VSM Sodba I Cp 606/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR ter pisni preklic navedb toženke v dopisu z dne 14. 8. 2015 (I. točka izreka) ter naložilo tožnici, da toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.165,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 183. člena OZ in sprejelo napačne zaključke o tem, da ravnanje toženke ni protipravno ter da očitna neresničnost navedb o previsokih izplačilih in lažnost dopisu priloženih listin za zadevo ni relevantna, zaradi česar se do teh trditev v sodbi neutemeljeno ni opredelilo. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je hkrati podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je v nadaljevanju posledično na napačen način ugotavljalo, ali je toženka z vsebino dopisa na kakršenkoli zaničevalen, škodljiv ali žaljiv način okrnila ugled ali dobro ime tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zmoten zaključek, da toženka dopisa ni pošiljala medijem, sprejelo le na podlagi neprepričljive izpovedbe toženke, medtem ko je dokazni predlog tožnice za zaslišanje novinarjev - avtorjev člankov, neutemeljeno zavrnilo in tako bistveno kršilo določbe postopka. Jezikovna primerjava dopisa in člankov ne dopušča nobenega dvoma v to, da so članki napisani zgolj na osnovi dopisa in prilog toženke, prav tako je na podlagi dokaznega postopka zaključiti, da je imela le toženka možnost in interes, da z vsebino dopisa seznani medije. Že s sestavo dopisa, za katerega je vedela, da vsebuje neresnične podatke, se je mogla in morala zavedati, da lahko pride do seznanitve tretjih oseb, ki niso primarni naslovnik dopisa, s tem pa lahko pride do širše okrnitve ugleda in dobrega imena tožnice. Kot protipravno in za ugled ter dobro ime tožnice škodljivo pa je potrebno šteti tudi pošiljanje dopisa na primarne naslovnike. Dejansko zmotni in protispisni so zaključki sodišča prve stopnje, da vsebina dopisa potrjuje, da toženke ni vodil namen krnitve ugleda tožnice, ampak distanciranje od ravnanja družbe in pričakovanje, da bo ministrstvo ustrezno ukrepalo. Dopis namreč vsebuje neomajne trditve o dejstvih, ki naj bi bila že ugotovljena ter temeljila na popolni in pravilno interpretirani dokumentaciji. Iz njega ne izhaja poziv na sprožitev nadaljnje raziskave, ampak zahteva takojšnjo obsodbo tožeče stranke na podlagi priloženih listin. Na podlagi izvedenih dokazov nedokazan in v kontekstu zadeve napačno upoštevan je zaključek sodišča, da naj bi toženka v preteklosti opozarjala na nepravilnosti in da je prijavo sestavila, ker ni bilo ustrezne reakcije, saj je toženka začela opozarjati na nepravilnosti šele potem, ko ji je bila zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, pri tem pa se je sklicevala na izkrivljene podatke in ponarejene listine. Iz dokaznega postopka izhaja, da so bili podatki o višinah v dopisu navedenih izplačil brez osnove v katerikoli poslovni listini tožnice, torej so bili izmišljeni. Za ugled in dobro ime tožnice je škodljivo že naklepno lažno navajanje, da je listina "Nagrade za uspešnost 2014 v družbi P. d.d." verodostojen interni dokument tožnice ter naj bi kot taka predstavljala dokaz o nezakonitem izplačilu nagrad zaposlenim v tožeči stranki, čeprav ga je sestavila toženka sama. Toženka ni uspela dokazati razbremenilnega razloga, da je imela utemeljene razloge verjeti v resničnost v dopisu zapisanega. Dopis z dne 14. 8. 2015 je potrebno obravnavati kot lažno prijavo in protipravnost njenega ravnanja presojati predvsem s tega vidika. Toženka se je pod dopis podpisala kot zaposlena in mali delničar, na podlagi česar je sodišče napačno zaključilo, da to dokazuje njen legitimen interes za podajo prijave. Toženka takrat ni imela nobenega interesa za nadzor nad plačami kogarkoli od zaposlenih v tožnici, ampak se je pod dopis tako podpisala zato, da mu je dala večjo legitimnost, saj je to pri naslovnikih dopisa zniževalo potrebo po kritični obravnavi njegove vsebine in verodostojnosti priloženih listin, zaradi česar je škoda na ugledu in dobrem imenu tožnice še toliko večja. Prav tako pa ni varovala svojega položaja kot mali delničar, saj bi to mogla in morala storiti na skupščini dne 26. 8. 2015, na kateri bi lahko pridobila zanesljive informacije o poslovanju družbe in katere se je tudi udeležila. Zaključki, da je tožena stranka z dopisom želela le opozoriti na nepravilno poslovanje, s tem pa varovala lasten interes in interes drugih malih delničarjev, družbenikov ter države, zaradi česar apeliranje na ministrstvo, da razišče nepravilnosti, ni protipravno, ne morejo vzdržati tudi zaradi dejstva, da sporni dopis ni bil poslan le na za nadzor nad izvajanjem Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti RS in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZPPOGD) pristojno ministrstvo, ampak širšemu krogu naslovnikov (nesporno vsaj še SDH d.d., v nadaljevanju SDH in Komisiji za preprečevanje korupcije, v nadaljevanju KPK), ki za presojo o pravilni uporabi ZPPOGD niso ne pristojni ne usposobljeni. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo s strani tožnice natančno opisanega časovnega okvira pošiljanja dopisa, zatrjevanih zavržnih motivov toženke za pošiljanje dopisa, kot tudi ne pritiskov in stiske, ki jo je obramba pred neutemeljenimi očitki povzročila pri tožeči stranki prav zaradi bližajoče se redne skupščine in takratne izvedbe postopka dokapitalizacije. Očitek sodišča, da tožeča stranka ni z ničemer opredelila višine vtoževane premoženjske škode, je neutemeljen zaradi natančnega opisa vseh negativnih posledic dopisa na ugled in dobro ime tožeče stranke. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica vtožuje varstvo ugleda in dobrega imena, in sicer zahteva plačilo odškodnine in preklic izjave. Tožbeni zahtevek utemeljuje z navedbami, da je toženka okrnila njen ugled in dobro ime z navedbami v dopisu z naslovom Prijava nepravilnosti v družbi P. d.d. z dne 14. 8. 2015, ki ga je poslala Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju ministrstvo), SDH in KPK ter z njim seznanila tudi medije, ki so v člankih toženko prikazali v negativni luči in v celoti povzeli očitke tožene stranke.

