VSL Sodba I Cp 754/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da se znesek 2.851,24 EUR zviša na 5.634,79 EUR in

- v točki II izreka tako, da se znesek 10.335,42 EUR zniža na 7.551,87 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 234,41 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je kot peška utrpela v prometni nezgodi 18. 4. 2012, ko jo je zbil viličar, 2.851,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 10.335,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 dalje je zavrnilo (II. točka izreka) in naložilo toženki še povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 332,92 EUR (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, ki izpodbija zavrnilni del sodbe, kolikor se nanaša na višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, iz naslova stroškov nujne pomoči ter stroškov administracije, obenem pa nasprotuje presoji sodišča, da je soprispevala k nastanku škode 25 %.

Glede temelja odškodninske odgovornosti pritrjuje stališču sodišča, da toženka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ne strinja pa se s tem, da je k škodi prispevala. Odločitev o tem je obremenjena s procesnimi napakami in temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Na toženki, ki zatrjuje prispevek tožnice k nastanku škode, je dokazno breme o tem. Toženka ni predložila nobenih dokazov razen policijskega zapisnika, nekaj fotografij in uradnega zaznamka policije. Prispevek bi lahko dokazovala le s pomočjo izvedenca cestno prometne stroke, ki pa ga ni predlagala. Sodišče je nekritično sledilo toženki, izpovedb dveh prič, ki sta prišli na kraj nesreče, pa ni upoštevalo. Sodišče kot bistveno okoliščino za prispevek tožnice k nastanku škode temelji na ugotovitvi, da se je nezgoda pripetila že na manipulativni površini, pri čemer zanemari dejstvo, da je do nesreče prišlo na meji med prehodom za pešce in to površino. Tožnica je trdila in dokazovala, da skica, na katero se sklicuje toženka, ni pravilna. Sodišče tudi nekritično ugotavlja, da bi morala tožnica videti viličarja rumene barve. Tožnica je pojasnila, da je bil viličar pokrit s paletami barve ozadja in ga zato ni bilo mogoče opaziti.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju morebitnega soprispevka tožnice ovrednotiti pomen vzrokov. Zanemarilo je pomen neskrbnega ravnanja voznika viličarja. Toženka odgovarja tudi po načelu krivdne odgovornosti. Voznik viličarja ni ravnal v skladu s predpisi, toženka pa tudi ni zagotovila pogojev za varno opravljanje svojega dela in ustrezne prometne ureditve. Glede tega je tožnica zatrjevala, da je bilo vodstvo toženke večkrat s strani podjetja, v katerem je tožnica zaposlena, opozorjeno na neustrezno ureditev prometa z viličarji, ker vozijo preblizu vhoda poslovne stavbe. Povzročajo preveliko nevarnost za pešce. Drugače kot čez sporni pas se ne da priti do poslovnih prostorov, kjer dela tožnica. Tožnica in drugi uslužbenci hodijo po tem območju vsak dan. Na tem območju je vladalo dokaj neurejeno stanje, zato je ocena sodišča, da se je nesreča zgodila na manipulacijski površini, ki je prometno urejena s pravili, nepravilna. Ker gre za skupni prometni prostor, ki ga hkrati brez posebnih prometnih znakov in ureditve uporabljajo pešci in vozniki motornih vozil - viličarji, so vozniki tisti, ki morajo posebej paziti na ranljivejše udeležence v prometu. Za voznike viličarjev so pešci nekaj povsem pričakovanega in predvidljivega. Zavest viličarja o skupni uporabi območja je zahtevala njegovo večjo mero pazljivosti. Predvidljivost dokazuje tudi dokument, ki ga je predložila toženka, saj iz njega izhaja, da je viličar zaznal, da je nekdo parkiral avto na parkirišču. Zato bi moral viličar voziti s posebno skrbnostjo. Sodišče ni pretreslo vseh zatrjevanih dejstev glede neskrbnega ravnanja voznika viličarja, ki vožnje ni prilagodil stanju na cestišču. Vozniku je bila izrečena globa, ker je nepravilno in prekomerno naložen s paletami upravljal z viličarjem. Palete so mu tudi zastrle pogled in tožnice ni opazil. Da je viličar spregledal tožnico potrjuje tudi dejstvo, da zavornih poti ni bilo in je tako trčil vanjo brez zaviranja. Tudi viličar je bil in bi moral biti seznanjen s prometno ureditvijo na tem območju, torej da se gibljejo tam tudi pešci. Ker se sodišče ni ukvarjalo z neskrbnim ravnanjem viličarja, temveč le z vprašanjem, ali je bilo tožničino ravnanje kot peške skrbno, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je napačno ugotovilo mesto trka viličarja v tožnico. Viličar jo je zadel takoj za prehodom za pešce, odbilo in odneslo jo je po tleh. S strani tožnice predložena skica kraja nesreče z vsemi oznakami in izpovedbi prič potrjujejo navedbe tožnice o drugačnem mestu trka. Tožnica viličarja, ki je bil zakrinkan s paletami, ni videla, kljub temu, da je preverila levo in desno, predno je stopila na prehod za pešce.

