VSM sodba I Cpg 539/2013

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi, s tem, da začne 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti teči namesto prvi dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje, prvi dan po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa sodbe sodišča prve stopnje plačati tožeči stranki 5.564.552,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in z roki plačil kot to natančneje izhaja iz 1. točke izreka sodbe. V presežku, glede dela plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 400.000,00 EUR od dne 22. 9. 2009 do 21. 12. 2009 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 74.182,93 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila (3. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico v korist tožene stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je toženec tekom postopka zatrjeval in tudi dokazal, da se določbe Statuta tožeče stranke, med njimi tudi določba točke e) 15.2. člena, niso spoštovale na način, kot je zahtevan v tem členu. Vse pomembne odločitve pri tožeči stranki so bile namreč sprejete mimo skupščine. Iz tega razloga ni bilo nobene potrebe, da bi se tudi odločitve v zvezi s sprejemanjem poroštev sprejemale na način, ki pri tožeči stranki ni bil nikoli v veljavi. To pa pomeni, da toženec s prekršitvijo določbe Statuta ni storil protipravnega ravnanja, ki bi utemeljeval odškodninsko odgovornost toženca. Zaključek sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve je tako napačen, saj je bistvenega pomena prav dejstvo, da je sama tožeča stranka v svoje poslovanje uvedla takšen način delovanja, ki je omogočal sprejemanje ključnih odločitev mimo skupščine. Sploh pa toženec ni mogel vedeti, da bi moral pridobiti soglasje skupščine, če tega nihče drug ni izvrševal. Prav tako so zaključki v 35. točki obrazložitve napačni, saj je toženec vsa pooblastila kot korporacijski zastopnik vedno izvrševal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ker namen tega postopka naj ne bi bil ugotavljanje smotrnosti in ekonomičnosti posameznega investicijskega načrta, upravičenost do bančnega financiranja ali njegovo tveganje. Toženec je celoten postopek v zvezi z vprašanjem protipravnosti njegovega ravnanja oprl na stališče, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno prav iz razloga, ker so bila sklenjena poroštva ekonomsko upravičena. Bistveno torej je prav vprašanje smotrnosti in ekonomičnosti posameznega investicijskega načrta, zaradi česar so banke odobravale kredite različnim kreditojemalcem. Zgolj izvedenec ekonomske stroke pa bi lahko podal objektivno oceno o smotrnosti teh načrtov. To pa bi posledično lahko pripeljalo do presojanja, ali so bila poroštva sklenjena v dobro tožeče stranke oziroma pomembneje, ali so bila sklenjena zgolj v breme tožeče stranke. Tudi ni razumljivo, v kakšni zvezi sodišče omenja Slovenske računovodske standarde, saj v predmetni zadevi ni bilo obravnavano ravnanje toženca v skladu s temi standardi. Iz tega razloga je povsem nepomembno, ali in če sploh so bili ti standardi kršeni. To namreč nikakor ne vpliva na odškodninsko odgovornost toženca. Zmotno je tudi stališče sodišča, da toženec ni obrazloženo nasprotoval navedbam tožeče stranke, da naj ne bi obstajala nikakršna potreba ali poslovni razlog, zakaj bi tožeča stranka sploh jamčila za s poroštvom zavarovane terjatve. Ta razlog je obstajal na podlagi poslovnega sodelovanja med tožečo stranko in družbami kreditojemalkami. Tekom postopka se je večkrat omenilo, da so morale družbe kreditojemalke prevzeti delavce, ki jih je tožeča stranka odpustila, in si s tem prihranila stroške v zvezi z