VSRS Sklep II Ips 184/2018

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 7.247,76 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala kot posledica prometne nesreče, do katere je prišlo, ko je kot voznik motornega kolesa trčil v trop divjih svinj, ki je prečkal javno cesto.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3S sklepom II DoR 125/2018 z dne 31. 5. 2018 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanj:

- Ali je subsidiarna odgovornost Republike Slovenije po četrtem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) za povračilo škode, ki je nastala na nelovnih površinah od divjadi, v primeru, ko upravljalec lovišča ni krivdno odgovoren za škodo, objektivna?

- Ali četrti odstavek 54. člena ZDLov-1, ki ureja odgovornost za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah od divjadi, dopušča tudi presojo nepremoženjske in premoženjske škode, ki je povzročena zaradi trka divjadi in premikajočega se vozila (konkretno škode, ki je tožniku nastala zaradi telesnih poškodb in v njegovi osebni sferi, to je izguba zaslužka, tuja pomoč, stroški zdravljenja itd.)?

- Ali se specialna določba sedmega odstavka 54. člena ZDLov-1, ki izrecno predpisuje odgovornost upravljalca lovišča in/ali voznika za škodo v primeru trka divjadi in premikajočega se vozila, uporablja tudi za odgovornost za nastalo nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo iz naslova izgube zaslužka, tuje pomoči in stroškov zdravljenja?

4Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da v celoti razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ali pa samo sodbo druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Dosedanji tek postopka in dejanski okvir spora

6Tožnik se je poškodoval kot voznik motornega kolesa 12. 4. 2011. Ko je po regionalni cesti iz smeri K. proti O. pripeljal izza levega ovinka po klancu navzdol, je približno 200 m pred odcepom za D. vozišče prečkal trop divjih prašičev. Tožnik je trčil v enega od njih, padel in utrpel telesne poškodbe.

7Tožnik je tožbo, s katero je zahteval odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (izgubljeni zaslužek, stroški v zvezi z zdravljenjem, za tujo pomoč, škodo na motorju in obleki), vložil zoper Lovsko družino A. in zoper Lovsko družino B., zoper Republiko Slovenijo pa podrejeno. S sodbo P 133/014 z dne 18. 9. 2015 je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper obe lovski družini, ker je po izvedenem dokaznem postopku sodišče spoznalo, da jima ni mogoče očitati nobenih protipravnih ravnanj oziroma opustitev, ki bi bile v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Zoper Republiko Slovenijo (v nadaljevanju toženko) je tožnik odškodninski zahtevek uveljavljal na podlagi objektivne in krivdne odgovornosti.

Relevantne določbe ZDLov-1

8ZDLov-1 v IX. delu vsebuje nekaj specialnih določb o preprečevanju in povračilu škode od in na divjadi, sicer pa glede povzročitve in odgovornosti za škodo napotuje na uporabo splošnih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)². Tako v 52. členu opredeljuje škodo, pri čemer sta za obravnavano zadevo relevantna prvi in drugi odstavek, ki opredeljujeta škodo na zdravju ljudi in škodo na premoženju. Škoda na zdravju ljudi je tista, ki jo divjad povzroči neposredno zdravju človeka in je vsa nepremoženjska škoda, ki je nastala oškodovancu zaradi delovanja divjadi; škoda na premoženju pa je škoda, ki jo divjad povzroči s poškodovanjem, uničenjem ali zmanjšanjem vrednosti premičnih in nepremičnih stvari fizičnih in pravnih oseb (škoda na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, domačih živalih, gospodarskih in drugih objektih ipd.).

954. člen ZDLov-1 določa odgovornost za škodo od divjadi³:

„Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih s tem zakonom.“ (prvi odstavek)

„Za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, je odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija.“ (četrti odstavek)

„Za škodo na divjadi in na vozilu, ki jo povzroči trk divjadi in premikajočega se vozila, odgovarja:

- voznik vozila, kolikor se ugotovi, da ni vozil v skladu s predpisi,

- upravljavec lovišča, kolikor se ugotovi, da je škoda nastala zaradi dejanj upravljavca,

- upravljavec za škodo na divjadi in voznik za škodo na vozilu, kolikor sta oba storila vse potrebno, da do škode ne bi prišlo.“ (sedmi odstavek)

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje glede temelja odgovornosti

