VSC Sklep Cp 210/2019

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki razsodilo, (1.) da je toženec stranka dolžan tožnikoma nerazdelno plačati škodo v znesku 5.692,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 17. 7. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, (2.) da je toženec dolžan tožnikoma nerazdelno plačati škodo v znesku 2.311,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in od dnevov, kot so določeni v tej točki izreka, dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, ter (3.) da je toženec dolžan tožnikoma nerazdelno povrniti vse stroške tega postopka, s to sodbo odmerjene na 5.648,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. V II. točki je sodišče ugovor pobotanja v pravdi tožene stranke in obeh stranskih intervenientov zavrglo.

2Toženec je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbene zahtevke, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Glede na to, da je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi podanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da posledično ni bilo potrebno presojati ostalih pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče povzema le tiste pritožbene navedbe, s katerimi sta pritožnika utemeljevala absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih je sodba razveljavljena. Toženec navaja, da se je pridružil pravočasno tudi pobotnemu ugovoru stranskega udeleženca, ki je utemeljeno izpostavljal, da sta tožnika, s tem ko sta predmetno nepremičnino več let koristila, uživala oziroma imela v posesti in lasti, od tega imela tudi koristi. Navaja, da je sodišče nepravilno pobotni ugovor zavrglo. Nepravilna je tudi odločitev glede plačila zavarovalnih premij za čas, ko je prodajna pogodba še veljala in ko sta tožnika imela nepremičnino tudi v posesti. Poleg ostalih kršitev glede tega dela sodbe trdi, da je pomanjkljiv in da se sodba ne da preizkusiti. Sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove pravočasne ugovore v odgovoru na tožbo, v pripravljalnih vlogah z dne 5. 7. 2016 in z dne 16. 8. 2016 in s tem kršilo postopkovna pravila. Ker je tožena stranka seznanjena, da je pritožbo glede odločitve o pobotnem ugovoru, vložil prvi stranski intervenient na njeni strani, se v izogib ponavljanju v celoti pridružuje njegovim pritožbenim navedbam oziroma razlogom.

