VSL sodba in sklep I Cpg 22/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi v delu, v katerem je zavrnjen podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženko: G. d.o.o., … in ki se glasi: „Cesijska pogodba sklenjena med prvotožeko in drugotoženko z dne 25. 3. 2011 in cesijska pogodba sklenjena med prvotožeko in drugotoženko z dne 28. 3. 2011 sta brez učinka do tožeče stranke do njenih terjatev iz kreditne pogodbe reg. št. 001 z dne 29. 7. 2008 v višini glavnice v znesku 7.400.411,00 EUR s pripadki do prvotoženke, terjatev iz Kreditne pogodbe reg. št. 002 z dne 7. 5. 2009 v višini glavnice v znesku 5.119.180,23 EUR s pripadki do prvotoženke, ter s temi terjatvami povezanih izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi“, ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi:

- primarnega tožbenega zahtevka zoper prvotoženko in drugotoženko, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da je cesijska pogodba sklenjena med prvotoženko in drugotoženko dne 25. 3. 2011 nična; 2. Ugotovi se, da je cesijska pogodba sklenjena med prvotoženko in drugotoženko dne 28. 3. 2011 nična“ in

- podrednega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženko, ki se glasi: „Prenos terjatev, ki jih je drugotoženka pridobila na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko z dne 25. 3. 2011 in cesijske pogodbe, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko z dne 28. 3. 201, iz drugotoženke na tretjetoženko v postopku povečanja osnovnega kapitala tretjetoženke z dne 27. 9. 2012, ki je bil vpisan v sodni register na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2012/38994 z dne 17. 10. 2012, je brez učinka do tožeče stranke do njenih terjatev iz kreditne pogodbe reg. št. 001 z dne 29. 7. 2008 v višini glavnice v znesku 7.400.411,00 EUR s pripadki do prvotoženke, terjatev iz Kreditne pogodbe reg. št. 002 z dne 7. 5. 2009 v višini glavnice v znesku 5.119.180,23 EUR s pripadki do prvotoženke, ter s temi terjatvami povezanih izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

ter v II. točki izreka.

III. Vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: „1. Ugotovi se, da je cesijska pogodba sklenjena med prvotoženko in drugotoženko dne 25. 3. 2011 nična; 2. Ugotovi se, da je cesijska pogodba sklenjena med prvotoženko in drugotoženko dne 28. 3. 2011 nična.“

Zavrnilo je tudi oba podredna zahtevka, ki se glasita: „1. Cesijska pogodba sklenjena med prvotožeko in drugotoženko z dne 25. 3. 2011 in cesijska pogodba sklenjena med prvotožeko in drugotoženko z dne 28. 3. 2011 sta brez učinka do tožeče stranke do njenih terjatev iz kreditne pogodbe reg. št. 001 z dne 29. 7. 2008 v višini glavnice v znesku 7.400.411,00 EUR s pripadki do prvotoženke, terjatev iz Kreditne pogodbe reg. št. 002 z dne 7. 5. 2009 v višini glavnice v znesku 5.119.180,23 EUR s pripadki do prvotoženke, ter s temi terjatvami povezanih izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi; 2. Prenos terjatev, ki jih je drugotoženka pridobila na podlagi cesijske pogodbe, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko z dne 25. 3. 2011 in cesijske pogodbe, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko z dne 28. 3. 201, iz drugotoženke na tretjetoženko v postopku povečanja osnovnega kapitala tretjetoženke z dne 27. 9. 2012, ki je bil vpisan v sodni register na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2012/38994 z dne 17. 10. 2012, je brez učinka do tožeče stranke do njenih terjatev iz kreditne pogodbe reg. št. 001 z dne 29. 7. 2008 v višini glavnice v znesku 7.400.411,00 EUR s pripadki do prvotoženke, terjatev iz Kreditne pogodbe reg. št. 002 z dne 7. 5. 2009 v višini glavnice v znesku 5.119.180,23 EUR s pripadki do prvotoženke, ter s temi terjatvami povezanih izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.712,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo spremeni tako, da ugodi podrednemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke z zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne ter v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija sodbo o primarno postavljenem tožbenem zahtevku. Ni utemeljena tudi zoper sodbo o podrednem zahtevku proti tretjetoženki. Utemeljena pa je v delu, ki se nanaša na odločitev o podredno postavljenem zahtevku zoper drugotoženko.

O sodbi, da cesijski pogodbi nista nični

5Iz razlogov izpodbijane sodbe izhajajo naslednja pomembna dejstva:

- prvotoženki je bila v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom T. d.o.o. priznana terjatev v višini 71.567.245,03 EUR, kot izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev;

- prvotoženka je s Cesijsko pogodbo z dne 25. 3. 2011 odstopila prevzemniku terjatve G. d.o.o. del priznane terjatve do T. d.o.o. in sicer v višini 26.285.524,60 EUR s Cesijsko pogodbo z dne 25. 3. 2011, s Cesijsko pogodbo z dne 28. 3. 2011 pa v višini 15.266.991,73 EUR, skupno v višini 41.552.516,33 EUR od priznanih 71.567.245,03 EUR;

- prevzemnik terjatve G. d.o.o. je imel kot podizvajalec prvotoženke na dan 29. 12. 2012 do nje za 20.054.427,22 EUR neplačanih terjatev; kupnino za odstopljene terjatve sta odstopnik in prevzemnik pobotala s temi terjatvami prevzemnika;

- nad dolžnikom T. d.o.o. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St .../2011, ki je postal pravnomočen 24. 2. 2012, potrjena prisilna poravnava, po kateri je dolžnik dolžan terjatve upnikov plačati v 44 % deležu, brez obresti, v roku devetih let;

- dne 27. 9. 2012 je G. d.o.o. terjatve, pridobljene s cesijskima pogodbama, v nominalni višini 17.733.974,03 EUR konvertiral v poslovni delež T. d.o.o., s čimer je postal imetnik 98,06% poslovnega deleža v T. d.o.o.

- tožeča stranka je imela 16. 11. 2011 (na dan vložitve tožbe) denarno terjatev do prvotoženke iz naslova poroštva po kreditni pogodbi z dne 29. 7. 2008 za kreditojemalca R. d.o.o. v višini 8.648.655,83 EUR in po kreditni pogodbi z drugotoženko z dne 7. 5. 2009 v višini 5.815.340,25 EUR;

- Okrajno sodišče v Kranju je na predlog tožeče stranke zoper prvotoženko izdalo 3. 1. 2012 sklep o izvršbi zaradi izterjave 5.119.180,23 EUR s pripadki, s katerim je med drugim odločilo o rubežu terjatve prvotoženke do T. d.o.o., ki je bila v postopku prisilne poravnave nad T. d.o.o. priznana v končnem seznamu preizkušenih terjatev v višini 71.567.245,03 EUR, dne 26. 4. 2012 pa je bila dovoljena tudi izvršba na poslovni delež prvotoženke v T. d.o.o., ki je takrat znašal 86,92% osnovnega kapitala T. d.o.o.;

6Ker pogodba sama po sebi za tretjega ne more ustvariti nobenih učinkov (obveznosti), tretji praviloma nima pravne koristi od uveljavljanja ničnosti pogodbe. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki kot zaintersirani osebi iz 92. člena OZ priznalo pravni interes za uveljavljanje ničnosti dveh Cesijskih pogodb, ki sta ju sklenili prvo in drugotoženka med sabo, ker je ocenilo, da obstoji interes tožeče stranke kot upnice do prvotoženke, da si v primeru ugotovitve ničnosti Cesijskih pogodb ohrani svoj izpolnitveni zahtevek za poplačilo dolga iz celotne terjatve, ki je bila prvotoženki priznana v postopku prisilne poravnave nad T. d.o.o. Tretja oseba, ki ji je priznana pravna korist za uveljavljanje ničnosti pogodbe, lahko ničnost uveljavlja iz tistih razlogov, ki imajo določene posledice na njo, ne pa kot varuh interesa javnosti.

7Pravna korist tretje osebe sama po sebi ni razlog ničnosti pogodbe (glej N. Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 385). Tožeča stranka je zahtevek na ničnost Cesijskih pogodb utemeljevala na trditvah, da je prvotoženka na drugotoženko prenesla terjatve do T. d.o.o. samo navidezno, z izključnim namenom, da onemogoči tožeči stranki izvršbo na denarno terjatev prvotoženke do T. d.o.o. Če bi te trditve tožeča stranka uspela dokazati, bi bila tak razpolagalni posel v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic in posledično nemoralen. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno kot nedokazane zavrnilo trditve tožeče stranke, da sta bili Cesijski pogodbi sklenjeni z izključnim namenom oškodovanja tožeče stranke. Kot ključna je sodišče prve stopnje poudarilo naslednja dejstva: da je bila tudi drugotoženka, na katero je prvotoženka prenesla terjatve, upnica prvoženke ter da je bila kupnina za prenesene terjatve pobotana s terjatvami prevzemnika do odstopnika. Sicer pa je ocenilo za povsem razumljive razloge prvo in drugotoženke za sklepanje spornih pogodb, saj je bila prvotoženka z visokim zneskom (cca 71 MIO EUR) finančno izpostavljena do tretjetoženke, ker ji je v prisilni poravnavi pretil tudi stečaj, drugotoženka pa je bila posledično izpostavljena nasproti prvotoženki za svojo terjatev do nje v višini cca 20 MIO EUR. Zato je kot logično sprejelo razlago, da sta prvo in drugotoženka s Cesijskima pogodbama, medsebojnimi poboti in s poznejšo konverzijo terjatev do T. d.o.o. v poslovni delež T. d.o.o., zasledovali namen rešiti T. pred stečajem. Pri odločitvi, da zahtevek tožeče stranke na ničnost Cesijskih pogodb ni utemeljen pa je kot pomembno štelo tudi dejstvo, da sta bili Cesijski pogodbi o odstopu terjatev do T. d.o.o. sklenjeni časovno pred izdajo sklepa o izvršbi na denarno terjatev dolžnika do T.d.o.o.

8Pritožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo zgolj vsako posamezno ravnanje zase, brez kritične distance do navedb tožene stranke in brez upoštevanja dejansko doseženega rezultata, ki pa je v tem, da tožeča stranka kot upnica prvotožene stranke terjatev še vedno ni dobila poplačanih. Tudi iz tistega dela denarne terjatve prvotoženke do T. d.o.o., ki s Cesijskima pogodbama ni bila prenesena, za katerega pa tožeča stranka niti ne trdi, da ne bo zadoščal za poplačilo njene terjatve, tožeča stranka v izvršbi še ni bila poplačana. Rok za izpolnitev po prisilni poravnavi nad T. d.o.o. namreč še ni potekel. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da je neuspešnost izterjave dolga posledica cesije in konverzije terjatev. Pritožnica zatrjuje, da so bila ravnanja toženih strank usmerjena v oškodovanje upnikov, ne zatrjuje pa v pritožbi ohranitve svojega izpolnitvenega zahtevka za poplačilo dolga iz celotne terjatve, ki je bila prvotoženki priznana v postopku prisilne poravnave nad T. d.o.o., kot odločilnega interesa za tožbo. V okviru tega interesa pa je sodišče prve stopnje presojalo zahtevek tožeče stranke in ga pravilno zavrnilo. Prvotoženka je za sklenjeni Cesijski pogodbi izkazala, da ni zasledovala zatrjevanega nedopustnega izigranja poplačila dolga tožeče stranke iz terjatve do T. d.o.o., skupaj z drugotoženko pa sta tudi ustrezno pojasnili okoliščine dogovora in aneksov o plačilu kupnine, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage slediti sklepanju tožeče stranke, da iz načina določitve kupnine izhaja navideznost sklenjenih Cesijskih pogodb. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