Sodišče je prenizko odmerilo odškodnino za telesne bolečine. Tožnica v pritožbi poudarja, da je utrpela več poškodb in opozarja na ugotovitve izvedenca v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v povezavi s posamezno telesno poškodbo, ki jih v bistvenem delu izpostavlja v pritožbi. Opozarja na ugotovitev izvedenca, da je utrpela tudi lažjo popoškodbeno stresno motnjo, ki je sama po sebi izzvenela, kar predstavlja začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine. Izpostavlja, da je trpela tri dni hude bolečine, en teden stalne srednje, dva meseca občasne srednje hude, nato pa lahke telesne bolečine do konca zdravljenja in še dve leti po njem. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Kot je potrdil izvedenec je utrpela primarni strah za življenje. Strah za izid zdravljenja pa je po ugotovitvah izvedenca trpela do konca zdravljenja, torej polnih 16 mesecev, najprej srednje nato lažje intenzitete. Ob dolgotrajnem strahu je pravična odškodnina v zahtevanem znesku 1.500 EUR.

Tožnica nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo stroškov administracije. Splošno znano je, da je za urejanje stvari glede oskrbe in zdravniških pregledov potrebna komunikacija, ki nekaj stane. Nastajajo stroški s pošiljanjem pošte, kopiranjem in telefoniranjem. Zahteva sodišča po izkazanosti teh stroškov je neizvedljiva in nesprejemljiva. Zahtevek za plačilo 100 EUR za administrativne stroške je utemeljeno podan v pavšalni obliki.

Tožnica se ne strinja z oceno sodišča o urni postavki in obsegu tuje pomoči, ki jo je potrebovala tekom zdravljenja. Opozarja na ugotovitve izvedenca, iz katerih izhaja, da je v prvem tednu potrebovala tri ure dnevne pomoči, nadaljnjih štirinajst dni pa dve uri dnevne pomoči, od tretjega tedna naprej do konca zdravljenja (to je trinajst tednov) pa je potrebovala 5-6 ur tedensko. Potrebovala je tako 102,5 ur pomoči, ob urni postavki 5 EUR, kot je upoštevalo sodišče, to znaša 602,50 EUR, ob urni postavki 8 EUR, kot je zahtevano v tožbi, pa 964 EUR. Sodišče je uro nujne pomoči odmerilo v znesku 5 EUR, pri čemer ni obrazložilo, na čem temelji svojo oceno. Urna postavka je tudi sicer prenizka in v nasprotju s sodno prakso.

3Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti

5Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju (in obsegu) soprispevka tožnice k nastali škodi je mogoče preizkusiti, saj so razlogi o tem podani v 13. in 14. točki izpodbijane sodbe. Zaključek o tem je pojasnilo in utemeljilo z listinski dokazi v spisu ter zaslišanji tožnice in prič. Na toženki, ki je zatrjevala prispevek tožnice, je dokazno breme o tem. Toženka je v dokaz trditev, da je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode, predlagala določene dokaze, na podlagi katerih je sodišče v povezavi s tožničinim dokaznim gradivom presodilo utemeljenost ugovora o soprispevku tožnice. ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi stranka lahko posamezno dejstvo dokazovala z določenim dokaznim sredstvom. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi lahko toženka dokazovala obstoj soprispevka le s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke.

