VSL Sodba I Cp 807/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da v skupno premoženje spada povečana vrednost nepremičnine v višini 14.413,27 EUR, v V.2. točki izreka tako, da mora toženec tožnici v 15 dneh plačati 8.647,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v V.3. točki izreka pa tako, da mora toženec tožnici v 15 dneh plačati 5.100 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. ugotovilo da skupno premoženje pravdnih strank obsega povečano vrednost nepremičnine ID znak 0000-377 (pravilno: terjatev do toženca) v znesku 4.804,42 EUR in osebno vozilo Toyota Auris reg. št. ..., II. odločilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju 60 %, delež toženca pa 40 %; III. tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 4.319,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (III. točka izreka); IV. ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženca do tožnice v višini 1.090 EUR, V. zavrnilo drugačen in višji tožbeni zahtevek tožnice glede skupnega premoženja in VI. odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2Zoper takšno sodbo se, vsaka v delu, v katerem ni uspela, (z izjemo odločitve v IV. točki izreka) iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata spremembo sodbe, tožnica podrejeno njeno razveljavitev.

3Tožnica graja predvsem stališče sodišča prve stopnje, da ji mora toženec povrniti le takšen del skupnih vlaganj v posebno premoženje oz., da v skupno premoženja spada le takšna terjatev, kakršen/kakršna ustreza toženčevemu solastniškemu deležu na nepremičnini v času vlaganj. V času sojenja je toženec 100 % lastnik, zato mora povrniti vsa vlaganja.

Napačno se ji zdi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo, kdo je dal denar za streho in betonsko ploščo novega dvoriščnega objekta.

Zavzema se še za ugoditev dajatvenemu zahtevku za plačilo in svoje stališče obrazloži. Izpodbija pa tudi odločitev o pravdnih stroških.

4Toženec izpostavlja, da je v času trajanja tega postopka nepremičnino prodal in zaradi izvršenih vlaganj ni dobil nič več, saj bo kupec stavbo preuredil.

Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo darilo njegove matere dano obema zakoncema, zaradi katerega je napačna odločitev glede dvoriščnega objekta.

Izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje o povečanju vrednosti nepremičnine zaradi menjave oken in vrat. Tožnica ni nasprotovala trditvam, da ji je toženec izplačal vse, kar je vložila.

Ker je zaslužil 10 % več od tožnice, je napačna tudi ugotovitev sodišča o deležih na skupnem premoženju. Tožničino posebno premoženje je bilo porabljeno za lagodno življenje in na deleže zakoncev na skupnem premoženju ne vpliva. Sodišče ni naredilo celovite analize ravnanj pravdnih strank - tega, da tožnica tožencu ni dovolila, da bi se ukvarjal s hčerko, da ni želela kuhati in skrbeti za gospodinjstvo, zaradi česar je družina jedla v restavracijah in prekomerno trošila denar.

5Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila. Toženec pa v odgovoru izpostavlja, da je nepremičnina nesporno njegovo posebno premoženje, saj jo je podedoval od staršev, a v celoti šele eno leto po razvezi. Zaradi vlaganj v času, ko še ni bil solastnik, ne more biti obogaten.

Strinja se tudi z odločitvijo o dajatvenem zahtevku, nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7V nadaljevanju obrazložitve višje sodišče ne bo ločeno obravnavalo pritožb pravdnih strank, ampak se bo do pritožbenih navedb opredelilo po sklopih - najprej se bo ukvarjalo z obsegom skupnega premoženja pravdnih strank, nato se bo posvetilo vložku posebnega premoženja tožnice v posebno premoženje toženca, za tem deležem pravdnih strank na skupnem premoženju in nazadnje dajatvenem zahtevku ter stroškom. Ob vsakem vsebinskem sklopu bo obravnavalo pritožbene trditve obeh pravdnih strank.

O obsegu skupnega premoženja pravdnih strank

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in toženec skupno premoženje vlagala v posebno premoženje toženca - njegovo nepremičnino ID znak 0000-377, konkretno: uredila ogrevanje v pritličnem stanovanju in montirala plinsko peč v kopalnici, zamenjala okna in vrata ter namesto drvarnice zgradila dvoriščni objekt (lopo). Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bila vsa našteta, ne pa tudi druga zatrjevana vlaganja, opravljena iz skupnega premoženja pravdnih strank.

9Kar se tiče lope je na mestu ugotovitev sodišča prve stopnje, da je strešno kritino toženec dobil od brata in njegove žene, (očitno namenska sredstva za) betonsko ploščo pa od matere za rojstni dan.¹ Ker rojstnodnevni darili ne spadata v skupno premoženje pravdnih strank, ampak sta toženčevo posebno premoženje, se je sodišče prve stopnje s tem vprašanjem moralo ukvarjati, četudi tožnica v pritožbi meni drugače. Res je, da vložek posebnega premoženja v skupno premoženje vpliva le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju, a tukaj ni šlo za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, ampak za vložek posebnega premoženja toženca v njegovo posebno premoženje. Takšnega vložka pa ni mogoče šteti kot skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbeni očitek tožnice v tej smeri torej ni utemeljen.

10Višje sodišče tudi nima pomisleka v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca o tem, koliko se je zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank povečala vrednost toženčeve nepremičnine. Pritožbeno poudarjanje, da je toženec nepremičnino (med postopkom) prodal in zaradi vlaganj ni prejel nič višje kupnine, za ugotovitev o tem, koliko se je zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank povečala vrednost toženčeve nepremičnine, ni pravno relevantno. Na to, kakšno ceno je dosegel toženec in zakaj, tožnica za razliko od toženca ni imela vpliva.

11Navržena pritožbena trditev toženca, da „tožnica ni prerekala, da ji je toženec izplačal ves denar, ki ga je vložila“ zaradi menjave oken in vrat, ne ustreza resnici. Tožnica je takšnim trditvam nasprotovala, do toženčevega stališča pa se je ustrezno opredelilo tudi sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

12Utemeljeno pa tožnica izpostavlja nekaj drugega - to, da je bil v času vložitve tožbe toženec edini lastnik sporne nepremičnine. Še več - kot sam izrecno izpostavlja v odgovoru na pritožbo, je celo univerzalni pravni naslednik prejšnjih solastnikov. V takšni situaciji tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je napačno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je kot skupno premoženje pravdnih strank štelo le delež vlaganj, ustrezen toženčevemu solastniškemu deležu v trenutku posameznega vložka skupnega premoženja. Ne le zato, ker je v času sojenja zaradi vlaganj obogaten le toženec, ampak tudi zato, ker je univerzalni pravni naslednik svojih pravnih prednikov, ki so bili solastniki v času vlaganj.

O vložku posebnega premoženja tožnice v posebno premoženje toženca

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vlagala v posebno premoženje toženca - njegovo nepremičnino ID znak 0000-377/0-0, konkretno: v zamenjavo kritine ter odkup in ureditev dvoriščnega objekta (lope) od toženčevega brata. Glede slednjega (torej odkupa in ureditve lope) toženec v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, komu je toženčeva mati M. D. v letu 2009 podarila 64.000 EUR (s katerimi sta pravdni stranki odkupili in preuredili lopo). Meni, da je šlo le za darilo njemu, zato torej za njegovo posebno premoženje; sodišče prve stopnje pa je dokazno ocenilo, da je šlo za darilo obema zakoncema po enakih deležih, zato torej za skupno premoženje vsakega od njiju v enakem deležu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem vprašanju (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je, najprej, plod pravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena, v nadaljevanju pa je izčrpna, skrbna in natančna, logična ter življenjsko prepričljiva. Toženec v pritožbi celovite in izčrpne dokazne ocene sodišča prve stopnje (o odnosih v širši družini in motivu matere za darilo, spominu hčere pravdnih strank na način izročitve denarja in babičine besede ob tem, vsebini pogodbe o preužitku, iz katere izhaja, da za M. D. skrbita oba, torej tožnica in toženec ...) ne izpodbija, ampak izpostavlja nekatere od okoliščin, ki po njegovem prepričanju potrjujejo njegovo tezo. S takšnim pritožbenim izpodbijanjem toženec skrbne in prepričljive dokazne ocene ne uspe izpodbiti.

