VSRS Sodba III Ips 8/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.670,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da toženci solidarno odškodninsko odgovarjajo za premoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi kredita po Kreditni pogodbi št. 1 z dne 8. 4. 2011, sklenjeni med Banko, d. d. in T., d. o. o., z Aneksi št. 1, 2, 3 (I. točka izreka). Odločitev o višini tožbenega zahtevka ter o stroških pravnega postopka je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo in dopolnitev pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3Toženci so v skladu s sklepom III DoR 54/2018-11 z dne 16. 10. 2018 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje, pri čemer naj šteje revizijske stroške za nadaljnje pravdne stroške.

4Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Uporaba ZPP(-E)

5Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 6. 6. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

6V obravnavani zadevi gre za presojo odškodninske odgovornosti tožencev kot članov uprave banke v zvezi s škodo, ki je nastala v zvezi z odobrenim in neodplačanim kreditom.

7Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena:

− Banka d.d., je z družbo T., d.o.o., 8. 4. 2011 sklenila kreditno pogodbo št. 00129/11, s katero je bil navedeni družbi odobren kredit v višini 200.000.00 EUR;

− Kreditna pogodba je bila sklenjena na podlagi sklepa uprave¹ z dne 7. 4. 2011, za katerega sta glasovala druga toženka kot članica uprave in po pooblastilu prve toženke D. D.;

− Kredit je bil družbi T., d.o.o., odobren za obdobje enega meseca kot kratkoročno posojilo za plačilo are za izgradnjo Centra v L., pri čemer naj bi komitent v roku enega meseca pridobil kredit v višini 500.000.00 EUR za obdobje šestih mesecev, s katerim bo poplačan tudi ta kredit;

− Za kratkoročni kredit je bilo dano zavarovanje z lastnimi bianco menicami, za novi kredit v višini 500.000,00 EUR pa naj bi bilo urejeno zavarovanje s hipoteko ali vrednostnimi papirji;

− Družba T., d.o.o., je bila v letu 2009 razporejena v B oziroma A bonitetno skupino, konec leta pa je bila glede na zahteve revizorjev prerazporejena v bonitetno skupino C;

− Iz mnenja sektorja za analize Banke, d.d., z dne 21. 3. 2012 izhaja, da družba T., d.o.o., na podlagi podatkov o poslovanju v letu 2010, pri enakem obsegu in uspešnosti poslovanja, dodatno ni kreditno sposobna, ter da bi ji denarni tokovi zadoščali za redno poravnavanje obveznosti, če bi del kratkoročnih virov financiranja zamenjala z dolgoročnimi, zaradi česar je bilo predlagano, da ostane družba uvrščena v isto bonitetno skupino (to je bonitetno skupino C), kot je bila do sedaj;

− Banka Slovenije je 18. 4. 2011 izdala odredbo o odpravi kršitev in izvršitvi dodatnih ukrepov za uresničevanje pravil o upravljanju s tveganji za družbo Banka, d.d., s katero je bilo med drugim banki prepovedano dajanje novih kreditov komitentom s kreditno boniteto C do E, razen v primeru prvovrstnega zavarovanja, ter sklepanje poslov z delničarji, člani uprave, nadzornega sveta in družbami, ki so z banko v razmerju tesne povezanosti, in sicer iz razloga, da bo poslovanje banke s tem manj tvegano in bolj transparentno;

− H kreditni pogodbi je bil na podlagi sklepa uprave banke, za katerega sta glasovala tretji toženec in D. D. kot pooblaščenec prve toženke, sklenjen aneks št. 1 z dne 19. 5. 2011, s katerim je bil rok vračila kredita podaljšan do 7. 5. 2012. Nato je bil na podlagi sklepa uprave banke, za katerega sta glasovala druga toženka in tretji toženec, sklenjen aneks št. 2 z dne 24. 5. 2012, s katerim je bil rok vračila kredita podaljšan do 31. 12. 2012. Nato je bil na podlagi sklepa uprave banke, za katerega je glasoval tretji toženec ter član uprave E. E., sklenjen še aneks št. 3 z dne 7. 2. 2013, s katerim je bil rok za vračilo kredita podaljšan do 30. 4. 2013;

− Prvi toženki je 21. 9. 2012 prenehala funkcija v upravi banke zaradi upokojitve;

− Edini družbenik kreditojemalca je bila družba G., d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil v spornem obdobju F. F., brat prve toženke;

− Nad družbo T., d.o.o., se je 4. 3. 2015 začel postopek prisilne poravnave, 14. 6. 2016 pa postopek stečaja.

