VSL Sodba I Cpg 862/2018

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se II. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za 537.994,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska glavnice 209.398,60 EUR od 2. 2. 2005 do plačila in od zneska glavnice 328.595,64 EUR od 21. 4. 2006 do plačila;

v III. točki izreka pa se v celoti spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe plačati pravdne stroške v višini 9.070,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi za 303.765,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2006 do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (sklep) ter ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 841.759,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 209.398,60 EUR od 2. 2. 2005 do plačila, od zneska 83.922,28 EUR od 21. 4. 2006 do plačila, od zneska 79.819,43 EUR od 21. 4. 2006 do plačila, od zneska 80.699,07 EUR od 21. 4. 2006 do plačila, od zneska 63.542,88 EUR od 21. 4. 2006 do plačila, od zneska 64.788,95 EUR od 21. 4. 2006 do plačila in od zneska 259.588,30 EUR od 21. 4. 2006 do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 10.388,21 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je izpodbijala I. in III. točko izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču v Ljubljani je predlagala, da ugodi pritožbi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene odgovorila, da ni utemeljena in je pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je priglasila v stroškovniku.

Tožeča stranka je s pritožbo zoper sodbo izpodbijala odločitev iz II. in III. točke izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, v izpodbijanih točkah sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila v stroškovniku.

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. ... (priloga A2) - v nadaljevanju Pogodba, Aneks št. 01/02 z dne 31. 12. 2002, Aneks št. 02/02 z dne 2. 10. 2012 in Aneks št. 03/02 z dne 31. 12. 2002, ter da je bila temeljna naloga tožene stranke kot prevzemnika naročila (skladno s 3. členom Pogodbe) varovanje naročnikovih deviznih prilivov in odlivov pred tečajnim rizikom ter zavarovanje kreditnih aranžmajev pred tečajnim in obrestnim rizikom. Pogodbo je pravno kvalificiralo kot mandatno pogodbo, kot jo določa Obligacijski zakonik (OZ) v 766. in nadaljnjih členih.

5Tožnica kot naročiteljica je uveljavljala zoper toženca odškodninski zahtevek za škodo, ki ji je nastala s plačilom zapadlih obveznosti na podlagi sklenjenih terminskih poslov, ki jih je toženec sklenil v njenem imenu, čeprav za sklenitev teh poslov ni imel niti pooblastila niti soglasja tožnice. Trdila je še, da je toženec za tožnico z banko sklepal rokovne pogodbe - menjava valut, kjer je šlo za varovanje najetih kreditov, in pa rokovne pogodbe - nakup zaradi prodaje, kjer tega varovanja ni bilo. Ravno pri sklepanju slednjih je tožnici nastala škoda, ker toženec pri rokovnih pogodbah nakupa zaradi prodaje ni ravnal s potrebno skrbnostjo. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine v višini 587.522,37 EUR (v tolarski protivrednosti). Pojasnila je, da je v letu 2002 beležila pozitivne učinke sklenjenih terminskih pogodb v višini 47.119,64 EUR, v letu 2003 pa so negativni učinki sklenjenih terminskih pogodb, ki so zapadli v tem letu, dosegli znesek 1.486,47 EUR, v letu 2004 so negativni učinki sklenjenih terminskih pogodb, ki so zapadli v tem letu, dosegli znesek 1.187.231,35 EUR; pogodba, ki jo je sklenil za tožnico toženec 21. 11. 2002, zapadla pa je 11. 1. 2005 pa pomeni knjiženje negativne tečajne razlike v višini 84.051,37 EUR. Na podlagi navedenih trditev je v tožbi postavila odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi na dan vložitve tožbe (oziroma na dan 31. 1. 2005), upoštevaje vse pozitivne učinke, ki jih je na podlagi manjšega števila sklenjenih terminskih pogodb in uravnavanja tečajnih rizikov pri posameznih kreditih imela tožnica, znašala 587.522,37 EUR, pri čemer je še navedla, da dokončna višina škode še ni bila določena, ker je bilo na dan vložitve tožbe odprtih še devet terminskih pogodb, od katerih ima zadnja dan zapadlosti 3. 4. 2007. Tožeča stranka je 20. 4. 2006 zvišala tožbeni zahtevek za dodatno nastalo škodo v višini 632.360,90 EUR in sicer po terminskih pogodbah, ki so zapadle v plačilo po dnevu vložitve tožbe in sicer po pogodbah št. 3413/02, 2045/02, 2046/02, 2047/02, 2048/02, 2049/02, 2050/02, 2053/02 in 2054/02. Z vlogo z dne 3. 2. 2015 pa je tožbeni zahtevek zvišala še za naknadno ugotovljeno izgubo po pogodbah št. 2050/02, 2053/02 in 2054/02 v višini 57.745,25 EUR (skupno 1.277.628,52 EUR¹). Sodišče je obe spremembi tožbe dovolilo. Zahtevku je ugodilo v višini 841.759,51 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka, v kateri je tožbeni zahtevek v preostalem delu zavrnilo, ni navedlo višine zneska in teka obresti, kar pa ne predstavlja take kršitve določb ZPP, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ker je nesporno, da znaša višina tožbenega zahtevka 1.277.628,52 EUR ter da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za 841.759,51 EUR, je posledično jasno, da je zavrnjen tožbeni zahtevek za 435.869,01 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 378.123,76 EUR (587.522,37 EUR - 209.398,60 EUR) za čas od 2. 2. 2005 do plačila ter od zneska 57.745,25 EUR od 21. 4. 2006 do plačila..

