VSL Sklep II Cp 1242/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 3. 2017:

- zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 8.365,00 EUR z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled, in sicer od dne 14. 3. 2008 do dne vložitve tožbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice in od nateklih rednih obresti do dne plačila (I. točka izreka),

- odločilo, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka in da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 547,82 EUR (III. in II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da nikoli in pod nobenim pogojem ni hotel in noče toženi stranki oziroma njenemu lastniku brezplačno odstopiti svojega deleža. Sodišče prve stopnje pri sojenju ni upoštevalo vseh jasnih in znanih okoliščin sklepanja sodne poravnave z dne 14. 3. 2008. Nobenega razloga ni in tudi skrajno nepošteno (nemoralno) naj bi bilo, da bo družbenik J. K. njegov delež pridobil brezplačno. V nadaljevanju se sklicuje na 502. člen ZGD. Poudarja, da sta stranki v pravdi na izključitev družbenika skupaj plačali sodnega izvedenca, ki je določil vrednost njegovega deleža v toženi stranki, saj je bilo jasno, da mu bo slednja to vrednost, kot to določa 502. člen ZGD, tudi plačala. Sodna poravnava je bila podpisana v pravdnem postopku na izključitev družbenika. Poudarja, da je bil iz tožene stranke izključen. Ne glede na to, da je bila sklenjena sodna poravnava, to ne pomeni, da je prostovoljno (po svoji volji) izstopil iz tožene stranke. Sodno poravnavo je moral podpisati, kot pa bil še naprej tožen v dragi, mučni in neprijetni pravdi. Nikoli ni bilo mišljeno, da je bil delež prenesen brezplačno, kar naj bi izhajalo iz predloženih list. Sodišče ni upoštevalo, da je bila sodna poravnava z dne 14. 3. 2008 sklenjena v pravdi na izključitev družbenika, kjer je jasno, da zakon določa obveznost družbe na poplačilo izključenega družbenika. Sprašuje se, zakaj sta stranki plačali nekaj tisoč evrov za cenitev, če pa sodišče meni, da je vprašanje neodplačnosti oziroma odplačnosti pravno nepomembno. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj naj bili zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v zvezi z zastaranjem, napačni. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ima v družbi z omejeno odgovornostjo vpis spremembe družbenika v sodni register zgolj deklaratoren učinek ter da je do izstopa družbenika prišlo že z datumom sklenitve sodne poravnave (14. 3. 2008) in ne šele z vpisom teh sprememb v sodni register z dne 18. 1. 2013. V nadaljevanju navaja, kaj se je dogajalo po sklenitvi sodne poravnave, poudarja, da sta oba z J. K. smatrala, da sta družbenika tožene stranke do 18. 1. 2013, in pojasnjuje, zakaj je ta datum relevanten. Polega tega ni njegova terjatev zastarala v nobenem primeru. Stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. ZGD v 502. členu določa, da je družba dolžna izplačati delež v roku šestih oziroma v roku treh let. Sam pred iztekom teh rokov sploh ni mogel vložiti tožbe, saj terjatev še ni zapadla. Tudi, če bi se toženkin triletni rok za izplačilo deleža iztekel 14. 3. 2011, bi zastaranje nastopilo v splošnem roku petih let, to je 13. 3. 2016, tožba pa je bila vložena 29. 12. 2015. Tudi vrednost njegovega deleža naj bi bila nesporna, saj je bila določena v sodnem postopku Pg 22/2005 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

3Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 78/2018 z dne 20. 6. 2019, ki ga je izdalo v tem postopku, pojasnilo, zakaj je potrebno sodno poravnavo z dne 14. 3. 2008, sklenjeno¹ med tožnikom in drugim (preostalim) družbenikom J. K., razumeti (šteti za) sodni izstop tožnika iz družbe (to je tožene stranke), zaradi česar je (v skladu s prvim odstavkom 502. člena ZGD-12) prišlo do prenehanja njegovega poslovnega deleža in vseh z njim povezanih pravic ter obveznosti. Poudarilo je (glej 11. točko obrazložitve omenjenega sklepa), da je bila sodna poravnava (ki ima enak učinek kot pravnomočna sodba) sklenjena v postopku (pravdi) za izključitev družbenika iz družbe (z nekim popuščanjem), da kupnina ni bila dogovorjena in da glede na spor med družbenikoma očitno ni šlo za darilo. Glede družbenika, ki je iz družbe izstopil, pa peti odstavek 502. člen ZGD-1 določa, da ima ta pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu, pri čemer mu mora družba (ki nastopa kot zavezanec) to vrednost izplačati najpozneje v treh letih od dneva izstopa z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled. To z drugimi besedami pomeni (glej 11. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 6. 2019), da je v obravnavanem primeru za izplačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža pasivno legitimirana toženka.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženkinim ugovorom zastaranja v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ob sklicevanju na enotno sodno prakso³) pravilno pojasnilo, da je do tožnikovega izstopa iz družbe (tožene stranke) prišlo že z dnem sklenitve sodne poravnave (to je dne 14. 3. 2008) ter da je zastaralni rok za uveljavljanje tožnikovega zahtevka na izplačilo vrednosti njegovega poslovnega deleža (upoštevaje prvi odstavek 336. člena OZ⁴) začel teči s potekom triletnega roka za izpolnitev obveznosti⁵ (torej s potekom dne 14. 3. 2011). Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 301/2004 z dne 11. 11. 2004 poudarilo, da ima pravnomočna sodba⁶ o izstopu družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo konstitutiven učinek in da je zato vpis v sodni register (zgolj) deklaratoren.⁷ Pritožba, ki povsem neobrazloženo ugovarja, da naj bi se sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nanašala na druge in specifične situacije, hkrati neprepričljivo navaja, da naj bi do izstopa prišlo šele z vpisom spremembe v sodni register dne 18. 1. 2013. Konstitutivnost učinka, ki ga ima za razmerje med družbenikom in družbo že sama pravnomočna sodna odločba (sodna poravnava) o izstopu družbenika iz družbe, se z okoliščino, da ima v razmerju do tretjih takšna sprememba (v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o sodnem registru⁸) pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register, ne izključuje.⁹ Obširno pritožnikovo pojasnjevanje, kaj se je v konkretnem primeru dogajalo po sklenitvi sodne poravnave, kaj sta menila (smatrala) z J. K. oziroma kako sta se so 18. 1. 2013 obnašala, je prvenstveno nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP¹⁰), iz prej omenjenih razlogov pa tudi sicer nebistveno.

