VSL Sodba I Cpg 725/2018

I. Pritožba se zavrne in se glede prve toženke sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva toženka nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 28642/2016 z dne 25. 3. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), da se postopek ustavi za dne 23. 8. 2016 plačanih 776,48 EUR, za dne 29. 12. 2016 umaknjenih 8,67 EUR in za 31. 8. 2017 plačanih 1.465,68 EUR (II. točka izreka) ter prvo toženki in drugo tožencu naložilo nerazdelno plačilo glavnice v znesku 10.462,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožencema je naložilo še nerazdelno plačilo izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2016 dalje do plačila (IV. točka izreka) ter pravdnih stroškov v znesku 1.914,35 EUR, v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je vložila prvo toženka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Odločbo sodišča prve stopnje je izpodbijala v III., IV in V. točki izreka, torej v delu, o katerem je bilo odločeno s sodbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov. Sodbo sodišča prve stopnje je torej izpodbijala v obsegu, ki se nanaša nanjo.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter pritožnici naloži v plačilo njene stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Ugotovilo je, da sta bili pravdni stranki v poslovnem pogodbenem odnosu na podlagi Pogodbe o operativnem leasingu, Pogodbe o vzdrževanju in Pogodbe o prenosu (št. 527772) ter na podlagi Pogodbe o operativnem leasingu, Pogodbe o vzdrževanju in Pogodbe o prenosu (št. 527773). Po navedenih pogodbah je dala tožeča stranka kot leasingodajalec v leasing podjetju Prevozništvo s. p. oziroma prevzemniku leasinga V. s. p., tovorni vozili, drugo toženec pa se je zavezal za plačilo obveznosti leasingojemalke kot porok in plačnik. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so neplačani ostali 34, 35 in 36 obrok leasinga, da sta zadnja leasing obroka po obeh leasing pogodbah zapadla v plačilo dne 1. 12. 2015 ter da tožeča stranka od pogodb o leasingu ni predčasno odstopila.

6Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta toženca za plačilo neplačanih leasing obrokov nerazdelno odgovorna. Sklenilo je, da tožeča stranka ni predčasno odstopila od leasing pogodb, saj toženca nista opredelila, kdaj in na kakšen način naj bi tožeča stranka predčasno prekinila pogodbi. Navedlo je tudi, da iz trditev tožencev izhaja, da sta vozili vrnila v decembru 2015, kar kaže na to, da sta bili vozili dejansko vrnjeni po izteku leasing pogodb. Presodilo je, da zaradi izteka pogodb toženca nista upravičena do diskonta obresti.

7Prvo toženka v pritožbi ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da so ostali neplačani 33. obrok (z zapadlostjo oktobra 2015), 34. obrok (z zapadlostjo novembra 2015) ter 35. obrok (z zapadlostjo decembra 2015). Pritožnica s pritožbo napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da leasing pogodbi nista bili predčasno prekinjeni. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na predložene končne obračune in sicer na njihovo besedilo, ki se glasi: „Zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ste vozilo po posredovanju naših pooblaščencev vrnili oziroma vam je bilo odvzeto. Vozilo je bilo prodano pogodba predčasno prekinjena.“ (podčrtala MJ) Pritožnica zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni ugotovitvi glede predčasne prekinitve leasing pogodb, na podlagi 26. točke Pogodbenih pogojev pri neplačanih obrokih upoštevati diskont obresti.

