UPRS Sodba II U 509/2017-15

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 01-02614-0 z dne 28. 10. 2016 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 15,00 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

1Tožena stranka je z informativnim izračunom dohodnine št. DT-0102614 tožniku odmerila dohodnino za leto 2015. Zoper informativni izračun je tožnik vložil ugovor in uveljavljal stroške za službena potovanja v skupni višini 17.081,01 EUR. Tožena stranka ugovoru ni sledila in je izdala izpodbijano odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015 v znesku 29.652,39 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 18.904,97 EUR znaša 10.747,42 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Po poteku tega roka se zaračunajo zakonite zamudne obresti.

2Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ, ki je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik uveljavljal stroške v višini 17.081,01 EUR, priznani pa so mu bili v višini 12.590,36 EUR. Iz dokumentacije v zadevi je razvidno, da je do razlike v višini uveljavljenih in priznanih stroškov prišlo zato, ker je davčni organ zaključil, da stroški prevoza ne predstavljajo službenih poti in se tako lahko priznajo v višini 0,18 EUR/km, namesto 0,37 EUR/km, kot jih je uveljavljal tožnik. Tožnik se z višino priznanih stroškov ni strinjal in uveljavljal stroške za službene poti. Tožena stranka se je sklicevala na 38. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), kjer je določeno, da predstavlja davčno osnovo vsak posamezni dohodek zmanjšan za normirane stroške v višini 10 % dohodka. Poleg normiranih stroškov je mogoče uveljavljati tudi dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, in sicer se priznajo na podlagi dokazil pod pogoji in do višin, ki jih določa vlada. Vlada je pogoja za priznanje stroškov določila v Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (v nadaljevanju Uredba). Za višino povračila stroškov na kilometer je pomembno, ali je iz pogodbe razvidno, kje se bo delo opravljalo. V kolikor je delo opravljeno na sedežu družbe, ali ko je že iz pogodbe na podlagi katere je bilo delo opravljano, razvidno, da bo za določeno delo potrebno opraviti pot v določen kraj, ni mogoče govoriti, da je bil tožnik napoten na službeno pot, ampak gre za kraj, kjer se po pogodbi delo opravlja. Iz pogodbe, ki jo je predložil tožnik je razvidno, da naj bi za naročnika preveril in ocenil škodljivost posameznih ravnanj v zadevi "D." za sistem A. d.d., in v zadevi "B. d.o.o." za potrebe C. d.o.o., oba s sedežem v Ljubljani. Tožniku je tožena stranka pojasnila, da dejstvo, da je delo opravil za naročnika in ne za delodajalca, ter da se je ta zavezal, da bo povrnil tudi stroške kot za službena potovanja, to še ne pomeni, da je dejansko vsaka pot, ki jo je opravil zavezanec, službena pot. Službena pot je le v primeru, ko naročnik naknadno izvajalca pošlje v določen kraj, ni pa mogoče kot službeno pot šteti poti, za katere je že ob sklenitvi poti jasno, da jih bo potrebno opraviti. Kajti v tem primeru je to šteti kot kraj, kjer se delo opravlja.

3Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija navedeno odločitev in navaja, da ni v rednem delovnem razmerju, temveč doma opravlja intelektualne storitve, na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb z družbo Č. d.o.o.. Namen opravljanja službenih potovanj je v nuji, da se pridobijo potrebne informacije, dokumenti in opravijo razgovori, da lahko tožnik izvede naloge iz sklenjene podjemne pogodbe. Iz navedenih pogodb ni nikjer razvidno, da bi moral tožnik oditi v določen kraj, saj je to popolnoma odvisno od ugotovitev, ki se izkazujejo znotraj preiskovanja posameznega primera oz. izvajanja same pogodbe. Najbolj nazorno se to izkazuje v potrebi, da se je opravila službena pot v ..., saj se je šele v sami preiskavi oz. izvajanju pogodbe izkazalo, da bi bilo potrebno pregledati tudi dokumentacijo, ki se je nahajala v ... in jo je bilo potrebno pregledati za preiskavo primera. O potovanju v ... ali dokumentaciji v ... ni nikjer določil v podjemni pogodbi, da bi bilo potrebno na tem kraju izvajati kakršno koli storitev. Sklenjene podjemne pogodbe vsebujejo tudi določila o tem, da se tožniku priznavajo vsi stroški, ki bodo nastali z izvajanjem pogodbe in bodo predloženi v obračun in dokumentirani. Prav v ta namen dokumentiranja stroškov službenih poti je tožnik izpolnjeval naloge za posamezna službena potovanja, saj stroškov s prihodi na in iz dela ni imel, saj je vse storitve, razen nujno potrebnih za pridobivanje dokumentacije in izvedbo razgovorov, opravljal doma. V samih sklenjenih pogodbah je jasno zgolj to, kakšne storitve je potrebno opraviti, šele po proučevanju dokumentacije in drugih informacij se pokaže, ali je potrebno opraviti kakšno nujno pot v kakšen kraj, kjer je moč pridobiti dokumentacijo ali informacije. Tožnik tudi navaja, da je v identični zadevi zavezancema iz območja Izpostave FURS v Kopru bila izdana odločba, s katero so bili priznani stroški službenih poti, čeprav gre za popolnoma identično situacijo in sklenjene pogodbe z istim naročnikom. Tožnik predlaga, da sodišče kot stvarno in krajevno pristojno po glavni obravnavi in izvedbi dokazov odpravi izpodbijano odločbo in vrne v ponovni postopek. Priglaša povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbena navedbe tožnika in vztraja pri razlogih upravnih odločb, ter predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba je utemeljena.

6Predmet presoje v predmetnem postopku je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, ki se nanaša na plačilo dohodnine za leto 2015. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali se stroški tožnika, ki temeljijo na potnih nalogih za leto 2015, obravnavajo kot stroški prihoda na delo in se tako lahko priznajo v višini 0,18 EUR/km ali stroški službenih poti, ki se obračunajo v višini 0,37 EUR/km, kot jih je uveljavljal tožnik.

7V skladu s 15. členom ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskem letu, pri čemer so kot dohodki opredeljeni vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno (15. člen ZDoh-2). Po določbi 36. člena ZDoh-2 se kot dohodek iz zaposlitve šteje poleg dohodka iz delovnega razmerja tudi dohodek iz drugega pogodbenega razmerja ali razmerja na drugi podlagi (drugi odstavek 36. člena ZDoh-2). Ob pogojih iz 44. člena ZDoh-2 pa se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vštevajo povračila stroškov v zvezi s službenimi potovanji, kot so dnevnica, povračilo stroškov prevoza in povračilo stroškov za prenočišče.

8Stroške v zvezi z delom ureja Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki jo je izdala Vlada RS na podlagi pooblastila iz 44. člena ZDoh-2. Uredba v 3. členu določa, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in iz dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljenega dela, če je mesto opravljenega dela vsaj 1 km oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča (prvi odstavek 3. člena Uredbe). Povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju pa se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine dejanskih stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, za prevoz, ki se izvaja z osebnim avtomobilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene ali za najem osebnega avtomobila (prvi odstavek 5. člena Uredbe). Povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju se ne všteva v davčno osnovo, če je dokumentirano s potnim nalogom in računi. Iz potnega naloga mora biti razvidna odobritev delodajalca za posamezno vrsto prevozov (četrti odstavek 5. člena Uredbe). Skladno s citiranimi določbami Uredbe (ki se glede na to, da se Uredba primarno uporablja glede stroškov v zvezi z delom, opravljenim v okviru delovnega razmerja), se glede stroškov v zvezi z delom opravljenim v okviru pogodbenega razmerja, po oceni sodišča, kot stroški prevoza lahko upoštevajo le neposredni stroški v zvezi s prihodom na mesto opravljanja tistega dela, za katerega je bil davčni zavezanec plačan in je bil ta njegov dohodek vključen v davčno osnovo. Gre za preostale dohodke iz drugega pogodbenega razmerja in s tem za dohodke po 38. členu ZDoh-2, ki vključujejo vsak posamezni dohodek za opravljeno delo ali storitev.

9Dohodek, ki se upošteva pri obdavčenju oziroma pri izračunu davčne osnove, je torej v skladu s citirano zakonsko ureditvijo celotni izplačani znesek. Kot davčna osnova se tako v skladu s četrtim odstavkom 41. člena upošteva celotni izplačani znesek, zmanjšan za normirane stroške v višini 10%. Tako zmanjšani znesek pa se nato lahko zmanjša le še za dejanske stroške prevoza in nočitve, ki so povezani z opravljenim delom, vendar le na podlagi dokazil in pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi 44. člena ZDoh-2 določi Vlada in ki jih obširno citira drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe.

10Tožnik je predložil že navedeni podjemni pogodbi, katere je tožena stranka po mnenju sodišča napačno interpretirala in zaključila, da je iz podjemnih pogodb razvidno, da bo za opravljeno delo potrebna analiza in pregled dokumentov na sedežu družbe v ... in v .... Takšni zaključki so po mnenju sodišča napačni in tudi ne izhajajo iz predloženih podjemnih pogodb. Prav tako ni podlage v podjemnih pogodbah za obrazložitev tožene stranke, da bo za pridobitev ustreznih podatkov potrebna pot v kraje, kjer se dokumentacija nahaja. Odločitev tožene stranke je preuranjena, brez popolno ugotovljenih dejstev in okoliščin.

11Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To se lahko opravi v skrajšanem postopku ali pa v posebnem ugotovitvenem postopku, kot to določa v 138. členu Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka, lahko za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, opravi tudi ustno obravnavo in zasliši stranko in ji tako omogoči, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, ki so pomembni za izdajo odločbe.

12Po mnenju sodišča tožena stranka dejanskega stanja ni popolno ugotovila in se tudi ni opredelila do pritožbenih navedb tožnika, tako je tožba tožnika utemeljena.

13Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba po dopolnitvi dejanskega stanja ob upoštevanju mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ponovno odločiti o odmeri dohodnine tožniku za leto 2015.

14Sodišče je odločalo na seji iz razloga, ker je bilo očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in tako glavna obravnava v navedeni zadevi ne bi v ničemer pripomogla k drugačni odločitvi (prva alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

16Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).