morebitnimi delovnopravnimi spori. Po presoji pritožbe pa je nepotrebno tudi obširno navajanje poslovnih povezav toženca v 21. točki obrazložitve, pri čemer sploh ni jasno, kaj naj bi sodišče s tem želelo pojasniti. Zaključka glede omenjenih dejstev namreč ni, razen navedbe v 40. točki, kjer sodišče izpostavi, da osebni interesi toženca za sklenitev poroštev izhajajo iz kapitalskih, družinskih in prijateljskih povezav z družbami kreditojemalkami. A tudi ta navedba nima svojega pravega pomena. Zmotni so tudi zaključki sodišča v zvezi z nastankom škode oziroma višine le te. Sodišče namreč nekritično ugotovi, da je škoda enaka višini, ki jo je tožeča stranka izplačala bankam. Takšno stališče pa je napačno, saj bi lahko tožeča stranka izplačala veliko manjši znesek, kot ga dejansko je, kljub temu, da je sklepala poravnave z bankami. Toženec je namreč ves čas postopka opozarjal, da bi morali biti krediti reprogramirani, kar je bilo tudi ob sklepanju kreditnih pogodb predvideno, a ti niso bili, ker je tožeča stranka odstopila od danih poroštev, ali ni pristala na prevzem novih poroštev. Ker pa krediti niso bili reprogramirani, so nemudoma zapadli v plačilo, kar je sprožilo finančni zlom družb kreditojemalk, zaradi česar te niso bile sposobne odplačati kreditov. To pa je privedlo do njihovega stečaja. Sodišče pa v izpodbijani sodbi prav te stečaje kreditojemalk uporabi kot argument, zakaj naj bi bila odločitev tožeče stranke o zavrnitvi podaljšanja poroštva pravilna. Takšno sklepanje sodišča je očitno napačno, saj bi moralo izhajati iz drugačnega vzročno posledičnega odnosa. Zmotna in pavšalna je tudi navedba sodišča v 48. točki obrazložitve, da je toženec ob sklenitvi spornih poroštvenih pogodb moral pričakovati vsaj vtoževano višino škode kot možno posledico kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so mu takrat bila znana, ali bi mu morala biti znana. Toženec je tekom postopka v svojem zagovoru zelo jasno izpostavil, da se takšnega razpleta ni dalo pričakovati. Tudi če bi tožencu naložili pri njegovem ravnanju skrbnost dobrega strokovnjaka, nihče ni mogel pričakovati svetovne gospodarske krize, ki je botrovala takšnemu razpletu. Takšno krizo, ki je na globalni ravni nastopila v spornem obdobju, ni mogoče predvideti, niti če si strokovnjak, zaradi česar je tudi zaključek sodišča v tem delu zmoten. Toženec tako vztraja, da njegovo ravnanje pri podpisovanju poroštev ni bilo protipravno, saj ni prekršil dolžnega ravnanja, ki je bilo pri tožeči stranki uveljavljeno, poleg tega pa je z vsem skrbnim ravnanjem predvidel bodoči razplet, torej plačilo kreditov s strani kreditojemalcev, ki pa se zaradi okoliščin izven njegove sfere ni uresničil. Poleg tega pa toženec ni dolžan povrniti škode v višini, ki jo je dosodilo sodišče, saj je tožeča stranka s svojim ravnanjem povzročila nastanek škode v tolikšni višini. Če bi postopala na način, kot ga je predlagal toženec, škoda v vtoževani višini ne bi nastala.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno, obširno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6ZPP v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Skladno s citirano zakonsko določbo je uveljavljanje procesne kršitve, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ki ga toženec uveljavlja šele sedaj v pritožbi, neupoštevno. Toženec bi moral, da ga ne bi zadela prekluzija uveljavljanja procesnih kršitev, to kršitev uveljavljati, ko je sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve zaključilo, ne da bi predlagan dokaz izvedlo, česar pa toženec ni storil, v pritožbi pa tudi ni navedel, da tega brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti.