6Zahtevek v višini 57.745,25 EUR s pp po dovoljeni drugi spremembi tožbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zastaranja. Odločitve o zastaranju tožeča stranka v pritožbi ni z ničemer izpodbijala. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek za 57.745,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2006 do plačila.

7Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je tožeča stranka tožencu očitala neskrbnost pri sklepanje rokovnih pogodb „nakup zaradi prodaje“, v 36. točki obrazložitve sodbe pa je pojasnilo, da tožena stranka ob izvedbi rekonstrukcije kreditov marca in aprila 2003 ni zaključila tudi rokovnih pogodb „nakup zaradi prodaje“ v valutah USD in JPY, ki so pred rekonstrukcijo kreditov varovale kredite, temveč je v mesecih april, maj, junij, julij in avgust 2003 še naprej v valutah USD in JPY sklepala rokovne pogodbe „nakup zaradi prodaje“.

8Devizni rokovni ali terminski posli lahko služijo zmanjšanju tečajnega tveganja. Če mora kreditojemalec, ki posluje v področju EUR, na določen dan vrniti določeno količino denarja v dogovorjeni tuji valuti (na primer v USD), je količina EUR, ki jo mora plačati za določeno količino USD, odvisna od tečaja USD v razmerju z EUR. Če vzporedno sklene kreditojemalec drug posel, v katerem je on upnik terjatve v USD, zelo poenostavljeno pomeni, da bo plačal za kreditni obrok toliko USD, kolikor bo prejel iz drugega USD posla. Če pa ni povezave med rokovno (terminsko pogodbo) in kreditom kot temeljnim pravnim poslom, je lahko izguba iz terminskega posla zaradi napačne napovedi gibanja tečajev velika. Enako velja tudi v primeru, če so sklenjene terminske pogodbe za višje zneske od zneska kredita. To pomeni, da gre za posle zelo tvegane narave, saj temeljijo na špekulativnem predvidevanju o spremembi tečajev v prihodnosti. Lahko prinašajo razmeroma velik zaslužek brez velikega lastnega vložka, in prav takšno izgubo.² Zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da po zamenjavi kreditov v CHF, terminske pogodbe v USD in JPY niso varovale kreditov tožene stranke v CHF. Sodišče prve stopnje je glede na pravno naravo sklenjene Pogodbe pravilno zaključilo, da bi za te posle po zamenjavi USD in JPY kreditov in po njihovem poplačilu, toženec potreboval izrecno soglasje tožeče stranke, za katerega pa ni uspel dokazati, da ga je imel.

