VDSS Sodba Psp 154/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka).

II. Tožena stranka krije stroške pritožbe sama.

III. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženca iz naslova zakonskih zamudnih obresti v višini 2.109,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca do tožnice v višini 1.106,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 8. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožencu je naložilo v plačilo tožnici znesek v višini 2.109,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 7. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka). Kar tožnica zahteva več ali drugače (zakonske zamudne obresti od zneska 17.037,79 EUR, ki tečejo že od 3. 3. 2014 do vključno 11. 8. 2017, s pripadajočimi procesnimi obrestmi), je zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 639,94 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Zoper I., II., III. in V. točko izreka se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter povračilo stroškov.

Vzrok za zamudo ni izviral iz njegove sfere. Po tedaj veljavni zakonodaji so se sredstva izplačala le zavarovancem, ki jim je delovno razmerje prenehalo. Je zgolj izvajalec poklicnega zavarovanja, mnenje nosilca zavarovanja je potrdilo pravilnost njegovega razumevanja 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2. Pokojninski načrt in avtentična razlaga sta določala tudi pogoj prenehanja delovnega razmerja. Pred izdajo ustavne odločbe sploh ni bilo pravne podlage za izplačilo. Zahteva ni bila izpolnjena, ker je bil dolžan spoštovati takrat veljavna pravila, med drugim tudi Pokojninski načrt, ki ga je odobrilo pristojno ministrstvo. Tveganje, da predpisi, ki jih je uporabil in na katere se je dobroverno zanesel, morebiti niso skladni z ustavo, je izven njegove sfere. Negativnih posledic za ravnanje po veljavnih predpisih ne sme trpeti (I Cpg 613/2006). Ni mu mogoče nalagati zahteve po ustavno skladni razlagi in uporabi prava. Zoper revizijsko sodbo VIII Ips 7/2018 je bila vložena ustavna pritožba. Zavzeto stališče je v nasprotju z načeli pravne varnosti in sorazmernosti. Nedopustno mu je naložena obveznost, da bi v izogib morebitni zamudi ravnal v nasprotju s predpisi. Pomeni retroaktivno uporabo in zato kršitev 155. člena Ustave RS. Kršeni so še 22. člen Ustave RS, 1. odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 2. odstavek 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Pobotni ugovor je neutemeljeno zavrnjen. Tožnica je ob izplačilu 11. 8. 2016 zaradi uspešnega poslovanja prejela za 1.106,59 EUR višji neto znesek odkupne vrednosti, kot bi ga prejela ob izplačilu vrednosti 30. 5. 2014 po stanju na 30. 4. 2014. Če bi bila 11. 8. 2016 izplačana sredstva po stanju na 28. 4. 2014, bi bila kvečjemu upravičena do sredstev v višini 12.821,07 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 31. 5. 2014 do 11. 8. 2015 v višini 2.276,72 EUR. Sredstva, ki bi se natekla od 1. 5. 2014 do 3. 8. 2016 v višini 3.110,14 EUR, bi ostala neizplačana. Z izplačilom v višini 17.037,79 EUR je bil plačan tudi del zakonskih zamudnih obresti od 31. 5. 2014 do 11. 8. 2016 v višini 1.106,59 EUR, zato bi bila lahko upravičena le še do zneska zakonskih zamudnih obresti v višini 1.170,14 EUR. Vrednost sredstev se je povečala tudi zaradi mesečno vplačanih premij. Do zamudnih obresti od teh naknadno vplačanih premij ne more biti upravičena. Po pokojninskem načrtu ni dopustno opraviti izplačila za nazaj. Sodišče brez tožničinih navedb ne more dosoditi zakonskih zamudnih obresti od glavnice na dan 28. 4. 2014. Stanje enot na ta dan je bilo navajano za zavrnitev oziroma zmanjšanje zahtevka, zato gre za kršitev 1. odstavka 7. člena ZPP.

Stroški postopka so napačno dosojeni. Tožničin uspeh v postopku znaša kvečjemu 62,6 %. Zavrnitev pobotnega ugovora nima vpliva na uspeh strank (II Cp 4435/2008). Neutemeljeno je priznana nagrada za odsotnost iz pisarne in potni stroški za pooblaščenca zunaj sodnega okrožja.

3V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe ter povračilo stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe o dosojenih zakonskih zamudnih obrestih in zavrnitvi pobotnega ugovora (I., II., III. in V. točka izreka),¹ ki je izdan ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve 7. člena ZPP.

Iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, niso podane niti zatrjevane kršitve 22. in 155. člena Ustave RS², 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP)³ ter 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Evropska listina)⁴.