O deležih pravdnih strank na skupnem premoženju

14Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem vprašanju je natančna, skrbna in popolna ter v celoti sledi zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); argumentirana je z razlogi, ki so preverljivi in racionalno sprejemljivi ter vsebinsko prepričljivi. Res je toženec zaslužil malo več od tožnice, a sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo še, da je tožnica za življenje družine iz posebnega premoženja prispevala sredstva, pridobljena s prodajo posebnega premoženja (nepremičnine) v letu 1998 (58.236,19 EUR), zaradi toženčeve pogoste odsotnosti (postransko delo) je bilo na tožnici pretežno breme gospodinjstva in skrbi za hčer, toženec pa je več kot tožnica, ki zaradi skrbi za hčer ni imela posebnih hobijev, porabil za svoje hobije (lov, radioamaterstvo). Sodišče prve stopnje ni spregledalo trditev toženca o lagodnem življenju in tem, da je družina prekomerno trošila denar v restavracijah, ker tožnica ni želela kuhati, njemu pa tega ni dovolila, da ne bi preveč umazal kuhinje. Do trditev pravdnih strank o načinu življenja družine se je opredelilo v 29. točki obrazložitve in jih dovolj celovito ocenilo. Glede na vse opisano višje sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je delež tožnice na skupnem premoženju 60 %, toženca pa 40 %.

O dajatvenem zahtevku

15Nazadnje se mora višje sodišče opredeliti še do tožničinih pritožbenih trditev v zvezi z dajatvenim zahtevkom za plačilo njenega deleža vlaganj v toženčevo nepremičnino (V.2. točka izreka izpodbijane sodbe) in deleža na skupnem avtomobilu Toyota Auris (V.3. točka izreka izpodbijane sodbe). V času vložitve tožbe je sodna praksa omogočala delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če je nasprotnik stranke, ki je to predlagala, s tem soglašal oziroma, če ni nasprotoval, ali pa so obstajale druge tehtne okoliščine (na primer, kadar so spadala v skupno premoženje le denarna sredstva na bančnem računu², kadar so bile stvari iz skupnega premoženja po namenu ali svoji naravi namenjene le enemu od zakoncev ali kadar je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil in podobno³).

16Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 211/2014, na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje toženec, zapisalo, da v primeru ko toženec ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne sme opraviti proti njegovi volji. A šlo je za neprimerljivo situacijo - reviziji je bilo ugodeno, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 5. odstavka 70. člena Stvarnopravnega zakonika enemu skupnemu lastniku dodelilo vse skupno premoženje (nepremičnino!), zaradi česar ga je zavezalo drugi skupni lastnici vrednost njenega deleža izplačati v denarju, čeprav tega ni zahteval in s takim načinom ni soglašal. V kasnejši zadevi II Ips 54/2017 je Vrhovno sodišče (ob drugačnih dejanskih okoliščinah⁴) delitev v pravdi ponovno dopustilo. Obravnavana zadeva je v bistvenem bolj primerljiva s slednjo kot z zadevo II Ips 211/2014.

17V skupno premoženje pravdnih strank spadata le denarna terjatev do toženca in avtomobil Toyota Auris, katerega vrednost ni velika. V zvezi s slednjim tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja, da priznava tožencu večji interes za lastništvo avtomobila, saj ga uporablja od razveze dalje. Takšnim trditvam toženec ni nasprotoval in jim ne nasprotuje niti v odgovoru na pritožbo. Njegovo nasprotovanje delitvi v pravdi je torej neargumentirano in samo sebi namen. Preostanek skupnega premoženja je denarna terjatev, ki jo mora toženec plačati tožnici. Tretjega ni. Delitev denarne terjatve (ki tudi ni zelo velika) v nepravdnem postopku je v takšni situaciji nesmiselna in nepotrebna. V tej zadevi je tožnica podala izrecen in obrazložen predlog oziroma dajatveni zahtevek, ki mu toženec ni nasprotoval vse do zadnjega naroka, še tedaj pa le delno (glede avtomobila) in brez prave argumentacije.

18Ob obrazloženem višje sodišče soglaša s pritožbenim stališčem tožnice, da razlogov za zavrnitev dajatvenega zahtevka ni - še več, takšna odločitev je ekonomsko smotrna in preprečuje nepotrebno ponavljanje postopkov.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

19Glede na opisano je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnice in sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev do toženca v višini 14.413,27 EUR⁵ (ne le 4.804,42 EUR), toženec pa mora tožnici plačati 60 % od tega, torej 8.647,96 EUR. Utemeljen je tudi tožničin zahtevek za izplačilo 60 % vrednosti avtomobila Toyota Auris. Tožnica v pritožbi ponavlja trditve, da je vrednost vozila 8.500 EUR, in opozarja, da toženec temu ni nasprotoval ali predložil nasprotnih dokazov, kar drži. Niti v odgovoru na pritožbo se toženec na trditve o vrednosti vozila ne odzove. Priznana je torej trditev, da je vrednost avtomobila 8.500 EUR, zato je utemeljen zahtevek, da mora toženec tožnici iz tega naslova plačati 5.100 EUR.

20V preostalem delu je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo, saj v pritožbah uveljavljani razlogi niso utemeljeni, uradni preizkus sodbe v izpodbijanih delih pa ni pokazal, da bi bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., ali 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Še o stroških

21Zoper odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpostavlja, da je imela večje stroške od toženca - plačala je sodno takso za tožbo in imela stroške z izvedencem; toženec pa, da tožnica ni uspela niti z 10 % od svojega zahtevka.

22Ker je višje sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo, je najprej ugotovilo spremenjeni uspeh pravdnih strank. Tožnica je postavila ugotovitveni in dajatveni zahtevek s katerima je delno uspela. Zahtevala je plačilo 49.177 EUR, po spremembi sodbe pa uspela z 18.067,30 EUR, torej s 36 %. Ne glede na to, da so bili njeni stroški nekoliko višji, doseženi uspeh še zmeraj utemeljuje odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje - torej, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

23Takšna odločitev je glede na pritožbeni uspeh in dejstvo, da so toženčevi stroški pritožbenega postopka višji (vložil je odgovor na pritožbo, tožnica pa ne) pravilna tudi za pritožbeni postopek.

¹ Dejanskim zaključkom tožnica v pritožbi niti ne nasprotuje.
² Odločba VSL II Cp 2184/2
³ Odločba VS RS II Ips 54/2017, VSL I Cp 1648/2017
⁴ Tožnica delitvi v pravdi vse do pritožbe ni nasprotovala, dve stanovanji v večstanovanjski hiši je prodala brez soglasja skupnega lastnika, kupnino pa zadržala, v plačilo naloženi denarni znesek (129.389 EUR) pa predstavlja polovico prihodka, ustvarjenega s prometom premoženja in zakupnine.
⁵ Gre za seštevek zneskov 1.981,29 EUR (vložek v ureditev ogrevanja v pritličnem stanovanju in montaže plinske peči v kopalnici; 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), 6.455,70 EUR (vložek v menjavo oken in vrat; 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter 5.976,28 EUR (vložek v izgradnjo dvoriščne lope namesto drvarnice; 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).