VSL Sklep II Cp 1198/2019

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zoper prvega toženca zavrglo.

2Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, z napotilom sodišču prve stopnje, da prvemu tožencu izda sklep o priznanju statusa stranke. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Sposobnost biti stranka je širša od pravne sposobnosti. Po tretjem odstavku 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko pravdno sodišče prizna lastnost stranke s pravnim učinkom v določeni pravdi tudi tistim oblikam združevanja, ki niso pravne ali fizične osebe oziroma ko njihova lastnost biti pravdna stranka ni določena s posebnim predpisom, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjuje glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje na katerega je mogoče seči z izvršbo. Upoštevajoč navedeno, bi sodišče moralo priznati prvemu tožencu lastnost stranke v tem postopku. Pravno podlago na podlagi katere terja od prvega toženca vtoževano terjatev, je navedla pod II. točko tožbe, zakaj ima prvi toženec lastnost stranke, pa pod točko III tožbe. Glede uveljavljanja terjatve se sklicuje na prvi in drugi odstavek 26. člena Ustave RS ter na 1. in 3. člen Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP). Poleg tega odškodnino od tožencev zahteva tudi na podlagi 10. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Ker ima tudi prvi toženec proračunsko postavko je lahko, in tudi je, subjekt pravic in obveznosti ter se mu, kot rečeno, lahko prizna lastnost stranke v tem postopku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnica s tožbo od prvega toženca, Varuha človekovih pravic (v nadaljevanju Varuh) in od druge toženke, Republike Slovenije, zahteva plačilo odškodnine, zaradi po njenem protipravnega ravnanja prvega toženca na tiskovni konferenci dne 8. 4. 2016, ko naj bi s svojim mnenjem posegel v njene ustavne pravice. Njegove trditve naj bi v škodo tožnice neposredno vplivale na tek še odprtih upravnih postopkov. V posledici njegovega ravnanja naj bi tožnici nastala premoženjska in nepremoženjska škoda, katere povrnitev, skupaj v višini 11.446,66 EUR, na podlagi 26. člena Ustave, terja solidarno od obeh toženih.

5Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zoper prvega toženca zavrglo¹, ker ta ni samostojen subjekt civilnopravnih razmerij.² Odločitev je pravilna in zakonita.

6Z ZvarCP³ je bil za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil, ustanovljen varuh človekovih pravic in določene njegove pristojnosti in pooblastila. Njegovo ustanovitev predpisuje Ustava RS v 159. členu. Je torej ustavna kategorija posebnega državnega organa. Varuh je samostojen in neodvisen organ, kljub temu pa še vedno od države postavljen organ (civilne družbe), torej državni organ.⁴ To pa pomeni, da ni pravna oseba (ne zasebnega in ne javnega prava) v smislu določbe 76. člena ZPP.⁵ Ministrstva, upravni organi, vlada, državni zbor, uradi, itd., ne morejo nastopati kot stranka v pravdnem postopku. Tožeča ali tožena stranka v pravdnem postopku je v tem primeru lahko le država.

776. člen ZPP v drugem odstavku določa, da se s posebnim predpisom lahko določi, kdo poleg fizičnih in pravnih oseb je lahko pravdna stranka. Glede Varuha ni posebnega predpisa, ki bi določal, da je lahko pravdna stranka. Lahko pa npr. Varuh pred Ustavnim sodiščem vloži zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, če meni, da ta nedopustno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine (5. alineja prvega odstavka 23. a člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS)), vloži pa lahko tudi ustavno pritožbo v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava (drugi odstavek 50. člena ZUstS).

8Po tretjem odstavku 76. člena ZPP sme pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo. Sodna praksa je včasih podeljeno sposobnost biti stranka priznavala tudi posameznim državnim organom⁶, vendar v novejši sodni praksi takšnega primera ni zaslediti. To tudi ni potrebno, saj obstaja pravna oseba, proti kateri tožnik lahko učinkovito zahteva pravno varstvo (država). Pritožbeni predlogi v tej smeri so zato neutemeljeni.

9Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Oškodovanec ima tako skladno z drugim odstavkom 26. člena Ustave pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Vendar se ta določba ne nanaša na osebe, ki zastopajo državne organe. Urad Varuha vodi neodvisni javni funkcionar, torej fizična oseba, ki predstavlja sam organ, zato je neposredni povzročitelj škode lahko le država, ta pa odgovarja že na podlagi prvega odstavka 26. člena Ustave.

10Ker torej prvi toženec nima sposobnosti biti stranka, je sodišče prve stopnje tožbo zoper njega pravilno in zakonito zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).⁷ Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP.
² 76., 80. člen ZPP.
³ Ur. l. RS, št. 71/1993 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Primerjaj tudi VS RS sklep I Up 231/2016, točka 10.
⁵ Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP).
⁶ Glej komentar k 76. členu ZPP, str. 320 in 321, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, GV založba, 2005.
⁷ Ker je tožnica tožbo vložila tudi zoper Republiko Slovenijo, poziv na popravo tožbe ni bil potreben.