7V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper toženca kot bivšega direktorja tožeče stranke zaradi škode, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi sklenitve številnih poroštvenih pogodb, ki jih je v imenu tožeče stranke sklenil toženec. S temi poroštvi je tožeča stranka prevzela obveznosti za številne kredite, ki so jih banke odobrile in nakazale različnim gospodarskim družbam, pri čemer je znašala celotna vrednost prevzetih obveznosti okoli 15.000.000,00 EUR in praktično pri vseh primerih kreditojemalci niso odplačali svojih obveznosti, zaradi česar so banke zoper tožečo stranko pričele postopke izvršbe ali vložile tožbo. Po tožbenih trditvah je tožeča stranka z večino bank z vso skrbnostjo in v smislu zmanjševanja škode dosegla poravnave, v enem primeru pa je banka terjatev izterjala. Poravnani zneski bankam predstavljajo škodo, ki jo s to tožbo uveljavlja tožeča stranka, in znaša na dan vložitve tožbe 5.564.552,40 EUR.

8Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da toženec pri sklenitvi spornih poroštvenih pogodb ni sledil poslovnemu namenu tožeče stranke, temveč drugim, neposlovnim interesom. S takšnim ravnanjem ni ravnal v dobro družbe. Ker se je zavedal svoje kršitve družbene pogodbe in sklepal poroštvene pogodbe brez soglasja skupščine, poleg tega pa je za računovodske potrebe poročal nepravilne podatke, nikomur pri tožeči stranki ni razkril obstoja navedenih poroštvenih pogodb, so sklenitve teh pogodb pomenile njegovo samovoljno odločitev. Pri tem je šlo za številne pogodbe, sklenjene za visoke zneske. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravnanja toženca niso bila v skladu s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ter da so podane vse predpostavke za ugotovitev njegove odškodninske odgovornosti.

9Toženec je bil v času od 1. 7. 1996 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi konec leta 2007 direktor tožeče stranke. Kot zakoniti zastopnik je bil upravičen samostojno in na lastno odgovornost opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, z notranjimi omejitvami, določenimi z družbeno pogodbo tožeče stranke. Merila za opravljanje dolžnostnih ravnanj poslovodij so opredeljena v 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da morajo člani organov vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, ter so družbi odgovorni za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svojo dolžnost.

10V 263. členu ZGD-1 opredeljena dolžna ravnanja lahko v pravno-teoretičnem smislu razdelimo na dolžnost skrbnega ravnanja in na dolžnost zvestobe ali lojalnosti. Ko presojamo, ali je določeno ravnanje v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika, presojamo izključno na podlagi objektivnih meril. Vprašamo se, kako bi v konkretni situaciji ravnal nekdo, ki vodi podjetje primerljive velikosti, dejavnosti in tudi gospodarskega položaja, in ki ima za vodenje podjetja vsa potrebna strokovna znanja in izkušnje, pri čemer se od članov uprave zahteva postrožena - profesionalna skrbnost.

11Dolžnost zvestobe (oziroma lojalnost) pa na splošno pomeni, da morajo biti člani poslovodstva družbi lojalni in zmeraj delovati tako, kot zahtevajo njeni interesi. V prvem odstavku 263. člena ZGD-1 je izrecno določeno, da morajo člani organov vodenja (ali nadzora) ravnati v dobro družbe, zato ima dolžnost zvestobe v našem pravu neposredno zakonsko podlago. Dolžnost zvestobe se kaže v prepovedi pridobivanja posebnih koristi. Člani uprave, nadzornega sveta ali upravnega odbora ter izvršni direktorji ne smejo izrabljati svoje funkcije za doseganje lastnih koristi ali koristi kateregakoli drugega, katerega interesi so lahko v nasprotju z interesi družbe. Hkrati se dolžnost zvestobe nanaša na preprečevanje in obvladovanje konflikta interesov, v katerem se lahko znajde član poslovodstva ali organa nadzora. V zvezi s tem kot izhodišče velja, da imajo v primeru takšnega konflikta interesi družbe v vseh ozirih prednost pred lastnimi interesi.

12Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec kot direktor tožeče stranke podpisal več pogodb o poroštvu za zavarovanje posojilnih obveznosti družb K. h. d.o.o., F. d.o.o., L. d.o.o., T. M. d.o.o., K. d.o.o., P. d.o.o., L. d.o.o., G. d.o.o., T. d.o.o. in E. E. d.o.o., ki imajo svoje sedeže tako kot tožeča stranka v S...;

- da je na podlagi določila člena 15.2, točka e) družbene pogodbe tožeče stranke iz leta 1997 obstajala dolžnost pridobitve predhodne privolitve skupščine za sklepanje zavarovanj za obveznosti tretjih oseb;

- da toženec za sklenitev spornih pogodb ni pridobil soglasja skupščine, s čemer je kršil družbeno pogodbo;

- da je toženec kršil tudi Slovenske računovodske standarde (standard št. 21), na podlagi katerega je potrebno evidentirati vsak poslovni dogodek, med njimi tudi izvenbilančne obveznosti, toženec pa je za potrebe izvenbilančnih evidenc potrdil, da ne obstajajo obveznosti tožeče stranke na podlagi danih poroštev;

- da pri tožeči stranki ni bilo nobene dokumentacije v zvezi s sklenjenimi poroštvenimi pogodbami; teh obveznosti ni bilo med finančnimi obveznostmi tožeče stranke in tudi nihče od vodstvenih delavcev z obstojem zadevnih pogodb ni bil seznanjen;