K očitani procesni kršitvi

6Čeprav je tožnica vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 17.037,79 EUR po stanju 3. 8. 2016, dosojene pa so ji bile zakonske zamudne obresti od glavnice 12.821,07 EUR po stanju 30. 4. 2014, 7. člen ZPP, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, ni bil kršen.

Za določitev višine glavnice na pravno relevanten dan so bile v sodnem postopku podane ustrezne navedbe. Z natančnimi podatki o stanju glavnice na dan 30. 4. 2014 razpolaga toženec. Njegove navedbe v tej smeri so bile upoštevane za delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Sicer pa v sodno socialnem sporu na podlagi 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁵ velja načelo materialne resnice, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

Predmet spora in relevantne dejanske okoliščine

7Predmet tega socialnega spora so zakonske zamudne obresti od sredstev obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

8Tožnica je bila kot pripadnica MORS več kot 10 let vključena v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Popolna zahteva za izplačilo odkupne vrednosti sredstev iz zavarovanja je bila vložena 28. 4. 2014, vendar ji ni bilo ugodeno, ker tožnici delovno razmerje pri MORS ni prenehalo. Šele 11. 8. 2016 ji je bil izplačan znesek v višini 17.037,79 EUR neto. Gre za neto odkupno vrednost sredstev na obračunski dan 3. 8. 2016 in zajema sredstva po vrednosti na obračunski dan 30. 4. 2014 v znesku 12.821,07 EUR, povečanje vrednosti tega zneska na dan 3. 8. 2016 v znesku 1.106,59 EUR in naknadna vplačila mesečnih premij v znesku 3.110,14 EUR.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na dosojene zakonske zamudne obresti (I. in III. točka izreka)

9Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 11. 8. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti od glavnice 12.821,07 EUR, ki tečejo od 28. 7. 2014⁶ do 11. 8. 2016, v znesku 2.109,62 EUR.

10V sodni praksi⁷, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.

Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v Obligacijskem zakoniku (OZ)⁸. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)⁹ mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

11Pritožnikovo vztrajanje, da vzrok za zamudo naj ne bi izviral iz njegove sfere oziroma da njegovo ravnanje naj ne bi bilo protipravno, kljub v sodni praksi revizijskega sodišča eksplicitno zavzetem drugačnemu stališču, je zmotno in zato ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje namreč pravilno razloguje, da neizplačila odkupne vrednosti premoženja zaradi napačnega stališča, da je zavarovanec upravičen do izplačila le ob prenehanju delovnega razmerja pri MORS, ni mogoče šteti kot vzrok, ki bi bil izven sfere zamudnika. Čeprav je imel po 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 oziroma besedilu te določbe, kot je veljala ob vložitvi tožničine zahteve, zavarovanec, ki je najmanj 10 let opravljal vojaško službo v SV ter ni nameraval uveljavljati poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, je toženec izplačilo dodatno pogojeval s prenehanjem delovnega razmerja. Torej je zakonsko določbo nepravilno razlagal in uporabljal v tožničino škodo.

12Po Avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (ORZPIZ2016, v nadaljevanju avtentična razlaga)¹⁰ je bilo sicer treba to določbo razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z MORS. Vendar je bila z ustavno odločbo št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016,¹¹ objavljeno 10. 6. 2016, ugotovljena neustavnost 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga.

Ustavno sodišče je utemeljilo, da je avtentična razlaga, ki je enkratno plačilo sredstev nedopustno dodatno pogojevala s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z MORS, zakonski določbi dala spremenjeno vsebino, ki je ob uveljavitvi ni imela, zato je v nasprotju z 89. in 91. členom Ustave RS. V učinkih ustavne odločbe je eksplicitno določeno, da v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno, 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 velja brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. Torej, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v SV ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, pravico zahtevati, naj se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, čeprav jim pogodba o zaposlitvi z MORS še ni prenehala. Dejansko niti ni šlo za avtentično razlago, temveč za obid zakonodajnega postopka. Ne le, da je bila obravnavana avtentična razlaga sprejeta šele po tem, ko je bil toženec z izplačilom sredstev že v zamudi, temveč je bila ugotovljena njena neustavnost in v učinkih ustavne odločbe tudi določeno, v katerih primerih in na kakšen način se uporablja 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2.

