

5Sodišče prve stopnje je upniku naložilo plačilo dolžničinih stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi, glede njegovih stroškov odgovora na ugovor pa odločilo, da jih krije sam.

6Upnik se ne strinja z odločitvijo in navaja, da je pred vložitvijo predloga za izvršbo bil plačan le en znesek, to je 13. 6. 2018 plačanih 1.000,00 EUR. Upnik je ta znesek pri sestavi predloga za izvršbo spregledal. Plačilo 800,00 EUR je bilo opravljeno 4. 7. 2018, kar je po vložitvi predloga za izvršbo in pred izdajo sklepa o izvršbi. Ostala plačila so bila opravljena po izdanem sklepu o izvršbi. Zato bi sodišče moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Na dolžničin ugovor je moral odgovoriti, saj je dolžnica ugovarjala sklepu o izvršbi iz več razlogov, nekateri ugovorni razlogi so se nanašali tudi na dejanski stan. Odgovor je bil zaradi prvega odstavka 58. člena ZIZ potreben.

7Tudi po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje v tem delu določbi petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ zmotno uporabilo. Upnik je v odgovoru na ugovor odgovoril na ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije in na ugovor zastaranja (zadnje pritožbeno ni več sporno) ter navedel, da je eno plačilo spregledal, ostala so bila opravljena po vložitvi predloga za izvršbo oziroma celo po izdanem sklepu o izvršbi (v tem delu je tudi umaknil predlog za izvršbo). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v odgovoru na ugovor zgolj priznal plačilo, ki ga je spregledal ob vložitvi predloga za izvršbo, sicer pa je umaknil predlog za izvršbo za kasnejša plačila, to pa je bil dolžan storiti. V ostalem delu gre za pravilno uporabo materialnega prava, na to pa sodišče pazi samo. Tako stališče je materialno pravno zmotno. Upnik je na v večjem delu neutemeljen dolžničin ugovor vsebinsko in zelo konkretno odgovoril, zato mu na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ gredo stroški odgovora na ugovor, ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku (upnikova vloga z dne 11. 9. 2018, list. št. 48), ki je v celoti skladen z Odvetniško tarifo – OT. Upnik je stranka postopka in ima na dolžničin ugovor pravico odgovoriti. Zato tudi če bi odgovor na ugovor res vseboval zgolj pravna stališča upnika (pa ne), to ne pomeni, da ni upravičen zahtevati vračila stroškov, ki jih je imel z odgovorom na v večjem delu neutemeljen ugovor.

8Upnik utemeljeno navaja, da je dolžnica z ugovorom uspela v neznatnem delu – pri sestavi predloga za izvršbo je bilo spregledano le plačilo 1.000,00 EUR, upnik je predlog za izvršbo vložil za glavnico 84.238,22 EUR. Zato dolžnica sama krije stroške ugovora (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

9Višje sodišče je odgovorilo na vse tiste pritožbene navedbe obeh strank, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi dolžnice niso podani in tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP), pritožbi upnika pa je iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo tako, da je spremenilo odločitev o stroških ugovornega postopka (3. točka 365. člena ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in petem odstavku 38 člena ZIZ. Stroški upnika so odmerjeni v naslednjem obsegu: - po priglašenem stroškovniku za odgovor na pritožbo (upnikova vloga z dne 30. 10. 2019, list. št. 109), ki je skladen z OT, tj. v višini 818,40 EUR; - za pritožbo zoper sklep o ugovoru prav tako po priglašenem stroškovniku (upnikova vloga z dne 17. 7. 2019, list. št. 84), ki je skladen z OT, tj. 148,80 EUR; skupaj 967,20 EUR.