VSRS Sklep II Ips 104/2018

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Toženec je imel pri tožnici odprt osebni račun z dovoljenim limitom 2.000,00 EUR. Dne 31. 3. 2014 je na računu nastalo nedovoljeno negativno stanje. Toženec dolga ni poravnal. Tožnica ga je zato pozvala, naj to v določenem roku stori. Obvestila ga je tudi, da bo v nasprotnem primeru pogodbo o vodenju računa odpovedala. Opomin je poslala na naslov, ki ga je toženec navedel ob sklenitvi pogodbe (saj ji spremembe naslova ni nikoli sporočil). Vrnil se je z oznako „ni dvignil“. Toženec dolga tudi po tem ni poravnal. Tožnica ga je zato 7. 3. 2015 obvestila, da je odstopila od pogodbe in mu račun ukinila. Dopis je poslala na isti naslov, pošiljka pa se je tokrat vrnila z oznako „neznan“. Tožnica šteje, da je pogodba kljub temu prenehala in zahteva poravnavo dolga iz naslova dovoljenega in nedovoljenega negativnega stanja, v višini 2.238,23 EUR.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo (delno ga je zavrnilo le glede zakonskih zamudnih obresti). Navedlo je, da se šteje, da je toženec prejel opomin (čeprav se je ta vrnil z oznako „ni dvignil“) saj mu je bil poslan na v pogodbi določen naslov. Iz istega razloga je za vročeno štelo obvestilo o odstopu od pogodbe, s katerim naj bi do odstopa dejansko prišlo.

3Višje sodišče je nato ugodilo toženčevi pritožbi in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da je med pravdnima strankama obstajalo trajno dolžniško razmerje, ki ga je tožnica odpovedala po 333. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da mora biti odpoved nasprotni stranki vročena. Veljala naj bi prejemna (in ne oddajna) teorija vročitve. Določba 11. člena Splošnih pogojev (da se izpiski iz računa štejejo za vročene, če so poslani na v pogodbi določen naslov in če je med strankama dogovorjeno vročanje po pošti) naj bi veljala le za pisanja informativne narave in ne za tako pomembno izjavo, kot je odpoved pogodbe. Takšno izjavo bi tožnica morala poslati na toženčev pravi (dejanski) naslov, ki bi ga lahko pridobila iz uradnih evidenc. Druga možnost bi bila, da toženca z njo seznani na drug način - npr. po telefonu ali elektronski pošti. Tega ni storila, zato pogodbe ni veljavno odpovedala. Ker je zapadlost celotnega dolga opirala le na okoliščino, da je pogodbo odpovedala, je njen zahtevek zavrnilo.

4Tožeča stranka je zoper takšno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 371/2017 ugodilo. Revizijo je dopustilo glede vprašanja: ali je za pravno veljaven odstop od pogodbe brez odpovednega roka zaradi kršitev s strani nasprotne stranke, zaprtje računa in pričetek učinkovanja odstopa, potrebna vročitev izjave o odstopu nasprotni stranki.

5Skladno z navedenim sklepom je tožeča stranka pravočasno vložila dopuščeno revizijo.

6Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

7Revidentka navaja, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica naj namreč pogodbe ne bi odpovedala po 333. členu OZ, ki ureja odpoved trajnega dolžniškega razmerja brez utemeljenega razloga. Od pogodbe naj bi odstopila zaradi kršitev nasprotne stranke. Takšen odstop naj bi OZ urejal v 103. do 111. členu. Tožeča stranka naj bi ravnala skladno s temi določbami. Toženi stranki je zaradi kršitev pogodbe (nedovoljenega negativnega stanja na računu) najprej poslala opomin v katerem ji je postavila rok za odpravo kršitve in jo obvestila, da bo v nasprotnem primeru od pogodbe odstopila. Kasneje je, ker tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila, od pogodbe tudi dejansko odstopila, zaprla toženčev račun in ga o tem obvestila. To obvestilo naj bi bilo le informativne narave. Za svoje kršitve pogodbe in nedovoljeno negativno stanje na računu naj bi namreč toženec vedel že prej. Prav tako naj bi bil seznanjen s tožničinimi splošnimi pogoji poslovanja, kar pomeni, da naj bi vedel tudi, da takšno stanje tožnici daje pravico do odstopa od pogodbe in zaprtja računa. Vprašanje, ali je toženec prejel obvestilo o odstopu, naj tako za odločitev o veljavnosti odstopa, ne bi bilo bistveno. Prenehanje pogodbenega razmerja bi namreč lahko preprečil le po prejemu opomina pred odstopom. Njegova vročitev (ki naj bi se štela za opravljeno) bi zato morala imeti večjo težo, višje sodišče pa naj se z njo sploh ne bi ukvarjalo.

O utemeljenosti revizije

8Revizija je utemeljena.

9Nosilno stališče, na katerega je pritožbeno sodišče oprlo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je, da je zakonska podlaga za odpoved Pogodbe o ustanovitvi in vodenju A. računa, podana v 333. členu OZ. Pritožbeno sodišče se je oprlo na drugi odstavek 333. člena OZ, ki terja, da mora biti odpoved vročena drugi stranki, kar v skladu s prejemno teorijo pomeni, da bi učinkovala šele tedaj, ko bi jo nasprotna stranka prejela. Odpoved ni učinkovala zato, ker se je pošiljka vrnila z oznako „neznan“.

10Presoja prenehanja pogodbe v luči 333. člena OZ je materialnopravno zgrešena.

11Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je toženec kršil pogodbo o vodenju računa, ker ni poravnal (nedovoljenega) negativnega stanja. Tožnica pogodbe torej ni odpovedala, ampak je od nje odstopila, ker toženec ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti. Tako ne gre za odpoved trajnega pogodbenega razmerja, ki eni od strank več ne ustreza (kar ureja 333. člen OZ), marveč gre za prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve. Ta pogodbeni položaj je urejen v 103. do 111. členu OZ. O njem pa govori tudi drugi odstavek 17. točke Splošnih pogojev poslovanja z B. Osebnimi računi: „V primeru kršitve obveznosti iz pogodbe, lahko banka odstopi od pogodbe in ukine osebni račun brez upoštevanja dvomesečnega odpovednega roka.“

12Ker so pogodbe o vodenju bančnih računov trajajoče pogodbe, je to njihovo lastnost treba pri odstopu upoštevati ter uporabiti tem značilnostim prilegajoča pravila za odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi. V zvezi s tem OZ v 108. členu določa: „Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.“ Od trajnih dolžniških razmerij, z zaporednimi obveznostmi, je torej v primeru kršitev nasprotne stranke mogoče odstopiti.¹

13Kako do odstopa pride, pa je tudi v tem primeru odvisno od tega, ali je čas bistvena sestavina pogodbe. Če je, je pogodba ob neizpolnitvi (ene od zaporednih) obveznosti razvezana po samem zakonu, razen če jo pogodbi zvesta stranka ohrani v veljavi z izjavo (104. člen OZ). Če čas ni bistvena sestavina, pa mora pogodbi zvesta stranka kršitelja najprej pozvati na izpolnitev obveznosti v primernem dodatnem roku (105. člen OZ).² Če dolžnik obveznosti tudi v tem roku ne izpolni, nastanejo enake posledice, kot če bi bil rok bistvena sestavina pogodbe. To pomeni, da je pogodba po poteku tega roka razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena v zvezi s tretjim odstavkom 105. člena OZ).

14Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej negativen - za veljaven odstop od pogodbe zaradi kršitev (neizpolnitve) nasprotne stranke, ni nujno, da je kršitelju vročena izjava o odstopu. Pomembno je (vsaj v primeru, ko čas ni bistvena sestavina pogodbe), da mu je postavljen dodaten rok, v katerem lahko obveznost izpolni. Revidentka tako utemeljeno opozarja, da je v okoliščinah konkretnega primera ključno, ali je toženec prejel dopis v katerem mu je postavila rok za izpolnitev obveznosti, čemur v odgovoru na revizijo pritrjuje tudi toženec.

15V zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica toženca o nedovoljenem negativnem stanju na računu obvestila z dvema opominoma - prvim z dne 18.10. 2014 in drugim z dne 17. 11. 2014. Iz nadaljnje obrazložitve izhaja tudi, da ga je v opominih pozvala, naj obveznost izpolni, mu za to postavila rok in ga opozorila, da bo v nasprotnem primeru odstopila od pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti (10. člen obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Nadalje je ugotovljeno, da se je drugi opomin vrnil k tožnici z oznako „ni dvignil“. Kaj se je zgodilo s prvim, pa iz odločb nižjih sodišč ni mogoče razbrati. Prav to, ali iz navedenih opominov izhaja postavitev dodatnega roka za izpolnitev v smislu drugega odstavka 104. člena OZ in ali je toženec takšno obvestilo prejel oziroma ali je upoštevaje skrbno ravnanje ene in druge stranke treba šteti, da je opomin (poslan na naslov, s katerim je banka po pogodbi razpolagala) prejel, pa sta vprašanji, ki sta za rešitev konkretne zadeve bistveni.³

16Višje sodišče se z njima ni ukvarjalo, saj je napačno štelo, da tožnica pogodbe ni veljavno odpovedala že zato, ker tožencu ni pravilno vročila pošiljke z obvestilom o odstopu od pogodbe in ukinitvi računa z dne 7. 3. 2015.

17Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče takšne kršitve ne more odpraviti samo, zato je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

18Odločitev o revizijskih stroških je, skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP, pridržalo za končno odločbo.

¹ Potrebno je sicer ločevati zaporedne obveznosti, pri katerih je vsaka zaporedna obveznost samostojna, in zaporedne obveznosti, ki le vse skupaj predstavljajo celoto. A odstop od pogodbe OZ omogoča v enem in drugem primeru. Razlika je le v tem, da je v prvem primeru odstop od vseh bodočih obveznosti možen le, če iz danih okoliščin izhaja, da tudi te ne bodo izpolnjene. Tak odstop vedno učinkuje ex nunc (za obveznosti, ki bi morale biti izpolnjene po odstopu). V primeru, ko vse zaporedne obveznosti skupaj tvorijo celoto in ena brez druge nimajo pomena, pa ima odstop od pogodbe učinek ex tunc. Pogodba torej preneha veljati za nazaj, glede vseh (že izpolnjenih) zaporednih obveznosti. (glej mag. Sanja Vujanovič v: Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve)
² Več o tem: mag. Sanja Vujanovič v: Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, Pravna praksa, 2017, št. 23, str. 7-10.
³ Tako tudi D. Možina v: Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis, 2011, str. 57. Avtor meni, da mora upnik ta rok dolžniku postaviti z izjavo. Pri tem pa ga ni dolžan posebej opominjati na pravne posledice izostanka izpolnitve. Ko primeren dodatni rok poteče brez uspeha, je pogodba razveljavljena, ne da bi bila potrebna dodatna izjava.