V zadevah, ki še niso pravnomočno končane, se avtentična razlaga ne sme uporabljati. Obravnavana zadeva pred ugotovitvijo neustavnosti avtentične razlage ni bila pravnomočna. Sredstva obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (glavnica) so bila tožnici izplačana šele po izdaji oziroma objavi ustavne odločbe. Zaradi zlorabe instituta avtentične razlage je bilo zaradi učinkovanja ex tunc dejansko poseženo v že pridobljene pravice tožnice. Avtentična razlaga sicer velja za nazaj, vendar le pod pogojem, da se z njo ne oblikuje nova pravna norma.¹² Obravnavana avtentična razlaga po svoji vsebini ni razlagala pravne norme, vsebovane v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2, temveč je imela dejansko naravo akta o spremembi tega določila ZPIZ-2. Pritožnik se torej ne more uspešno sklicevati na avtentično razlago. Nasprotno, ob nastopu zamude ni ravnal v skladu s 5. odstavkom 206. člena ZPIZ-2, ki pogoja prenehanja delovnega razmerja ni določal, zato so pritožbene navedbe, da mu izpodbijani del sodbe nalaga, da bi moral v izogib morebitni zamudi ravnati v nasprotju s predpisi, neutemeljene oziroma celo protispisne. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da naj bi mu sodišče nalagalo ustavno skladno razlago zakona in da naj bi trpel negativne posledice, čeprav naj bi ravnal po veljavnih predpisih.

13Pritožnik se ne more uspešno sklicevati niti na Pokojninski načrt. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima naravo splošnih pogojev poslovanja, zato mora biti njegova vsebina skladna s kogentnimi zakonskimi določbami, sicer ga ni mogoče upoštevati. Ker prenehanje pogodbe o zaposlitvi v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 ni bil pogoj za enkratno izplačilo sredstev, je bil Pokojninski načrt, ki je ta pogoj določal, v nasprotju z ZPIZ-2. Pritožbena izvajanja v smeri neobstoja pravne podlage za izplačilo sredstev pred ustavno odločbo in posledične zamude izven njegove sfere oziroma brez protipravnosti ravnanja, zato niso neutemeljena. Iz navedenih razlogov zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. in prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in 47. člena Evropske listine niso podane.

14Ker torej prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane. Drugačne pritožnikove navedbe so protispisne. Pritožba v delu zoper dosojene zakonske zamudne obresti ni utemeljena.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora (II. točka izreka)

15Neutemeljena je tudi pritožba v delu zoper zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da terjatev toženca do tožnice sploh ne obstaja, ker do zmanjšanja premoženja toženca v smislu neupravičene pridobitve ni prišlo.

16Na podlagi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da lahko pride do pobotanja le, če so izpolnjeni pogoji glede obveznosti, ki si stojijo nasproti. Eden izmed teh pogojev je, da sta terjatvi vzajemni. Torej, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. Za pobotanje terjatev morata obstajati obe terjatvi, torej tudi terjatev toženca do tožnika. Če terjatve toženca do tožnika sploh ni, je seveda ni mogoče pobotati.

Podlaga za zatrjevano terjatev toženca do tožnice oziroma terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobot, je 190. člen OZ. Po 1. odstavku tega člena je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ). Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu OZ je dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neupravičeno prikrajšanega. Po sodni praksi se za ugoditev zahtevku na temelju neupravičene pridobitve sočasno zahtevata korist obogatitelja in prikrajšanje oškodovanega.¹³

17Po 1. odstavku 198. člena ZPIZ-2 je poklicno zavarovanje zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev, na podlagi katerih pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice. Poklicno zavarovanje izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju Sklad), ki se oblikuje kot vzajemni pokojninski sklad ob smiselni uporabi 295. člena tega zakona. Sklad je premoženje, ki je financirano s sredstvi, zbranimi z vplačilom prispevkov poklicnega zavarovanja in ustvarjenimi z upravljanjem s temi sredstvi, in je namenjeno izplačilu obveznosti do zavarovancev. Je v lasti zavarovancev Sklada, ki so na podlagi vplačanih prispevkov poklicnega zavarovanja in izplačil obveznosti lastniki sorazmernega dela premoženja Sklada (209. člen ZPIZ-2). Sklad v imenu in za račun zavarovancev in drugih upravičencev upravlja Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d. (v tem sporu toženec), ločeno od svojega drugega premoženja (210. člen ZPIZ-2).

Poklicno zavarovanje se torej izvaja na podlagi vzajemnega pokojninskega sklada, ki je ustanovljen oziroma vzpostavljen na enak način kot vzajemni pokojninski skladi dodatnega pokojninskega zavarovanja. Vzajemni pokojninski sklad nima pravne osebnosti in predstavlja le premoženje, ki je ustvarjeno z vplačanimi sredstvi zavarovancev in pripisanimi donosi na ta sredstva. Sklad je v izključni lasti zavarovancev poklicnega zavarovanja. Toženec je že po ZPIZ-2 le upravljavec sklada. Organiziran je kot delniška družba, edini delničar in ustanovitelj pa je Republika Slovenija.