- da za sklenitev poroštvenih pogodb ni bilo poslovnih razlogov in tudi ne nobenih poslovnih učinkov;

- da je bil toženec z družbami kreditojemalkami povezan na tak način, da je bil v družbi kreditojemalki bodisi imetnik poslovnega deleža, ali je bil imetnik poslovnega deleža toženčev sin, ali je imel toženec v družbi kreditojemalki vodstven položaj (direktor, prokurist, član nadzornega odbora) - osebni interesi toženca za sklenitev spornih poroštev tako izhajajo iz kapitalskih, družbenih in prijateljskih povezav z družbami kreditojemalkami;

- da je sklenitev spornih poroštvenih pogodb vplivala na odločitev sklenitve kreditnih pogodb, če že ne glede same sklenitve kreditne pogodbe, pa vsaj na pogoje pridobitve kreditov;

- da je tožeči stranki nastala škoda v višini bankam izplačanih zneskov, ker družbe kreditojemalke kreditov niso poplačale;

- da je tožeča stranka z bankami sklenila poravnave za plačilo obveznosti iz poroštvenih pogodb;

- da se je zaradi slabega finančnega stanja družb kreditojemalk nepodaljšanje poroštev izkazalo kot pravilna odločitev.

13Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija izpostavljene dejanske ugotovitve in na teh sprejete dokazne zaključke sodišča prve stopnje.

14Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da toženec s prekršitvijo določb Statuta ni storil protipravnega ravnanja, ker da so vse pomembne odločitve pri tožeči stranki bile sprejete mimo skupščine, in da toženec ni mogel vedeti, da bi moral pridobiti soglasje skupščine, če tega nihče drug ni izvrševal. Morebitna nepravilna ravnanja drugih pri tožeči stranki in njen način poslovanja mimo pravil družbene pogodbe (pri čemer tovrstnih trditev toženec ni dokazno podprl) ne vplivajo na dolžnostna ravnanja toženca kot poslovodje družbe. Zavestnega ravnanja mimo pravil družbe (pritožbeno sprenevedanje, da ni mogel vedeti, da bi moral pridobiti soglasje skupščine je namreč v nasprotju z njegovo izpovedbo, da bi soglasje za sklenitev pogodb potreboval), katerega namen je bil prikritje sklenitve za tožečo stranko škodljivih pogodb (saj sicer ni mogoče drugače razlagati dejstva, da v poslovni dokumentaciji tožeče stranke ni bilo nobene od zadevnih poroštvenih pogodb in da o obstoju le teh nihče pri tožeči stranki ni bil seznanjen) ni mogoče oceniti drugače kot vzorčnega primera ravnanja v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in v nasprotju z dolžnim ravnanjem, katerega glavno vodilo je delovanje v dobro družbe.

15Motivi, ki so toženca vodili pri sklepanju zadevnih poroštvenih pogodb, niso bili naravnani izključno v dobro tožeče stranke, temveč v osebnem interesu toženca, povezanega z družbami kreditojemalkami kapitalsko, osebno oziroma družinsko. V tem pogledu ni mogoče razumeti pritožbenega očitka o nepotrebnem obširnem navajanju poslovnih povezav toženca in razlogih sodišča prve stopnje za takšno ravnanje. Ugotovitev osebnih interesov, ki so toženca vodili k sklepanju zadevnih poroštvenih pogodb, predstavlja bistveno okoliščino pri presoji dolžnostnih ravnanj in lojalnosti toženca tožeči stranki. Gre torej za bistveno okoliščino, ki jo je sodišče pravilno izpostavilo.

16Že zgoraj je bila obrazložena dolžnost zvestobe družbi, ki se nanaša:

1na prepoved pridobivanja posebnih koristi in ki določa, da organi vodenja in nadzora ne smejo izrabljati svoje funkcije za doseganje lastnih koristi ali koristi kogarkoli drugega, katerega interesi so v nasprotju z interesi družbe in

2na preprečevanje in obvladovanje konfliktov interesov, v katerem se lahko znajde član poslovodstva ali organa nadzora.

V obravnavanem primeru je toženec očitno kršil dolžnost zvestobe družbi, saj je s sklenitvijo poroštvenih pogodb ob svoji povezanosti z družbami kreditojemalkami zasledoval tako svoje kot interese tretjih, vsekakor pa ne v dobro družbe. Prevzem večmilijonskih poroštvenih obveznosti ne predstavlja delovanja v dobro družbe in takšnega ravnanja v objektivnem pogledu ne bi pričakovali od nobenega povprečno skrbnega gospodarstvenika.

