VSL Sodba I Cp 1556/2019

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti 2.320,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 614,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembe tožbe z dne 23. 1. in 22. 6. 2018 (I. točka izreka); naložilo toženki, da tožnikoma izroči ključe vhodnih vrat, vseh vrat kleti in mansarde, garažnih vrat prizidka in shrambe nad garažo v prizidku, vrtnih ter dvoriščnih vrat, vse v stanovanjski stavbi na naslovu S., oziroma na zemljišču parc. št. 671 k.o. ... (II. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za izročitev ključev v prvem nadstropju navedene hiše ter izročitev nepremičnine »v soposest in souporabo« (tudi II. točka izreka) in naložilo toženki, da tožnikoma povrne 2.547,02 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da so pravdne stranke solastnice sporne nepremičnine (tožnika skupaj do 5/8, toženka pa 3/8) in da toženka tožnikoma onemogoča dostop in uporabo nepremičnine na način, kot sta jo uporabljala in do nje dostopala v preteklosti. Zahtevek za izročitev ključev prvega nadstropja je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnika poprej nista dostopala v toženkino stanovanje v prvem nadstropju.

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe določb Stvarnopravnega zakonika¹ in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku² (prekoračitev tožbenega zahtevka). V pritožbi med drugim navaja, da je sodišče odločalo o ključih mansarde, čeprav te zahteve v spremenjenem tožbenem zahtevku ni, ni pa odločalo o izročitvi ključev pritličja. Zahtevka za izročitev ključev ni mogoče šteti za reivindikacijski zahtevek, brez zahtevka za izročitev nepremičnine v posest ali prepoved vznemirjanja pa ne more biti zahtevka za izročitev ključev. Sodišče je napačno presodilo, kateri del nepremičnin toženka uporablja kot svoje stanovanje. S pokojnikom sta uporabljala kot stanovanje celo hišo, razen sobe v mansardi. Tožnika stanujeta drugje in nista teh prostorov nikoli uporabljala za bivanje. Izročitev ključev vhodnih vrat pomeni možnost vstopa v stanovanje toženke, zato je pravica tožnikov do posesti v koliziji s tožničinima pravicama (najbrž pravilno: toženkino pravico) do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Napačna je odločitev o stroških, saj tožnika nista uspela s predlogom za začasno odredbo, prav tako ne s polovico zahtevka, saj stanovanje v pritličju in prvem nadstropju predstavlja polovico nepremičnine.

3Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo obširno in argumentirano odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba v pretežnem delu ni utemeljena, razen deloma glede odločitve o stroških.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče odločilo v nasprotju s postavljenim zahtevkom oziroma da naj bi zahtevek prekoračilo. Tožnika sta tekom pravde trikrat spremenila tožbeni zahtevek, pri čemer sta ga na obravnavi 22. 6. 2018 spremenila dvakrat, kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo. Na naroku sta zahtevek najprej (list. št. 77) spremenila tako, da sta pred prvo alinejo I. točke zahtevka, podanega v vlogi z dne 23. 1. 2018 (list. št. 61-62), dodala novo prvo alinejo (glede ključev vhodnih vrat), tako da so dotedanja prva, druga in tretja alineja I. točke postale druga, tretja in četrta alineja k tej točki, nadalje pa še tako (list. št. 80), da sta v drugi alineji prve točke zahtevka besedo »pritličju« nadomestili z besedo »prvem nadstropju« in besedno zvezo »prvem nadstropju« z besedo »mansardi.« Sodišče prve stopnje je pravilno dopustilo vse spremembe (v množini) tožbenega zahtevka z dne 23. 1. in 22. 6. 2018, svojo odločitev o tem pa je v 7. točki obrazložitve napadane odločbe tudi ustrezno obrazložilo in je v celoti odločalo v mejah postavljenega zahtevka.

6Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo tudi o posesti oziroma soposesti brez tožbenega zahtevka.³ Treba je zgolj prebrati spremenjeni tožbeni zahtevek v vlogi z dne 23. 1. 2018 (list. št. 61) in je jasno, da sta tožnika tudi po modifikaciji še vedno zahtevala tudi izročitev nepremičnine v »soposest in souporabo«.

7Tudi so neutemeljene navedbe, da sodišče ni odločilo o zahtevkih v zvezi s pritličjem, saj je sodišče prve stopnje jasno zapisalo (primerjaj 13. točko obrazložitve na 10. strani), da sporna hiša obsega klet, prvo nadstropje in mansardo, torej tri etaže, med katerimi pritličja sploh ni, kar je tudi skladno s popravkom tožbenega zahtevka na naroku 22. 6. 2018 (peta stran zapisnika, list. št. 80).⁴ Po zadnji spremembi tožbenega zahtevka tožnika ne zahtevata več izročitve ključev od pritličja, tako da niti ni pomembno, ali pritličje v naravi sploh obstaja ali ne. Bistveno je, da med strankami niti ni spora o tem, za katere prostore gre.

8Tako se izkaže, da ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi tožnika ne zahtevala izročitve ključev mansarde. Do nikakršne prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki to sodišču prve stopnje očitajo, prav tako pa so neutemeljeni očitki, da naj bi bila sodba nesklepčna⁵ in nerazumljiva. Iz sodbe je jasno razvidno, o čem je sodišče odločilo in zakaj.

9Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno zmotna so naziranja, da ni mogoče zahtevati zgolj izročitve ključev brez reivindikacijskega zahtevka. Noben zakon česa takega ne predpisuje; sicer se pritožnica sklicuje na sodno prakso, vendar ne citira konkretnih odločb, ki bi potrjevale njene navedbe. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da ne bi mogel tožnik v okviru varovanja svoje lastninske pravice zahtevati zgolj izročitve ključev kot običajnega sredstva za dostopanje do nepremičnine, ne da bi posebej in izrecno zahteval še izročitev nepremičnine v posest. V obravnavani zadevi ni dvoma, da sta tožnika (večinska) solastnika sporne nepremičnine, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (in pritožba tega ne uspe izpodbiti), da nepremičnina v naravi ni razdeljena, da ne obstaja poseben dogovor o uporabi vseh delov nepremičnine (14. točka obrazložitve) in da do smrti A. A. ni bilo spora o tem, na kakšen način solastniki uporabljajo nepremičnino. Vsled tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da imata tožnika tudi po smrti svojega dedka A. A. pravico do uporabe in posesti v obsegu, kakor sta jo izvrševala pred smrtjo A. A. Zato je pravilno odločilo, da sta tožnika kot solastnika upravičena dostopati do sporne nepremičnine in jo uporabljati, saj sta dostopnost in razpoložljivost dva od ključnih elementov lastninske pravice.

10Poleg tega lahko v skladu z načelom dispozitivnosti stranka v pravdi vselej zahteva manj, kot pa ji pripada, zato ni nikakršne ovire, da ne bi stranka zahtevala zgolj izročitve ključev, ne pa tudi izročitve oziroma prepustitve nepremičnine v posest oziroma soposest. Da naj bi bila sodba na izročitev ključev neizvršljiva, je čisti nesmisel (Zakon o izvršbi in zavarovanju pozna načine za izvršitev t.i. nenadomestnih dejanj), pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so tudi nerazumljive.

11Neupoštevna so tudi pritožbena izvajanja, da ne obstaja obligacijska dolžnost izročitve ključev. Tožnika nista nikoli zatrjevala obligacijske dolžnosti izročitve ključev, temveč sta svoj zahtevek temeljila na stvarni (lastninski) pravici. Podlaga za varstvo lastninske pravice je prav SPZ, zato ni jasno, kaj želi pritožba povedati s tem, da je pravna podlaga SPZ »pravno sporna in zmotna […] zato zahteva konkretna sodba celovito presojo v smislu dopustnosti samostojnosti tožbenega zahtevka po izročitvi ključev nepremičnine samo na stvarnopravni podlagi.«

12Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno odgovorilo na toženkine ugovore, da naj bi bilo stanovanje nedotakljivo in ustavno varovano, pritožba pa tozadevno zgolj ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le dodaja, da 36. člen Ustave RS, na katerega se sklicuje toženka, pravi, da v stanovanje ne sme nihče vstopiti brez odločbe sodišča (poudarilo višje sodišče). Tožnika v sporno nepremičnino nista vstopila samovoljno, temveč zahtevata od sodišča, da jima to omogoči. Ni dvoma, da je tudi sodba v pravdnem postopku odločba sodišča v smislu 36. člena Ustave. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za izročitev ključev prvega nadstropja (kjer je toženkino stanovanje) in to kar iz dveh razlogov, prvič iz razloga ustavne nedotakljivosti stanovanja in drugič iz razloga, ker je ugotovilo, da tudi tožnika pravzaprav nikoli nista vstopala v te prostore in jih uporabljala, pa tudi na zaslišanju je prva tožnica izpovedala, da prostorov, kjer stanuje toženka, niti ne želijo uporabljati (izpovedba, povzeta na 10. strani sodbe, neizpodbijano). Tako je mogoče zaključiti, da obstaja med strankami vsaj neformalni oziroma konkludentni dogovor o uporabi dela nepremičnine (stanovanja v prvem nadstropju). Tudi v odgovoru na pritožbo tožnika ne oporekata odločitvi glede toženkinega stanovanja v prvem nadstropju, zato so neutemeljeni vsi pritožbeni pomisleki glede toženkine pravice do nedotakljivosti stanovanja.

13Iz izpodbijane sodbe je tudi mogoče razbrati (10. stran obrazložitve), da ima stanovanje v prvem nadstropju svoj, poseben ključ, zato izročitev ključev vhodnih vrat ne pomeni istočasno tudi možnosti vstopa v toženkino stanovanje, (in tudi) zato je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi bila ugoditev zahtevku na izročitev ključev vhodnih vrat v koliziji s toženkino pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.

14Navedbe v zadnjem odstavku 4. točke pritožbe, da imata tožnika v konkretni zadevi »dva posestna položaja iz dveh različnih pravnih podlag,« so nerazumljive. SPZ posest definira kot dejansko oblast nad stvarjo, ki pa je pravno varovana (primerjaj 24. člen SPZ). V nadaljevanju SPZ ločuje posredno in neposredno posest, lastniško in nelastniško, dobroverno in nedobroverno posest itd., pri čemer pritožbeno sodišča ugotavlja, da v obravnavnem primeru ne gre za nobeno tovrstno dvojnost, teh pritožbenih navedb pa tudi toženka ne uspe razumljivo obrazložiti. Kot že povedano, sta tožnika solastnika nepremičnine, to pa jima že po zakonu daje tudi pravico imeti stvar v posesti skladno s solastnim deležem (primerjaj 66. člen SPZ), pri čemer ni pomembno, na kakšni pravni podlagi sta postala solastnika. Ker toženka – manjšinska solastnica, tožnikoma – večinskima solastnikoma preprečuje uporabo celotne nepremičnine, bi morala zatrjevati in dokazati pravico (pravni naslov), ki bi upravičeval tako ravnanje. Tega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela niti na trditveni ravni.

15Pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja (da naj bi iz izpovedb prič in tudi izpovedb tožečih strank izhajalo, da sta s pokojnim A. A. uporabljala celo hišo), je pavšalna in nekonkretizirana, saj toženka konkretno ne pojasni, katere priče in kateri deli izpovedb tožečih strank naj bi potrjevali njeno tezo o uporabi celotne hiše za stanovanje. Pritožbeno sodišče lahko le ugotovi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skrbna in obsežna (več strani dolga 13. točka obrazložitve), ki je toženka z navrženimi ugovori ne more omajati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnika pred smrtjo A. A. za hrambo svojih stvari uporabljala različne prostore v zadevni nepremičnini, razen tistih v prvem nadstropju.

16Dejstvo, da tožnika stanujeta drugje in spornih prostorov nikoli nista uporabljala za bivanje, kar izpostavlja pritožba, ni pomembno, saj tožnika nista zatrjevala, da bi v sporni hiši kdaj bivala,⁶ kot (večinska) solastnika pa imata seveda pravico v hišo vstopati, tudi če ne nameravata tam prebivati. Že večkrat je bilo pojasnjeno, da je to eno od osnovnih upravičenj (so)lastnika.

17Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožbeni razlogi zoper odločitev o glavni stvari niso podani. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je deloma utemeljena pritožba zoper stroškovno odločitev. Pritožnica pravilno opozarja, da tožnika nista uspela s predlogom za začasno odredbo, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo nagrado za sestavo predloga (200 odvetniških točk), prav tako je neutemeljeno prisodilo posebni nagradi (2 x 100 točk) za posvet s stranko in pregled listin, saj so tovrstna opravila že vključena v nagrado za sestavo vloge oziroma zastopanje na naroku. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka; tožnika sta uspela z izročitvijo ključev dveh etaž hiše (kleti in mansarde) od treh, poleg tega tudi z izročitvijo ključev glavnega vhoda, vrtnih in dvoriščnih vrat ter garaže in shrambe v prizidku, nista pa uspela z izročitvijo ključev ene etaže (prvega nadstropja) ter z izročitvijo v posest. V prvotnem zahtevku sta zahtevala tudi prepoved vznemirjanja in izpraznitev prostorov v prvem nadstropju, vendar sta te dele zahtevka umaknila (smiselno s spremembo tožbe z dne 23. 1. 2018), pri čemer z odločanjem o zavrnjenem oziroma umaknjenem delu zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški (primerjaj tretji odstavek 154. člena ZPP), saj je bil celotni dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič potreben zaradi odločanja o vseh zahtevkih, tako utemeljenih kot neutemeljenih. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je prisojene stroške tožnice znižalo za 400 odvetniških točk ali 183,60 EUR, upoštevaje vrednost točke, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje (0,459 EUR), pri čemer je bilo treba na novo izračunati tudi materialne stroške (ki skupaj znašajo 17,90 EUR) in DDV (ki znaša 296,78 EUR).

19Toženka s pritožbo v pretežnem delu (glede glavne stvari) ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške, tožnikoma pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki je bil potreben za uresničevanje njune pravice do izjave v postopku. Stroški obsegajo nagrado za odgovor (750 točk), povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (75 točk), 2 % materialnih stroškov (16,50 EUR) in 22 % DDV (110,08 EUR).

¹ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ V tem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, torej odločilo v korist toženke, zato slednja niti nima pravnega interesa za pritoževanje zoper ta del odločitve.
⁴ Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je na prvi pogled nelogično, da bi hiša imela prvo nadstropje, ne pa tudi pritličja, vendar gre najverjetneje za to, da je med strankami ustaljeno poimenovanje (visokega?) pritličja kot prvo nadstropje, kar za odločitev niti ni pomembno.
⁵ V skladu s pravno teorijo so lahko sklepčne ali nesklepčne le trditve strank, ne pa tudi sodba. Nesklepčnost pomeni, da iz strankinih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, torej te pomanjkljivosti sodba že pojmovno ne more imeti.
⁶ Zatrjevala in dokazovala sta, česar pritožba konkretizirano ne izpodbija, da je drugi tožnik tam občasno prespal.