6Čeprav je tožnica uveljavljala tako objektivno kot krivdno odgovornost toženke za nastanek škode, je pravilna presoja sodišča, da so temelj toženkine odškodninske odgovornosti pravila o domnevani vzročnosti. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnico zadel in podrl na tla premikajoči se viličar. Delovni stroj - viličar, ki ga je upravljal voznik in se je premikal s pomočjo lastnega motorja, je bil naložen z veliko količino palet in je predstavljal nevarno stvar.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tožničinem soprispevku v višini 25% oprlo na sledeče dejanske ugotovitve:

- mesto trčenja med tožnico in voznikom viličarja je bilo za neprekinjeno črto, ki označuje določeno vozišče za industrijska vozila, na t. im. manipulacijski površini;

- tožnica je prečkala prehod za pešce in že stopila na to manipulacijsko cono, ko je prišlo do nesreče;

- manipulacijska cona predstavlja posebno območje, kjer se izvaja delo z viličarji oziroma se gibljejo viličarji, kar je tožnica vedela, tam pa so se nahajala tudi opozorila za območje dela z viličarjem;

- manipulacijska cona je območje, kjer je gibanje omejeno;

- v širini prehoda za pešce predstavlja ta površina tudi dostop do vhoda v stavbo, kjer ima poslovne prostore podjetje A.;

- viličar je z vozilom vozil vzporedno s cesto, ki jo je prečkala tožnica, po manipulacijski coni in prihajal z njene leve strani ter s sprednjim delom vozila trčil v njen levi bok;

- vozilo, ki je bilo rumene barve, je bilo naloženo z več paletami, zaradi česar voznik ni bil pozoren na ostale udeležence v cestnem prometu;

- tožnica ni pogledala levo in desno, preden je stopila za neprekinjeno belo črto na manipulacijsko cono;

- čeprav je bil viličar preveč obložen s paletami, bi tožnica morala videti rumenega viličarja, saj se je premikal.

8Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve, da se je trk viličarja v tožnico pripetil na manipulacijskem območju in ne na prehodu za pešce. Ugotovitev ima oporo v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno vključilo tudi izpovedbe tožnice in dveh zaslišanih prič, ki dogodka nista videli. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj ne sledi tožnici in ne verjame pričama, da naj bi do trka prišlo na območju prehoda za pešce. Sicer pa tožnica glede na v postopku ugotovljeno širše območje lege skladišča, poteka manipulativne površine, na kateri je bilo označeno območje gibanja viličarjev, poteka prehoda za pešce in lege vhoda v stavbo s prečkanjem te površine, ni trdila, da bi viličar vozil po cesti proti prehodu za pešce ali da bi vozil izven območja te cone. Celo sama je trdila, da jo je viličar zadel za prehodom za pešce.

9V skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Četudi bi objektivno odgovorna oseba, če bi bila posebej skrbna, v danem primeru lahko pričakovala neprevidno ravnanje oškodovanca in/ali ga preprečila, je kljub temu lahko utemeljen njen ugovor po tretjem odstavku 153. člena OZ.¹ Za delno oprostitev odgovornosti nima odločilne teže test nepričakovanosti in nepreprečljivosti škodnega dogodka. Tudi sicer pa je iz razlogov izpodbijane sodbe in neprerekanih trditev pravdnih strank razbrati, da sta tako voznik delovnega vozila kot tožnica lahko pričakovala in predvidela pojavnost drug drugega na območju za prekinjeno črto, ki označuje vozišče za industrijska vozila oz. t. im. manipulativno površino. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da se prehod za pešce, ki ga je prečkala tožnica, sicer konča z neprekinjeno črto, vendar pa je usmerjen direktno na vhod v pisarniške prostore podjetja A., kjer je bila tožnica zaposlena. Prečkanje manipulativne površine v podaljšku prehoda za pešce je bila edina možna pot do vhoda v poslovne prostore. Ob takšni situaciji se je voznik mogel in moral zavedati pojava pešcev tudi na območju v bližini prehoda za pešce, posebej v času škodnega dogodka, ko so zaposleni prihajali na delo. Nasprotno pa je tudi tožnica lahko pričakovala pojav viličarja na spornem podaljšku prehoda v stavbo, saj je sama izpovedala, da gre za območje izvajanja dela z viličarjem, o čemer se nahajajo na tem kraju opozorila.