Dopuščeni pravni vprašanji

8Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanj:

- ali član uprave odgovarja družbi za škodo tudi v zvezi s sklepi uprave, o katerih je zaradi preprečevanja konflikta interesov s soglasjem nadzornega sveta družbe namesto člana odločal njegov pooblaščenec kot nadomestni član;

- ali uprava banke zadosti zahtevam po skrbnem ravnanju iz 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v zvezi z določbami 66. člena ter 177. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), ko svojo odločitev opre na predloge in gradiva strokovnih služb.

Glede (ne)utemeljenosti revizije

9Revizija ni utemeljena.

Glede glasovanja po pooblaščencu člana uprave (prvo dopuščeno vprašanje)

10V obravnavani zadevi je za odobritev kredita in za sklenitev prvega aneksa o podaljšanju roka plačila po kreditni pogodbi namesto prve toženke glasoval njen pooblaščenec D. D. kot nadomestni član. Šlo je namreč za odobritev kredita v zadevi, ki se je nanašala na prvo toženko, saj je bil edini družbenik kreditojemalca družba G., d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil v spornem obdobju F. F., brat prve toženke. Vprašanje je torej, ali lahko glasovanje po pooblaščencu prvo toženko razbremeni odškodninske odgovornosti, ki je nastala zaradi neodplačanega kredita.

11Sodišči nižjih stopenj sta sprejeli stališče, da je D. D. ravnal kot pooblaščenec prve toženke in bi po Poslovniku o delu uprave Banke, d.d., z dne 21. 10. 2008 (v nadaljevanju Poslovnik) praviloma moral pridobiti mnenje pooblastiteljice. Ravnal je v njenem imenu, kar pomeni, da se prva toženka s tem ne more razbremeniti odgovornosti.

12Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da v obravnavani zadevi ni stvar presoje, ali je sorodstvena povezava prve toženke z direktorjem družbenice kreditojemalke res taka, da bi se morala prva toženka izločiti iz odločanja, saj revizijo presoja le v okviru njene dopuščenosti. S tem so neupoštevni revizijski ugovori, da ZBan-1 članom uprave bank ne prepoveduje kreditiranja tako povezanih oseb.

13Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišč nižjih stopenj, da član uprave odgovarja družbi za škodo tudi v zvezi s sklepi uprave, o katerih je zaradi preprečevanja konflikta interesov s soglasjem nadzornega sveta družbe namesto člana odločal njegov pooblaščenec kot nadomestni član. Kot prva toženka sama navaja, si je za zadeve, v katerih bi po svoji presoji morala biti izločena, določila pooblaščenca (nadomestnega člana) D. D., ki je tudi v konkretnem primeru glasoval namesto nje (trdi da sicer brez njenih navodil) za odobritev spornega kredita. Pooblaščenec ravna v imenu in za račun pooblastitelja (70. člen Obligacijskega zakonika)². Dejanja, ki jih opravi v mejah pooblastila, imajo torej enak učinek, kot bi jih opravil pooblastitelj sam. Na to ne vpliva okoliščina, da v obravnavani zadevi pooblastiteljica navodil za odločanje pooblaščencu naj ne bi dala. Odločanje po svojem pooblaščencu je tako ustrezno za primere, ko je član uprave npr. odsoten (kakor je to tudi predvideno v 15. členu Poslovnika o delu uprave Banke, v nadaljevanju Poslovnika³), ne pa za primere, ko mora biti zaradi konflikta interesov izločen. Odločitve ne spremeni sklicevanje na 13. člen Sklepa o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja notranjega kapitala banke in hranilnice (v nadaljevanju Sklep), po katerem naj bi se take naloge, kot je sprejem odločitev o naložbah, lahko prenesle na nižje vodstvene ravni.⁴ Prva toženka bi se torej odgovornosti za škodo lahko razbremenila, če v kreditnem procesu ne bi sodelovala, tudi ne po pooblaščencu.

