UPRS Sodba IV U 100/2017-14

I. Tožbi se ugodi, opozorilo Informacijskega pooblaščenca, št. 0612-42/2017/9 z dne 25. 5. 2017, se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim aktom, t. j. opozorilom Informacijskega pooblaščenca (v nadaljevanju tožena stranka), št. 0612-42/2017/9 z dne 25. 5. 2017, je bilo A.A., v tem upravnem sporu tožnici, v postopku o prekršku izrečeno opozorilo, tožnica pa je bila kot odgovorna oseba, v času storitve prekrška zaposlena kot okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v B., spoznana za odgovorno za prekršek po tretjem odstavku 93. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) v povezavi s prvim odstavkom 93. člena ZVOP-1. Tožnica je po izreku predmetni prekršek storila s tem, da kot odgovorna oseba državnega organa, Okrožnega sodišča v B., pri katerem je bila pooblaščena opravljati dela in naloge okrožne sodnice, pri izvrševanju pooblastil ter v imenu in s sredstvi Okrožnega sodišča v B., dne 20. 2. 2017 v B., pred izdano odredbo za javno objavo Sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu v zadevi (opr. št. St 2231/2013) na spletnih straneh AJPES, ni zavarovala osebnega podatka (EMŠO) kupca nepremičnine C.C., s tem, ko na navedenem sklepu ni niti izbrisala EMŠO kupca niti ni v zvezi s tem zaposlenim pri državnem organu podala nobenih navodil. Navedeno je imelo za posledico, da je bil osebni podatek (EMŠO) C.C., na spletni strani AJPES javno objavljen in tako dostopen vsem uporabnikom javnega spletnega portala od dne 20. 2. 2017 do dne 23. 2. 2017, ko je odredila umik zadevnega sklepa, pri čemer za javno objavo ni obstajala pravna podlaga v zakonu ali v osebni privolitvi posameznika, s čimer je kršila določbe 4. točke prvega odstavka 24. člena in prvi odstavek 25. člena ZVOP-1.

2Tožnica je zoper navedeni akt vložila tožbo, v kateri zatrjuje, da ji je tožena stranka z izdajo izpodbijanega akta kršila več človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in sicer 3. člen, ki določa načelo delitve oblasti, 23. člen, ki zagotavlja neodvisnost sodišč, 125. člen, ki določa neodvisnost sodnikov, in 134. člen, ki določa imuniteto sodnikov. Noben upravni ali drug državni organ namreč s svojimi dejanji ne sme posegati v sodne postopke, prepovedani so vsakršni vplivi ali pritiski na sodnike, prepovedano pa je tudi, da bi ti organi odločali o odgovornosti sodnikov za odločitve, ki so jih ti sprejeli v sodnih postopkih. Tožnica zatrjuje tudi kršitev še drugih ustavnih pravic, in sicer tožničine pravice do enakosti in enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave, njeno pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in njene osebnostne pravice iz 35. člena Ustave, pa tudi njeno pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Slednja kršitev je bila po tožbenem zatrjevanju storjena s tem, ko je tožena stranka predmetno opozorilo tožnici vročala na način, s katerim bi se lahko z njegovo vsebino seznanile tretje osebe, pri tem pa tožena stranka evidentno krši tudi zakonsko določilo prepovedi zbiranja oziroma hrambe osebnih podatkov tožnice, kar izhaja iz zapisa, da se opozorilo vroči tudi v „zbirko dokumentarnega gradiva pri IP“ in iz grožnje tožene stranke po strožjem sankcioniranju v primeru ponovitve prekrška.

3Tožnica, ki opravlja funkcijo okrožne sodnice pri Okrožnem sodišču v B., se v tožbi tudi vsebinsko opredeljuje do očitkov navedenega prekrškovnega organa. V zvezi s tem pojasnjuje, da tovrstne sklepe sodnikom pripravljajo strokovni sodelavci, pri čemer je prišlo v konkretnem primeru do strojepisne napake, ko pri kopiranju iz teksta ni bil izbrisan EMŠO kupca, kar je tožnica pri podpisovanju sklepa prezrla. Ta napaka pa je bila naknadno popravljena s tem, da je tožnica po tem, ko je kupec v stečajnem postopku podal zahtevo za popravek predmetnega sklepa, odredila umik sklepa z EMŠO in izdala sklep brez EMŠO. Tožnica je tudi navedla, da ne drži trditev tožene stranke, da ne bi dala navodil podrejenim. Bistveno v zadevi pa je, da se je tožena stranka nedopustno vmešavala v zadeve, ki so izključno stvar sodne pristojnosti.

