VSM Sodba IV Kp 54620/2016

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 375,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo VI K 54620/2016 z dne 7. 6. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, pri tem pa po členu 86 KZ-1 odločilo, da se izvrši z delom v splošno korist v trajanja 840 ur, ki jih obdolženi mora opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. V izrečeno kazen zapora in s tem v število ur dela v splošno korist, ki jih mora obdolženi opraviti, je po 56. členu KZ-1 vštelo globo za prekršek po plačilnem nalogu št. 0000114306656 z dne 6. 9. 2016 v višini 300,00 EUR in globo za prekršek po plačilnem nalogu št. 0000113912641 z dne 19. 8. 2016 v višini 60,00 EUR, pri čemer je za vsakih 42,00 EUR globe šteti en dan zapora. Izvrševanje dela v splošno korist v okviru varstvenega nadzorstva, ki se določa na podlagi 63. člena KZ-1 v zvezi z desetim odstavkom 86. člena KZ-1 organizira, vodi in nadzoruje Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota po predpisih o probaciji, ki obvesti sodišče, če obdolženec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti dela. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2Proti tej sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni in obdolžencu izreče sankcijo opominjevalne narave, podrejeno pa, da izreče nižjo zaporno kazen z alternativnim prestajanjem v obliki dela v splošno korist v manjšem obsegu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen, ki je po svoji naravi in trajanju, z ozirom na razpon predpisane kazni, nesorazmerna in odstopa tako po vrsti, kot po teži, od drugih podobnih primerov, za kar ni upravičenih razlogov. Tako je sodišče prve stopnje glede določitve kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP) in ni v enaki meri kot obteževalne upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, s čemer je storilo kršitev 17. člena ZKP.

5Zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. O prekoračenju pravice govorimo, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Zagovornica v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne utemelji na noben od navedenih načinov, ki predstavlja v pritožbi uveljavljano kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Graja zgolj vrsto in višino kazni, ki je bila izrečena obdolžencu. V takem primeru pa ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, torej za pritožbo zaradi odločbe o kazni.

6Za kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let in sodišče prve stopnje zato z izrekom kazni enega leta in dva meseca zapora, ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Prav tako pa tudi ni kršilo 17. člena ZKP, kot to navaja pritožba. To kršitev pritožba utemeljuje z zatrjevanjem, da ni v enaki meri kot obtoževalnih upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, vendar je navedeni očitek neutemeljen, upoštevajoč obrazložitev napadene sodbe, iz katere je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ravnalo skladno z določbo drugega odstavka 17. člena ZKP, saj je enako pazljivo ugotovilo in ocenilo tako obteževalne, kot olajševalne okoliščine, torej dejstva, ki so obdolžencu lahko v korist ali pa ne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Navedeno je razvidno iz razlogov prvostopne sodbe, ki so zapisani v točki 16 obrazložitve.

7Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba zagovornice, vložena iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, brez vsakršne dejstvene podlage, kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo (prvi odstavek 383. člena ZKP).