9Sodišče prve stopnje je pravilno razlikovalo med pooblastilom za zastopanje in obligacijsko zavezo tožene stranke na podlagi Pogodbe. Glede očitka o prekoračitvi pooblastila je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dala tožencu skladno s 4. členom Pogodbe dne 29. 10. 2001 pooblastilo za zastopanje št. 01/2001 (A38), iz katerega izhaja, da ga je pooblastila za izvajanje in sklepanje poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti in za sklepanje poslov na spot deviznem tržišču. Gre za terminske posle (Forward) in posle deviznih zamenjav (swap). Pri tem je sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve pojasnilo, da so bili izvedeni finančni instrumenti definirani v prvem odstavku 6. člena ZTVP-1, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja med strankama. Le ta je izvedene finančne instrumente definiral kot pravice in obveznosti med strankama, katerih vsebina je glede vrednosti posredno ali neposredno odvisna od cene vrednostnega papirja, tuje valute, blaga, višine obrestne mere, indeksa oziroma ocene kreditne sposobnosti ali podobnih spremenljivk; njihova nadaljnja značilnost pa je, da ne zahtevajo začetne čiste finančne naložbe ali pa je ta zelo majhna, ter da se poravnavajo v prihodnosti. Pojasnilo je tudi razliko med valutnim terminskim poslom in devizno zamenjavo ter se jasno opredelilo, da sodita tako valutni terminski posli kot tudi posli devizne zamenjave v kategorijo poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti. Posledično tudi do tega, da je dala tožnica tožencu pooblastilo za sklepanje obeh vrst poslov. Zato je v 31. točki obrazložitve tudi zavzelo jasno in nedvomno stališče, da odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen na trditvah o prekoračitvi pooblastilnega razmerja. V nadaljevanju pa je utemeljilo podlago za ugoditev odškodninskemu zahtevku v kršitvi 3. člena Pogodbe, ki se nanaša na obveznost varovanja naročnikovih deviznih prilivov in odlivov pred tečajnimi riziki ter na zavarovanje kreditnih aranžmajev tožeče stranke pred tečajnim in obrestnim rizikom.

10Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je šlo za prekoračitev pooblastilnega razmerja. V točki 2.2. pritožbe pove, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v marcu in aprilu 2003 zamenjala posojilne pogodbe tožeče stranke iz valut ameriški dolar (USD) in japonski jen (JPY) v valuto švicarski frank (CHF), hkrati pa ni zaprla terminskih pogodb v JPY in USD, ki so varovale posojilne pogodbe v teh valutah. Očita pa mu, da bi moralo na podlagi teh dejstev zaključiti, da so terminske pogodbe v JPY in USD predstavljale špekulativne posle, za katere tožena stranka naj ne bi imela pooblastila. Navedeni očitek je tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen že na podlagi dejstva, da tožeča stranka ni trdila, da je tožena stranka ravnala protipravno pri sklenitvi terminskih pogodb, pač pa zato, ker ni zaprla terminskih pogodb, pač pa je sklepala nove. Tudi v pritožbi jasno pove, da je s tem tožena stranka posledično povzročila situacijo, da je imela v mesecu aprilu 2003 tožeča stranka sklenjene posojilne pogodbe v CHF, terminske pogodbe za njihovo varovanje pa še vedno v JPY in USD. Sodišče prve stopnje pa je ravno to očitano dejanje pravilno presojalo v luči sklenjene pogodbe o naročilu kot jo opredeljuje 766. člen OZ, saj je tožeča stranka tudi trdila, da je toženec posle sklepal izven pravil, ki jih je sam propagiral in za katera sta se stranki izrecno dogovorili v Pogodbi. Ugotovilo je, da je bil namen Pogodbe zavarovanje kreditnih poslov ter varovanje deviznega poslovanja tožeče stranke ter da je toženec v tej smeri deloma deloval, deloma pa ne, česar toženec s pritožbo ni uspel izpodbiti.