9Ker tožeča stranka ni uspela izpodbiti ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja, niti s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o primarnem zahtevku zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O sodbi, da ni utemeljen zahtevek po actio pauliana

10Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo podredni zahtevek tožeče stranke zaradi izpodbijanja dejanj dolžnika (actio pauliana), na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni izkazala, da prvotoženka zaradi izpodbijanega dejanja nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ). Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi zoper sodbo o podrednem zahtevku zaradi izpodbijanja dejanj dolžnika, ki jo je tožeča stranka vložila zoper drugotoženko, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo relevantnih navedb tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 22. 3. 2013(1). Po izdani sodbi je sodišče prve stopnje navedeno vlogo sicer vročalo v izjavo toženi stranki, kljub temu pa s tem ni bila sanirana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi, v istem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11Neutemeljena pa je pritožba zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek zaradi izpodbijanja dejanj dolžnika zoper tretjetoženo stranko po tretjem odstavku 259. člena OZ, ker je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljilo odločitev na pravilni presoji, da je tožba nesklepčna. Upnik vloži tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj svojega dolžnika zoper tretjega, v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano dejanje upnikovega dolžnika. Upnica tožeče stranke je prvotoženka. Tožeča stranka je v drugem podrednem zahtevku izpodbijala konverzijo terjatve kot dejanje drugotoženke. Iz trditev, da je drugotoženka konvertirala terjatve do tretjetoženke v kapital tretjetoženke v postopku povečanja osnovnega kapitala, in da to dejanje drugotoženke nima učinka na terjatve tožeče stranke do prvotoženke, ne izhaja posledica iz tretjega odstavka 259. člena OZ. Tretji odstavek 259. člena OZ ne določa, da je izpodbojen posel, s katerim tretji korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem odtuji, pač pa le, da se v takem primeru tožba zaradi izpodbijanja pravnega dejanja upnikovega dolžnika vloži zoper pridobitelja koristi. Pridobitelj koristi pa je tisti, na katerega tretji s pravnim poslom odtuji korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem. Zoper novega pridobitelja koristi lahko upnik le zahteva, da je on dolžan dopustiti upniku poplačilo njegove terjatve do dolžnika iz premoženja, ki ga je pridobil od tretjega, česar pa tožeča stranka ni zahtevala. Ker je tožbeni zahtevek v tem delu neodpravljivo nesklepčen, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Sicer pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da pri konverziji terjatve v poslovni delež tretjetoženke ni šlo za zatrjevani neodplačen posel, s katerim naj bi tretjetoženka pridobila „koristi izpodbijanih cesij“.

12Glede na navedeno je tudi v tem delu in v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na strani tožene stranke so nastopale tri toženke, ki so imele istega pooblaščenca in ki so v pravdi glede na to odločbo uspele. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje le glede podrednega zahtevka zoper eno od toženk in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker ocenjuje, da drugotoženki v zvezi z razveljavljenim delom sodbe v razmerju s potrjenim delom sodbe, niso nastali posebni stroški, je glede na okoliščine konkretnega primera potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka v delu, v katerem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka glede na neuspeh s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške, enako pa tudi tožena stranka glede na presojo pritožbenega sodišča, da je v odgovoru na pritožbo ponovila v glavnem le tiste trditve, ki jih je že podala v pripravljalnih vlogah, za katere so ji bili pravdni stroški priznani (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede razveljavljenega dela sodbe o podrednem zahtevku pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da posebni stroški pritožbenega postopka niso nastali, zato v tem delu ni odložilo odločitve o pritožbenih stroških za končno odločbo, pač pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): Iz opombe v predložitvenem poročilu izhaja, da pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 22. 3. 2013 ni bila pravilno vložena v glavni spis