4V tožbi je podana tudi obrazložitev dejstev in okoliščin, na podlagi katerih so po stališču tožnice izpolnjene predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Zoper opozorilo prekrškovnega organa namreč niso predvidena pravna sredstva in sodno varstvo v okviru postopka o prekršku. Izdaja predmetnega opozorila pa ima posledice za tožnico, ker so s tem prekršene zgoraj navedene ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnica zatrjuje, da ima pravico do tožbe v upravnem sporu neposredno na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave. To opozorilo je šteti za upravni akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ni pa mogoče prezreti, da je podana podlaga za vložitev tožbe tudi po 4. členu ZUS-1.

5Tožnica sodišču predlaga, da po njenem zaslišanju ter pribavi in branju določenih listinskih dokazov, torej smiselno po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijani akt odpravi (točka 1 tožbenega zahtevka), ugotovi, da je dejanje vodenja predmetnega prekrškovnega postopka zoper tožnico nezakonito in neustavno in je tožena stranka s tem tožnici kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva iz 3., 14., 22., 23., 34., 35., 38., 125. in 134. člena Ustave (točka 2 tožbenega zahtevka), toženi stranki naloži, da v roku 3 dni uniči izpodbijani akt, ki ga hrani v svojem arhivu, in s tem zagotovi, da ne bo več hranila osebnih podatkov o tožnici iz izpodbijanega akta (točka 3 tožbenega zahtevka) in da toženki prepove, da bi v bodoče nadaljevala ali ponovila dejanja iz točke 2 tožbenega zahtevka in tem podobna ravnanja (točka 4 tožbenega zahtevka). Tožnica sodišču še predlaga, da naloži toženi stranki dolžnost povrnitve tožničinih stroškov postopka (točka 5 tožbenega zahtevka).

6Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov, ki jih v celoti prereka. Najprej navaja, da izpodbijano opozorilo ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, zato tožba po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 ni dopustna. Nadalje oporeka tožbeni podlagi iz 4. člena ZUS-1, ker ni izkazan poseg v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine. Med človekove pravice je mogoče umestiti le pravice iz 14., 22., 23., 34., 35. in 38. člena Ustave, ostale določbe Ustave, zatrjevane v tožbi (3., 125. in 134. člen Ustave), pa ne predstavljajo človekovih pravic. Sicer pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) v sklepu, št. U-I-92/12-13 z dne 10. 10. 2013, toženi stranki priznalo pristojnost za nadzor nad zagotavljanjem postopkov in ukrepov za zavarovanje osebnih podatkov pri upravljavcih osebnih podatkov. Tako je tožena stranka pristojna presojati, ali je posamezni sodnik pri obdelavah osebnih podatkov izvedel vse potrebne ukrepe in postopke za zavarovanje osebnih podatkov, s katerimi se preprečuje seznanitev nepooblaščenih oseb z osebnimi podatki strank, udeležencev, prič in tretjih oseb v sodnih postopkih. Tožena stranka s predmetnim opozorilom ni odločala o tem, ali je sodišče izdalo pravilen sklep, tudi ne o tem, kaj je bilo treba navesti v tem sklepu, s čimer bi dejansko posegla v sojenje, ampak je tožena stranka presojala, ali je tožnica pri posredovanju sklepa v objavo (z odredbo) poskrbela za ustrezno zavarovanje osebnih podatkov, s čimer bi preprečila objavo EMŠO na spletnih straneh tako, da se nepooblaščene tretje osebe z njimi ne bi seznanile. Tako tožena stranka ni posegla v neodvisnost sodne veje oblasti, neodvisnost sodstva in neodvisnost sodnikov. Glede tožbeno zatrjevane kršitve imunitete sodnikov (134. člen Ustave) tožena stranka opozarja na ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da sodniška imuniteta ni človekova pravica, kar pomeni, da sodnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine zaradi posega v njegovo imuniteto. Tožena stranka pa tudi sicer meni, da se sodniška imuniteta ne razteza na vprašanje zavarovanja EMŠO kupca kot osebnega podatka pri posredovanju sklepa v objavo, ker to ni presoja odločitve tožnice, ki jo je sprejela pri sojenju. Tožena stranka opozarja, da je tožnica očitano ji kršitev v konkretni zadevi storila pri opravljanju administrativnih opravil in organizaciji strokovno-tehnične pomoči pri teh opravilih.