11Bistveni del presoje sodišča prve stopnje temelji na pravilu, da mora prevzemnik posla izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik, pri čemur mu morajo biti vodilo naročnikovi interesi (768. člen OZ) ter da se prevzemnik lahko odmakne od sprejetega naročila samo s soglasjem naročitelja (prvi odstavek 769. člen OZ).

12Ker se je toženec upiral zahtevku s trditvami o pozitivnih učinkih sodelovanja s tožečo stranko na temelju Pogodbe, je sodišče prve stopnje pri presoji skrbnosti toženca za dosego cilja pravilno upoštevalo vse tiste posle, ki so se nanašali na poslovanje z valutama USD in JPY. Posle v zvezi z drugimi valutami je ocenilo kot nepovezane z obravnavano odškodninsko tožbo. Drugačne pritožbene trditve toženca niso utemeljene.

13Glede tožnikovega očitka sklepanja poslov v nasprotju z naročnikovim interesom pozitivnega poslovanja s finančnimi instrumenti in varovanja naročnikovih kreditnih aranžmajev pred tečajnimi in obrestnimi tveganji, kar je bil temeljni namen Pogodbe (33. do 35. točka obrazložitve prvostopne sodbe), je sodišče prve stopnje obravnavalo ugovor tožene stranke, da so bili vsi njeni posli, vključno s tistimi, iz katerih so bili beleženi negativni učinki projekta, sklenjeni v soglasju s tožečo stranko. Pri tem se je skliceval na vedenje tožeče stranke o vseh poslih in transakcijah in na posebno pooblastilo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov (37. do 44. točka obrazložitve prvostopne sodbe) je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožena stranka ob izvedbi zamenjave valut kreditov iz JPY in USD v švicarske franke marca in aprila 2003, ni zaprla terminskih poslov v valutah JPY in USD, ki so predhodno varovale kredite v JPY in USD, pač pa je za tožečo stranko še naprej sklepala terminske posle v JPY in USD, ki niso več predstavljali zveze z zavarovanjem kreditnih poslov tožeče stranke. Kot odločilno je ugotovilo, da je s takšnim poslovanjem toženec presegel okvir pogodbeno dogovorjenega naročila, za kar pa ni imel izrecnega soglasja tožeče stranke v smislu prvega odstavka 769. člena OZ. Odgovorilo je tudi tožencu, da se za te posle ne more sklicevati na pooblastilo, ki ga je dobil ob sklenitvi Pogodbe, pač pa da bi za njih potreboval izrecno soglasje naročitelja, za katerega pa ni izkazal, da ga je imel.

14Tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvah, da je po zamenjavi kreditov iz valut v JPY in USD v marcu in aprilu 2003 morala izvajati rekonstrukcijske posle s terminskimi pogodbami v valuti JPY in USD zaradi strokovnih pravil in standardov MRS39, kot tudi zaradi vsebine 3. člena Pogodbe ter da so morali biti rekonstrukcijski posli skladni s predhodno sprejeto kalkulacijo celotnega projekta, v kateri je bil določen pogoj, da bo končni pozitivni finančni učinek tečajnih in obrestnih razlik pri kreditih večji od negativnega salda premij pri terminskih pogodbah. Trdila je, da rekonstrukcijski posli s terminskimi pogodbami z valuto JPY in USD v obdobju po zamenjavi kreditov (od aprila do avgusta 2003) niso imeli špekulativne funkcije, pač pa so bili del skupne odločitve strank ter da je tožeča stranka po zamenjavi kreditov v USD in JPY v marcu in aprilu 2003 vedela, da ima po 15. 4. 2003 v računovodstvu evidentirane še odprte terminske pogodbe z valuto JPY iz USD s pričakovanim negativnim saldom in zapadlostjo do 3. 4. 2007 (na temelju predhodno sprejete kalkulacije projekta), ki praktično ni mogel več preseči pozitivnih finančnih učinkov, tako zaradi razmer na deviznem trgu kot zaradi izvajanja zahtevnih rekonstrukcijskih poslov in zapiranja terminskih pogodb v naslednjih mesecih ter posledično, zakaj mora sklepati rekonstrukcijske posle, s katerimi je zapirala terminske pogodbe z JPY in USD, ki so bile v večini tudi zaprte do konca leta 2003. S temi trditvami pa ni izpodbila dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na predloženih listinah in izjavah zaslišanih strank ter prič, da tožeča stranka toženi stranki po 15. 4. 2003, ko ni imela več kreditnih pogodb sklenjenih v JPY in USD, ni dala soglasja za sklepanje novih terminskih pogodb v valuti JPY ali USD. Iz mnenja sodnega izvedenca finančne stroke A. A. pa jasno izhaja, da je toženec s sklepanjem novih terminskih pogodb v valuti JPY in USD, ki niso imele več povezav z varovanjem deviznih tečajev kreditov, tožečo stranko izpostavil večjemu tveganju. Na tej podlagi je tudi sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je toženec, ki za sklepanja novih terminskih pogodb v valuti JPY in USD po 15. 4. 2003 ni imel soglasja tožeče stranke, prekršil pogodbena določila, ki so ga zavezovala v razmerju s tožečo stranko. Iz teh (tako imenovanih špekulativnih poslov, ker niso imeli povezave s krediti v isti valuti), ki jih je sklenil toženec za račun tožeče stranke po 15. 4. 2003 (iz poslov relevantnih za ta postopek)³, je tožeči stranki povzročil za 1.115.886,52 EUR zapadlih obveznosti, ki jih je morala plačati. Če toženec pogodb po 15. 4. 2003 ne bi sklepal, tožeča stranka teh zneskov ne bi bila dolžna plačati.

15Tožna stranka te zaključke sodišča prve stopnje poskuša ovreči z vztrajanjem pri pojasnilu, da so nove terminske pogodbe pomenile le rekonstrukcijske posle že sklenjenih terminskih pogodb, ki so bili nujni zaradi odložitve negativnih učinkov na čas po realizaciji pozitivnih finančnih učinkov, ki so nastali z znižanjem kreditnih glavnic in obresti v višini 1.768.569,00 EUR. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da dokazuje potrebnost rekonstrukcije terminskih pogodb že pozitivna razlika med 1.768.569,00 EUR in obračunanim negativnim vplivom v višini 1.115.886,52 EUR na dan 3. 4. 2007, smiselno torej, da noben vpliv, ki ne bi popolnoma izničil pozitivnih učinkov, ne predstavlja odmika od naročila, čemur pa sodišče prve stopnje glede na določila Pogodbe pravilno ni sledilo. Pri tem je v 54. točki obrazložitve svoje stališče še dodatno obrazložilo, toženec pa teh razlogov s pritožbo ni z ničimer uspel izpodbiti. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru zato ne vidi razloga, zaradi katerega bi lahko sodišču prve stopnje očitalo, da je neutemeljeno sledilo izvidu in mnenju o zastavljenih vprašanjih, na katere je odgovoril v tej zadevi postavljen sodni izvedenec. Prav tako pritožnik s trditvami, da je tožeča stranka vedela za obstoj relativno velikega negativnega salda terminskih pogodb z zapadlostjo do 3. 4. 2007, ne more omajati stališča sodišča prve stopnje, da za sklenitev novih terminskih pogodb v USD in JPY ni več imel mandata tožeče stranke. Zgolj vedenje namreč ne zadostuje. Če bi hotel toženec ovreči trditve tožeče stranke, bi moral trditi in dokazati, da je za rekonstrukcijske posle že sklenjenih terminskih pogodb pridobil soglasje zakonitega zastopnika tožeče stranke ali pa da se je za te posle po 15. 4. 2003 odločil nekdo drug. Pritožnik pa tako ni gradil obrambe, pač pa je trdil, da jih je sklenil sam na podlagi mandata, ki ga je imel od tožeče stranke ter z njenim vedenjem, da jih bo sklenil. Ob tem pa ni uspel ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel mandat za sklepanje terminskih pogodb v USD in JPY le za zavarovanje kreditnih pogodb, v katerih je bila obveznost dogovorjena v USD in JPY. Drugačnega dogovora, ki bi izkazoval mandat tožencu, da sklepa nove terminske pogodbe v USD in JPY brez povezave s temeljnim kreditnim poslom, toženec ni izkazal. Ni pa tudi uspel izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da nobeno pisno soglasje ne obstoji, toženec pa ni niti trdil, katera od oseb naj bi mu soglasje za sklepanje novih terminskih pogodb sploh dala. S tem pa se izkaže, da toženec v tem delu neutemeljeno izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