Glede skrbnosti uprave banke in predlogov ter gradiv strokovnih služb banke (drugo dopuščeno vprašanje)

14Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da so člani uprave pravne prednice tožnice pri odobritvi spornega kredita še ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, kasneje, ob sklenitvi prvega aneksa h kreditni pogodbi pa – glede na spremenjene razmere – ne več. Predvsem ne, ker je v času podaljševanja roka za plačilo obveznosti Banka Slovenije že izdala Odredbo z dne 18. 4. 2011, s katero je bilo banki prepovedano sklepanje poslov s povezanimi osebami (med katerimi so tudi ožji družinski člani članov uprave banke in družbe, v katerih so člani vodenja te osebe), kot tudi dajanje novih kreditov komitentom s kreditno bonitetno oceno C do E, razen v primeru prvovrstnega zavarovanja. Toženci, ki so komitentu z bonitetno oceno C (ki jo je imel v času sklepanja aneksov) podaljševali rok odplačila kredita (že s prvim aneksom ne le za en, ampak za dvanajst mesecev), hkrati pa od njega niso zahtevali dodatnih zavarovanj (dano je bilo le zavarovanje z bianco menicami, komitent pa projekta L. ni uspel realizirati), niso ravnali v skladu s pravili poslovne - finančne in bančne stroke (prvi odstavek 66. člena in četrti odstavek 177. člena ZBan-1).

15Toženci so v času odločanja o odobritvi kredita in po lastnih zatrjevanjih tudi v času sklepanja aneksov razpolagali s pozitivnimi predlogi in gradivi svojih strokovnih služb. Glede upoštevanja teh predlogov in gradiv strokovnih služb pa Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč nižjih stopenj, da v primeru, ko je z internimi akti predvideno, da zaradi visoke izpostavljenosti banke do komitenta o odobritvi kreditov odloča uprava banke, odločanje ne more biti zgolj avtomatizem v smislu sledenja predlogom skrbnikov komitentov za odobritev kreditov oziroma podaljšanje, kot tudi ne v smislu sledenja odločitvam komisije za naložbe komercialnega bančništva v zvezi s temi predlogi. Odločitev uprave terja samostojno in skrbno presojo, ali je glede na podane okoliščine odobritev kredita oziroma njegovo podaljšanje ustrezna odločitev ali ne, ter ali je dano zavarovanje še vedno ustrezno ali ne.

16Sodišči nižjih stopenj sta upravi banke naložili odgovornost zaradi podaljšanja naložbe komitentu z bonitetno oceno C, ki se mu je položaj slabšal, hkrati pa od njega ni terjala dodatnih zavarovanj, kar bi v skladu z internimi akti in določbami ZBan-1 morala storiti. Na upravo je v primeru večje izpostavljenosti z razlogom prenešeno odločanje o kreditnih razmerjih, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi, da bi se od uprave zahtevalo preveč, če bi relevantne okoliščine pred sprejetjem odločitve preverila, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb. To pa, kot je pravilno navedlo sodišče druge stopnje, ne pomeni, da mora uprava banke vsakič opraviti revizijo dela notranjih organov.

17S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na bistvene revizijske navedbe. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

18Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna tožnici, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Odvetniško tarifo, po vrednosti točke, veljavni v času odločanja o reviziji (0,60 EUR). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 21, 2250 točk) in materialne stroške po 11. členu OT, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj torej 1.670,79 EUR stroškov revizijskega postopka.

¹ Izpostavljenost banke do družbe T., d.o.o., oziroma skupine G. je presegala znesek 2.100.000,00 EUR, zato je o odobritvi kredita morala odločati uprava banke.
² (1) Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. (2) Pod enakimi pogoji imajo tudi druga zastopnikova pravna dejanja neposreden pravni učinek za zastopanega. (3) Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.
³ V prvem odstavku 15. člena Poslovnika je določeno, da je v primeru odsotnosti predsednice ali člana uprave, na seji uprave lahko prisoten pooblaščenec oziroma se seja lahko preloži. Po drugem odstavku tega člena si je moral pooblaščenec praviloma pridobiti mnenje pooblastitelja, tako glede preložitve zadev kot glede odločanja.
⁴ Določba 13. člena Sklepa v zvezi z upravljanji s tveganji, naštetimi v prvem odstavku tega člena, v drugem odstavku določa, da odgovornosti iz prvega odstavka tega člena ne smejo biti prenesene na nižje vodstvene ravni ali na zunanje izvajalce.