8Po presoji pritožbenega sodišča pa tej pritožbeni navedbi ni mogoče slediti, saj je sodišče prve stopnje tožencema pravilno očitalo pavšalnost njunih navedb v zvezi z zatrjevano predčasno prekinitvijo leasng pogodb. Toženca namreč nista navedla, kdaj naj bi tožeča stranka od pogodb odstopila, niti nista v zvezi z zatrjevanim odstopom navedla nobenih drugih konkretnih okoliščin, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme glede teh trditev na njuni strani. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi morala toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretno navesti datum, kdaj naj bi prišlo do predčasne prekinitve leasing pogodb, saj bi bilo šele od tedaj dalje mogoče upoštevati (obračunati) diskontirane obresti. Trditveno breme glede zatrjevanega odstopa od pogodbe in datuma odstopa od pogodbe je bilo torej na tožencema, ki pa le-temu nista zadostila. V postopku pred sodiščem prve stopnje se toženca tudi nista sklicevala na sedaj citirano besedilo končnega obračuna, zato pritožnica v pritožbi neutemeljeno očita nasprotni stranki pavšalnost njenih trditev.

9Sodišče prve stopnje je kot dodatni razlog za presojo, da do predčasne prekinitve leasing pogodb ni prišlo, navedlo, da sta bila predmeta leasinga vrnjena šele decembra 2015. Ker sta zadnja leasing obroka zapadla v plačilo 1. 12. 2015, je iz datuma vrnitve vozil logično sklepalo na to, da sta bili vozili vrnjeni po izteku leasing pogodb. Pritožnica v pritožbi navaja, da ni znano, kako sta bili vozili vrnjeni in kdo jih je vrnil. V zvezi s tema okoliščinama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ničesar navedenega. Pritožnica pa tudi v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi vzpostavilo dvom v logično sklepanje sodišča prve stopnje. Že zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je bilo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno.

10Prvo toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da za tožbeni zahtevek ni pasivno legitimirana, saj je dne 28. 1. 2016 sklenila Pogodbo o prenosu podjetniškega premoženja na prvo toženca. Menila je, da bi morala tožeča stranka prvenstveno terjati prvo toženca. Sodišče prve stopnje je tudi ta ugovor zavrnilo in se pri tem oprlo na določbo osmega odstavka 72.a člena ZGD-1. Zavzelo je stališče, da iz navedene določbe ne izhaja, da bi morala tožeča stranka najprej neuspešno voditi postopek zoper drugo toženca kot podjetnika prevzemnika.

11Prenos podjetja na podjetnika prevzemnika je urejen v 72.a členu ZGD-1. Podjetnik lahko za časa svojega življenja prenese podjetje na drugo fizično osebo. Na podjetnika prevzemnika s prenosom preidejo podjetje ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Podjetnik prevzemnik kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (72. a. člen ZGD-1). Kot izhaja iz osmega odstavka tega člena v primeru, če podjetnik prevzemnik ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v Poslovni register Slovenije, odgovarja zanje podjetnik z vsem svojim premoženjem.

12V določbah ZGD-1 je tako zaradi varovanja interesov upnikov predpisana odgovornost podjetnika za obveznosti, ki so nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register.¹ Obveznost podjetnika je neomejena, saj zanjo odgovarja z vsem svojim premoženjem ter solidarna, kar pomeni, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost.² Vendar pa obveznost podjetnika nastopi šele subsidiarno, torej če podjetnik prevzemnik ne izpolni obveznosti. ZGD-1 ne določa natančneje, kdaj nastopi subsidiarna odgovornost podjetnika. Po analogiji z ureditvijo v predpisih, ki urejajo podobno situacijo,³ je treba določbo razlagati tako, da za nastop subsidiarne odgovornosti zadošča, če podjetnik prevzemnik na pisni zahtevek upnika v razumnem roku ni odgovoril oziroma je zahtevek delno ali v celoti zavrnil.⁴ Za nastop subsidiarne obveznosti podjetnika torej zadostuje dejstvo, da je tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe neuspešno zahtevala plačilo od podjetnika prevzemnika oziroma da je zoper njega vložila tožbo, s katero je od njega zahtevala plačilo.⁵ Drugačna razlaga bi bila namreč v nasprotju z namenom določbe osmega odstavka 72.a člena ZGD-1, ki je v varstvu upnikov.