10Ker sedmi odstavek 54. člena ZDLov-1 obravnava le premoženjsko škodo in še te ne v celoti, je treba po stališču sodišča prve stopnje za nepremoženjsko škodo in drugo škodo na premoženju, ki v tem določilu ni zajeta, uporabiti določilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 in določbe OZ, na uporabo katerih napotuje 51. člen ZDLov-1. Drugačne interpretacije toženke, da naj bi se četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 nanašal le na škode, ki jih divjad povzroči neposredno na nelovni površini, ni sprejelo. Da je četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 pravna podlaga tudi za odločanje o škodi, ki je nastala ob trku divjadi in vozila na javni cesti, po mnenju sodišča prve stopnje potrjuje tudi sodna praksa, ki je take primere, čeprav v razmerju do upravljavca lovišča, obravnavala na podlagi tega zakonskega določila.⁴ Ker tudi ni kakšnega posebnega zapisa (kot pri upravljavcu), je po nasprotnem razlogovanju zaključilo, da je za toženko predvidena objektivna odgovornost, ki pa pride v poštev le, če ni krivdne odgovornosti upravljavca. V 58. členu ZDLov-1 predpisan postopek in rok za uveljavljanje škode velja samo za uveljavljanje škode, ki jo divjad povzroči na kmetijskih in gozdnih kulturah in pridelkih v najširšem pomenu, ne pa tudi za uveljavljanje druge (premoženjske in nepremoženjske) škode. Ta se uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

11Sodišče druge stopnje je kot neutemeljene ocenilo pritožbene navedbe, da naj bi bila toženkina (tako kot upravljavčeva) odgovornost za škodo, ki jo povzroči divjad na nelovnih površinah, le krivdna. Če bi bilo tako, bi bilo to v ZDLov-1 tudi zapisano, kot je zapisano pri upravljavcu v četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1. Za toženko je predvidena objektivna odgovornost, ki pa pride v poštev le, če ni podana krivdna odgovornost upravljavca (torej subsidiarno). Tudi sodišče druge stopnje je potrdilo, da iz odločbe II Ips 70/2014 izhaja, da četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 zajema tudi nepremoženjsko škodo, ki nastane posamezniku ob trku z divjadjo na javni cesti, in ne le premoženjsko škodo, ki jo divjad naredi na cesti.

Navedbe v reviziji

12Toženka navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali temeljno pravilo iz prvega odstavka 54. člena ZDLov-1, po katerem Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Gre za splošno pravilo, da Republika Slovenja za škodo od divjadi ne odgovarja v vseh primerih. Izjeme od splošnega pravila pa je treba obravnavati restriktivno, kar pomeni, da zakonodajalec v četrtem odstavku 54. člna ZDLov-1 ni uzakonil odgovornosti Republike Slovenije ne glede na krivdo. Divjad je sestavni del narave, enako ko npr. dež, sneg, žled, toča, udari strel. V primeru pojava takih nevšečnosti ni splošne objektivne odgovornosti države, saj so takšne škode preštevilne in previsoke. Toženka za divjad ne odgovarja zato, ker bi bila lastnica prostoživečih živali. Trčenja z divjadjo na cesti in morebitna škoda, ki pri tem nastane, so običajna življenjska tveganja, s katerimi mora računati vsak voznik, ki pa se lahko pred tem zavaruje s sklenitvijo zavarovanja za primer trka z divjadjo. Odločitev v konkretni zadevi kaže, da takšnih zavarovanj ni treba sklepati, saj bo škodo povrnila bodisi lovska družina bodisi država. Po stališču tožene stranke določbe četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 ni mogoče uporabiti za primere nepremoženjske škode in vse premoženjske škode, ki je nastala pri trku z divjadjo, tudi sicer pa bi bila njena odgovornost lahko kvečjemu krivdna. V nasprotnem primeru bi zakonodajalec to izrecno zapisal, ko je to storil v določbi petega odstavka 54. člena ZDLov-1, ko je vsakič navedel „ne glede na krivdo (objektivna odgovornost)“. Zakonodajalec pa zanjo ni predpisal niti krivdne odgovornosti, ampak le dolžnost plačila škode v okviru povrnitvenih shem, kar ni klasična civilna odgovornost. Tak namen jasno izhaja iz prvega odstavka 54. člena ZDLov-1. Tudi sicer je objektivna odgovornost le izjemoma predpisana oblika odgovornosti in ni nikakršne „ratio legis“ za razlago nejasne zakonske določbe v smeri, da je država nase subsidiarno prevzela strožjo obliko odškodninske odgovornosti od upravljavca lovišča. Ne obstaja noben drug razlog za odgovornost države razen zaveze za povrnitev točno tistih izgub, ki jih predvideva ZDLov-1 in po posebnem postopku, ki je predpisan v 58. členu ZDlov-1.