10Pritožba pravilno opozarja, da je treba pri objektivni odgovornosti voznika viličarja presojati vsa krivdna ravnanja udeležencev, torej v obravnavanem primeru tudi ravnanje voznika. Opredelitev višine soprispevka peške k nastali škodi ni mogoča brez tehtanja in vrednotenja ravnanja viličarja. Pri konkurenci objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari in krivdne odgovornosti peške je treba presojati tudi nepravilno ravnanje upravljalca vozila. Sodišče je dolžno za opredelitev soprispevka oziroma razporeditev odgovornosti med voznikom in pešcem presojati ravnanje obeh udeležencev. Za ocenitev obsega delne oprostitve mora sodišče ugotoviti prispevek oškodovanca v razmerju oziroma ob upoštevanju (skrbnosti) ravnanja imetnika nevarne stvari.² Škodni dogodek se ni zgodil na običajnem območju cestnega prometa. Nesreča se je zgodila na posebnem območju, ki dejansko predstavlja križišče s prehodom za pešce, saj se ta kljub neprekinjeni črti, ki ločuje prehod z manipulativno površino, dejansko nadaljuje naprej do vhoda v stavbo. Ob takšni situaciji pa je, ob dejstvu, da predstavlja premikajoči se viličar nevarno stvar, treba upravljanje voznika z njim (oziroma njegovo vožnjo) pri vrednotenju oškodovančevega prispevka obravnavati bistveno strožje, ne glede na to, da morajo biti v cestnem prometu vsi udeleženci posebno skrbni zaradi povečane nevarnosti za življenje in zdravje, ki jo prinaša nevarno obratovanje z motornimi/delovnimi vozili/stroji.

11V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bila voznikova vožnja v danih okoliščinah, ko je bil viličar obložen z več paletami, neskrbna. Njegova vožnja z viličarjem, na katerem je bilo naloženih (pre)več palet, ki so mu nedvomno jemale preglednost na širše območje gibanja in pozornost na druge udeležence v prometu na dani lokaciji, je bila v nasprotju z ravnanjem posebno skrbnega voznika. Že iz skice v odgovoru na tožbo je razvidno, da so mu številne palete zakrivale pogled naprej in s tem onemogočale varno vožnjo/manevriranje z viličarjem preko dela površine, ki je bila hkrati tudi edina pot do vhoda v stavbo, po kateri so vsakodnevno v času prihoda na delo hodili pešci (uslužbenci) podjetja. Viličar je dejansko vozil na slepo. Vožnja vozila s previsoko naloženimi paletami v neposredni bližini vhoda v poslovne prostore ob pričetku delovnega časa daje podlago za zaključek, da je bilo voznikovo ravnanje skrajno neskrbno. Če je toženka že dopuščala voznikom, da so vozili viličarje z nepravilno naloženim tovorom (paletami), ki jim je zakrival preglednost na manipulacijski površini (podobno kot pri vzvratni vožnji), bi morala poskrbeti, da bi bili viličarji opremljeni tudi z zvočnimi signali (piskači), ki bi ob aktiviranju opozarjali druge na svojo vožnjo, vendar toženka ni trdila, da bi tako ravnala, oziroma da bi voznik viličarja imel tedaj vključen zvočni signal.