17Tudi če bi ravnanje toženca presojali v okviru pravila podjetniške presoje (bussines judgment rule), katerega bistvo je, da uprava ne odgovarja za vsako napačno odločitev, zaradi katere nastane družbi škoda, ampak mora upravi zmeraj ostati določeno polje proste presoje, znotraj katerega lahko sprejema tudi tvegane odločitve, ne da bi bila kasneje podvržena očitku kršitve dolžnosti, bi na podlagi takšne presoje lahko ugotovili, da toženec ni ravnal z dolžno skrbnostjo.

18Pravilo podjetniške presoje poskrbi zato, da negativni rezultat podjetniške odločitve nima za posledico odškodninske odgovornosti članov uprave, če so izpolnjene določene predpostavke. Pod pogojem izpolnitve teh postavk, je protipravnost izključena - član uprave, ki ravna v dovoljenih mejah proste presoje, ravna v skladu z dolžno skrbnostjo. Ena od predpostavk pri sklicevanju na to prakso je, da pri upravi ni bilo konflikta interesov, da je njeno ravnanje bilo usmerjeno izključno k interesom podjetja in je temeljilo na podlagi primernih informacij.

19Uprava, ki je obremenjena s konfliktom interesov, težko deluje zgolj v interesu podjetja. Toženec, povezan z družbami kreditojemalkami, je bil nedvomno zaradi zasledovanja (tudi) lastnih interesov obremenjen s konfliktom interesov, njegovo ravnanje, sklenitev poroštvenih pogodb, pa nedvomno ni bilo usmerjeno izključno k interesom tožeče stranke. Pritožbeno sklicevanje na neko, dokazno nepodprto, poslovno sodelovanje tožeče stranke z družbami kreditojemalkami kot poslovni razlog za sklenjena poroštva, je brez vsake pravne vrednosti, stališče, da toženčevo ravnanje pri podpisovanju poroštev ni bilo protipravno, pa neutemeljeno.

20Neutemeljeno pa toženec kot zmotne graja tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z nastankom in višino škode, ter pri tem ponavlja že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podane trditve o potrebnosti reprogramiranja kreditov ter o nepodaljšanju poroštev s strani tožeče stranke kot vzroku za stečaje kreditojemalk in posledično nastanka škode v tej višini, ter o gospodarski krizi, zaradi katere nihče ni mogel pričakovati takega razpleta in tudi ne toženec. Na vse te pritožbene navedbe je dalo jasne odgovore že sodišče prve stopnje, jih obširno in razumno ter logično sprejemljivo argumentiralo, vse pa utemeljilo z obrazloženo dokazno oceno. Tovrstni obrazložitvi sodišča prve stopnje, podani v točkah 43 do 48 izpodbijane sodbe v celoti kot pravilni pritrjuje sodišče druge stopnje in jo povzema, saj že obrazloženemu ni več kaj dodati.

21Glede na obrazloženo je sodba sodišča prve stopnje v dejanskem, procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je v izrek izpodbijane odločitve poseglo le toliko, da je določilo začetek teka roka za izpolnitev obveznosti, v zvezi s katerim toženec v uvodu pritožbe opozarja, da je ta, kot ga je določilo sodišče prve stopnje (15 dni po vročitvi prepisa sodbe sodišča prve stopnje), nepravilen.

22Rok za izpolnitev obveznosti začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Kadar toženec ne vloži pravnega sredstva, postane sodba pravnomočna. Rok za vložitev pritožbe in paricijski rok sta običajno enako dolga. S potekom paricijskega roka postane sodba, proti kateri ni vložena pritožba, obenem pravnomočna in tudi izvršljiva. Če pa dolžnik vloži pritožbo, začne teči paricijski rok prvi dan po vročitvi sodbe, s katero je sodišče odločilo o pravnem sredstvu. Če je proti sodni odločbi torej vložena pritožba, določi paricijski rok pritožbeno sodišče. Sodišče druge stopnje je zato paricijski rok določilo tako, da ta začne teči prvi dan po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje tožencu, namesto od vročitve prepisa sodbe sodišča prve stopnje.

23Toženec, neuspešen s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).