18Ker so sredstva na računu tožnice premoženje tožnice kot zavarovanke in ne toženca¹⁴, ki s temi sredstvi v njenem imenu in za njen račun zgolj upravlja, toženec z izplačilom sredstev tožnici ni mogel biti prikrajšan, niti tožnica obogatena. Čeprav se je vrednost sredstev na tožničinem računu zaradi uspešnega poslovanja toženca povečala za 1.106,59 EUR in je torej ob izplačilu 11. 8. 2016 prejela za 1.106,59 EUR višji neto znesek odkupne vrednosti, kot bi ga prejela ob pravočasnem izplačilu vrednosti 30. 5. 2014 po stanju na 30. 4. 2014, je bilo tudi to povečanje vrednosti premoženja v lasti tožnice in ji ga je bil toženec dolžan izplačati skupaj z mesečnimi premijami, ki so se natekle od zahteve do dejanskega izplačila sredstev. Ker terjatve toženca do tožnice sploh ni, je posledično pobotni ugovor že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen. Poleg tega je za izplačilo nedvomno obstajala pravna podlaga, ki niti kasneje ni odpadla, zato ne gre niti za stanje iz 3. odstavka 190. člena OZ. Gre za tožničina sredstva, ki so bila v celoti pravilno izplačana. Pritožbene navedbe v smeri utemeljenosti pobotnega ugovora zato niso utemeljene.

K pritožbi v delu zoper stroške postopka (V. točka izreka)

19Sodišče prve stopnje je upoštevaje uspeh strank, ki ga je ustrezno ocenilo, utemeljeno sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 639,94 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20Po 1. odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Kot temeljno merilo je torej predviden kriterij uspeha v sporu glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. V primeru delnega uspeha dodatno merilo določa 2. odstavek 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče glede na doseženi uspeh strank odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov postopka. Ta določba sodišču omogoča, da pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteva vse okoliščine primera in sprejme najbolj razumno, življenjsko sprejemljivo in pravično odločitev.

Ocena 65 % tožničinega uspeha v sporu je v okoliščinah konkretnega primera, ko je toženec dolžan tožnici od vtoževanega zneska 3.368,24 EUR plačati 2.109,62 EUR in je bil podan neuspešen pobotni ugovor, po stališču pritožbenega sodišča primerna, zato pritožbene navedbe v smeri znižanja ocene tožničinega uspeha v sporu niso utemeljene.

21Med priznane stroške je sodišče pravilno upoštevalo stroške nagrade za odsotnost iz pisarne in potne stroške, saj po procesni zakonodaji in sodni praksi¹⁵ do izbire odvetnika izven območja socialnega sodišča sploh ne more priti. V socialnih sporih je po 12. členu ZDSS-1 edino stvarno pristojno sodišče prve stopnje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sedežem v Ljubljani. Pristojno je za sojenje na območju celotne Republike Slovenije. Odloča v socialnih sporih na sedežu sodišča, naroke pa opravlja tudi na svojih zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč (3. odstavek 13. člena ZDSS-1).

Čeprav je tožnico v tem sporu zastopal pooblaščen odvetnik s sedežem v A., je sodišče za pot na obravnavi v Koper in Ljubljano utemeljeno priznalo kilometrino na relacijah A. – Koper – A. in A. – Ljubljana – A. ter nagrado za odsotnost iz pisarne in ju upoštevaje uspeh v sporu skupaj z drugimi stroški postopka naložilo v plačilo tožencu.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

22Glede na vse predhodno obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, torej v I., II., III. in V. točki izreka. Vse ostale pritožbene navedbe, od tega, da je toženec zgolj izvajalec poklicnega zavarovanja, do tega, da na sprejem avtentične razlage ni imel nobenega vpliva in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.¹⁶

23Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko torej toženec s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP skleniti še, da krije svoje stroške pritožbe sam.

24Sočasno je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim ni pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Pravnomočna IV. točka izreka ni predmet presoje pritožbenega sodišča.
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS - MP, št. 7/1994.
⁴ Ur. l. EU, 2010/C 83/2002.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁶ Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so obresti pred 28. 7. 2014 zastarale.
⁷ Psp 86/2016, VIII Ips 7/2018.
⁸ Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 44/2014.
¹¹ Ur. l. RS, št. 42/2016.
¹² Dr. Saša Zagorc, Avtentična razlaga zakona, Zbornik znanstvenih razprav - LXXII. letnik, 2012, stran 284.
¹³ Npr. VSL sodba I Cpg 1761/2015.
¹⁴ Da gre za tožničina sredstva, je toženec na naroku 22. 2. 2019 izrecno potrdil.
¹⁵ Psp 75/2018.
¹⁶ 1. odstavek 360. člena ZPP.