13V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem toženka navaja, da se določba četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 uporablja zgolj za škodo, ki jo je povzročila divjad direktno nelovni površini. Nelovnih površin zakonodajalec ni določil kot lokacije, kjer je do škode prišlo, ampak kot objekt, kateremu je divjad povzročila škodo, npr. divjad obgrize drevesa ali rastline v vrtu, nasadu, vinogradu, parku, pokopališču. Škodo, ki jo divjad povzroči javni cesti, si je sicer težje predstavljati, a tudi to je mogoče (npr. povzročitev škode na obcestnih znamenjih, vozišču), zato je ZDLov-1 ne izključuje.

14Tožena stranka nasprotuje razlagi, po kateri se za nepremoženjsko škodo in drugo škodo na premoženju, ki ni zajeta v sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1, uporabi četrti odstavek 54. člena ZDLov-1. Zakonodajalec je v sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1 specialno uredil primere odškodninske odgovornosti zaradi trka divjadi in vozila. Odgovornost je porazdelil med voznika in upravljavca lovišča. Tudi iz te zakonske določbe izhaja namen zakonodajalca, da Republika Slovenija za škodo ne odgovarja in da mora vsakdo, ki uporablja motorno vozilo, nositi riziko morebitnega nastanka škode pri trku z divjadjo. Čeprav prvi odstavek 52. člena ZDLov-1 opredeljuje tudi škodo na zdravju ljudi (nepremoženjsko škodo), določba sedmega odstavka 54. člena ZDLov-1 nato specialneje določa porazdelitev odgovornosti pri trku z divjadjo le za škodo na divjadi in vozilu. Zakonodajalec bi lahko v zakonu predpisal tudi povrnitev nepremoženjske škode, pa tega ni storil, zato sodišče nima pravne podlage za širitev odgovornosti za to škodo na državo.

Navedbe v odgovoru na revizijo

15Tožnik odgovarja, da je dikcija četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 jasna in ne dopušča nobenega dvoma o naravi odgovornosti posameznega odškodninskega zavezanca. Upravljavec lovišča odgovarja krivdno, če njegove odgovornosti ni, pa v vsakem primeru odgovarja Republika Slovenija. Do takega sklepa pridemo že z jezikovno in logično razlago določbe. Uporaba veznika „sicer“ pomeni izražanje posledice, če se dejstvo, zapisano v stavku pred veznikom, ne bi uresničilo, bo nastopilo dejstvo, ki je nastopilo v stavku, ki sledi vezniku. Ker zakonska dikcija zgolj upravljavcu lovišča določa krivdno odgovornost, je po nasprotnem razlogovanju mogoče sklepati, da je za Republiko Slovenijo predvidena objektivna odgovornost za nastalo škodo. Do enakega zaključka je mogoče priti z zgodovinsko in sistemsko razlago zakona. Med zakonodajnim postopkom je bil k sedanjemu 54. členu sprejet amandma, s katerim se je dopolnil tedanji tretji (sedanji četrti) odstavek tako, da se je na koncu dodalo besedilo „sicer pa Republika Slovenija.“ Iz obrazložitve k temu amandmaju je razvidno, da je bilo treba člen dopolniti tako, da je bila z njim zajeta tudi škoda, ki nastane iz objektivnih razlogov (do tedaj je bila predvidena zgolj krivdna odgovornost upravljavca). Tudi iz zakonodajnega postopka sprejemanja ZDLov-1A, ko je bil dodan sedanji prvi odstavek 54. člena ZDLov-1, izhaja, da je zakonodajalec želel urediti odškodninsko odgovornost Republike Slovenije po vzoru Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), predvsem zaradi nepremoženjske škode, ki nastane zaradi povoženja živali. Namenoma je torej pustil v veljavi sedanji četrti odstavek, ki določa objektivno odgovornost Republike Slovenije za škodo (tudi nepremoženjsko), ki nastane na nelovnih površinah, saj bi ga sicer spremenil ali črtal. Ker tega ni storil, je razumeti, da je imel zakonodajalec ves čas namen državo zavezati k izplačevanju odškodnin tudi za nepremoženjsko škodo, ki nastane zaradi divjadi na nelovnih površinah, in to objektivno.