7Tožena stranka zavrača tudi tožbene očitke glede posegov v pravico do varstva osebnih podatkov z vročanjem predmetnega opozorila in njegovi hrambi v zbirki dokumentarnega gradiva tožene stranke. Ker tožnica v tožbi očita, da ji je toženka predmetno opozorilo vročala na način, da je dopustila, da bi se z njegovo vsebino lahko seznanile tretje osebe, tožena stranka ugotavlja, da hipotetična, potencialna nevarnost posega v človekove pravice ni in ne more biti predmet sodnega varstva po 4. členu ZUS-1. Vročanje pa je bilo tudi sicer opravljeno povsem zakonito. V zvezi s hrambo opozorila tožena stranka navaja, da tožnica napačno razume citirano navedbo na koncu opozorila, ker pomeni zgolj to, da se je opozorilo kot dokument shranilo v zbirki oziroma evidenci dokumentarnega gradiva, ki jo je tožena stranka kot upravni organ dolžna voditi skladno z določbo 124. člena Uredbe o upravnem poslovanju, ne pa da so se podatki iz izrečenega opozorila tožnici vnesli v posebno prekrškovno evidenco izrečenih opozoril iz 53. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Tožena stranka tudi opozarja, da zapisano besedilo, ki se nanaša na morebitno ponovno kršitev, ne pomeni grožnje, ampak zgolj spodbudo tožnici, da se bo v bodoče še bolj skrbno in pozorno posvetila zavarovanju osebnih podatkov pred posredovanjem dokumentov v javno objavo. Po stališču tožene stranke tudi ne drži očitek, da je z izdajo predmetnega opozorila ravnala arbitrarno in samovoljno. Tožena stranka še dodaja, da ji tožnica ne očita nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi, da ni bila odgovorna za očitano kršitev.

8Tožena stranka torej primarno sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podredno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

9Tožnica je v dveh pripravljalnih vlogah izrazila nestrinjanje z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo. Pojasnjuje, da bo moralo sodišče tožbo presojati tako po 2. členu ZUS-1 kot po 4. členu tega zakona. Tožnica se sklicuje na zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da tožena stranka nima zakonskega pooblastila za izvajanje inšpekcijskega nadzora po ZVOP-1 v takih postopkih, ki jih vodijo navedeni organi. Tožnica vztraja, da je tožena stranka posegla v konkretni sodni postopek, in sicer v opravljanje procesnih dejanj tožnice v predmetnem stečajnem postopku, s čimer je delovala samovoljno in arbitrarno. Tožnica zavrača tudi argumentacijo tožene stranke, da predmetno opozorilo hrani na podlagi Uredbe o upravnem poslovanju, ker je tožena stranka v konkretni zadevi izvajala inšpekcijski postopek, zato jo zavezuje ZP-1, ki pa kot lex specialis prepoveduje takšno arhiviranje osebnih podatkov. Tožnica se tudi ne strinja z navedbo tožene stranke, da tožnica ne izpodbija dejanskega stanja, ker je odločitev tožene stranke obremenjena z neustavnostjo in nezakonitostjo, zato kršitev ni bila storjena in ni zanjo odgovorne osebe, iz tega razloga pa je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnica še vztraja pri predlogu za opravo glavne obravnave.

K točki I izreka:

10Tožba je utemeljena.

11V konkretnem primeru je predmet presoje izpodbijano opozorilo tožene stranke, izrečeno v postopku o prekršku tožnici kot okrožni sodnici Okrožnega sodišča v B. in v tem svojstvu odgovorni osebi, zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZVOP-1, ki naj bi ga storila s tem, da v stečajnem postopku št. St 2231/2013, brez podlage v zakonu ali osebni privolitvi posameznika, na spletnih straneh ni zavarovala osebnega podatka (EMŠO) kupca nepremičnine, kar je imelo za posledico, da je bil ta osebni podatek na spletni strani AJPES javno objavljen in tako dostopen vsem uporabnikom javnega spletnega portala nekaj dni, t. j. od objave do tožničine odreditve umika objave tega sklepa.