12V izpodbijani sodbi ugotovljene okoliščine pa dajejo podlago tudi za zaključek, da tožnica v dani situaciji ni bila dovolj previdna, a v bistveno manjši meri kot voznik viličarja. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da bi vozilo - viličarja, ki je bil rumene barve, čeprav obložen s preveč paletami, morala videti, saj je bil v gibanju. Hitrosti viličarja tožnica ne omenja kot razloga, da ga ni mogla videti, pač pa kot razlog, da jo je voznik spregledal in močno zadel. Da jo je pri vožnji spregledal oziroma je ni opazil ni bilo sporno. Odsotnost zavornih poti lahko to potrjuje. Da bi bila hitrost viličarja višja od predpisane, pa v postopku tudi ni bilo ugotovljeno. Tudi za tožnico, ki je vsakodnevno tam hodila v službo in je vedela, da se po manipulacijski coni, v katero vstopa s prečkanjem prehoda za pešce, vozijo viličarji, velja pazljivost pri vstopanju in gibanju po manipulativni površini. Tega je ne odvezuje odsotnost morebitne drugačne oziroma boljše ureditve prometa viličarjev in pešcev na istem območju. Čeprav se tožnica ni dodatno prepričala (pogledala levo in desno, je pa to storila preden je stopila na prehod za pešce) in ocenila, ali lahko varno prečka ta skupni prostor, in je s tem pripomogla k nastali nevarni situaciji, pa v danem specifičnem primeru, ko prednost voznika ni bila absolutna, tožnica pa je že prečkala prehod za pešce, ki je direktno usmerjen v vhod v stavbo in pas manipulativne površine predstavlja edini dostop pešcev vanjo, kar bi lahko voznik ob dobri preglednosti nad cestiščem opazil, njeno ravnanje ne predstavlja večje kršitve varne udeležbe v prometu, v nasprotju z viličaristovo vožnjo, ki je kršil temeljna pravila o varnosti prometa, zanašajoč se na reakcijo pešcev.

13Ob tehtanju ravnanj obeh udeležencev v prometu je po presoji pritožbenega sodišča primerna razporeditev odgovornosti med njima v bistveno večjem razmerju v breme voznika. Tožničin prispevek k nastanku škode je zato po presoji pritožbenega sodišča kvečjemu 15 %.³

Glede nepremoženjske škode

14Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.500 EUR in za prestani strah 800 EUR, skupaj torej 3.300 EUR, kar predstavlja približno 3 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe.⁴

15Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

16Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so predstavljene v razlogih izpodbijane sodbe (točka 18-20), pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni, pri kateri je upoštevana tudi izpovedba tožnice. Iz teh razlogov izhaja, da je tožnica v nesreči utrpela udarnino glave in zvin vratne hrbtenice ter udarnino leve strani prsnega koša (kar je izvedenec opredelil kot lahko telesno poškodbo po Fischerjevi lestvici).

17Sodišče prve stopnje je trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter številne nevšečnosti ugotovilo s pomočjo izvedenca in na podlagi zaslišanja tožnice ter upoštevalo vse, kar tožnica izpostavlja v pritožbi. Ugotovljeno je, da se je tožnica zaradi udarnine prsnega koša zdravila pet tednov, zaradi zvina vratne hrbtenice, ki ji je povzročil močno zavrto gibljivost vratne hrbtenice, pa od 2 do 4 tedne. Zvin vratne hrbtenice in udarnina glave z razpočno rano v senčnem predelu sta pri tožnici povzročila razvoj dolgotrajnega in trdovratnega ponavljajočega se glavobola, ki se je umiril šele po zadnji seansi akupunkture v začetku avgusta. Tožnica je hude bolečine trpela tri dni, en teden stalne srednje hude, dva meseca nato občasne srednje hude, nato stalne lahke telesne bolečine do konca zdravljenja in občasne lahke telesne bolečine še dve leti po zaključku zdravljenja. Tožnica je zaradi zdravljenja poškodb trpela številne nevšečnosti, ki jih v pritožbi omenja. Tožnico so tako po nesreči odpeljali v bolnišnico, kjer so ji kirurško oskrbeli rane, opravila je CT slikanje glave, opravila je fizioterapije za vratno hrbtenico, opravila je 7x rentgensko slikanje, 3x je bila na pregledih pri zdravnikih specialistih (nevrologu in travmatologu) in 8x pri osebni zdravnici, jemala je analgetike, zaradi trdovratnih in ponavljajočih glavobolov je opravila tudi serijo devetih akupunktur pri specialistu kitajske medicine. Tožničina aktivnost je bila v času zdravljenja omejena, prvi teden je morala neprestano počivati in v tem času je bila povsem nesposobna za kakršnokoli aktivnost, kasneje pa je bila do zaključka zdravljenja manj zmožna za težjo in daljšo fizično aktivnost. Iz razlogov izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru te škode, da je tožnica utrpela začasno lažjo popoškodbeno stresno motnjo, ki pa je sama po sebi izzvenela. Zaradi depresivnega čustvovanja ji je nevrolog predlagal pregled pri psihiatru, ki pa ga ni obiskala in tako ta motnja ni terjala posebnega zdravljenja.