8Bistvo pritožbe je v graji vrste in višine kazenske sankcije, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obdolžencu, pri čemer zagovornica navaja, da izrečena kazenska sankcija odstopa od sodne prakse, kar utemeljuje z navedbo dveh sodb¹, s katerima sta bili obsojencema, glede na predpisani kazni (maksimalno osem let zapora), za istovrstno kaznivo dejanje - člen 325 KZ-1, vendar s hujšimi posledicami, izrečeni relativno nižji kazni in to kljub odsotnosti olajševalnih okoliščin, ki so podane v obravnavanem primeru. Ob tem pritožba opozarja še na okoliščino, da je v ponovljenem postopku tožilstvo modificiralo obtožni predlog zoper obdolženca na način, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek vožnje pod vplivom alkohola - najmanj 0.79 g/kg alkohola v krvi, torej vožnje v nasprotju s 105. členom Zakona o pravilih cestnega prometa, sodišče prve stopnje pa glede na to, da je s prvo sodbo bila obdolžencu izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora, navedene modifikacije obtožbe ni sorazmerno upoštevalo pri izreku nove kazni, saj jo je izreklo v višini enega leta in dva meseca zapora. Pri njeni odmeri tudi ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, na katere je obramba posebej opozarjala ves postopek in so vezane na stanje in zaščito vozišča, kjer je prišlo do prometne nesreče in na katere je opozoril izvedenec za raziskavo prometnih nesreč, ko je navedel, da je cestišče na ovinku, kjer je prišlo do nesreče, speljano neugodno, da ovinek nima notranjega nagiba, s katerim bi se zmanjšala intenzivnost delovanja centrifugalne sile, ki vleče voznika navzven iz vozišča in da bi bilo potrebno odsek vozišča preplastiti z ustreznim nagibom navznoter, na najbolj izpostavljenem delu pa postaviti bočno ograjo. V kolikor bi ta bila nameščena v času nezgode, po pritožbi do zdrsa vozila v prepad in prevračanja vozila ne bi prišlo, v tem primeru pa bi bile tudi posledice prometne nezgode bistveno milejše. Izvedenec cestnoprometne stroke je izpostavil še, da bi bila pred kritičnim ovinkom potrebna signalizacija s prometnim znakom za prihajajoč ovinek ter da je obdolženi zaradi svoje neizkušenosti zaviral premočno, kar je povzročilo zanašanje vozila in nato let s ceste. Vse to so objektivne okoliščine, ki po pritožbi ne izvirajo iz sfere obdolženega in njegove vožnje in so zato upoštevne kot bistvene olajševalne okoliščine pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

9Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo in odmerilo kazen s pravilnim upoštevanjem vseh zakonskih kriterijev. Predvsem je izhajalo iz povečane teže in nevarnosti storjenega dejanja, ki se kaže v ugotovitvi, da je obdolženec povzročil prometno nesrečo v krivdni obliki zavestne malomarnosti, ki je težja oblika krivde, kakor tudi, da je obravnavano dejanje imelo posebej hude posledice zlasti za oškodovanca B. B., ki je v starosti 21 let v posledici prometne nesreče zaradi v njej zadobljenih telesnih poškodb sedaj tetraplegik. Prezrlo tudi ni, da sta tudi preostala dva potnika v osebnem avtomobilu, s katerim je upravljal obdolženi, utrpela hude telesne poškodbe. Kot olajševalne okoliščine pa je pravilno in v povsem zadostni meri upoštevalo obdolženčevo obžalovanje obravnavanega dejanja, okoliščino, da je oškodovanca B. večkrat obiskal v bolnišnici in da se mu je, tako kot tudi drugima oškodovancema, opravičil ter da je tudi sam v prometni nesreči utrpel telesne poškodbe. Kot olajševalno je upoštevalo tudi ravnanje enega od oškodovancev, ki ni uporabljal varnostnega pasu in je s tem doprinesel k težjim telesnim poškodbam, ki jih je utrpel, prav tako pa je kot olajševalno upoštevalo, da pred obravnavanim ovinkom ni bilo prometnega znaka, ki bi omejeval hitrost vožnje in da samo vozišče ni izdelano oziroma zaščiteno tako, da bi omogočalo vožnjo s splošno določeno hitrostjo za vožnjo izven naselja oziroma onemogočilo zdrs vozila s cestišča. Prezrlo pa tudi ni, da obdolženi v Sloveniji ni zabeležen v kazenski evidenci in evidenci prekrškov, pri čemer je navedlo, da tega ni posebej vrednotilo, ker obdolženi živi v Švici in v Slovenijo prihaja le občasno za krajši čas.

10Ostalih okoliščin, ki jih navaja pritožba in se nanašajo na vozišče, na katerem je prišlo do prometne nezgode in na neizkušenost obdolženca kot voznika, pa utemeljeno ni upoštevalo kot olajševalnih, ker gre za okoliščine, s katerimi je konkretizirana obdolženčeva kršitev 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP, Ur. list RS, št. 109/2010), kot je to razvidno iz opisa kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe. Gre za okoliščine, katerim bi obdolženi moral prilagoditi hitrost vožnje, pa tega ni storil. Za krivega je bil spoznan iz razloga, ker hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste ter svojim vozniškim sposobnostim, tako da bi ves čas obvladoval vozilo in je, ko je po klancu navzdol pripeljal v ostri nepregledni ovinek, zaradi neprilagojene hitrosti kljub zaviranju zapeljal izven vozišča po strmem pobočju travnika, kjer je nato s sprednjim delom vozila trčil v steber električnega pastirja, kar je imelo za posledico, da je vozilo začelo prevračati, pri čemer sta med prevračanjem z enim od potnikov padla iz vozila, eden od potnikov je iz vozila splezal sam, najhuje poškodovani potnik pa je ostal vkleščen v vozilu. Ne gre torej za bistvene olajševalne okoliščine, temveč za okoliščine, ki so povezane z obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov, ki je imela za posledico obravnavano prometno nesrečo.