7Utemeljeno pa pritožnik navaja, da velja za zastaranje njegovega zahtevka iz petega odstavka 502. člen ZGD-1 splošni (petletni) zastaralni rok (346. člen OZ). Sodišče prve stopnje je (v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ob sklicevanju na 349. člen OZ namreč zaključilo, da je triletni zastaralni rok, ki naj bi v konkretnem primeru prišel v poštev, do tožnikove vložitve tožbe (29. 12. 2015) že potekel. OZ v 349. členu (na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje) določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Zakaj naj bi imeli v konkretnem primeru opravka s terjatvijo iz gospodarske pogodbe, ni razvidno (pojasnjeno). Izstopajočemu družbeniku daje namreč pravico (zahtevek) na vračilo vrednosti njegovega poslovnega deleža zakon¹¹ (konkretno ZGD-1). Gre za zakonsko predvideno posledico (sodnega) izstopa družbenika (oziroma točneje prenehanja njegovega poslovnega deleža, do katerega zaradi izstopa pride), ki je kogentna v tem smislu, da je z družbeno pogodbo ni mogoče povsem izključiti in je družbeniku odvzeti.¹² Ker gre za upravičenje, ki gre družbeniku na podlagi samega zakona (in ne šele v posledici morebitnega dogovora/pogodbe, sklenjene z družbo), velja za njegovo zastaranje splošni (petletni) zastaralni rok. Upoštevaje, da je ta začel v konkretnem primeru teči s potekom dne 14. 3. 2011, ob vložitvi tožbe¹³ dne 29. 12. 2015 še ni potekel. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi.

8Ker zaradi naziranja da tožbeni zahtevek ni podan že po temelju, sodišče prve stopnje le-tega ni presojalo po višini oziroma ni presojalo (utemeljenosti) trditev, ki sta jih pravdni stranki v tem oziru podali,¹⁴ je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti omenjenemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj se do teh ostalih okoliščin, pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku, (dokazno) opredeli. Te izostale presoje (potrebnih razlogov) ne more namesto sodišča prve stopnje podati šele to sodišče, saj bi bila s tem bistveno (prekomerno) okrnjena pravica pravdnih strank do pritožbe.

9Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ V pravdi (Pg 22/2005), ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekla po tožbi družbenika J. K. za izključitev družbenika I. A. iz družbe S. d.o.o. (torej v tem postopku tožene stranke).
² Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006, s kasnejšimi spremembami.
³ Ki jo je konkretno opredelilo v opombi št. 2 na 5. strani izpodbijane sodbe.
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Predvidenega v petem odstavku 502. člena ZGD-1.
⁶ Kar v konkretnem primeru enako velja za sklenjeno sodno poravnavo.
⁷ Glej tudi odločbo omenjenega sodišča III Ips 125/2004 z dne 18. 10. 2005, 9. točko obrazložitve sklepa, ki ga je sprejelo v tej zadevi (II Ips 78/2018 z dne 20. 6. 2019), ter 57. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-135/00 (prav tako glej B. Zabel v M. Kocbek (redaktor), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga, dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, GV Založba, Ljubljana 2014, druga knjiga, str. 904).
⁸ Uradni list RS, št. 13/1994, s kasnejšimi spremembami.
⁹ Skratka vpis o izstopu, ki je deklaratorne narave, ima „zgolj“ publicitetni učinek oziroma učinek v razmerju do tretjih (glej npr. VSK sklep Cpg 421/2014 z dne 5. 2. 2015).
¹⁰ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Glej B. Zabel v M. Kocbek (redaktor), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga, dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, GV Založba, Ljubljana 2014, druga knjiga, str. 903.
¹² Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 36/2010 z dne 20. 3. 2019.
¹³ Z vložitvijo katere se je zastaranje pretrgalo (365. člen OZ).
¹⁴ Toženka je prav tako navajala, da naj bi bil tožnik že poplačan, ugovarjala pa je tudi obrestnemu delu zahtevka.