VSK Sklep II Ip 337/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se kupca dolžnikove nepremičnine, upnika S. I. d.o.o., oprosti plačila kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu, razen v delu, ki se nanaša na plačilo 85.000 EUR. Hkrati je odločilo, da je upnik ta znesek dolžan plačati na račun sodišča v roku 30 dni od prejema sklepa o domiku.

2Zoper sklep se upnik pritožuje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da bo predmetna transakcija obdavčena z davkom na dodano vrednost. Dolžnik namreč ni davčni zavezanec, kar je razvidno iz registra davčnih zavezancev. Vrednost prodane nepremičnine sicer presega zakonski prag 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa iz 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), na podlagi česar bi dolžnik postal davčni zavezanec, vendar zakon ob tem določa izjemo, če gre za postranske transakcije. V tem primeru se takšna transakcija ne všteva v obdavčljiv promet, zaradi česar obveznost plačila DDV ne nastane. Takšno mnenje je Finančni urad Nova Gorica podal v stečajnem postopku podjetja J. d.o.o., kjer je bil nato v postopku prodaje nepremičnine obračunan 2% davek na promet nepremičnin. Izvršilno sodišče je dolžno na podlagi 4. in 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) od Finančnega urada RS (v nadaljevanju: FURS) pridobiti podatke o tem, kakšen davek je potrebno plačati pri konkretni transakciji glede na vrsto nepremičnin in subjekte, udeležene v transakciji. Sodišče prve stopnje navaja, da bo v postopku odmerjen davek na dodano vrednost, kar pa v skladu z obrazložitvijo Finančnega urada Nova Gorica ne drži. To pomeni, da sodišče ni pridobilo odločbe o odmeri davka, zaradi česar je kršilo določbe izvršilnega postopka, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz podatkov Poslovnega registra Slovenije je namreč dolžnik V. d.o.o. tako imenovani mali davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV). To pomeni, da je za dobave blaga in storitev, ki jih opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti, oproščen plačila DDV. Od opravljenih dobav oz. storitev torej ne obračunava DDV, niti nima pravice do odbitka DDV. V primeru prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku tako obveznost plačila DDV zanj ne nastopi, zato se iz kupnine od prodane nepremičnine prednostno ne poplača DDV, temveč davek na promet nepremičnin. Navedeno je potrebno upoštevati tudi pri odločanju o oprostitvi plačila kupnine upnika, ki je edini kupec, saj je ta lahko oproščen plačila kupnine le do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu (drugi odstavek 191. člena ZIZ).

5Mali davčni zavezanec je obračunavanja DDV oproščen le, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa (prvi odstavek 94. člena ZDDV-1). V primeru, da njegov obdavčljiv promet ta znesek preseže, se je davčni zavezanec dolžan identificirati za namene DDV, in sicer že za mesec, v katerem bo presegel prag obdavčljivega prometa iz 94. člena ZDDV-1 (drugi odstavek 130. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1). V obseg obdavčljivega prometa skladno s sedmim odstavkom 94. člena ZDDV-1 sodijo tudi transakcije z nepremičninami, torej tudi prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku. Izjema je predpisana, če gre za postranske (priložnostne) transakcije z nepremičninami, torej transakcije, ki ne sodijo v redno poslovno dejavnost davčnega zavezanca in so le postranskega (sekundarnega) pomena glede na skupni promet podjetja.¹

6Izvršilno sodišče je pri prodaji nepremičnine v izvršbi dolžno poskrbeti, da se iz kupnine, dosežene s prodajo nepremičnine, poplača tudi davek na dodano vrednost oz. davek na promet nepremičnin, in sicer ne glede na to, ali je terjatev iz tega naslova do razdelitvenega naroka priglašena ali ne (drugi odstavek 197. člena ZIZ). Pri tem je sodišče dolžno storiti vse potrebno, da se ugotovi, kateri davek je potrebno poplačati glede na vrsto prodane nepremičnine in subjekte, ki so v transakciji udeleženi.² Smiselno enako velja tudi v primeru, ko sodišče odloča o upnikovem predlogu za oprostitev plačila kupnine. Izvršilno sodišče mora zato že v tej fazi postopka, zaradi pravilnega upoštevanja vrste in višine davka pri prodaji nepremičnine, ugotoviti vsa dejstva o vrsti (namenski rabi) prodane nepremičnine, davčnemu statusu udeležencev pri prodaji ter vrsti obdavčljive transakcije.

7Izvršilno sodišče v obravnavani zadevi teh dejstev ni ugotovilo, zaradi česar je pri predmetni prodaji dolžnikove nepremičnine in oprostitvi plačila kupnine DDV upoštevalo preuranjeno. Glede na davčni status dolžnika, vrsto transakcije ter njeno višino namreč zaključek o obveznosti plačila DDV v skladu z določbami 94. člena ZDDV-1 še ni mogoč. Izvršilno sodišče bo zato moralo v nadaljevanju postopka (glede na navedbe v pritožbi o postranski transakciji) ugotoviti, kateri davek bo potrebno plačati pri obravnavani prodaji dolžnikove nepremičnine, ter njegovo višino upoštevati pri odločanju o višini oprostitve plačila kupnine, upoštevaje ob tem vse znane (prijavljene) stroške izvršilnega postopka in druge prednostne terjatve, ki še vplivajo na višino priznane oprostitve (drugi odstavek 191. člena v zvezi s 197. členom ZIZ).

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje postopa skladno z zgornjo obrazložitvijo, pri čemer naj v postopek odločanja o upnikovem predlogu ustrezno pritegne tudi dolžnika.

---------------------------------------------------

¹ ZDDV-1 pojma postranske transakcije natančno ne opredeljuje. Obrazložitev je podalo Sodišče Evropske Unije v sodbi št. C-174/08 z dne 29. 10. 2009.

² Prim. VSK II Ip 89/2016.