3Prvi stranski intervenient sodbo izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kršitev Ustave. Navaja, da je zavrženje pobotnega ugovora, ki ga je v vlogi z dne 3. 11. 2016 podal stranski intervenient in ki sta se mu nato pridružila tudi tožena stranka in drugi stranski intervenient. iz več razlogov nezakonito in je presenetljivo (v tem smislu gre za sodbo oziroma sklep presenečenja). Sodišče se je postavilo na stališče, da je bil pobotni ugovor prepozen, ker je bil podan z vlogo z dne 3. 11. 2016, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil izveden 13. 9. 2016. Ob tem se je sklicevalo na 286. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), a ravno ta člen je uporabilo zmotno, posledično pa je napačna tudi odločitev glede zavrženja pobotnega ugovora. Navaja, da je sodišče povsem spregledalo zgornjo oziroma v pritožbi v celoti navedeno kronologijo, ki jasno dokazuje, da je bilo vročanje poziva stranskemu intervenientu začeto med sodnimi počitnicami in da je stranski intervenient ta poziv z dne 12. 8. 2016 prejel šele 1. 9. 2016, sodišče pa je v tem pozivu stranskemu intervenientu zamolčalo, da namerava v nekaj dneh izvesti prvi narok. Če je intervenienta že pozivalo, da se izjasni o tem, ali se želi udeležiti pravde, in je s tem gotovo domnevalo, da ima interes, da to stori, bi moralo šteti, da je prisotnost intervenienta na tem naroku zanj pomembna in bi ga zato moralo nanj vsaj opozoriti, kar bi lahko storilo v dopisu z dne 12. 8. 2016, a ni. Prvi stranski intervenient je po prejemu poziva sodišča reagiral brez odlašanja. Sodišče je obvestil, da želi aktivno sodelovati v pravdi in ga večkrat pozval, da mu vendarle dostavi manjkajoče procesno gradivo. Konec septembra 2016 (glede na opisano kronologijo verjetno prav: oktobra) je sodišče vendarle dostavilo manjkajoče procesno gradivo in šele tedaj je stranski intervenient dejansko dobil možnost, da se s tožbo v celoti seznani, in je v nekaj dneh vsebinsko odgovoril na tožbene navedbe. Razlog za to, da se je na tožbene navedbe lahko vsebinsko odzval šele 3. 11. 2016 in torej ne do prvega naroka za glavno obravnavo, je izključno v tem, da o prvem naroku s strani sodišča sploh ni bil obveščen, pa čeprav je kontakt z njim začelo vzpostavljati že pred tem narokom (torej bi o njem lahko bil obveščen in bi se ga posledično udeležil), in da do 22. 10. 2016 sploh ni mogel začeti podajati vsebinskih stališč, saj ni imel procesnega gradiva, ki bi mu to omogočilo. O tem, da bo ta njegov odgovor štet za prepoznega, ni niti sumil. Nenazadnje tudi zato, ker je sodišče na njegov ugovor dne 21. 10. 2016 preklicalo razpisani narok, in sicer prav z obrazložitvijo, da to počne zaradi zagotovitve pravice do izjave. Sodišče je krivdo za to, da je intervenient podal vsebinski odgovor na navedbe tožeče stranke šele 3. 11. 2016, zvalilo na slednjega in posledično uporabilo pravilo o eventualni maksimi iz 286. člena ZPP, spregledalo pa je, da stranski intervenient ni po lastni krivdi izjave podal šele po prvem naroku, temveč je to storil izključno zaradi ravnanj sodišča (ker mu slednje ni omenilo, da namerava izvesti narok in mu ni poslalo prilog k vlogam, ki so bile nujne za podajo izjave). Sodišče je postopek vodilo tako, da je prvi narok za glavno obravnavo izvedlo, še preden je stranski intervenient imel možnost, da karkoli vsebinskega pove, nato pa odločilo, da je vse, kar je intervenient povedal kasneje (ko je vendarle dobil manjkajoče spisovne listine), prepozno. S tem je očitno kršilo 22. člen Ustave RS, to je intervenientovo pravico do izjave. Sodišče je stranskega intervenienta samo spravilo v položaj, ko ni mogel vedeti za to, da mu grozi prekluzija iz 286. člena ZPP. Ni ga niti povabilo na prvi narok niti ga ni opozorilo na posledice njegovega izostanka s tega naroka. Zato je jasno, da mu do prvega naroka ni omogočilo podaje vsebinske izjave. Stališče, da je pobotni ugovor prepozen, je očitno v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Zavrženje pobotnega ugovora je že samo zato nedopustno. Jasno je, da zamuda roka ne more nastopiti, še preden nekdo za tak rok sploh izve. To, da je v pravdo vsebinsko vstopil šele z vlogo z dne 3. 11. 2016 (in jo prevzel v tem stanju), je izključno posledica ravnanj (opustitev) sodišča. Razlaga ZPP v smislu, da se mora intervenient sprijazniti s tem, da sprejme pravdo v stanju po prvem naroku zato, ker ga je v ta položaj s pasivnostjo pripeljalo sodišče samo, je absurdna. Intervenient mora res prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, vendar to velja pod pogojem, da sodišče ravna skrbno. Pravilo ZPP, da mora intervenient vstopiti v pravdo v stanju, v katerem ta je, tako velja le v primeru, če na strani sodišča ni zavlačevanja (prvi odstavek 11. člena ZPP). Nikakor pa ne v primeru, ko je intervenientova vsebinska izjava šele po prvem naroku posledica ravnanj (opustitev) sodišča. Razlaga, da je zaradi opustitev sodišča za zamudo kriv intervenient, je zato v nasprotju z ZPP in v nasprotju z 2. in 22. členom Ustave RS. Za to, da je zavrženje pobotnega ugovora nesprejemljivo, pa obstajata še vsaj 2 razloga. Prvič. Iz zgoraj navedenega jasno izhaja, da je razlog za to, da je intervenient šele po prvem naroku podal vsebinsko izjavo glede tožbe (tudi pobotni ugovor), v tem, da je od sodišča šele po prvem naroku prejel procesno gradivo (čeprav bi ga lahko prej) in v tem, da od sodišča ni bil obveščen o prvem naroku. Na dlani je, da je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 286. čl. ZPP, ki je veljal v letu 2016, to pa pomeni, da bi sodišče moralo pobotni ugovor vsebinsko presojati. Jasno je namreč, da to, da stranski intervenient ″brez svoje krivde″ pobotnega ugovora ni mogel podati do prvega naroka. Ker je sodišče to določbo ZPP spregledalo, je zagrešilo kršitev določb postopka, ta kršitev pa je vsekakor vplivala na končno odločitev. Pobotni ugovor namreč ni bil vsebinsko obravnavan. Poleg tega pa sodišče tudi ni pojasnilo, čemu določbe četrtega odstavka 286. člena tedaj veljavnega ZPP ni uporabilo. Ker teh razlogov v izpodbijani sodbi ni, slednje tudi ni mogoče preizkusiti, posledično pa je v tem smislu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stranski intervenient pa nadalje meni, da bi moralo, glede na to, da je Višje sodišče v Celju prvotno prvostopenjsko sodbo dne 28. 3. 2018 (torej po vstopu ZPP-E v veljavo) razveljavilo, uporabiti tudi sedanji tretji odstavek 286. člena ZPP (tak, kot je ta člen danes - po noveli ZPP-E)¹. Sodišče se ni opredelilo do tega pravnega pravila in ni povedalo, čemu meni, da bi izvedba dokazov glede pobotnega ugovora zavlekla reševanje spora. Ker teh razlogov v izpodbijani sodbi ni, slednje tudi ni mogoče preizkusiti, posledično pa je v tem smislu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je jasno, da pobotni ugovor, kot je bil podan s strani stranskega intervenienta, nikakor ne bi mogel zavleči reševanja spora. Podan je bil namreč 3. 11. 2016, za tem pa je sodišče izvedlo še 3 (tri) naroke in sicer dne 13. 12. 2016, dne 14. 2. 2017 in dne 16. 10. 2018. Do vsakega od teh narokov bi lahko pridobilo mnenje izvedenca za nepremičnine glede višine koristi, ki sta jo tožeči stranki imeli z uporabo nepremičnine (čeprav tako mnenje dejansko sploh ni bilo potrebno, ker tožeči stranki pobotnemu ugovoru nista nasprotovali vsebinsko). Posledično je jasno, da je bil pobotni ugovor tudi zato pravočasen, saj njegova vsebinska presoja s strani sodišča (če bi bila izvedena skrbno) nikakor ne bi zavlekla tega postopka. Na dlani je, da je bilo pravilo o eventualni maksimi prekršeno tudi v tem smislu. Še posebej zato, ker je Vrhovno sodišče že večkrat povedalo, da je to pravilo potrebno uporabiti smiselno in ne črkobralsko. Sodišče bi moralo, ko se je odločilo, da bo pobotni ugovor zavrglo (o čemer ni do izdaje sodbe dalo nobenega signala - nasprotno, dajalo je signale, da ga bo vsebinsko obravnavalo in je tekom narokov kot prepozne označilo le nekatere navedbe tožeče stranke, zaradi česar je sklep o zavrženju sklep presenečenja), preveriti, ali je res intervenient kriv, da ga je podal šele po 1. naroku. Če bi pretreslo vse, kar je bilo v tej pritožbi navedeno doslej, bi gotovo prišlo do zaključka, da zavrženje pobotnega ugovora ni pravilna odločitev. Ker je prišlo do zaključka, da je pobot potrebno zavreči, je pritožba očitno utemeljena in je na njeni podlagi nujno odločitev o pobotnem ugovoru razveljaviti, posledično pa je potrebno razveljaviti celotno izpodbijano sodbo, saj je odločitev o tožbenem zahtevku nujno vezana na odločitev o pobotnem ugovoru. V nadaljevanju je stranski intervenient podal še trditve glede očitne utemeljenosti pobotnega ugovora, glede temelja in glede višine. Tudi on je med drugim izpostavil, da se sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb stranskega intervenienta glede zavarovalnih premij (kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS) zaradi tega pa izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Skladno z vsem navedenim v pritožbi je stranski intervenient prepričan, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo, po njeni izvedbi pa sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži tudi pritožbene stroške stranskega intervenienta, in sicer v roku 15 dni od dne izdaje sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

4Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev, tožena stranka pa je odgovorila na pritožbo stranskega intervenienta in predlagala, da se pritožbi ugodi.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prvi stranski intervenient v vlogi z dne 3. 11. 2016 v zvezi s svojimi navedbami, da je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka nepremičnino uporabljala od septembra 2010 dalje, kar pomeni, da je imela od uporabe tudi korist, ki bi jo bilo po njeni oceni možno oceniti vsaj na znesek 100,00 EUR mesečno oziroma več, kar bi lahko potrdil cenilec nepremičninske stroke, v pobot uveljavljal znesek koristi zaradi uporabe nepremičnine s strani tožnikov. Pravilno je sodišče povzelo tudi navedbe stranskega intervenienta v tej vlogi, da bi zato bilo potrebno, če se že izkaže, da je bil strošek obresti povezan z zagotovitvijo kupnine za nepremičnino, te stroške in drugo uveljavljeno škodo upoštevati kot nadomestilo za korist, ki jo je tožeča stranka v preteklih letih imela iz naslova uporabe nepremičnine (v vlogi je nasprotni udeleženec to poved končal še z besedami: ter tako nasproti stoječe zneske pobotati). Sodišče je štelo, ker gre za procesni pobot in da sta tudi drugi stranski intervenient in tožena stranka podala izjavo o pobotu in navajala dejstva, ki so podlaga zanj. V skladu s podatki v spisu je sodišče ugotovilo, da sta tožnika navedbam o domnevnih koristih iz naslova uporabe ugovarjala kot napačnim in neutemeljenim, ki ne morejo biti upoštevne.

7Skladne s podatki v spisu so tudi ugotovitve, da je prvi stranski intervenient v pravdo vstopil na podlagi poziva, da se ga obvesti o pravdi, kot je to predlagala tožena stranka v vlogi z dne 5. 7. 2016, ki jo je sodišče prejelo 10. 8. 2016. Na poziv sodišča z dne 12. 8. 2016, ki ga je stranski intervenient prejel 1. 9. 2016 in ki je vseboval 15-dnevni izjasnitveni rok, se je ta v izjavi o vstopu v pravdo z dne 16. 9. 2016 izjavil, da vstopa v pravdo kot stranski intervenient, kar pa je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 9. 2016. Vlogo, v okviru katere je prvi stranski intervenient (njegova stranska intervencija je bila dovoljena s sklepom z dne 20. 10. 2016) podal navedbe o koristih tožečih strank zaradi uporabe nepremičnin, v zvezi s čimer je predlagal pobotanje in pred tem ugotovitev tožne višine koristi z izvedencem za nepremičnine, je ta podal šele dne 4. 11. 2016, kar je prav tako po opravljenem prvem naroku.

8Sodišče prve stopnje je v zvezi s pobotnim ugovorom obrazložilo, da tudi za stranskega intervenienta, ki mora po 201. členu ZPP sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, in ima v nadaljnjem teku pravde pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, ki se ji je pridružil, veljajo določila ZPP o pravočasnosti navedb in dokaznih predlogov po 286. členu ZPP, pri čemer lahko stranke na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Zaključilo je, da so navedbe prvega stranskega intervenienta v zvezi s predlaganim pobotom prepozne, kar velja tudi na istovrstne navedbe drugega stranskega intervenienta, ki je takšne navedbe podal šele v vlogi z dne 28. 11. 2016. Pojasnilo je še, da se stranska intervenienta tudi nista sklicevala, da sta za koriščenje nepremičnin izvedela kasneje, kot je to izvedela tožena stranka, zato ne gre za prepozno navajanje, ki bi ga lahko utemeljila s svojim predhodnim nevédenjem tega dejstva. Prav tako se tožena stranka na prvem naroku ali pred njegovo opravo ni sklicevala na koristi obeh tožnikov, ki sta jih ta imela z uporabo nepremičnine v času njunega solastništva (pri čemer gre za dejstva, s katerimi je bila seznanjena že v času prvega naroka), kar so dejstva, na katerih sloni predlagani pobot prvega stranskega intervenienta. To je storila šele na zadnjem naroku. Nadalje je obrazložilo, da ZPP sicer res ne vsebuje določb, ki bi urejale posebno ureditev glede navedb in dokazov v zvezi z v pravdi uveljavljanim pobotom, kar pa pomeni, da tudi za ta institut veljajo splošna pravila iz 286. člena ZPP, torej tudi posledica, da se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s citirano določbo, ne upoštevajo (četrti odstavek 286. člena ZPP) oziroma so prepozni. Pojasnilo je še, da je razlaga v skladu z namenom samega pobotnega ugovora, ki je obrambno sredstvo tožene stranke v pravdi (in sodelujočih na njeni strani), na podlagi katerega ta skuša doseči zavrnitev zahtevka, zato za takšne navedbe in dokazne predloge veljajo identična pravila. Tudi pobotni ugovor, ki sloni na takšnih dejstvih, in je bil podan hkrati z navedbami, šteje posledično za prepozen in ga je sodišče zavrglo, ne da bi ga vsebinsko obravnavalo.

9Prekoračitev roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP nima za posledico avtomatičnega neupoštevanja navedb in dokazov. Vrhovno sodišče se je že izreklo (sodba III Ips 25/2013, sodba VIII Ips 106/2018), da je navedena striktna prepoved upoštevanja (pre)poznih navedb od novele ZPP-D med drugim omehčana z določbo petega odstavka 286. a člena ZPP, po kateri sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka ter navedbe, dane (prepozno) na naroku, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Namen prekluzij je namreč pospešitev, koncentracija in racionalizacija postopka ter zagotovitev pravice procesnega udeleženca do odločanja v razumnem roku. Prvi stranski intervenient in tožena stranka glede na zgoraj povzeto obrazložitev v izpodbijani sodbi utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo te presoje sodišče, torej ni povedalo, čemu meni, da bi dopustitev navedb in izvedba dokazov glede pobotnega ugovora zavlekla reševanje spora. Ker teh odločilnih razlogov v izpodbijani sodbi ni, slednje tudi ni mogoče preizkusiti, posledično pa je v tem smislu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg navedenega pa je glede na spisovno gradivo, ki potrjuje navedbe prvega stranskega intervenienta v pritožbi, da o prvem naroku niti ni bil obveščen, da do prvega naroka še ni potekel rok za podajo izjave o vstopu v pravdo in da do prvega naroka niti ni dobil gradiva, na podlagi katerega bi lahko podal ustrezne navedbe in ugovor, in dejstvo, da je šele s prejemom sodbe izvedel, da sodišče šteje podani ugovor pobota za prepozen, zaradi česar navedb, s katerimi izkazuje svoje nekrivdo, predhodno niti ni mogel navesti, pritrditi prvemu stranskemu intervenientu, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedene okoliščine pri ocenjevanju njegove nekrivde. Zato pritožnik utemeljeno navaja, da gre pri odločitvi o zavrženju pobotnega ugovora za sklep presenečenja. S tako opustitvijo je podana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila prvemu stranskemu intervenientu kršena pravica do izjave.

10Prvi stranski intervenient v pritožbi utemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb glede zavarovalnih premij. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je upoštevalo tudi navedbe obeh stranskih intervenientov v prvih pripravljalnih vlogah, ki jih je šteti za konkretizacijo že prvotnih pravočasnih trditev tožene stranke, zato bi moralo presoditi tudi navedbe prvega stranskega intervenienta glede zavarovalnih premij, saj je o le-teh tožena stranka podala pravočasne trditve v odgovoru na tožbo in vlogah, izročenih sodišču 10. 8. 2016 in 17. 8. 2016.

11Pritožbeno sodišče je zato utemeljenima pritožbama ugodilo in sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe, ker kršitev postopka glede na njihovo naravo, samo ne more odpraviti, saj bi pritožnike prikrajšalo za pravico do pritožbe, če bi samo ugotavljalo manjkajoče pravnoodločilne razloge in se opredeljevalo do navedb stranskega intervenienta, s čimer bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno pravico do učinkovitega pravnega, ki jo določa 25. člen Ustave (prvi odstavek 354. člena ZPP). Prav tako pa pritožbeno sodišče meni, da niso podani pogoji iz drugega odstavka 354. člena ZPP, saj odločitev, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sprejeta odločitev pa ne preprečuje sodišču prve stopnje, da opravi glavno obravnavo, če oceni, da je to potrebno za odločitev o tožbenem zahtevku.

12Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 3. točke 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (tretji odstavek 343. člena ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Tretji odstavek 286. člena ZPP glasi: Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.