16Drugi sistemski zakon, ki tudi ureja odgovornost države za škodo, ki jo povročijo posebne vrste živali, je ZON, ki določa, da je odgovornost države objektivna in ne krivdna. To izhaja iz dikcije 92. in 93. člena, ki predvideva dolžnostno ravnanje posameznika, da poskrbi za preprečevanje nastajanja škod in če to obveznost izpolni, Republika Slovenija odgovarja ne glede na krivdo, saj zakon ne omogoča razbremenjevanja odgovornosti. Prejšnji peti odstavek 54. člena ZDLov-1, ki je določal objektivno odgovornost države za škodo, povzročeno po zavarovanih prostoživečih živalih, je bil črtan zaradi sistemsko pravilne umestitve odgovornosti za takšne vrste živali, ne pa zaradi črtanja objektivne odgovornosti Republike Slovenije. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta uporabili četrti odstavek 54. člena ZDLov-1, je zato po mnenju tožnika pravilna. Tudi teorija je na stališču, da je tudi za nepremoženjsko škodo, ki nastane na nelovnih površinah, država objektivno odgovorna, če zanjo ni krivdno odgovoren upravljavec lovišča. Teorija govori o povrnitveni shemi kot socializaciji škod, ki bi jih sicer nosili posamezniki sami. Ta odgovornost države ne izvira iz protipravnega ravnanja, ampak je ustanovljena z zakonom in izhaja iz samega škodnega dogodka. Republika je za tako škodo odgovorna ne glede na lastno krivdo – objektivno.⁵ Država sama se je z zakonom zavezala povrniti škodo, ki jo povzroči divjad, če zanjo ne odgovarja upravljavec lovišča. Tveganja trkov z divjadjo presegajo „običajna“ tveganja v prometu, saj se je z razvojem in uporabo posebnih odvračalnih sredstev, ki odvračajo žival od cestišča, število trkov z živalmi znatno zmanjšalo, posledično pa se je tudi „običajno“ tveganje za trke z živalmi spremenilo v „neobičajno“.

17Tožnik kot neutemeljene označuje navedbe revizije glede drugega dopuščenega vprašanja, na katero škodo se določilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 sploh nanaša. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o tem, da četrti odstavek 54. člena ZDLov-1 zajema tudi nepremoženjsko škodo, ki nastane na nelovnih površinah zaradi delovanja divjadi, oprli na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 70/2014 in sklep Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Cp 764/011, pri čemer ni pomembno, da sta v obeh zadevah odločali o odgovornosti upravljavca lovišča. Če bi zakonodajalec želel uzakoniti odgovornost za tako vrsto škode, kot se zavzema toženka, bi temu primerno oblikoval besedilo člena, kot je to storil v drugem in tretjem odstavku 54. člena ZDLov-1.⁶ Prvostopenjski odločbi, na kateri se sklicuje toženka, sta sta bili izdani še preden je Vrhovno sodišče zavzelo stališče in sta v nasprotju z njim.

18Določilo sedmega odstavka 54. člena ZDLov-1 zajema zgolj premoženjsko škodo, ki nastane na vozilu in na divjadi, ne določa pa povrnitve nepremoženjske škode ter ostale premoženjske škode. Iz že navedenih odločb Vrhovnega in Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da je treba za povrnitev nepremoženjske škode in škode, ki ni nastala na vozilu in divjadi, uporabiti četrti odstavek 54. člena ZDLov-1. O tretjem dopuščenem vprašanju je torej Vrhovno sodišče že odločalo in ga ni treba ponovno obravnavati.

Presoja Vrhovnega sodišča

19Revizija je utemeljena.

20Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da doslej o vprašanjih, ki jih je dopustilo s sklepom II Dor 125/2018, še ni odločalo. V zadevi II Ips 70/2014, na katero se sklicujeta obe pravdni stranki in obe sodišči, je Vrhovno sodišče obravnavalo revizijo, ki je bila vložena zoper pravnomočno vmesno sodbo, v kateri je bilo odločeno o krivdni odgovornosti upravljavca lovišč. Citiralo je sicer četrti odstavek 54. člena ZDLov-1, v nadaljevanju pa je svojo odločitev o odgovornosti upravljavca utemeljilo tudi na določbi 131. člena OZ v zvezi z 51. členom ZDLov-1 in pritrdilo stališču sodišč prve in druge stopnje, da upravljavec lovišča krivdno odgovarja oškodovanki za nastalo škodo. Glede na naravo odločitve (le o podlagi zahtevka) in relevantne revizijske navedbe Vrhovno sodišče ni presojalo, katere vrste škode zajema četrti odstavek 54. člena ZDLov-1. Vse od uveljavitve ZDLov-1 pa Vrhovno sodišče na njegovi podlagi doslej še ni odločalo o odgovornosti Republike Slovenije za škodo od divjadi, ki jo povzroči na nelovnih površinah, ali odgovornosti Republike Slovenije za škodo, ki nastane pri trku divjadi in motornega vozila.⁷

Pravna narava odgovornosti države po četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1

(prvo dopuščeno vprašanje)

21Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je odgovornost države po četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1 subsidiarna (odgovarja le v primeru, če škoda ni nastala po krivdi upravljavca lovišča) in objektivna (ne glede na krivdo). Jezikovna in logična razlaga kažeta, da gre pri odgovornosti Republike Slovenije za drugačno odgovornost kot pri upravljavcu lovišča, to pa potrjuje tudi zgodovinska razlaga. Kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na revizijo, je bil tekst „sicer pa Republika Slovenija“ dodan naknadno (v tretji obravnavi zakona) z amandmajem, iz njegove obrazložitve pa izhaja, da je treba odstavek „dopolniti za primere, ko na nelovnih površinah nastaja škoda iz objektivnih razlogov.“⁸ Sistemska razlaga zakona kaže, da je tudi po ZON oškodovanec, ki mu škodo povzročijo živali zavarovanih vrst, upravičen do odškodnine v višini dejanske škode, če je kot dober gospodar ukrenil vse potrebno za obvarovanje svojega premoženja pred nastankom škode (92. in 93. člen ZON), torej mu škodo povrne država ne glede na krivdo. Gre za objektivno odgovornost, ki je posebej predpisana (tretji odstavek 131. člena OZ). Država ne odgovarja za škodo zato, ker bi ravnala protipravno ali bi bila imetnica nevarne stvari ali bi se ukvarjala z nevarno dejavnostjo, ampak (samo) zato ker je njena odgovornost določena z zakonom. Namen oziroma razlog za tako odgovornost je Vrhovno sodišče že pojasnilo v odločbi II Ips 87/2015. Na eni strani gre za varstvo javne koristi (ohranjanje narave in živalskih vrst), na drugi pa za socializacijo (porazdelitev) rizika, ki bi sicer prizadel samo oškodovanca. Tako predpisano odgovornost države pa je treba razlagati in upoštevati zgolj v mejah, v katerih je predpisana. Širše odškodninske odgovornosti od predpisane se ne sme vzpostavljati. To jasno izhaja iz prvega odstavka 54. člena ZDLov-1.

22Odgovor Vrhovnega sodišča na prvo dopuščeno vprašanje torej je, da je odgovornost Republike Slovenije na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 objektivna (in subsidiarna).

Vrsta (oblika) škode po četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1

(drugo dopuščeno vprašanje)

23Pravdni stranki si določilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 razlagata različno tudi glede tega, na katero škodo se nanaša. Tožnik trdi, da se nanaša na vso (premoženjsko in nepremoženjsko) škodo, ki jo oškodovanec utrpi na nelovni površini, natančneje, v škodnem dogodku, do katerega je prišlo na nelovni površini, medtem ko toženka trdi, da se nanaša zgolj na premoženjsko škodo, ki jo utrpi nelovna površina. Sodišči prve in druge stopnje sta pritrdili stališču tožnika.