6Sodišče prve stopnje se je pravilno materialnopravno oprlo na 178. in 183 člen OZ, pri čemer je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali sporne navedbe toženke po objektivnih merilih protipravno posegajo v ugled in dobro ime tožnice. Sodna praksa v civilnih odškodninskih sporih pojem dobro ime oziroma ugled razume kot vrednost, ki jo ima posameznik v družbi¹, torej kot njegovo javno dojeto veljavo.

7Pri presoji dopustnosti posegov v čast in dobro ime gre za kolizijo ustavne pravice toženke do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), na eni strani in pravice tožnice do ugleda, varovane s 35. členom URS, na drugi strani. V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja, je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Kjer pa govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno tudi stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Da sodišče lahko opredeli vsebino obeh pravic v koliziji in jima da pravo težo oziroma ju uravnoteži, mora upoštevati okoliščine primera kot celote; poleg vsebine spornih izjav je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem so bile podane; ali pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se te izjave nanašajo; ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav².

8Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je bilo v kritičnem času finančno poslovanje toženke, ki je bila takrat v večinski lasti RS, družbeno pomembna tema, razprava o njej pa v javnem interesu, zaradi česar je bila dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za "običajne" pravne osebe.

9Pritožbeno sodišče povzema zaključek sodišča, da vsebina dopisa potrjuje, da je toženko kot sestavljalko dopisa vodilo distanciranje od ravnanja družbe in pričakovanje, da bo ministrstvo ustrezno ukrepalo. Sum toženke, da prejemki predsednika uprave tožnice niso v skladu z določili ZPPOGD, temelji na listinah in podatkih, ki so ji bili dostopni. Toženka se v dopisu namreč sklicuje na podatke, ki izhajajo iz sklepov nadzornega sveta, izkaza poslovnega izida toženke za leto 2014, revidiranega poslovnega poročila toženke za leto 2014, informacije toženke o izplačilu nagrad ter seznama "Nagrade za uspešnost 2014 v P., d.d.", ki ga je po lastni izpovedbi naredila sama, na osnovi kartice prometa 47100, ki predstavlja stroškovno mesto plač. Tako ni pritrditi pritožbi, da je potrebno dopis obravnavati kot lažno prijavo, da se je toženka sklicevala na izmišljene in izkrivljene podatke ter ponarejene listine, in da razbremenilnega razloga, da je utemeljeno verjela v resničnost v dopisu zapisanega, ni uspela dokazati. Toženka v dopisu navaja, da bi morali "SDH in MG po preveritvi teh informacij" ukrepati, da pošilja "gradivo tudi v vednost SDH d.d. in KPK RS, ki naj po uradni dolžnosti tudi izpelje postopek preverjanja te prijave " s ciljem ugotovitve korupcijskih tveganj in suma kaznivih dejanj" ter da meni, "da so v SDH kot 71% lastniki dolžni preveriti to prijavo in kršitve", o kaznivih dejanjih pa govori pod pogojem, da za rezervacijo nagrade ni osnove niti v sklepu nadzornega sveta niti v pogodbi in da navedene informacije držijo. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da dopis vsebuje neomajne trditve o dejstvih, ki naj bi bila že ugotovljena ter temeljila na popolni in pravilno interpretirani dokumentaciji ter da iz njega ne izhaja poziv na sprožitev nadaljnje raziskave, ampak zahteva takojšnjo obsodbo tožeče stranke na podlagi priloženih listin.

10Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženka legitimno obrnila na ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, ki je pristojno za nadzor na izvajanjem določil ZPPOGD, še posebej glede na neprerekano dejstvo, da je mala delničarka. Kot taka ima namreč zagotovo interes na tem, da izdatki družbe niso višji, kot dopušča zakon. Pri tem ni relevantno, ali je v preteklosti že kdaj v okviru družbe opozarjala na nepravilnosti, prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala svoj položaj male delničarke varovati na skupščini, saj za tak zaključek ni podlage.

11Dejstvo, da sporni dopis ni bil poslan le na, za nadzor nad izvajanjem ZPPOGD pristojno ministrstvo, ampak širšemu krogu naslovnikov (nesporno vsaj še SDH d.d. in Komisiji za preprečevanje korupcije), ne omaje zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka s spornim dopisom želela opozoriti na nepravilno poslovanje, s tem pa je varovala lasten interes in interes drugih malih delničarjev, ter države, kot navaja pritožba, temveč ga podpira. Toženka je bila takrat še v večinski lasti RS, kar pomeni, da je bilo njeno zakonito poslovanje ne le v interesu vseh delničarjev, temveč tudi v javnem interesu.

12Prav tako je povzeti zaključek sodišča, da v dopisu ni zaslediti namena zaničevanja, škodovanja ali žalitve tožnice. Mnenjske sodbe v dopisu, ki so mestoma sicer ostre, niso bile podane z namenom, da bi upravo in nadzorni svet tožnice ponižale in zasmehovale, temveč, da bi opozorile na nepravilno ravnanje.

13Poleg tega pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbo meni, da toženka s pošiljanjem dopisa primarnim naslovnikom, ni mogla okrniti ugleda in dobrega imena tožnice. Glede na zgoraj navedeno je namreč ugled ali dobro ime okrnjeno, ko je znižana vrednost posameznika v javnosti, ki jo mora sporna izjava torej doseči. Sporni dopis toženke pa je bil primarno naslovljen na SDH, ki je bil takrat večinski delničar in kot tak del ustroja tožnice, ter dva državna organa, ki sta pristojna za nadzor na zakonitostjo delovanja tožnice.

14Glede na vsebino člankov v časnikih D. in D. ni mogoče zaključiti, da po objektivnih merilih protipravno posegajo v ugled in dobro ime tožnice. Naslov članka D. navaja: "plača direktorja po zakonu", v besedilu pa, da so na ministrstvu za gospodarstvo potrdili, da so preverili pogodbo in da je G. plača v skladu z z zakonom. Brati je, da plača predsednika uprave razburja nekatere delavce in delničarje tožnice, glede višine le-te pa se članek sklicuje na določila ZPPOGD, podatke letnega poročila tožnice ter odgovor, ki ga je podala tožnica. Glede nagrade predsednika uprave navajajo, da so v uredništvu prejeli dokumente, po katerih naj bi direktor za svoje delo prejel 25.000,00 evrov neto nagrade, vsi zaposleni po individualni pogodbi pa skupaj za 229.000,00 evrov neto nagrad in tudi v tej zvezi povzamejo odgovor, ki so ga prejeli od tožnice. Članek D. se v naslovu sprašuje, ali je plača prvega moža P. T.G. previsoka ali ne, v besedilu pa se z zvezi s tem vprašanjem sklicuje na določila ZPPOGD, letno poročilo tožnice in pojasnilo tožnice. Navaja, da po podatkih tožnice znesek, ki ga je leta 2014 skupaj prejel G., ne presega zakonsko določenega zneska, toda njegovi prejemki razburjajo male delničarje, ki so se obrnili na ministrstvo, ki še pridobiva pojasnila, SDH in KPK. Glede na vse navedeno, dejstvo, ali je toženka z dopisom seznanila tudi medije, ne vpliva na odločitev v predmetni zadevi, zato zaslišanje avtorjev člankov ni bilo potrebno, pritožbene navedbe, ki v tej zvezi očitajo bistveno kršitev določb postopka in zmotno dejansko ugotovitev, pa so neutemeljene.

15Sodišče prve stopnje je tako, ob upoštevanju citiranih zakonskih določb, relevantne sodne prakse ter okoliščin konkretnega primera kot celote, po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi ustrezno pojasnjenega zaključka, da toženkino ravnanje ni protipravno, kar pomeni da sporne navedbe toženke po objektivnih merilih niso posegle v ugled in dobro ime tožnice. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede časovnega okvirja pošiljanja dopisa, zatrjevanega pritiska in stiske, ki naj bi jo obramba pred neutemeljenimi očitki povzročila pri tožnici ter višine vtoževane odškodnine (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški toženke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za postopek, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožnika (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Povzeto po V. Bergant Rakočević, Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa, št. 15, 2010.
² VSRS sodba II Ips 133/2015.