18Glede na takšne ugotovitve tudi ob upoštevanju tožničine starosti⁵ ob škodnem dogodku je po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina prenizka, in jo je treba zvišati še za 2.300 EUR, kar predstavlja dodatno dve povprečni mesečni plači. Tako prisojena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča predstavlja tisto zadoščenje, ki odraža vse konkretnosti primera in je primerljiva tudi s sodno prakso v podobnih primerih.⁶

19Odškodnina iz naslova strahu v znesku 800 EUR je primerna. Sodna praksa sicer loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob škodnem dogodku in pa strah, ki ga trpi v procesu zdravljenja zaradi posledic dogodka. A ne glede na to, ali gre za primarni ali sekundarni strah, je podlaga za prisojo zadoščenja upravičenost, višina takega zahtevka pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V izpodbijani sodbi opravljena dokazna ocena o trajanju in intenzivnosti strahu je celovita in prepričljiva, ima oporo ne le v ugotovitvah sodnega izvedenca, pač pa tudi v izpovedi tožnice. Tožnica zgolj s ponavljanjem svojih trditev in povzemanjem ugotovitev izvedenca ter z izpostavljanjem pomembnosti posameznih okoliščin ne more doseči drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je v bistvenem upoštevalo mnenje izvedenca, ki je ugotovil obstoj primarnega in sekundarnega strahu ter pri tem ocenil njegovo intenzivnost in trajanje. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnica utrpela hud primarni strah, ko jo je zadel viličar, ki pa ni vozilo hitreje ob predpisane hitrosti 10 km/h, in se je postopoma umiril v prvih urah po nezgodi, nato pa je utrpela še sekundarni strah, strah pred morebitnimi posledicami, srednje intenzitete skupno en mesec, do konca zdravljenja (v začetku avgusta 2012) pa lažje intenzitete. Kljub relativno dolgemu trajanju strahu je tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina primerna, saj je odmerjena v razponu, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih.⁷

Glede premoženjske škode

20Sodišče prve stopnje je iz naslova premoženjske škode priznalo tožnici 83,70 EUR za prevozne stroške, 335 EUR za stroške zdravljenja z akupunkturo, 7,96 EUR za nakup zdravil in 75 EUR iz naslova stroškov tuje pomoči in nege, skupaj 501,66 EUR. Zahtevek za plačilo materialnih stroškov (za poštne pošiljke, fotokopije, telekomunikacijo) v znesku 100 EUR je zavrnilo.

21Zahtevek za plačilo stroškov administracije in telefonov ter telekomunikacij v znesku 100 EUR je bil pravilno zavrnjen, saj so bili ti stroški podani povsem pavšalno (list. št. 6). Toženka je temu zahtevku konkretno ugovarjala (list. št. 22), tožnica pa na to ni odgovorila. V odsotnosti konkretnih trditev v smeri časovnega in dejanskega obsega opravljenih konkretnih storitev, ki bi izkazovale resnični obstoj in obseg stroškov, utemeljitev pritožbe na splošnih izkustvenih pravilih, da vsak škodni dogodek (prometna nesreča) povzroči določene stroške s fotokopiranjem in pošto, ne zadošča. Pričakovanje, da si stranka časovno zabeleži oziroma opredeli posamezno storitev, ki terja določen strošek, ni nemogoče. Na strankah je dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva, pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana. V postopku v zvezi s tem zahtevkom dejstva niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče kot splošno znanih ne more upoštevati. Ker je bilo trditveno (in dokazno) breme na tožnici, ki mu ni zadostila, je zahteva za plačilo postavljenega pavšalnega zneska neutemeljena.

22Tožnica se utemeljeno zavzema za večji obseg potrebne tuje pomoči in nege v času zdravljenja utrpelih poškodb. Kot pravilno opozarja, je sodišče prve stopnje obseg tuje pomoči ugotovilo v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je namreč priznalo in obračunalo zgolj tujo pomoč za tri ure tedensko za pet tednov, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca (v pisnem izvedeniškem mnenju in njegovi dopolnitvi z zaslišanjem izvedenca) o pomoči, ki jo je tožnica potrebovala zaradi zdravljenja poškodb. Iz mnenja izvedenca (list. št. 139) je razvidno, da se je tožničino zdravljenje končalo 6. 8. 2012 in je trajalo 16 tednov. Izvedenec je glede utrpelih poškodb in njihovega zdravljenja pojasnil, da je bila tožnica v prvem tednu nesposobna za kakršnokoli fizično delo in je potrebovala pomoč pri oskrbi, pripravi hrane, gospodinjskih in hišnih opravilih tri ure dnevno, nadaljnjih 14 dni pa dve uri dnevno pri gospodinjskih in hišnih opravilih. Kasneje do konca zdravljenja pa je po njegovi oceni potrebovala tujo pomoč občasno le pri težjih opravilih. Na zaslišanju (list. št. 174) je izvedenec glede slednjega natančneje pojasnil, da je od tretjega tedna naprej do konca zdravljenja (kar je trinajst tednov) potrebovala za težja fizična dela (dvigovanje bremen od 10 kg do višine pasu in 5 kg do višine ramen, 3 kg nad višino ramen) 2 do 3 ure tedensko, za dolgotrajna fizična dela v prisilni drži, kot so likanje, čiščenje in podobna opravila, pa je ocenil, da je potrebovala tri ure tedensko. Po ugotovitvah izvedenca glede vseh težjih in dolgotrajnih del je tožnica tako potrebovala za nadaljnje obdobje 5-6 ur tedensko, torej povprečno 5,5 ur tedensko. Glede na takšno mnenje, ki tudi ne odstopa od izpovedi tožnice glede obsega pomoči za določena dela in opravila, je tožnica potrebovala 120,5 ur pomoči (21 ur prvi teden, 28 ur naslednja dva tedna, 71,5 ur nadaljnjih trinajst tednov). V izpodbijani sodbi je sicer ugotovljeno, da se je tožnica s postelje lahko sama dvigovala in se lahko ves čas sama oblačila, a to na obseg pomoči ne vpliva, saj to v izvedenčevi oceni obsega potrebne tuje pomoči ni bilo zajeto.

23Glede urne postavke tuje pomoči so v izpodbijani sodbi podani razlogi, ki omogočajo njen preizkus. Za odmero višine stroškov, ki so tožnici iz tega naslova nastali, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je primerna urna postavka za pomoč bližnjih družinskih članov 5 EUR na uro. Ta postavka pa je skladna tudi s sodno prakso.⁸ Gre za pomoč, ki ne terja posebnih veščin in znanj, vsekakor pa je njen obseg takšen, da presega mero običajne pomoči, ki se pričakuje od ožjih družinskih članov. Da bi bila v sodni praksi ovrednotena urna postavka za takšno pomoč v znesku 8 EUR, ni zaslediti, tožnica pa ne izpostavi konkretnega primera/judikata, ki bi to potrjeval. Tožnica je tako iz naslova tuje pomoči upravičena do plačila 602,50 EUR (120,5 ur x 5 EUR) in ne zgolj 75 EUR, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje.

24Po povedanem znaša odškodnina za škodo, ki jo je utrpela tožnica v obravnavanem škodnem dogodku, 6.629,16 EUR (iz naslova nepremoženjske škode 5.600 EUR (4.800 + 800,00) in iz naslova premoženjske škode 1.029,16 EUR (83,70 + 335,00 + 7, 96 + 602,50)), upoštevaje njen soprispevek pa 5.634,79 EUR.

25Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da se znesek 2.851,24 EUR zviša na 5.634,79 EUR (358. člen ZPP), v II. točki izreka pa se zavrnjen znesek 10.335,42 EUR temu ustrezno zniža na 7.551,87 EUR. V ostalem delu je pritožba neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

26Sprememba odločitve o glavni stvari praviloma terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Čeprav je bil v pravdi temelj odškodninske odgovornosti sporen, ni podlage za ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. To je dopustno le v izjemnih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo znatne pravdne stroške (npr. s postavitvijo izvedenca). V obravnavanem primeru ne gre za takšen primer. Zato je treba ob pravilni uporabi 154. člena ZPP pri oceni uspeha strank uporabiti metodo odmere stroškov glede na vrednost prisojenega zneska. Tožnica je po spremembi uspela s 43 % tožbenega zahtevka, kar je manj, kot po izpodbijani sodbi znaša njen uspeh (48,31 %). Ker pa se je zoper sodbo pritožila le tožnica, pritožbeno sodišče ni spremenilo sodbe v škodo tožnice (359. člen ZPP) in tako ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

27Tožnica je s pritožbo delno uspela, in sicer s približno 47 % (2.783,55 EUR od 6.014,00 EUR, kot je vrednost v pritožbi spornega predmeta). Pritožbeni stroški tožnice znašajo 498,74 EUR (388,80 EUR (izhajajoč iz vrednosti spornega predmeta v pritožbi) nagrade za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT, 20 EUR pavšala iz naslova materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, povečano za 22 % DDV). Upoštevajoč njen uspeh s pritožbo ji mora toženka v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 234,41 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Stroške odgovora na pritožbo toženka krije sama, saj z njim ni v ničemer prispevala k odločitvi o pritožbi in tako niso bili potrebni (155. člen ZPP).

¹ Glej D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba 2003, str. 869, 870.
² Primerjaj odločbe VS RS II Ips 52/2003, II Ips 253/2018, VSL II Cp 3371/2001.
³ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 52/2003, II Ips 253/2018, VSL II Cp 3371/2011.
⁴ Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS na dan zadnje glavne obravnave je znašala 1.115,98 EUR.
⁵ Takrat stara 47 let.
⁶ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 1123/2008, II Ips 743/2006, II Ips 769/2005, II Ips 456/2005, II Ips 636/2005 kot tudi II Ips 325/2006, II Ips 563/2005, II Ips 460/2002, II Ips 536, 2008, II Ips 238/2003, II Ips 456/2005, ki so objavljene v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Alenka Berger Škrk, GV Založba, 2010, str. 773- 712.
⁷ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 743/2006, II Ips 769/2005, II Ips 456/2005, II Ips 636/2005.
⁸ Vrhovno sodišče je kot primerno ovrednotilo urno postavko v višini 4 EUR, taka pa je bila priznana tudi v sodbah VSL II Cp 4086/2011 (v zvezi s sodbo VSRS II Ips 2/2013) in VSL II Cp 1670/2014 (ki se sklicuje na ustaljeno sodno prakso). Sodbi VSL II Cp 1946/2014 in II Cp 1366/2017 ocenjujeta, da urna postavka v višini 5,69 EUR ne odstopa bistveno od zneskov, ki jih sodna praksa priznava kot urno postavko za tujo pomoč, iz sodb VSL II Cp 1665/2015, II Cp 2642/201, II Cp 2734/2014 pa izhaja, da je primerna urna postavka tuje pomoči 5,00 EUR.