13Prvo toženka v pritožbi navaja, da bi morala tožeča stranka najprej pozvati k izpolnitvi obveznosti prevzemnika podjetja (drugo toženca), šele potem bi v primeru neizpolnitve obveznosti za obveznost solidarno odgovarjala prva toženka. Meni, da tožeča stranka tega ni storila, saj je prvo toženki kot glavni dolžnici in drugo tožencu kot solidarnemu poroku posredovala zgolj „končni obračun,“ kasneje pa je zoper njiju vložila predlog za izvršbo.

14Po presoji pritožbenega sodišča pa že iz povzetih navedb v pritožbi izhaja, da je tožeča stranka drugo toženca terjala za izpolnitev najprej s končnim obračunom (z dne 18. 12. 2015), nato pa z vložitvijo predloga za izvršbo (dne 23. 3. 2016).⁶ Vsaj od tega trenutka dalje so bili torej izpolnjeni pogoji za nastop subsidiarne obveznosti prve toženke. Dodatni pozivi drugo tožencu zato, po presoji pritožbenega sodišča, niso bili potrebni. Ne glede na to, kako je tožeča stranka v končnem obračunu in v predlogu za izvršbo opredelila temelj njune obveznosti, je s tem zadostila pogoju glede nastopa subsidiarne obveznosti prve toženke. Nenazadnje pa je bila s sodbo sodišča prve stopnje obveznost drugo tožencu že (pravnomočno) naložena v plačilo, zato tudi iz tega razloga ni mogoče sprejeti stališča pritožnice, da bi bilo potrebno še dodatno pozivanje drugo toženca k plačilu.

15Na odločitev pritožbenega sodišča pa tudi ne more uspešno vplivati trditev pritožnice, da naj bi drugi toženec obveznost tekom postopka pred sodiščem prve stopnje delno poravnal. Glede plačila zneska 1.465,68 EUR je bilo v postopku prve stopnje kot neprerekano zatrjevano, da gre za plačilo prejeto v stečajnem postopku nad Prevozništvo s. p. Glede zneska 8,67 pa je tožeča stranka v postopku navedla, da je za ta znesek treba popraviti obračun, torej ne gre za plačilo. Tudi za znesek 776,48 EUR prvo toženka šele v pritožbi navaja, da naj bi drugo toženec ta znesek tekom postopka plačal. Takšna navedba je prepozna in zato neupoštevna (prvi odstavek 337. člen ZPP), saj bi prvo toženka to lahko navajala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Ne glede na navedeno, pa prvo toženka s to pritožbeno navedbo ne more uspešno vplivati na odločitev tudi zato, ker niti ne zatrjuje, da bi drugo toženec plačal celotni znesek neplačanih leasing obrokov. Pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je torej neutemeljen, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo, s tem ko je prvo toženki obveznost naložilo v plačilo nerazdelno z drugo tožencem.

16Po presoji pritožbenega sodišča so uveljavljeni pritožbeni razlogi neutemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo v delu glede prve toženke potrdilo (353. člen ZPP).

17Prvo toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo v višini 500 točk (tar. št. 21/1 OT) ter do povračila 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,6 EUR) ter 22 % DDV, znašajo stroški tožeče stranke 373,32 EUR.

18V primeru zamude s plačilom stroškov pritožbenega postopka, ki se šteje od prvega dne po preteku roka za plačilo, bo morala prva toženka tožnici, v skladu z določilom 378. člena OZ, plačati še zakonske zamudne obresti.

¹ Tako tudi II Cpg 840/2015v zvezi s statusnim preoblikovanjem podjetnika posameznika.
² Prvi odstavek 395. člen OZ
³ To je primer subsidiarnega poroštva (prvi odstavek 1019. člena OZ) in osebne odgovornosti družbenikov pri družbi z neomejeno odgovornostjo (100. člen ZGD-1).
⁴ Tako glede subsidiarnih obveznosti v II Ips 702/2008, II Ips 19/2007, II Ips 393/2001.
⁵ Primerjaj II Ips 540/2007.
⁶ S sklepom o izvršbi se dolžniku naloži, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev.