VSM Sklep III Cp 343/2019

Pritožbi se ugodi, se sklep o zavrženju tožbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da ni stvarno pristojno za reševanje spora med pravdnima strankama.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o Pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (v nadaljevanju Uredba), v celoti je prezrlo navajanja tožnika v zvezi z uporabo predmetne Uredbe. V skladu s stališčem, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, se tožnik ne bo mogel razvezati nikjer, saj nikjer kumulativno niso izpolnjeni pogoji, kot jih zaheva sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do tega, katero sodišče države članice je potem v predmetni zadevi pristojno za odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 18. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je ocenilo, da za odločitev v tem sporu ni pristojno slovensko sodišče in se zato izreklo za nepristojno ter tožbo zavrglo. Do napačne odločitve glede pristojnosti je prišlo zaradi zmotne razlage materialnopravnih določb Uredbe, in sicer njenega 3. člena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v predmetni zadevi prisoten mednarodni element, saj tako tožnik kot toženka dejansko prebivata v tujini. Tožnik namreč prebiva v Švici, toženka in ml. otrok pa v Nemčiji. Takšna ugotovitev vodi v uporabo določb Uredbe, ki jo je sodišče prve stopnje tudi uporabilo. Sodišče prve stopnje je v skladu s 3. členom Uredbe presojalo obstoj naveznih okoliščin, ki pogojujejo pristojnost sodišča države članice. Pri tem je ugotovilo, da ima tožnik običajno prebivališče v Švici, toženka pa v Nemčiji.

6Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da Uredba določa tri kumulativne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana pristojnost slovenskega sodišča za razvezni postopek in starševsko skrb, in sicer da je tožnik slovenski državljan, da ima v Sloveniji svojo običajno bivališče, da je moral neposredno pred vložitvijo tožbe najmanj šest mesecev prebivati v Sloveniji.

7Glede na nesporne ugotovitve, da je tožnik slovenski državljan, prav tako ima slovensko državljanstvo toženka in njun ml. sin, vsi imajo tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, medtem ko je njihovo dejansko prebivališče v Nemčiji oziroma za tožnika sedaj v Švici, 3. člen Uredbe določa več sodnih pristojnosti, med katerimi ni hierarhije. Vsa objektivna merila iz člena 3 so alternativna. Ob upoštevanju cilja Uredbe, da se zagotovi pravna varnost, pomeni da sistem delitve pristojnosti, vzpostavljen z Uredbo, na področju razveze zakonske zveze ne izključuje večkratne sodne pristojnosti. Izrecno predvideva soobstoj več enakovrednih sodnih pristojnosti. S tem pa so države, katere državljana sta zakonca, pristojne da obravnavajo tožbe za razvezo zakonske zveze. Člen 3b določa "državljanstvo" kot merilo za pristojnost in ne določa drugega merila v zvezi z državljanstvom¹.

8Glede na obrazloženo in ker Uredba določa več sodnih pristojnosti, med katerimi ni hierarhije, je tožnik lahko vložil tožbo na razvezo zakonske zveze pred sodiščem države, katere državljanstvo imata obe pravdni stranki in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Uredbe in tožbo zavrglo, zato je sodišče druge stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje.

9V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo obravnavati tožbeni zahtevek.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ sodba sodišča EU z dne 16. 7. 2009 C - 168/08,