12Glede na dejstvo, da je bilo izpodbijano opozorilo tožnici izrečeno v postopku o prekršku in upoštevajoč oporekanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, je sodišče uvodoma presojalo, ali predstavlja to opozorilo upravni akt ali akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pri čemer je v primeru zaključka, da je ta procesna predpostavka (in ostale) izpolnjena, sodišče dolžno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka.

13V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) upravna odločba in drug javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Sodno varstvo zaradi posega v ustavne pravice pa je predvideno tako v Ustavi kot v zakonu. V drugem odstavku 157. člena Ustave je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Takšno ustavno določilo je uzakonjeno tudi v ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena, v katerem je določeno, da sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V drugem odstavku tega člena je določeno, da se v primeru, če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

14Glede na takšno ustavno in zakonsko ureditev, ki opredeljuje akte in dejanja, o zakonitosti katerih odloča sodišče v upravnem sporu, je sodišče presojalo, ali izpodbijani akt predstavlja takšen akt, za katerega mora biti zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, v smislu 2. in 4. člena ZUS-1 v zvezi s 157. členom Ustave.

15Sodišče ugotavlja, da navedeno opozorilo, ki ga je tožena stranka izrekla tožnici v postopku o prekršku, ne predstavlja upravnega akta v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Izpodbijano opozorilo namreč ne predstavlja upravnega akta, s katerimi bi bilo poseženo v pravni položaj tožnice, z njim pa ni bilo odločeno o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Izrečeno opozorilo za kršiteljico nima pravnih posledic, saj je pravni položaj tožnice (kršiteljice) pred izrečenim opozorilom enak njenemu pravnemu položaju po izrečenem opozorilu. Takšno stališče glede učinkov izrečenega opozorila za kršitelja izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izdane v zadevi IV Ips 142/2010. Poleg tega pa ZP-1 ne določa, da bi bil zoper tovrstna opozorila dopusten upravni spor (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1).

16Ker je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala tudi ugotovitev posega v njene ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je sodišče nadalje ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča po tem členu zakona, torej za začetek subsidiarnega upravnega spora.

17V tem okviru je sodišče najprej presojalo, ali je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo zoper izrečeno opozorilo. Sodišče ugotavlja, da zoper opozorilo, uzakonjeno v 53. členu ZP-1, ta zakon ne predvideva pravnega sredstva. To pomeni, da tožnica nima na voljo drugega sodnega varstva zoper izpodbijani akt, kot tožbo v upravnem sporu, vloženo zaradi varstva tožničinih ustavnih pravic. Iz tega razloga je po presoji sodišča v obravnavani zadevi upravni spor po 4. členu ZUS-1 dopusten, zato je sodišče presojalo utemeljenost tožbenih navedb.

18Sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori usmerjeni v dva sklopa kršitev ustavnih pravic, in sicer v poseg tožene stranke v sodno vejo oblasti ter kršitev varstva tožničinih osebnih podatkov, ki se odraža v nepravilnem vročanju izpodbijanega opozorila tožnici in hrambe tožničinih osebnih podatkov pri toženi stranki.

19Glede posega tožene stranke v sodno vejo oblasti sodišče ugotavlja, da je tožena stranka samostojen in neodvisen državni organ, ki je med drugim pristojen za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona (torej ZVOP-1) in drugih predpisov, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov oziroma iznos osebnih podatkov iz Republike Slovenije, in za opravljanje drugih nalog, ki jih določajo ti predpisi (druga alineja prvega odstavka 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu, v nadaljevanju ZInfP). Tudi v ZVOP-1 je določeno, da tožena stranka opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona ter druge naloge po tem zakonu in drugih predpisih, ki urejajo varstvo ali obdelavo osebnih podatkov oziroma iznos osebnih podatkov iz Republike Slovenije, opravlja pa tudi druge naloge v skladu z zakonom (drugi odstavek 37. člena ZVOP-1). Inšpekcijski nadzor tožene stranke nad izvajanjem ZVOP-1 je podrobneje urejen v 3. poglavju IV. dela ZVOP-1. Določen je obseg inšpekcijskega nadzora (51. člen ZVOP-1), pristojnosti nadzornikov (53. člen ZVOP-1) ter nabor inšpekcijskih ukrepov (54. člen ZVOP-1), pri čemer je v tretjem odstavku slednjega člena določeno, da v primeru, če nadzornik pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da obstaja sum storitve med drugim prekrška, izvede postopke v skladu z zakonom, ki ureja prekrške. Za inšpekcijski nadzor po ZVOP-1 se na podlagi 50. člena ZVOP-1 subsidiarno uporablja Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

20Bistveno vprašanje, na katerega mora sodišče v zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na poseg tožene stranke v sodno vejo oblasti, odgovoriti, je ali sme tožena stranka svoj inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZVOP-1 izvajati tako, da vstopa v posamične sodne postopke, ki jih vodi za to pristojno sodišče, nadzoruje vodenje teh postopkov in preverja, ali se v teh postopkih zakonito obdelujejo osebni podatki.