16Sicer pa tudi sodišče prve stopnje ni sledilo tožeči stranki, da naj ne bi ničesar vedela o izgubah iz finančnih transakcij, saj je kot neverodostojno ocenilo izpoved priče B. B., bivše finančne direktorice tožeče stranke, da se ničesar ne spomni. Poleg tega je tudi ugotovilo, da iz listine Operativna faza - Poročilo 5 z dne 28. 4. 2003 (priloga 418) izhaja, da je bila B. B. soavtorica tega poročila, iz tega pa izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki poročala o vračilu posojila v USD Slovenski razvojni družbi (SRD), s katerim so nastali pozitivni finančni učinki v višini 577.500,00 EUR iz naslova diskonta, 104.213,00 EUR iz naslova obrestnega prihranka ter 234.405,00 EUR iz naslova tečajnih razlik. Na podlagi tega dokaza je po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo trditve toženca, s katerimi je ugovarjal višini škode in obsegu odškodnine. Če so se zatrjevane izgube s tem dejanjem zmanjšale, jih je treba upoštevati pri izračunu zmanjšanja premoženja tožeče stranke zaradi toženčevega kršenja Pogodbe. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (52. točka obrazložitve) ugotovilo, da je iz tega projekta za tožečo stranko nastal eksplicitni pozitivni finančni učinek v skupni višini 916.118 EUR. Tožeča stranka tega dejstva ne izpodbija, vztraja pa pri trditvah, da teh učinkov ni mogoče v celoti pripisati tožencu, ker je diskont na projektu SRD dosegla finančnica tožeče stranke C. C. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da te trditve tožeče stranke niso pomembne. Tudi če je toženec skupaj s tožečo stranko ravno s poslom s SRD uspel zmanjšati nastale izgube, ki so že nastajale s terminskimi pogodbami v USD in JPY, je to vplivalo na izračun višine škode. Tožeča stranka namreč v tem sporu vtožuje navadno škodo, ki po določbi 132. člena OZ predstavlja zmanjšanje njenega premoženja. Če pa je ravno zato, da se njeno premoženje ne zmanjša, tožeča stranka s prispevkom toženca sprejela odločitev, da vrne SRD kredit v višini 4,6 mio USD, s čimer so ji nastali v letu 2003 pozitivni učinki v višini 916.118,00 EUR, pomeni, da ta znesek tudi vpliva na višino njenega premoženja, ki je pomembno zaradi izračuna višine škode (132. člen v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 243. člena OZ).

