VSK Sklep II Ip 350/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da se pravilno glasi:

'' Sklep o izvršbi 35500/2019 z dne 24. 6. 2019 se razveljavi in bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru.''

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika zavrne.

2Zoper sklep se dolžnik pritožuje. V pritožbi navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, poleg tega pa je kršena tudi njegova pravica do izjave. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da njegov ugovor ni obrazložen, saj je ugovor vseboval vse potrebne zakonske vsebine in tudi navedbo, da se predlagano izvršbo izpodbija v celoti. Dolžniku s predlogom za izvršbo niso bile predstavljene verodostojne listine, da bi se o terjatvi lahko ustrezno izjasnil. Po določbi 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) bi moral dolžnik vedeti za kakšno verodostojno listino gre, to pa zahteva tudi drugi odstavek 41. člena ZIZ. Upnik po predlogu ni razkril dejanske podlage uveljavljene terjatve, dolžnik pa je ugovarjal celotnemu znesku predlagane izvršbe, predvsem ker upnik ni predložil končnih obračunov in certifikata o skladnosti cevi, k čemur je bil večkrat pozvan. Povzete navedbe tako niso ne priznanje ne zanikanje obstoja same terjatve, temveč izjava o nevednosti, ki je v danih okoliščinah zadostila zahtevani obrazložitvi ugovora (VSRS II Ips 24/2013).

3Upnik je na pritožbo odgovoril, nasprotoval je navedbam dolžnika in predlagal zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5V pravni teoriji in sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine obrazloženosti ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi ni mogoče enačiti z obrazloženostjo ugovora v postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova. V obeh primerih mora dolžnik sicer navesti dejstva in predložiti dokaze, s katerimi ga utemeljuje (drugi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), vendar je v postopku, ki se vodi na podlagi verodostojne listine, presoja o obrazloženosti ugovora povezana tudi s temeljnimi načeli o trditvenem in dokaznem bremenu. Le to je v izhodišču na upniku, na dolžnika pa se prevali (še)le, ko in če upnik navede dejstva, ki njegov zahtevek substancirajo. Glede na to, da upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine dejanske podlage svojega zahtevka in njegove višine ne utemelji, je potrebno tudi dolžniku v postopku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora. Le ta je tako neobrazložen zgolj takrat, ko dolžnik ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ko za trditve, ki jih navaja, ne predlaga nobenih dokazov. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve oz. zatrjuje negativno dejstvo, mu dokazov o tem ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev¹.

6V obravnavani zadevi je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, v katerem je predlagani izvršbi nasprotoval iz razloga, da upnik ni predložil končnega obračuna in situacije ter certifikata o skladnosti cevi, kar je osnova za izstavitev situacije končnemu kupcu. Ker dolžnik v utemeljitev teh navedb ni predložil nobenih dokazov, je njegov ugovor sodišče prve stopnje štelo za neobrazloženega, zato ga je kot neutemeljenega zavrnilo.

7Ni sicer mogoče slediti pritožbenim navedbam, da dolžnikov ugovor predstavlja izjavo o nevednosti, saj iz ugovornih navedb nedvomno izhaja, da dolžnik ve, na kaj se verodostojne listine upnika nanašajo. Tem je dolžnik tudi konkretizirano ugovarjal. Kljub temu pa zgolj zaradi tega, ker dolžnik za svoje trditve ni predložil dokazov, njegovega ugovora ni mogoče šteti kot neobrazloženega. Z navedbami, da upnik ni predložil zahtevanega končnega obračuna in certifikata skladnosti cevi, ki sta osnova za izstavitev situacije končnemu kupcu, je namreč dolžnik smiselno zatrjeval, da je upnikova pravica do plačila pogojena s predložitvijo teh zahtevanih listin, ki pa jih dolžnik ni prejel. Zatrjeval je torej negativno dejstvo, v utemeljitev katerega pa mu v skladu s citiranim stališčem sodne prakse dokazov ni treba predlagati, saj je, upoštevaje na drugi strani nesubstanciranost upnikovega zahtevka v predlogu za izvršbo, dokazno breme o tem na upniku in ne dolžniku.

8Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri presoji o obrazloženosti dolžnikovega ugovora zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo (tretja točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), tako da je sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred stvarno in krajevno pristojnem sodišču (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

9Stroški v zvezi s pritožbo predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o njih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. O stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, bo zato odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

¹ Prim. US RS, odločba Up-854/05-14, VS RS, sklep II Ips 751/2006 in 24/2013.