24Vprašanje torej je, kako razlagati zakonsko besedilo glede vrste škode, saj je državi (ob že pojasnjenem izhodišču iz prvega odstavka 54. člena ZDLov-1) mogoče odgovornost naložiti le za „škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova.“ Jezikovna razlaga dopušča obe možnosti, ki ju navajata pravdni stranki, in torej ne pripelje do rešitve vprašanja, Resda bi zakonodajalec besedilo lahko zapisal bolj jasno, kot to poudarjata pravdni stranki, pri čemer si njegovo nejasnost oziroma nedoslednost razlagata vsaka v svojo korist. Primerjava, ki jo ponuja tožnik, češ da bi bilo besedilo, če bi zasledovalo namen zgolj povrnitve škode, ki nastane na nelovni površini, oblikovano drugače, tako kot je oblikovano v drugem in tretjem odstavku tega določila (kjer gre za škodo, ki jo divjad povzroči v lovišču), pa ne da nujno rezultata, ki ga ponuja. Povsem mogoče je sklepati tudi drugače, namreč da celoten člen ureja zgolj premoženjsko škodo, ki se odraža na različnih dobrinah: drugi in tretji odstavek v različnih loviščih, četrti odstavek na nelovnih površinah, peti odstavek na divjadi, sedmi odstavek pa na divjadi in na vozilu v primeru trka divjadi in motornega vozila. Izkaže se, da je takšna razlaga (upoštevajoč kontekst celotnega določila) celo bolj verjetna. Jezikovna razlaga namreč ni edina, stroga jezikovna razlaga pa sama zase lahko pripelje celo do napačnega sklepa o pomenu in namenu določene zakonske določbe. Zato jo je treba nujno dopolniti še z drugimi metodami razlage.

25Samo po sebi se ponuja zakonodajno gradivo, ki ga je omenil že sam tožnik. V letu 2008 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1A). Tedaj je bil dodan prvi odstavek 54. člena „po vzoru odškodninske odgovornosti, kot jo določa Zakon o ohranjanju narave (91. člen)... zaradi nematerialne škode, ki nastane pri povozu divjadi,“⁹ Predlagana pa je bila tudi dopolnitev tedaj tretjega (sedaj četrtega) odstavka 54. člena tako, da se na koncu doda besedilo „pod pogojem, da so bili izvedeni ukrepi za preprečevanje škode iz 53. člena tega zakona“¹⁰, dopolnitev pa naj bi bila potrebna „zaradi škode, ki jo zajci ali srnjad povzroči na pokopališčih, nezaščitenih vrtovih itd. (Država ne more biti odgovorna in plačevati odškodnino za npr. objedenih krizantem na grobovih.)“ Slednje kasneje ni bilo sprejeto glede na mnenje zakonodajnopravne komisije, da je dopolnitev nepotrebna.¹¹

26Povzeto zakonodajno gradivo po oceni Vrhovnega sodišča ne utemeljuje zaključka, da na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1 država objektivno odgovarja za vso škodo, ki je posledica dogodka, do katerega je prišlo na nelovni površini, ampak nasprotno, potrjuje že v 24. točki obrazložitve nakazan sklep, da gre zgolj za povrnitev tiste premoženjske škode, ki je nastala na sami nelovni površini. To zlasti izhaja iz obrazložitve k predlagani, pa kasneje opuščeni dopolnitvi tretjega (sedaj četrtega) odstavka 54. člena ZDLov-1, ki ga je zakonodajalec želel dopolniti po vzoru prvega odstavka 93. člena ZON, sklicuje pa se na ukrepe iz 53. člena ZDLov-1, ki so (podobno kot ukrepi po 92. členu ZON) ukrepi za varovanje premoženja pred nastankom škode. Tudi s posebnim poudarkom na obseg odškodninske zaveze (na zgolj v tem zakonu določene škodne primere) v dodanem prvem odstavku 54. člena ZDlov-1 je zakonodajalec želel Republiko Slovenijo razbremeniti odgovornost za nepremoženjsko škodo po vzoru, kot je to urejeno v ZON. ZON namreč predpisuje le povrnitev dejanske škode (prvi odstavek 93. člena) in ker odgovornosti za drugo premoženjsko in nepremoženjsko ne predvideva, to glede na 91. člen ZON in načelo, da je treba izjeme od načela neodgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo živali, razlagati restriktivno, govori v prid tezi, da ta škoda ni predmet povrnitve.¹²

27Vrhovno sodišče tako na podlagi zakonodajnega gradiva (zgodovinska razlaga), konteksta celotnega zakonskega določila in njegove umestitve v pravni sistem (sistemska razlaga) ter upoštevajoč prvi odstavek 54. člena ZDLov-1 zaključuje, da je treba zakonsko besedilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1, da Republika Slovenija objektivno in subsidiarno odgovarja za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena od divjadi ali zaradi lova, razlagati restriktivno tako, da odgovarja samo za premoženjsko škodo, ki jo utrpi nelovna površina. Pri tem za presojo ni bistvenega pomena, da si je premoženjsko škodo, ki jo povzroči divjad na javni cesti kot eni izmed v 10. členu naštetih nelovnih površin, težje predstavljati kot pa škodo na nekaterih drugih površinah (npr. javnih in zasebnih parkih ter pokopališčih, vrtovih, nasadih, sadovnjakih). Za vse nelovne površine zakon določa enak režim, sicer pa lahko na javni cesti divjad npr. poškoduje prometne znake in signalizacijo, ograje ob cesti ipd.

28Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je torej negativen.

Vrsta (oblika) škode po sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1

(tretje dopuščeno vprašanje)

29Sedmi odstavek 54. člena ZDLov-1 posebej ureja odgovornost za škodo na divjadi in na vozilu, ki jo povzroči trk divjadi in premikajočega se vozila. Vrhovno sodišče ugotavlja, da natančen odgovor na dopuščeno vprašanje za odločitev ni potreben, ampak zadošča presoja, da v tem določilu zakonodajalec ni predpisal objektivne odgovornosti Republike Slovenije za kakršnokoli škodo, ki iz trka izvira. Zato širitev take odgovornosti na nanjo ni dopustna, upoštevajoč izhodiščno načelo, da Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih z ZDLov-1 (prvi odstavek 54. člena ZDLov-1).

Odločitev Vrhovnega sodišča

30Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, vendar pa ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe (situacija iz drugega odstavka 380. člena ZPP). Tožnik je namreč zoper toženko uveljavljal odškodninski zahtevek tako na podlagi objektivne kot tudi na podlagi krivdne odgovornosti. Sodišče prve stopnje se potem, ko je ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost toženke, z njeno morebitno krivdno odgovornostjo ni ukvarjalo (22. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je zato ob ugoditvi reviziji razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

31V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi utemeljenost zahtevka tudi na podlagi določb o krivdni odškodninski odgovornosti.

32Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
² 51. člen ZDLov-1: Glede povzročitve in odgovornosti za škodo se uporabljajo določbe obligacijskega zakona, v kolikor ta zakon ne določa drugače.
³ Tudi tu je citiran le za odločitev v zadevi relevanten del določila.
⁴ Pri tem se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 70/2014, sklep VSM I Cp 764/2011 in članek Nadije Šuler, Odgovornost za škodo, ki jo povzročijo prostoživeče živali, objavljen v Pravni praksi 21. 8. 2014.
⁵ Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, 2013, stran 141-165.Damjan Možina in Martina Bukovec v Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana, 2015.
⁶ (2) Za škodo, ki jo povzroči divjad iz 38. člena tega zakona v lovišču ali v lovišču s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).(3) Za škodo, ki jo povzroči jelenjad ali divji prašiči v obmejnih loviščih ali loviščih s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec. ...
⁷ Zaradi drugačne zakonske ureditve ni mogoče slediti sodni praksi, ki se je oblikovala na podlagi prej veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD). ZVGLD je v 71. členu odgovornost države (družbenopolitične skupnosti) predvideval le za primer, če je škodo na premoženju povzročila divjad, za katero je predpisala trajno ali začasno prepoved lova. Sicer pa je v četrtem odstavku 71. člena vseboval določbo, po kateri „za odgovornost za drugo škodo, ki jo povzroči divjad, veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti.“ Na podlagi tega se je oblikovala sodna praksa o krivdni odgovornosti lovskih organizacij.
⁸ https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1256DFF003DB74D&db=kon_zak&mandat=III&tip=doc
⁹ Poročevalec DZ, št. 70/2007.
¹⁰ Prav tam.
¹¹ „Že na podlagi veljavne ureditve v 53. in 54. členu ter tudi v skladu s splošnimi pravilih odškodninskega prava (ki se uporabljajo na podlagi 51. člena ZDLov-1) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer (torej tisti, ki ni kot dober gospodar storil vsega za preprečitev škode), pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen Obligacijskega zakonika). Poleg tega ni primerno, da se ta omejitev izrecno določa le za primer odškodninske odgovornosti Republike Slovenije iz tretjega odstavka 54. člena, saj pravilo o deljeni odgovornosti velja na splošno pri vseh oblikah in nosilcih odškodninske odgovornosti v tem členu. Takšna določba, ki je le napotilne narave, bo glede na navedeno prinesla le dodatne težave pri uporabi teh določb v praksi.“https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C125735C002D3C03&db=kon_zak&mandat=IV&tip=doc
¹² Damjan Možina in Valerija Šter, Odškodninska odgovornost države za živali, v Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 338.