21Sodišče kot nesporno ugotavlja, da lahko tožena stranka nadzoruje obdelavo osebnih podatkov tudi v javnem sektorju in v tem okviru na sodiščih. To izhaja iz številnih določb ZVOP-1. ZVOP-1 velja za obdelavo osebnih podatkov, če je upravljavec osebnih podatkov ustanovljen, ima sedež ali je registriran v Republiki Sloveniji ali če je podružnica upravljavca osebnih podatkov registrirana v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 5. člena ZVOP-1). Upravljavec osebnih podatkov je fizična ali pravna oseba ali druga oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki sama ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov, oziroma oseba, določena z zakonom, ki določa tudi namene in sredstva obdelave (6. točka 6. člena ZVOP-1). To med drugim pomeni, da je tožena stranka v temelju pristojna tudi za nadzor nad tem, ali sodišče pravilno ravna z osebnimi podatki, ki jih obdeluje pri izvrševanju svojih pristojnosti. Ne more biti pomislekov do splošnega nadzora tožene stranke nad zakonitostjo obdelave osebnih podatkov pri sodiščih po 51. členu ZVOP-1, ki ne pomenijo izvrševanja oblastnih pooblastil v okviru posamičnega sodnega postopka. V tem pogledu gre za kontrolo zakonitosti ravnanj in opustitev sodišč.

22Upoštevati je treba, da morajo upravljavci osebnih podatkov po 25. členu ZVOP-1 zagotoviti zakonsko predvideno zavarovanje osebnih podatkov, kakor tudi sprejeti akte, s katerimi predpišejo postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov ter določijo osebe, ki so odgovorne za določene zbirke osebnih podatkov, in osebe, ki lahko zaradi narave dela obdelujejo določene osebne podatke. Ustreznost ukrepov za zavarovanje osebnih podatkov ter izvajanja postopkov in ukrepov za zavarovanje osebnih podatkov po 24. in 25. členu ZVOP-1 nadzoruje tožena stranka (2. točka 51. člena ZVOP-1).

23Drugače pa je, ko gre za pravni postopek v posamični zadevi, ki ga v skladu z zakonsko določenimi pristojnostmi vodi pristojni organ, ko je mogoče preverjati pravilnost (zakonitost) vodenja postopka in izpodbijati končne odločitve samo v postopkih s pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. O teh pravnih sredstvih lahko odločajo le z zakonom določeni državni organi na način, ki ga določa zakon. Zakonodaja ne predvideva ločenih postopkov kontrole pravilnosti ravnanja in odločanja, ki bi tekli vzporedno z odločanjem pristojnega državnega organa (vključno s sodiščem) ali celo z neposrednim poseganjem v njegovo vodenje postopka oziroma v opravljanje posameznih procesnih dejanj v postopku. Za vstop tožene stranke v posamičen pravni postopek in za njegovo neposredno poseganje v vodenje takega postopka zaradi zagotavljanja ustavnoskladne in zakonite obdelave osebnih podatkov ni zakonske podlage niti v določbah, ki urejajo pristojnosti tožene stranke, niti v določbah zakonov, ki urejajo postopke odločanja o posamičnih pravnih zadevah. Po presoji sodišča lahko namreč stranke in udeleženci v posamičnih pravnih postopkih, v katerih se odloča po zakonu, ki ureja določen sodni postopek, v skladu z Ustavo in zakoni z navajanjem ustreznih argumentov v vlogah in pravnih sredstvih dosežejo varstvo svojih pravic in odpravo morebitnih kršitev najprej v takih postopkih, če gre za kršitve človekovih pravic, pa nenazadnje tudi z ustavno pritožbo.

