VSL Sodba II Cp 1714/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 167,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnica) izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo, v povezavi s Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem, ki je bila prijavljena pri Ministrstvu za finance, Finančna uprava RS, pod št. 00000/2017, pri nepremičnini parcela št. 1551/2 k. o. ... (ID ...), vknjižila lastninska pravica v korist tožnice do celote, v roku 15 dni, sicer bo tako listino nadomestila sodba (I. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 336,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Toženka je vložila pravočasno pritožbo (“Odgovor na zamudno sodbo“), v kateri nasprotuje zamudni sodbi v celoti (I. in II. točka izreka). Navaja, da tožbe ni prejela, saj ji ni bila vročena v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št.1348/2000 (v nadaljevanju: „Uredba št. 1393/2007“), organ za sprejem Velike Britanije pa ji ni predložil evidence o pravilni dostavi tožbe. Poleg tega obširno pojasnjuje ozadje spora s tožnico.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, prav tako pa sodišče prve stopnje ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava ni zagrešilo napak, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Zamudna sodba se sme izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog (2. odst. 338. čl. ZPP). Ratio te zakonske ureditve je v tem, da je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe pasivnost toženca, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.¹ Pritožbeno sodišče tako ni upoštevalo toženkinega obširnega opisa ozadja zadeve, ker gre smiselno za oporekanje sprejetemu dejanskemu stanju, kar torej ni dovoljen pritožbeni razlog.

7Presoditi je bilo torej treba (le) toženkino trditev, da tožbe v predmetni zadevi ni prejela in odločiti, ali je bila tožba toženki pravilno vročena v odgovor (1. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP). Če sodišče v nasprotju z določbami ZPP izda zamudno sodbo, je to bistvena kršitev določb postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

8V predmetni zadevi je sodišče tožbo vročalo v Veliko Britanijo po določilih Uredbe št. 1393/2007, ki predpisuje več načinov vročanja: vročanje prek organa za sprejem, vročanje po pošti – priporočeno z vročilnico (povratnico), neposredno vročanje ter vročanje po diplomatski poti in po diplomatskih ali konzularnih predstavnikih. Sodišče se je odločilo tožbo (in nadaljnje dokumente) vročati prek organa za sprejem. Iz potrdila organa za sprejem z dne 30. 10. 2019 izhaja, da je slednji tožbo vročil 3. 7. 2018 na naslov toženke. Toženka je sicer trdila, da tožbe ni prejela, vendar so njene navedbe pavšalne, saj ni navedla nobene okoliščine, ki bi pritožbenemu sodišču vzbudila dvom v to, da je bila tožba vročena tako, kot je to sporočil uradni organ Velike Britanije.

9Pravilnost vročitve, ki jo zahteva 1. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, je treba presojati po Uredbi št. 1393/2007, ki se uporablja, kadar se tožbo vroča v drugo državo članico EU, in ne po ZPP, ki pride v poštev pri vročanju na ozemlju Republike Slovenije.² V skladu s členom 7(1) Uredbe št. 1393/2007 organ za sprejem opravi vročitev pisanja po pravu zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, če je ta način združljiv s pravom te države članice. V predmetni zadevi sodišče ni zahtevalo vročitve na poseben način (zaprosilo z dne 5. 6. 2018, l. št. 10 – 11). Iz potrdila organa za sprejem izhaja, da je organ za sprejem Velike Britanije tožbo vročil tako, da jo je pustil v nabiralniku na naslovu toženkinega dejanskega bivališča. V tem potrdilu je navedeno še, da je bila vročitev skladna s pravom Velike Britanije. Ker je taka vročitev pravilna po pravu zaprošene države, je opravljena skladno s členom 7(1) Uredbe št. 1393/2007³ in to v konkretnem primeru zadošča; absolutna kršitev določb postopka zaradi načela primarnosti prava EU zato ni storjena.

10Na ta zaključek pritožbenega sodišča ne more vplivati dejstvo, da 1. odst. 142. čl. ZPP zahteva osebno vročitev tožbe in da bi sodišče prve stopnje po členu 7(1) Uredbe št. 1393/2007 lahko zahtevalo osebno vročitev, pa tega ni storilo. Kot rečeno, načina vročanja v drugo državo članico ne določa ZPP, ampak Uredba št. 1393/2007. Zahteva po osebni vročitvi iz te Uredbe ne izhaja, takšne zahteve pa ne utemeljuje niti Ustava⁴ niti Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP).⁵

11Sodišče mora zaradi načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, na katerem temeljijo mehanizmi vzajemnega priznavanja, kakršnega za vročanje vzpostavlja Uredba št. 1393/2007, šteti opravljeno vročitev za ustrezno, razen če bi bile podane izjemne okoliščine⁶ oziroma bi bilo varstvo temeljnih človekovih pravic očitno nezadostno.⁷ To pa v konkretnem primeru ni podano, saj je toženka tožbo prejela v nabiralnik svojega dejanskega bivališča in s svojim pritožbenimi navedbami, ki so golo zanikanje, da je tožbo prejela, v to ne uspe zbuditi razumnega dvoma. Vztrajanje pri osebni vročitvi v smislu ZPP bi bilo v nasprotju z načelom primarnosti prava EU, ki je hkrati tudi notranje ustavnopravno načelo.⁸

12Tožba je bila torej toženki pravilno vročena, in sicer v nabiralnik dejanskega bivališča toženke, kar je po pravu zaprošene države članice pravilna vročitev, zato je pravilna tudi po členu 7(1) Uredbe št. 1393/2007. Zaradi načela primarnosti prava EU, po katerem je bila dejansko opravljena drugačna vročitev, kot bi bila v Sloveniji, ni podana bistvena kršitev postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

13Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14Toženka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP tožnici dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, in sicer za odgovor na pritožbo (225 točk, saj je toženec zahteval le 225 točk), povečano za 2% materialnih stroškov in 22% DDV, kar skupaj znaša 167,99 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Primerjaj VSL sodba I Cp 2626/2012 z dne 17. 04. 2013.
² Primerjaj VSL sklep II Cp 1781/2016 z dne 09.12.2016.
³ Na podlagi člena 19(1) Uredbe št. 1393/2007 se zamudna sodba ne sme izreči, dokler se ne ugotovi, (a) da je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice ali da je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo, in da je bila vročitev oziroma dostava opravljena dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo. Po Uredbi torej za izdajo zamudne sodbe zadošča vročitev po pravu zaprošene države ob predpostavki, da je imel toženec dovolj časa za pripravo svoje obrambe. Slednje v predmetni zadevi ni sporno.
⁴ Glej: Odločba Ustavnega sodišča, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, odst. 11, iz katere izhaja, da je Ustavno sodišče za bistveno štelo dejstvo, da se pisanje stranki vroča na naslovu dejanskega prebivališča, ne glede na to, ali se ji vroči neposredno ali s fikcijo.
⁵ Avotinš proti Latviji, pritožba št. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 119.
⁶ SEU, Mnenje št. 2/13 z dne 18. 12. 2014, ECLI:EU:C:2014:2454, odst. 119 in 120.
⁷ Avotinš proti Latviji, pritožba št. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 116.
⁸ Odločba Ustavnega sodišča U-I-146/12 z dne 17. 12. 2013, odst. 33-34.