17Sodišče prve stopnje pozitivnih finančnih učinkov iz kredita SRD ni odštelo od izgub, ki jih je v tem postopku kot škodo vtoževala tožeča stranka, pač pa od „skupne izgube iz terminskih pogodb, ki jih je toženec sklepal po dnevu zamenjave kreditov v USD in JPY, torej po aprilu 2003, v višini 1.815.622,76 EUR“ (57. točka obrazložitve). Toženec takemu izračunu nasprotuje s trditvami, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pozitivnih finančnih učinkov iz kredita SRD odšteti od negativnih finančnih učinkov terminskih pogodb, ki so nastale do 17. 4. 2003, ker iz listine Operativna faza - Poročilo 5 z dne 28. 4. 2003, na katero se je sklicevalo tudi sodišče, izhaja, na strani 7 v tabeli pri kreditu SRD zapisana tečajna razlika + 669.286, 00 EUR. Tožeča stranka pa je v svoji pritožbi nasprotovala kakršnemu koli ugotavljanju nižje od zatrjevane višine škode, v odgovoru na pritožbo tožene stranke pa je v potrditev svojega stališča še poudarila, da je sodni izvedenec v svojem mnenju natančno izračunal višino skupne izgube na projektu v času celotnega trajanja poslovanja v višini 1.815.622,76 EUR; v točki 6 pa je razdelil izgubo na obdobje pred začetkom špekulativnih poslov in na na obdobje po začetku opravljanja špekulativnih poslov (poslov relevantnih za ta postopek), kjer je izguba znašala 1.115.886,52 EUR. že iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno preneslo ugotovitve sodnega izvedenca o nastalih izgubah iz terminskih pogodb, ki jih je toženec sklepal po dnevu zamenjave kreditov v USD in JPY, torej po aprilu 2003, v višini 1.115.622,76 EUR. Izvedenec je iz terminskih pogodb, ki jih je toženec sklepal po dnevu zamenjave kreditov v USD in JPY, torej v obdobju, ki je glede na trditve tožeče stranke relevanten v tem sporu, izračunal izgube v višini 1.115.622,76 EUR in ne v višini 1.815.622,76 EUR, kot je to (napačno) zapisalo sodišče prve stopnje v 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

18Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2005 tožeči stranki očitala, da zavestno ne upošteva določenih kategorij finančnih učinkov, ki so določeni v sami Pogodbi in ki bistveno vplivajo na rezultat njunega sodelovanja. Med drugim se je sklicevala tudi na koristi iz kredita SRD, ki so bile realizirane do septembra 2004. Tožena stranka pozitivnih učinkov tega posla ni zanikala, ni pa jih niti upoštevala, kar izhaja iz izračuna višine škode kot jo je obrazložila v tožbi.

19Sodišče prve stopnje je na račun pozitivnih učinkov projekta SRD tožbeni zahtevek zavrnilo le za 378.123,76 EUR, saj je zmotno upoštevalo izračun negativnih učinkov vseh terminskih pogodb, torej tudi tistih, ki niso relevantne za ta postopek in iz katerih tožeča stranka niti ni zatrjevala nastanka izgub. To bi lahko storilo le, če bi tožeča stranka trdila, da naj sodišče pozitivne finančne učinke projekta upošteva za nevtralizacijo izgube, ki jo je izračunal sodni izvedenec v višini 699.736,24 EUR, česar pa ni trdila. Trdila pa je, da ji je nastala škoda z dejanji toženca, ker je po aprilu 2003 sklepal nove terminske pogodbe v USD in v JPY ter, da so ji iz tega naslova nastale izgube, ki na dan 31. 1. 2005 znašajo 587.522,37 EUR. Zato neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka. V zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče presojalo še pritožbeni očitek tožeče stranke, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo zahtevka v višini 94.770,00 EUR, ki ga je uveljavljala tudi na podlagi trditev, da ji mora toženec zaradi škodljivih dejanj vrniti prejeto nagrado. Tako pritožnikovo stališče je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila nagrada dogovorjena s Pogodbo in da je zato toženec ni prejel brez podlage (766. člen OZ). Poleg tega pa je pojasnilo, da škoda tožeči stranki ni nastala že zaradi sklenitve Pogodbe s tožencem, v kateri je bila dogovorjena višin plačila in da je dokazni postopek potrdil trditve toženca, da je vsaj v enem delu strokovno pravilno izpolnjeval pogodbo, saj je med pogodbenima strankama bilo kot nesporno ugotovljeno v Aneksu k Pogodbi 03/02, da so bili v letu 2002 doseženi cilji iz preliminarne in operativne izvedbene faze projekta, zaradi česar se je pogodba s predmetnim aneksom tudi podaljšala za eno leto. To pa pomeni, da je imel toženec tudi pravico do plačila za svoj trud. Drugačnih okoliščin v zvezi z navedeno listino tožeča stranka ni zatrjevala, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila z nasveti in dejanji toženca nekaj časa tudi zadovoljna. Zgolj s pritožbenimi trditvami, da je jasno, da mora stranka, ki pogodbo krši, vrniti vse prejete nagrade, tožeča stranka ni omajala pravilnih razlogov sodišča prve stopnje. Po materialnem pravu je jasno, da bi moral vse, kar je prejel, toženec vrniti le, če velja pravilo, da vsaka stranka drugi vrne vse, kar je od nje prejela, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Zato tožeča stranka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v višini 94.770,00 EUR za plačano nagrado tožencu.

