VSK Sodba I Cp 616/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev materialnopravne neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist prvega toženca pri parcelah št. 2707 in 2708 k.o. na podlagi sklepa Dn. št. 1173/2007 z dne 13.4.2007 in njen izbris ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist drugega toženca (I. točka izreka). Posledično je tožniku naložilo, da mora v roku petnajstih dni povrniti prvemu tožencu 807,85 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu pa 765,67 EUR pravdnih stroškov, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo navodila VS RS, da je potrebno ugotoviti, ali je prišlo (pred in v pravdi P 642/2006) do izigravanja zakona in zavajanja sodišča s strani tožencev, torej do nedopustnega razpolaganja z zahtevkom. Sodišče se ponovno ni opredelilo, ali je sploh dopustno, da je drugi toženec najprej objavil ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, na katerega se je dokazano pravilno prijavil (le) tožnik, prvi toženec pa ne, in nato ni odgovoril na tožbo prvega toženca in je zato prišlo do izdaje zamudne sodbe v korist prvega toženca. VS RS ni naročilo, da preveri zgolj meritorno »pravilnost« zamudne sodbe P 642/2006, v kar se je spustilo sodišče, ampak tudi, da sodišče preveri izigravanje zakona in zavajanje sodišča s strani obeh tožencev. Uvodoma tožnik opozarja, da ni izpovedal, da je sporni parceli imel v posesti in jih obdeloval prvi toženec, niti ne drži, da je oče njemu povedal, da ju je njemu dal A. Š., kot sodišče zmotno navaja v uvodu 12. točke obrazložitve. Niti nista pomensko enako izpovedali priči M. in F., ki nista ničesar izpovedali glede načina pridobitve zemljišča. »Pomensko enako« bi zelo pogojno lahko veljalo zgolj za obdelavo, ki pa seveda ne zadostuje za dobro vero in priposestvovanje, zato je zaključek o lastniški dobroverni pa tudi zakoniti posesti prvega toženca očitno napačen. Slaba vera prvega toženca je več kot očitna in dokazana. Sodišče je nadalje v 12. točki obrazložitve zmotno ugotovilo, da je drugi toženec izpovedal, da njegov oče A. Š. ni nikoli obdeloval zemljišča. Ravno nasprotno. Drugi toženec je izpovedal in na koncu zaslišanja izrecno potrdil, da je njegov oče sporno zemljišče obdeloval, in to do smrti leta 1995. Ker je zemljišče obdeloval lastnik, prvi toženec ob smrti svojega očeta leta 1992 ni mogel naslediti posesti, sploh pa ne lastniške dobroverne posesti, kot mu priznava sodišče. Sodišče je očitno zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi nerazumljive naklonjenosti tožencema, napačnega povzetka izpovedb strank in prič ter neskrbne ocene izvedenih dokazov. Posebej je moteče, da je tudi zgoraj navedeno izpovedbo drugega toženca prikrojilo za potrebe obrazložitve napačne odločitve. Sodišče je (zelo skopo) ugotovilo, da je prvi toženec pri vložitvi tožbe priložil le mesec dni star izpisek iz zemljiške knjige, v katerem ni bila vpisna prepoved odtujitve in obremenitve, bila je »le« predlagana zaznamba pridobitve lastninske pravice in zaznamba spora, pri čemer je bil zavrnjen vpis zaznambe spora. To je bilo več kot dovolj, da se je prvi toženec seznanil s pravicami tožnika in s sporom, kar je tudi sam priznal, in nato tožnika v (očitnem!) dogovoru z drugim tožencem izigral s fiktivno tožbo in zamudno sodbo. Sodišče je v 15. točki obrazložitve zgolj zaključilo, da »navedeno ne kaže na s strani tožnika zatrjevano slaboverno ravnanje prvega toženca z namenom izigravanja zakonodaje«. Za tožnika je nesprejemljivo, da sodišče to dopušča. Prvi toženec je bil torej očitno in dokazano seznanjen s pravicami tožnika na spornem zemljišču in je kljub temu po stališču sodišča pravilno »zadevo uredil s tožbo« in se očitno dogovoril z drugim tožencem, da nanjo ne odgovori. Nesprejemljivo je tudi, da je sodišče uporabilo izraz »občutek«, ki nima kaj početi v obrazložitvi sodbe. Občutek sodišča ni dokaz niti razlog za odločitev. Poleg tega pa je v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Tudi drugi toženec namreč pri vsem tem ni bil niti malo neveden niti pasiven, saj je zemljišče že prej prodal S. R., pri objavi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča pa se je ugotovilo, da ima prednost tožnik, in se zato od drugega toženca pričakuje, da bi se uprl tožbi prvega toženca, sicer bi ravnal nepošteno, kar je po 5. člen Obligacijskega zakonika prepovedano. Drugi toženec je kot lastnik in prodajalec v pravdi P 93/2009, ki se je začela s tožbo 27.1.2005, več let aktivno branil prodajo spornega zemljišča R., dokler ni sodišče ugotovilo, da ima prednost pri nakupu tožnik. »Občutki« sodišča v nasprotju s temi dokazi zgolj dokazujejo zmotno oceno izvedenih dokazov. Okoliščine vložitve tožbe, neodgovora drugega toženca na tožbo, in posledično izdana zamudna sodba P 642/2006, so za oba toženca tako obremenilne, da bi morala onadva dokazovati, da nista zlorabila pravic in zavajala sodišče, ne pa da se to zahteva od tožnika, ki je ravnal pošteno, se prijavil na ponudbo v skladu z zakonom in vložil ter uspel s tožbo zoper drugega toženca. Sodišče pa se je zadovoljilo z mencanjem prvega toženca, da »smo mogli nekako to rešiti« in z odgovorom drugega toženca, da »nič ne vem« in da se »nič ne spomnim«. Po stališču VS RS bi moralo sodišče upoštevati, da je dokazno breme, da ni bilo zlorabe pravic na tožencih, ki temu dokaznemu bremenu nista zadostila. Nasprotno, s kritično oceno njunih izpovedb in ostalih izvedenih dokazov je več kot očiten namen zavajanja sodišča in izigrati tožnika. Drugi toženec bi moral, ko je prejel tožbo prvega toženca v zadevi P 642/2006, nanjo odgovoriti in ji nasprotovati, saj je vedel, da je oče A. Š. do smrti obdeloval sporno zemljišče. Najmanj kar je, pa bi moral obvestiti sodišče in tožnika v zadevi P 93/2009 oziroma P 29/2005 o prejemu tožbe, da bi se lahko tožnik z njo seznanil in priglasil intervencijo. Drugi toženec je očitno ravnal nepošteno, protipravno, z namenom skupaj s prvim tožencem izigrati tožnika, saj niti o izdani zamudni sodbi ni obvestil sodišča in je dovolil, da se pravda P 93/2009, oziroma P 29/2005 odvija naprej »kot da se ni nič zgodilo«. Enako bi moral drugi toženec obvestiti R., da mu je prodal tuje zemljišče, saj je z njim že sklenil prodajno pogodbo, na kateri je priznal svoj podpis. Seveda, če bi ravnal pošteno in se ne bi dogovoril s prvim tožencem kako bo izigral tožnika (in R., kar pa ni relevantno, razen kot dodaten dokaz o zavajanju sodišča in obidu zakonodaje o prometu s kmetijskim zemljiščem). Ni pravilna ugotovitev sodišča, da drugi toženec ni kazal nobenega zanimanja za sporno zemljišče in da na sporno zemljišče ni hodil. Da je bil na njem najmanj enkrat, je sam priznal. Ni dovolj občutek sodišča, da mu ni pomembno komu bo zemljišče pripadalo. Za tak zaključek so potrebna dejstva in dokazi, ki pa dokazujejo nasprotno, saj je v pravdi s tožnikom branil prodajo R.. Sodišče je ugotovilo, da bi Okrožno sodišče v Kopru, tudi če bi v pravdni zadevi P 642/2006 izvedlo dokazni postopek, tožbenemu zahtevku ugodilo, kar ni res. Sodišče bi zagotovo tožbeni zahtevek zavrnilo in ne bi upoštevalo izpovedb naučenih prič M. in F., saj bi že na podlagi izpovedb pravdnih strank lahko ugotovilo, da prvi toženec ni bil dobroveren. Sodišče bi ugotovilo, da je priposestvovanje izmišljeno in da ni podana dobra vera prvega toženca. Sodišče je namreč zmotno ugotovilo, da je oče prvega toženca postal lastnik že v letu 1976, pri čemer ne upošteva, da je prvi toženec izpovedal, da je A. Š., oče drugega toženca, dal oziroma podaril, zemljišče njegovemu očetu, pri tem pa ni navedel nobenega razloga za neodplačni prenos zemljišča, kar je med tujimi osebami nenavadno, neobičajno, skratka neverjetno. Sodišče ni upoštevalo, da je prvi toženec zatrjeval obstoj ustne darilne pogodbe, ki za nepremičnine nikoli ni bila dovoljena. Ustna darilna pogodba iz leta 1956 ne bi mogla zadostovati za dobro vero obdarjenca, ker ni bila zapisana in vknjižena v zemljiški knjigi, zato oče prvega toženca ni in ne bi mogel postati lastnik, saj je tudi v času sklenitve darilne pogodbe veljalo pravilo, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Sodišče pa niti z besedo ne omeni, zakaj in kako je prvi toženec postal lastnik v dobri veri, če njegov oče ni bil vknjižen kot lastnik in zato zemljišča ni mogel podedovati po očetu. Priči M. in F. sta res vse »natančno« vedeli in videli, kar sta morali povedati, nista pa videli velikega in vidnega bazena ob hiši prvega toženca. Nemogoče je, da vidiš kdo kaj obdeluje, ne vidiš pa bazena, že zaradi tega jima sodišče ne bi smelo verjeti. Ortofoto posnetek na katerem je razviden bazen pri hiši prvega toženca nima zveze s trditvami tožnika, je pa dokaz o neverodostojnosti prič in zato ni bil vložen prepozno, saj za izpodbijanje neresničnih izjav prič ni ne roka ne prekluzije. Sodišče ni upoštevalo, da je priča M. »nehote« izpovedala, da so bili menda drugi vpisani na zemljišču, to pa izključuje tako dobro vero prvega toženca kot tudi njegovega očeta, če je celo priča vedela ali slišala, da nista vpisana v zemljiški knjigi. Ta priča tudi ni ničesar izpovedala o zatrjevani darilni pogodbi. Sodišče tudi ni imelo enakega pristopa do trditev in izpovedb strank. Tožniku očita, da se izpoved razlikuje od trditev, in to v nebistvenih točkah, ali je govoril s drugim tožencem ali z njegovo ženo, s prvim tožencem ali z njegovim sinom. Prvemu tožencu pa spregleda, da o okoliščinah zatrjevane daritve zemljišča ni ne trditev ne predlaganih dokazov. Ob navedenem se pokažejo kot manj pomembne izpovedbe tožnika in priče M. K., ki se v nebistvenih okoliščinah razlikujejo od tožbenih trditev, kar pa jim ne jemlje verodostojnosti. Nasprotno, do zapisanih trditev je prišlo zaradi nesporazuma med tožnikom in pooblaščencem. Tožnik je izpovedal po resnici in se ni držal drugače zapisanih trditev, enako velja za izpovedbo priče M. K.. Sodišče sploh ni upoštevalo resnicoljubnih izpovedb tožnika in priče K. tudi v delu, v katerem se »skladajo« s tožbenimi trditvami. Sodišče je tudi (dokazane) trditve tožnika, da ga je prvi toženec prosil, da odstopi od prijave za nakup, ker bi rad sam kupil sporno zemljišče, in da je spregledal objavljeno ponudbo drugega toženca, sicer bo moral zadevo drugače urediti, kar je potrjeno tudi z izpovedbo priče K., ocenilo tako, da na podlagi tega ne more zaključiti, da nedvomno pomenijo nedovoljeno razpolaganje tožencev. Sodišče ne upošteva, kar je res in dokazano, torej skladnost izpovedb tožnika in priče K. z listinskimi dokazi, ampak sodi po občutku, kar je nedopustno, saj mora upoštevati dejstva in oceniti dokaze ne pa svoje občutke. Iz celotnega spisa je razvidno, da sta toženca pred in med pravdo P 642/2006 ravnala usklajeno protipravno z namenom zavajanja sodišča in izigranja tožnika. Na njiju je bilo dokazno breme, da nista ravnala protipravno, nepošteno, tega pa nista uspela dokazati. Nasprotno, iz njunih izpovedb je jasno razvidno, da je šlo za izmišljeno priposestvovanje in ker zato prvi toženec ni postal lastnik, je tožbeni zahtevek za izbris njegove lastninske pravice, utemeljen in s tem tudi ta pritožba.

3Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila prvi in drugi toženec. Predlagala sta njeno zavrnitev in priglasila pravdne stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je drugi toženec na Upravni enoti objavil ponudbo za prodajo več kmetijskih zemljišč, med njimi parc. št. 2707 in 2708, k.o.. Prav tako je bilo nesporno, da je tožnik ponudbo sprejel in da je bil, ker drugi toženec z njim ni hotel skleniti prodajne pogodbe, primoran vložiti tožbo pod opr. št. P 29/2005, s katero je zahteval od sodišča, naj drugemu tožencu naloži sklenitev pogodbe z njim. Dne 7.12.2009 je tožnik v pravdi P 29/2005 (končana pod opr. št. 93/2009) uspel z zahtevkom na sklenitev pogodbe. Med tekom navedenega postopka pa je prvi toženec pod opr. št. P 642/2006 zoper drugega toženca vložil tožbo na ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na zemljiščih parcel št. 2707 in 2708, obe k.o.. Dne 30.1.2007 je bila izdana zamudna sodba, na podlagi katere je bil dne 25.7.2007 dovoljen vpis lastninske pravice prvega toženca v zemljiško knjigo. V predmetnem sporu je tožnik vložil izbrisno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženca pri navedenih dveh parcelah, njen izbris iz zemljiške knjige in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist drugega toženca. Trdil je, da sta toženca zato, da bi obšla prisilne predpise o prodaji kmetijskih zemljišč, dosegla izdajo zamudne sodbe, kar je utemeljeval na naslednjih dejstvih: - da je prvi toženec v pravdi P 642/2006 trdil, da ima zemljišče v posesti že 20 let, dejansko pa ga je prevzel v posest po izdaji zamudne sodbe; - da je k tožbi v navedeni pravdi priložil starejši zemljiškoknjižni izpisek brez zaznambe spora in sodišče zavedel k izdaji zamudne sodbe; - da ga je prvi toženec že konec leta 2004 ali v začetku leta 2005 prosil, da odstopi od prijave na ponudbo za nakup zemljišča, ker bi ga rad sam odkupil in je spregledal ponudbo za prodajo; - da je prvi toženec tožniku zagrozil, da bo moral "zadevo urediti drugače" (kar naj bi se kasneje izkazalo kot fiktivna tožba in zamudna sodba); - da se je prvemu tožencu zareklo, da je kupnino za zemljišče plačal po vpisu v zemljiško knjigo na podlagi zamudne sodbe. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi zatrjevana dejstva pravilno, kot mu je bilo naloženo s strani VS RS s sklepom II Ips 180/2015 z dne 20.10.2016, presojalo v luči izigravanja zakona in zavajanja sodišča s strani tožencev. Pri tem je pravilno štelo, da je dokazno breme na tožniku. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da imel prvi toženec, pred njim njegov oče, v posesti zemljišča obeh parcel vsaj od leta 1956 dalje, da bi v pravdi P 642/2006 sodišče tudi, če bi izvedlo dokazni postopek, ugotovilo, da je prvi toženec priposestvoval sporni parceli, da s predloženim zemljiškoknjižnim izpiskom v pravdi P 642/2006 sodišče ni bilo zavedeno, kot tudi da dokazni postopek ni potrdil trditev v zvezi s preostalimi tožnikovimi trditvami.

6Zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da je v konkretnem primeru šlo za dogovorno ravnanje tožencev z namenom obiti predpise o prodaji kmetijskih zemljišč in doseči izdajo zamudne sodbe, je sodišče sprejelo na podlagi celovite dokazne ocene. Njene pravilnosti pritožba ne uspe izpodbiti s posplošenim očitkom, da naj bi sodišče neskrbno ocenilo dokaze, da naj bi bilo naklonjeno tožencema, da naj bi napačno povzelo izpovedbe strank in prič in da naj bi izpovedbo drugega toženca prikrojilo. Kolikor pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje konkretizirani, so neutemeljeni.

7Zoper tožbeno trditev, da je v pravdi P 642/2006 prvi toženec trdil, da ima zemljišči obeh parcel v posesti 20 let in da ju je priposestvoval, da pa naj bi dejansko posest prevzel po izdaji sodbe, se je prvi toženec branil s trditvijo, da ju je prejel v posest od svojega očeta (po njegovi smrti v letu 1992), ta pa od A. Š. na podlagi darilne pogodbe. Tožnik je te navedbe prvega toženca zgolj pavšalno prerekal¹. Sodišče je ugotovilo, da so prvi toženec in pred njim njegov oče imeli zemljišča obeh parcel v dolgotrajni posesti, da je priposestvovalna doba začela teči najkasneje leta 1956 in da so od tedaj dalje pravni predniki prvega toženca in kasneje prvi toženec imeli sporni nepremičnini v lastniški, dobroverni in zakoniti posesti. Pritožba navedene ugotovitve neuspešno izpodbija. Ugotovitve sodišča temeljijo na izpovedbi prvega toženca in prič M. M. (teta prvega toženca) in I. F. (neposredni sosed prvega toženca). Sodišče je sicer v prvem stavku 12. točke obrazložitve zapisalo, da naj bi o posesti in obdelovanju zemljišč obeh parcel s strani prvega toženca in njegovega očeta in o tem, da naj bi slednji prvemu tožencu povedal, da mu je zemljišča dal A. Š., izpovedal tožnik, vendar je iz celotnega konteksta obrazložitve razvidno, da gre za očitno pomoto in da je o tem izpovedal prvi toženec. Izpovedbo prvega toženca o dolgotrajni posesti in o tem, da naj bi bili parceli "njihovi", pa sta potrdili obe navedeni priči. Priča M. M., ki je sama živela v hiši zraven spornih parcel do leta 1950, kasneje pa enkrat mesečno prihajala na obisk oziroma pomagat sorodnikom pri kmetijskih opravilih, je povedala, da je parceli uporabljal in obdeloval njen brat (oče prvega toženca), po njegovi smrti pa prvi toženec, kot tudi, da je njen oče od kar ona pomni govoril, da so zemljišča njihova. Tudi I. F. je izpovedal, da jim je oče prvega toženca, ko so se leta 1956 priselili (od tedaj so sosedje prvega toženca) razkazoval katere nepremičnine so njegove, pokazal tudi sporni nepremičnini. Potrdil je tudi, da so S. parceli ves čas obdelovali. Pritožbena trditev, da naj bi bili priči naučeni, je vsebinsko prazna. Tudi kolikor pritožba navaja, da je sodišče v zvezi z njuno verodostojnostjo neutemeljeno zavrnilo dokaz z vpogledom v ortofoto posnetek, ne pojasni, v čem naj bi ta dokaz omajal verodostojnost njune izpovedbe o dolgotrajni posesti zemljišč² s strani S. in dejstvu, da so ti šteli, da sta nepremičnini njihovi. Tudi ne drži, da naj bi drugi toženec izpovedal, da je njegov oče sporni zemljišči obdeloval do svoje smrti v letu 1995. Iz njegove celovite izpovedbe izhaja, da glede tega dejstva ni bil siguren, ker se je z očetom malo videval, saj je bil ločen od mame in sta živela vsak posebej. Tudi sicer je sodišče ugotovilo, da je drugi toženec parceli podedoval, da pa ju ni obdeloval niti nanju ni hodil. Pravilnosti zaključka, da se za ti parceli ni niti zanimal, ne omaja pritožbena trditev, da je drugi toženec izpovedal, da naj bi na spornem zemljišču enkrat bil, pri čemer pritožba ne pove niti v kakšnem kontekstu. Ker tožnik ni konkretizirano prerekal trditev prvega toženca o načinu, kako naj bi njegov oče pridobil nepremičnine in tudi ni trdil, da naj bi prvi toženec in njegov oče vedela, da nista vpisana v zemljiški knjigi, in tudi ničesar v zvezi obliko pogodbe, je neutemeljena pritožbena kritika³ in pravno naziranje v tej smeri.⁴

8Da ni mogoče zaključiti, da je šlo za namerno ravnanje tožencev z namenom obiti prisilne predpise o prodaji kmetijskih zemljišč, je sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi dokazne ocene ostalih zatrjevanih dejstev. Sodišče je ugotovilo, da ne zaslišanje tožnika ne njegove hčerke ni potrdilo tožbene trditve o tem, da naj bi se prvemu tožencu pred tožnikom zareklo, da drugemu tožencu ni dal kupnine pred vknjižbo v zemljiški knjigi na podlagi zamudne sodbe. Prav tako je ugotovilo, da tožbenih trditev, da naj bi prvi toženec tožnika že konec leta 2004 ali v začetku leta 2005 prosil, da odstopi od prijave na ponudbo za nakup zemljišča, ker bi ga rad sam odkupil in da je spregledal ponudbo za prodajo, ni potrdila niti tožnikova izpovedba, ki se glede tega dejstva ni ujemala ne glede časa kdaj naj bi bilo to izjavljeno (po tožnikovi izpovedbi leta 2006), ne glede osebe, ki naj bi to izjavila (po tožnikovi izpovedbi naj bi to izjavil sin prvega toženca). Ne gre za nepomembne okoliščine, kot to sedaj želi prikazati pritožba. In tudi ni mogoče slediti pritožbi, ki želi sedaj ta neskladja prikazati kot posledico nesporazuma med tožnikom in njegovim pooblaščencem. Pritožba pa tudi sicer spregleda, da je sodišče tožnikovo izpovedbo o navedenih okoliščinah ocenilo v povezavi z izpovedbo prvega toženca in priče F., da je prvi toženec ob priliki pridobivanja dovoljenj za gradbene posege pri hiši v letu 2006 ugotovil, da pri spornih nepremičninah (ki se nahajajo zraven hiše prvega toženca) ni vpisan v zemljiški knjigi, da je v zvezi s tem kontaktiral drugega toženca in ker ta ni pokazal nobene aktivnosti, vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Pritožbena trditev, da naj sodišče ne bi upoštevalo izpovedbe tožnika in njegove hčerke v delu, v katerem se skladajo s tožbenimi trditvami in listinskimi dokazi, je zgolj navržena.

9Sodišče je pravilno ocenilo, da o zavajanju sodišča ni mogoče zaključiti niti na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je prvi toženec priložil k navedeni tožbi (tožba je bila vložena 15.5.2006, izpisek je bil datiran 10.4.2006). V nasprotju s tožbeno trditvijo, da naj ta ne bi vseboval zaznambe spora, je sodišče ugotovilo, da je iz izpiska izhajalo, da je bil vpis zaznambe spora zavrnjen. Pritožbenemu prepričanju, da naj bi že na podlagi teh dejstev prvi toženec vedel za tožnikove pravice in na to tožnika v dogovoru z drugim tožencem izigral, ni mogoče slediti. Sploh pa ne ob njegovi izkazani dolgotrajni posesti nepremičnin (še pred njim posesti njegovega očeta) in dejstvu, da naj bi v letu 2006 ugotovil, da v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik. Ker je prvi toženec z vložitvijo tožbe na ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem varoval svoj pravni položaj, mu ne more iti v škodo ravnanje drugega toženca, ki se je v pravdi s tožnikom zaradi sklenitve pogodbe, aktivno branil in zagovarjal prodajo drugemu kupcu, prav tako ne dejstvo, da drugi toženec o vloženi tožbi prvega toženca ni obvestil tožnika v navedeni pravdi. Dejstvo, da drugi toženec ni odgovoril na tožbo prvega toženca in motivi, ki so ga k temu vodili, pa samo po sebi ne omogoča zaključka o slabovernosti prvega toženca.

10Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

11Izrek o stroški temelji na prvem odstavku 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krijeta svoje stroške pritožbenega postopka toženca saj z odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve.

¹ Na naroku 27.2.2014, list. št. 46.
² Po trditvi tožnika naj bi dokaz potrjeval, da stoji ob hiši prvega toženca velik bazen, ki naj bi ga navedeni priči ne hoteli videti in potrditi. Iz spisovnih podatkov tudi sicer izhaja, da sta oba potrdila obstoj bazena, vendar sta govorili o napihljivem bazenu.
³ Tudi sicer je izpovedba priče M., da so bili menda drugi vpisani na zemljišču, kar naj bi izključevalo dobro vero, iztrgana iz celotnega konteksta njene izpovedbe, v kateri je jasno povedala, da so bila sporna zemljišča vedno "njihova".
⁴ Paragraf 943 ODZ, ki je veljal v času zatrjevane daritve, je tudi sicer dopuščal ustno sklenitev darilne pogodbe, s tem da je njeno veljavnost pogojeval z dejansko izročitvijo.