VSRS sklep II DoR 98/2015

Predlog se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2011 do plačila, s katerim je tožnik zahteval vrnitev zneska, ki ga je plačal toženki.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagal, da revizijo dopusti. Pravnega vprašanja ni izoblikoval, zatrjeval pa je, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da sodne prakse Vrhovnega sodišča glede relevantnih vprašanj ni, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna. Tožnik je mnenja, da je odpadla pravna podlaga sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju In 233/2010, ki je bil razveljavljen, in ne zamudna sodba istega sodišča P 199/1999 z dne 28. 2. 2001. Zamudna sodba je bila podlaga odločitve v izvršilnem postopku istega sodišča In 74/2002 z dne 29. 9. 2005, ki je bil pravnomočno zaključen z obrazložitvijo, da terjatev zoper tožnika ne obstoji več. Materialnopravno zmotno je zato stališče nižjih sodišč, da je terjatev postala naturalna.

4Tožnik je vlagal pravna sredstva v izvršilnem postopku, a ni mogel vedeti, ali bo z njimi uspel. Obveznost je toženki delno poravnal, da bi se izognil sili in nepopravljivim posledicam, ki bi nastale zaradi izvršilnega postopka. Prisilno izpolnitev denarne obveznosti, ki izhaja iz materialnopravno napačne sodbe, je treba šteti za silo v smislu 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz tega razloga je bila pred ustavitvijo izvršbe sklenjena zunajsodna poravnava in na njeni podlagi je bilo plačanih 4.000,00 EUR. Izpolnjene so bile vse predpostavke za uporabo 190. in 191. člena OZ (prikrajšanje na strani tožnika, povečanje premoženja na strani toženke, obstoj vzročne zveze med njima, odpadlost pravne podlage in odsotnost privolitve prikrajšanca – avtentična razlaga 195. člena OZ(1) enako tudi sodna praksa(2). Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo: za prenehanje pravice, da zahteva vrnitev, ni vselej dovolj, če ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli. Povračilo je upravičen zahtevati tudi, kadar ve, da dolg ne obstaja, toda kljub temu plača, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača.(3)

5Predlog ni popoln.

6Četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlagatelju nalaga, da v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazloži, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7Zakon torej postavlja stroge zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije. Tem formalnim pogojem predlagatelj ni zadostil. Predlog je po vsebini v bistvu revizija, saj navaja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ga poskuša utemeljiti. Ker uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije, je predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, nepopoln.(4)

8Ker obravnavani predlog ni popoln, ga je sodišče na podlagi določbe šestega v zvezi s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP zavrglo.

---.---

Op. št. (1): "Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena." OROZ195, Ur. l. RS, št. 32/04.

Op. št. (2): Odločbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 72/11 z dne 5. 4. 2011 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2525/2014 z dne 26. 11. 2014.

Op. št. (3): Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009.

Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 250/2009, enako tudi II DoR 277/2009, II DoR 30/2010.