20S tem pa se izkaže, da je v celoti neutemeljena pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe, zaradi česar jo je bilo treba zavrniti in II. točko izreka sodbe v celoti potrditi (353. člen ZPP).

21Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo pozitivne učinke iz projekta SRD v višjem znesku od zavrnjenega, je pritožbeno sodišče to okoliščino presojalo v okviru pritožbe tožene stranke zoper ugodilno I. točko izreka izpodbijane sodbe.

22Toženec trdi v pritožbi, da je pri kreditu SRD v valuti USD vsota pozitivnih finančnih učinkov 1.585.404 EUR, vsota vseh realiziranih pozitivnih učinkov iz pogodbenega sodelovanja s tožečo stranko pa 2.288.157 EUR. Trdi tudi, da je izračun sodišča prve stopnje v višini 916.118 EUR napačen. Zakaj meni, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njegovemu izračunu, konkretno ne pove. V 54. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da toženec ni dokazal višine po svojih izračunih. Dokaz z izvedencem finančne stroke, ki naj bi te izračune preizkusil, je toženec 26. 2. 2016 umaknil, česar toženec v pritožbi ni izpodbijal. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno ocenilo, da toženec ni dokazal vseh zatrjevanih koristi. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče izgube iz terminskih pogodb znižati še za 669.286 EUR na račun tečajnih razlik pri SRD poslu, pa so po stališču pritožbenega sodišča pomembne, ker je toženec uspel uveljaviti stališče, da se vsi pozitivni učinki projekta SRD upoštevajo v razmerju do terminskih pogodb, ki jih je sklenil po aprilu 2003. To pa pomeni, da je njegova pritožba utemeljena za razliko med 916.118,00 EUR in 378.123,76 EUR, kar znese 537.994,24 EUR, za kolikor še bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek. V preostalem delu pa pritožba tožene stranke ni utemeljena.

23Glede na v prejšnji točki obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za 537.994,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od najstarejših terjatev (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe v višini 303.765,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2006 do plačila (353. člen ZPP).

24Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče zaradi ponovne odločitve o stroških prvostopnega postopka ugotovilo, da znaša uspeh tožeče stranke 23,7% in uspeh tožene stranke 76,3%. Po neizpodbijanem izračunu stroškov tožeče in tožene stranke iz prvostopne sodbe, znašajo stroški tožeče stranke 34.215,69 EUR (23,7 % je 8.109,00 EUR) in stroški tožene stranke 22.516,40EUR (76,3% je 17.179,00 EUR). Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 9.070,70 EUR pravdnih stroškov.

25Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške, tožena pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila. Tožena stranka je s pritožbo le deloma uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila. Zato višje sodišče o njenih pritožbenih stroških ni odločalo, ni pa ji tudi naložila plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke, ker v pretežnem delu tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bila uspešna.

¹ Del skupne terjatve in sicer v višini 94.770,00 EUR je tožnica utemeljevala še na pravnem pravilu, da ji je toženec zaradi kršitve pogodbe dolžan vrniti prejeto nagrado.
² Glej sodbo VSL I Cpg 1031/2012 z dne 6. 6. 2013.
³ Tako tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, tč. 1.16, stran 5.