VSRS Sklep I Up 165/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker naj bi tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v njegovo človekovo pravico do osebne svobode, ko naj bi ga 23. 7. 2019 brez podlage in obrazložitve odpeljala v Center za tujce Postojna. Predlagal je, da sodišče razsodi, da je prišlo do kršitve njegove človekove pravice do osebne svobode in da odredi, da se ga nemudoma izpusti. Hkrati s tožbo je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se ga nemudoma izpusti na prostost in da tožena stranka preneha izvajati ukrep odvzema prostosti v Centru za tujce v Postojni do izdaje pravnomočne odločbe sodišča v tem upravnem sporu.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in posledično tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je zagotovljeno drugo sodno varstvo v upravnem sporu, saj bi tožnik lahko zoper odločbi o omejitvi gibanja in o vrnitvi, ki sta mu bili izdani januarja 2017, sprožil upravni spor. Prav tako z dejanjem policistov, ki so ga 23. 7. 2019 pripeljali v Center za tujce, ni bilo poseženo v ustavno pravico varstva osebne svobode, saj je za tak ukrep obstajala pravna podlaga v odločbi z dne 18. 1. 2017, zoper katero je imel možnost vložiti pravno sredstvo, a je ni izkoristil. Glede vprašanja ponovnega preverjanja obstoja okoliščin za izdajo odločbe o omejitvi gibanja tujcu je opozorilo na določbe 79., 79.a in 81. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ker je tožnik imel za varstvo svojih pravic na voljo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, njegova tožba ni dovoljena, posledično pa ni izpolnjen pogoj za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je odločba o omejitvi gibanja z dne 18. 1. 2017 nanašala na popolnoma drugačno dejansko stanje, saj mu je bila izdana takoj zatem, ko je vstopil v Slovenijo. Policija bi morala preveriti, ali še obstajajo okoliščine za odvzem prostosti. Z odvzemom prostosti je bilo poseženo v njegovo ustavno pravico do osebne svobode, zato mora odvzem prostosti temeljiti na odločbi, ki je osebno vročena osebi ob odvzemu in v kateri so obrazloženi razlogi za odvzem prostosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in odredi, da se ga nemudoma izpusti, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je dovoljena pritožnikova tožba na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi zatrjevanega posega v ustavno pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije oziroma ali je imel pritožnik v konkretnem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba po 4. členu ZUS-1 torej predstavlja zadnje sredstvo (ultima ratio), ki preprečuje, da bi prizadeta oseba ostala brez vsake možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti z akti in dejanji kršijo njena temeljna upravičenja.¹

8Iz izpodbijanega sklepa ter predloženih spisov izhaja, da so policisti 18. 1. 2017 od madžarskih varnostnih organov prevzeli pritožnika in ugotovljeno je bilo, da v Sloveniji prebiva nezakonito. Na podlagi 64., 65. in 66. člena ZTuj-2 mu je bila izdana odločba o vrnitvi z dne 18. 1. 2017, s katero je bilo odločeno, da se po dokončnosti te odločbe odstrani iz Slovenije ter da se mu izreče ukrep prepovedi vstopa v državo za šest mesecev. Ker ga ni bilo mogoče takoj odstraniti iz Slovenije in je obstajala nevarnost pobega, mu je bila z odločbo z dne 18. 1. 2017 na podlagi 76. in 78. člena ZTuj-2 odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni od 18. 1. 2017 do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev.

9Dne 25. 1. 2017 je pritožnik podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in istega dne je bil preseljen v Azilni dom. S sodbo Upravnega sodišča I U 898/2019-10 z dne 19. 6. 2019 je bila zavrnjena pritožnikova tožba zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena. Policisti so ga nato 23. 7. 2019 (po pravnomočnosti navedene sodbe) iz Azilnega doma odpeljali in nastanili v Center za tujce v Postojni.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožnikove tožbe, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je v obravnavanem primeru imel zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pritožnika so namreč 23. 7. 2019 policisti odpeljali iz Azilnega doma in nastanili v Center za tujce v Postojni na podlagi odločbe z dne 18. 1. 2017, s katero mu je bila skladno s 76. in 78. členom ZTuj-2 odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni. Zoper navedeno odločbo je imel v skladu s prvim odstavkom 78. člena ZTuj-2 pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, vendar tega ni storil. Prav tako ni vložil pritožbe zoper odločbo o vrnitvi z dne 18. 1. 2017, čeprav bi se zoper njo lahko pritožil na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZTuj-2. Glede na navedeno je torej pritožnik v zvezi z njegovo nastanitvijo v Center za tujce v Postojni imel možnost pravnega sredstva oziroma sodnega varstva v upravnem sporu, a te svoje pravice ni izkoristil.

11Pritožnik navaja, da je bilo z nastanitvijo v Center za tujce v Postojni poseženo v njegovo ustavno pravico do osebne svobode in da tak poseg ne more temeljiti na dve leti starih odločbah. Vendar je v osmem odstavku 76. člena ZTuj-2 določeno, da se čas bivanja tujca izven centra brez dovoljenja za izhod iz centra in čas bivanja v priporu, zaporu ali v postopku mednarodne zaščite, ne šteje v čas nastanitve v centru. Ker je pritožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite 25. 1. 2017 in je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča I U 898/2019-10 z dne 19. 6. 2019, je torej policija skladno z odločbo z dne 18. 1. 2017 (še vedno) imela podlago za nastanitev pritožnika v Centru za tujce v Postojni, saj se čas trajanja postopka za priznanje mednarodne zaščite ni vštel v čas, za katerega mu je bila z omenjeno odločbo odrejena nastanitev v tem centru.

12Prav tako ne drži pritožnikova navedba, da se je z vložitvijo prošnje za azil postopek vračanja in nastanitve v centru za tujce končal. Iz določb ZTuj-2 oziroma Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav namreč kaj takega ne izhaja. Celo nasprotno je iz osmega odstavka 76. člena ZTuj-2 razvidno, da se čas bivanja tujca v postopku mednarodne zaščite ne všteva v čas nastanitve v centru, kar ne kaže na to, da bi se z vložitvijo prošnje za azil postopek vračanja in nastanitve v centru za tujce končal.

13Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se ga je z upoštevanjem odločbe z dne 18. 1. 2017 postavilo v nemogoč in nesiguren pravni položaj, saj ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni bil poučen o tem, da se postopek vračanja lahko nadaljuje. V obrazložitvi odločbe z dne 18. 1. 2017 je namreč izrecno navedeno, da se čas bivanja tujca v postopku mednarodne zaščite ne šteje v čas nastanitve v centru.

14Ob tem Vrhovno sodišče le pripominja, da je v 81. členu ZTuj-2 določeno, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev tujca v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države ter da zoper odločbo, s katero ni ugodeno tujčevi prošnji za uporabo milejšega ukrepa, pritožba ni dovoljena. Zoper odločbo, s katero ni ugodeno prošnji tujca za uporabo milejšega ukrepa, je torej mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu, kar pomeni, da ima pritožnik tudi na tej podlagi možnost uveljavljati sodno varstvo zoper omejitev gibanja in obvezno nastanitev v centru za tujce.

15Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

16Ker je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo, ni bilo podlage za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je obstoj tožbe procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je pravilno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.²

17Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

18Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prim. Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 39-40.
² Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 in I Up 146/2018 z dne 29. 8. 2018.