11Po pravilni presoji sodišča prve stopnje teža kaznivega dejanja ne dopušča izreka kazenske sankcije opozorilne narave, kakor tudi ne izreka denarne kazni. Sodišče prve stopnje je izpadli očitek kršitve 105. člena ZPrCP z izrekom nižje kazni kot v prvem sojenju, ustrezno upoštevalo, pa so zato pritožbena izvajanja s tem v zvezi neupravičena. Pritožbi ni mogoče pritrditi tudi tedaj, ko zatrjuje, da je izrečena kazen zapora neprimerna, upoštevajoč sodno prakso, zlasti sodbi, ki ju pritožba navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in je prilagojena storilčevi osebnosti, pri tem pa je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki jih mora upoštevati pri izbiri in odmeri kazni. Obdolžencu ni izreklo nesorazmerno visoke kazni, temveč kazen, ki je primerljiva z drugimi, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, od katerih zlasti izstopa trajna invalidnost in življenjska prizadetost enega od oškodovancev, ki je mlad postal tetraplegik. Čeprav je vožnja pod vplivom alkohola v ponovljenem sojenju izpadla kot očitek, ki bi bil v vzročni zvezi s prometno nezgodo, ki jo je povzročil obdolženi, pa visoke stopnje vinjenosti, s katero je obdolženi upravljal vozilo, ni mogoče prezreti in jo je upoštevati kot eno od okoliščin, ki daje obdolženčevemu dejanju veliko težo, pritožba pa to okoliščino v zvezi z izrekom kazenske sankcije povsem zanemari oziroma jo prezre.

12Iz navedenih razlogov se pokaže pritožba zagovornice, vložena zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji, kot neutemeljena.

13Ob dejstvu, da je zagovornica predlagala, da se izrečena kazen zapora v primeru njenega izreka izvrši z delom v splošno korist, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, pa so nerazumna pritožbena izvajanja, v katerih zagovornica opozarja, da obdolženi že vse svoje življenje živi v Švici ter da bi alternativno kazen po sodbi moral izvrševati v Republiki Sloveniji, kar bi bilo logistično izredno težko in povezano tudi z velikimi stroški, v tem času pa obdolženi v Švici ne bi mogel pridobivati dohodkov. Pri tem pritožba graja obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, da se je obdolženi udeležil vsake obravnave, kar je prvostopno sodišče štelo kot izkaz neoteženega izvajanja kazni. Opozarja, da nekaj kratkih pristopov na sodišče ni mogoče enačiti z večmesečno odsotnostjo obdolženca iz matične države zaradi izvršitve kazni.

14S tem, ko je predlagala izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, je zagovornica morala vedeti, kako bo izvršitev te kazni vplivala na življenje obdolženca in to tudi upoštevati. V kolikor je bila mnenja, da takega načina izvršitve kazni obdolženec ni sposoben izvesti, predloga v tej smeri ne bi smela podati. Navedena pritožbena izvajanja je zato šteti kot pritožbo, vloženo v škodo obdolženca, upoštevajoč dejstvo, da drugega blažjega načina izvršitve kazni zapora, kot je bil izrečen obdolžencu, ni.

15Po obrazloženem in kot je že bilo navedeno, ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

16Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe zagovornice, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tarifnih številkah 7113 ter 7142 Taksne tarife ter z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer.

¹ sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I K 5405/2013 z dne 13. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 5405/2013 z dne 22. 9. 2015 in Okrožnega sodišča v Mariboru I K 41479/2010 z dne 21. 12. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 41479/2010 z dne 26. 10. 2011.