24Poseganje tožene stranke v pravni postopek v posamični sodni zadevi oziroma zakonska podlaga, ki bi to omogočala, bi bila v nasprotju z načelom samostojnosti sodišča pri odločanju (125. člen Ustave), v nasprotju z rednim sistemom pravnih sredstev oziroma vzpostavljeno hierarhično strukturiranostjo državne oblasti (načelo večstopenjskega odločanja) ter s tem v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in načelom delitve obstali na zakonodajno, izvršilno in sodno (drugi odstavek 3. člena Ustave). Ta zahtevajo, da o pravicah in obveznostih fizičnih in pravnih oseb odločajo pristojni organi v postopkih, ki so vnaprej zakonsko določeni, pri čemer se njihove odločitve lahko preverjajo le v vnaprej določenih postopkih s pravnimi sredstvi pred pristojnimi organi. Vsi pristojni državni organi morajo odločati po Ustavi in zakonih, kar pomeni, da morajo pri vodenju postopkov in odločanju spoštovati tudi vse ustavno zagotovljene pravice, vključno s pravico do varstva osebnih podatkov in pravico do komunikacijske zasebnosti. Tožena stranka torej nima podlage za neposredno poseganje v vodenje postopkov, opravljanje procesnih dejanj in odločanje sodišč v posamičnih in konkretnih zadevah. Poseganje tožene stranke v posamične postopke nadzora, ki jih vodi sodišče, je še toliko bolj neustrezno, ker se s tem lahko krni posebej močno varovana samostojnost sodstva in sodniška neodvisnost. Uporaba takih pristojnosti ne more biti dopustna proti sodišču, ki vodi sodni postopek, za katerega je pristojen na podlagi zakona. Zaradi vsega navedenega tožena stranka nima zakonskega pooblastila za izvajanje inšpekcijskega nadzora po ZVOP-1 v posamičnih pravnih postopkih, ki jih vodijo sodniki.

25Iz zgoraj navedenih razlogov, ki smiselno izhajajo tudi iz zgoraj navedenega sklepa Ustavnega sodišča, št. U-I-92/12-13 z dne 10. 10. 2013, po presoji sodišča tožena stranka inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZVOP-1 ne sme izvajati tako, da pri izvrševanju svojih zakonsko določenih pooblastil poseže v posamične sodne postopke, ki jih vodijo za njih pristojna sodišča, ter preverja, ali se v teh postopkih ustavnoskladno in zakonito spoštuje varstvo osebnih podatkov. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka tako ravnala, je prekoračila svoje zakonske pristojnosti.

26Glede na navedeno sodišče sledi tožbenim navedbam v delu, ko tožeča stranka zatrjuje poseg tožene stranke v sodno vejo oblasti na način, da je tožena stranka v konkretnem sodnem postopku tožnici izrekla izpodbijano opozorilo. Sodišče pa zavrača stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožena stranka z izrekom predmetnega opozorila ni posegla v sojenje, saj naj bi tožnica očitano ji kršitev v konkretni zadevi storila pri opravljanju administrativnih opravil in organizaciji strokovno-tehnične pomoči pri teh opravilih. Potek stečajnega postopka je namreč določen v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), in sicer v 5. poglavju. V oddelku 5.8 tega poglavja, ki vsebuje določbe glede upravljanja in unovčenja stečajne mase, pododdelku 5.8.2, v katerem so določbe glede prodaje premoženja stečajnega dolžnika, je v drugem odstavku 342. člena, ki se nanaša na prenos lastninske ali druge premoženjske pravice na kupca in varstvo kupca, določeno, da sodišče v primeru, če je predmet prodajne pogodbe nepremičnina, po plačilu kupnine na predlog upravitelja izda sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, s katerim odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 122. člena tega zakona pa je treba na spletnih straneh za objave v zvezi s posameznim postopkom zaradi insolventnosti objaviti med drugim vse sklepe, izdane v glavnem postopku zaradi insolventnosti (torej tudi sklep o izročitvi nepremičnine kupcu), ti sklepi pa v skladu z 9. točko tretjega odstavka 122. člena ZFPPIPP ne smejo vsebovati podatka o EMŠO.

27Iz navedenih določil ZFPPIPP izhaja sklep, da je procesno sodniško opravilo, v okviru katerega je prišlo do kršitve, ki je rezultiralo v izreku izpodbijanega opozorila, del stečajnega postopka, in sicer glede prodaje premoženja stečajnega dolžnika v primeru, če je predmet prodajne pogodbe nepremičnina. To po presoji sodišča pomeni, da je to del sojenja v stečajnih postopkih in ne gre za tožnici očitano kršitev pri opravljanju administrativnih opravil in organizaciji strokovno-tehnične pomoči pri teh opravilih, kot to v odgovoru na tožbo zatrjuje tožena stranka.

28Sodišče pa sledi toženi stranki, ko v odgovoru na tožbo zatrjuje, da sodniška imuniteta ni človekova pravica. Sodišče ugotavlja, da tako procesna sodniška imuniteta iz drugega odstavka 134. člena Ustave kot materialna sodniška imuniteta iz prvega odstavka 134. člena Ustave ni pravica sodnikov in tako tudi ne človekova pravica, ampak gre za privilegij sodnikov. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v sklepu, št. Up-689/11 z dne 24. 1. 2012. Zato tožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka z izrekom predmetnega opozorila kršila tožničino človekovo pravico iz 134. člena Ustave, ki določa imuniteto sodnikov, ni utemeljeno.

29Sodišče še pripominja, da odločitev sodišča v obravnavanem upravnem sporu ne pomeni, da ni vzpostavljen nadzor nad delom sodnikov, tudi v luči varstva osebnih podatkov. V slovenski zakonodaji je namreč na voljo več različnih institutov za nadzor nad kakovostjo sodnikovega dela, in sicer od pravnih sredstev zoper odločitve sodnika do raznih institutov upravnega nadzora s strani sodnikov, kot je na primer nadzor po 12. členu in 73. členu Zakona o sodiščih, ter ocenjevanje sodniške službe in disciplinski postopki.

30V zvezi z zatrjevanimi kršitvami tožničinih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v delu, ki se nanaša na vročanje predmetnega opozorila tožnici in hrambo osebnih podatkov tožnice (evidence izrečenih opozoril), s čimer naj bi tožena stranka kršila tožničino pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, sodišče ugotavlja, da zatrjevani kršitvi te ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine nista podani. Glede vročanja sodišče ugotavlja, da tožnica ne zatrjuje, da se je zaradi nepravilnega vročanja pisanja kdorkoli seznanil z vsebino tega pisanja (opozorila), kar pomeni, da ni prišlo do posega v tožničine osebne podatke. V zvezi s hrambo opozorila pa po presoji sodišča ni izkazana kršitev navedene ustavne pravice, ker ni izkazano, da bi tožena stranka izrečeno opozorilo tožnici vnesla v posebno prekrškovno evidenco izrečenih opozoril in pri tem obdelovala tožničine osebne podatke, kar izrecno prepoveduje tretji odstavek 53. člena ZP-1. To tudi ne izkazuje navedba tožene stranke v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijanega opozorila, ko je tožena stranka kršiteljico opozorila, da pri ponovitvi prekrška, pa čeprav bi bil storjen v enakih okoliščinah, takšna nadomestitev v izrečeni sankciji nujno ne bo več uporabljena, čeprav je po presoji sodišča takšen zapis neprimeren in v nasprotju z dejstvom, da izrečeno opozorilo za kršitelja oziroma v konkretnem primeru tožnico nima nikakršnih pravnih posledic.

31Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpravilo, kot je tožnica predlagala v točki 1 tožbenega zahtevka. V zvezi s točko 2 tožbenega zahtevka sodišče ugotavlja, da se nanaša na dejanje, s katerim bi bilo poseženo v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine, čeprav tožnica vsebinsko izpodbija posamični akt (opozorilo, izrečeno v postopku o prekršku) in ne dejanja. Tožnica pod točko 3 tožbenega zahtevka predlaga sodišču, da toženi stranki naloži uničenje izpodbijanega akta. V zvezi s tem sodišče pripominja, da s tem, ko je sodišče odpravilo izpodbijani akt, ni potrebe po vzpostavitvi kakršnegakoli stanja, ki bi bilo posledica izdanega akta, ker se predmetna zadeva z odpravo izpodbijanega akta vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil akt izdan, kar pomeni, da posledic izdanega akta ni in jih ne more biti. Sodišče pa še ugotavlja, da glede na zgoraj navedeno ni podlage, da bi sodišče toženi stranki prepovedalo, da bi v bodoče nadaljevala ali ponovila tovrstna dejanja, kot je to zahtevala tožnica v točki 4 tožbenega zahtevka.

32Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, saj med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega opozorila in je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

33Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik.