VSRS Sodba II Ips 203/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 3.130,52 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 214.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski in trditveni okvir spora ter odločitev sodišč nižjih stopenj

5Tožnici so 16. 3. 2009 z operativnim posegom po Caldwell-Lucovi metodi (tj. preko ust in ne preko nosu, torej endoskopsko) odstranili izrastek (polip) s stropa levega maksilarnega sinusa. Za poseg se je tožnica odločila zaradi ohranitve vida na levem očesu, ki je edino, ki ji služi. Polip se je namreč povečeval. Po operaciji je prišlo do nevralgije, tj. do kronične bolečine glave in obraza, ki izvira iz poškodbe trovejnega živca.

6Tožnica je uveljavljala odškodninsko odgovornost zdravstvene ustanove, kjer je zaposlen kirurg, ki je izvedel operativni poseg, in ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženki. Trdila je, da je kirurg pri izbiri operativne metode ravnal nestrokovno, saj naj bi šlo zastarelo metodo s pogostimi pooperativnimi zapleti. Neustrezno naj bi opravil tudi pojasnilno dolžnost, saj ji ni predstavil možnosti posledice, ki se je uresničila. Če bi zanjo vedela, naj bi se za poseg ne odločila.

7Sodišči nižjih stopenj sta s pomočjo izvedencev medicinske stroke ugotovili, da je bila operativna metoda izbrana v skladu s pravili znanosti in stroke, saj je bila druga, endoskopska metoda pri tožnici leta 1999 neuspešno izvedena. Druge metode za odstranjevanje patoloških sprememb maksilarnega sinusa ni. Operacija ni bila nujna (v smislu reševanja življenja), bila pa je zelo potrebna (izvedenka je njeno potrebnost ocenila med 8 in 9 na lestvici od 1 do 10; tudi zdravnik okulist je pred operacijo predlagal njeno čim prejšnjo izvedbo), saj je tožnici sicer grozila izguba vida na edinem še uporabnem očesu. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo sta ugotovili, da je bil tožnici ustno pojasnjen potek operacije in značilna tveganja v zvezi z njo, ne pa tudi dejansko uresničeni zaplet, ki pa je v praksi izredno redek (manj kot 1 % možnosti nastanka). Tožnica je podpisala tudi pisni obrazec za soglasje k operaciji.

8Upoštevaje navedena dejstva sta sodišči nižjih stopenj sklenili, da protipravnost ravnanja ni podana oziroma da tožnici nastala škoda ni posledica zdravniške napake, tj. nestrokovno izbrane metode ali nestrokovno izvedene operacije, temveč gre pri poškodbi živca in nevralgiji za redek medicinski zaplet, do katerega lahko pride kljub skrbno izvedenemu posegu. Tudi pojasnilna dolžnost je bila opravljena v ustreznem obsegu. Zdravnik mora namreč opozoriti predvsem na redna tveganja posega, na možnost redkih zapletov pa ob upoštevanju nujnosti posega, teže posledic in specifičnosti tveganja. Konkretno uresničeno tveganje, na katerega tožnica ni bila opozorjena, je izjemno redko, hkrati pa bi bil brez oprave posega ogrožen vid na njenem edinem še uporabnem očesu, zato sodišči tožnici tudi nista verjeli, da bi poseg v primeru seznanitve s takim minimalnim tveganjem odklonila. Tožnico je za oko namreč zelo skrbelo.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

9Revidentka navaja, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in pomanjkljivo obrazložena (s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka), ker odgovarja na pritožbo in presoja pojasnilno dolžnost samo glede nevralgije, povezane z odstranitvijo polipa, medtem ko naj bi tožnica že od začetka trdila, da je del posledic nastal zaradi same operativne metode vstopa v sinus s prebitjem kosti. Poudarja, da je nevralgija opisan in možen zaplet te metode, da poseg ni bil nujen in da je bil opravljen le v diagnostične namene, za verifikacijo tvorbe. Izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih ugotovitev glede vseh tipičnih tveganj in drugih možnosti zdravljenja. Tožničin podpis obrazca za soglasje ne pomeni veljavnega soglasja in ne dokazuje pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, saj obrazec ne ustreza določbam Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) in Pravilnika o obrazcih o pisnih izjavah volje pacienta. Dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti je na izvajalcu zdravstvene storitve. Toženka bi zato morala dokazati, da je bilo v okviru pojasnilne dolžnosti izpolnjeno vse, kar določa 20. člena ZPacP, pa ni podala niti ustreznih trditev. Operaterja ob podpisu obrazca ni bilo zraven. Zgolj navedba izbrane metode na predhodnem izvidu ne zadostuje. Ustnega pojasnila ni bilo. Posledično sploh ni bilo soglasja za celoten poseg – odprtje sinusa in še odstranitev polipa. Sodišči sta nekritično verjeli operaterju, tožnici pa ne. Pomanjkljivo trditveno podlago naj bi nadomestili z zaslišanjem, kar pomeni nedovoljen informativni dokaz. Operater je sam izpovedal, da z možnostjo poškodbe živca in nevralgije tožnice ni seznanil, opisal naj bi le potek postopka in takojšnje klasične pooperativne zaplete. Zmotno je stališče, da pojasnilo o nevralgiji ni bilo potrebno, ker gre za redek zaplet. Izvedenci so potrdili, da gre za opisan in možen zaplet. 1 % statistična verjetnost zapleta ni majhna. Zmoten je tudi sklep, da je bila operacija zelo potrebna. Velikost polipa se 10 let ni spreminjala. Treba je bilo opraviti le diagnostično testiranje, da se odpravi teoretični sum. Pojasnilna dolžnost bi zato morala biti zelo široka, saj so posledice zapleta lahko zelo hude. Tožnici ni grozila izguba vida, ta ugotovitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Revidentka zatrjuje tudi, da so bili izvedenci v postopku izrazito pristranski in se postavili na stran operaterja. Niso opozorili na možnost pridobitve histološkega izvida, ampak ga zgolj povzeli po odpustnem pismu (v zvezi z vprašanjem prisotnosti kostnine v tkivu in s tem poškodbe kosti pri posegu). Nestrokoven je njihov sklep, da je bilo treba odstraniti celoten polip. Ta ni ogrožal tožničinega zdravja. Dvomi tudi v sklep, da odstranitev polipa ne bi bila mogoča z endoskopsko metodo. Vse to kaže na pristranskost izvedencev in na potrebo po postavitvi drugih izvedencev, kar je tožnica tudi predlagala, pa ji ni bilo ugodeno. Neutemeljeno je pojasnilo pritožbenega sodišča, da naj bi po dodatnem zaslišanju prvotnih izvedencev morala izrecno vztrajati še pri dokaznem predlogu za postavitev drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje je namreč napovedalo izdajo sodbe glede temelja, zato je štela, da bo zahtevku po temelju ugodilo in da novi izvedenci niso potrebni.

Navedbe iz odgovora na revizijo

10Toženka v odgovoru na revizijo opozarja na nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Razprava o neustreznosti pisnega obrazca za privolitev je pravno nepomembna. Nevralgija ni tipična posledica posega, ampak posledica predhodne patologije (manjkajoče kostnine) ter je izjemno redka, zato ne sodi v obseg pojasnilne dolžnosti. Poseg ni mogel biti izveden le v diagnostične namene. Medicinsko neutemeljena bi bila izvedba endoskopije, ki je bila prvič neuspešna. Tožničino stanje je bilo resno, obstajala je možnost maligne tvorbe in izgube vida. Nepodprte so navedbe o pristranskosti izvedencev. Histološki izvid bi lahko priskrbela tožnica sama. Ob ustnem zaslišanju izvedencev je v postopku tudi imela možnost razjasniti vsa sporna vprašanja. Dodatnih pojasnil ni grajala, pri postavitvi novih izvedencev pa ni vztrajala. Če je menila, da gre za kršitev, bi jo morala takoj uveljavljati, pa je ni.

Presoja utemeljenosti revizije

11Revizija ni utemeljena.

12Revizijsko sodišče uvodoma zavrača očitke v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami. Izpodbijana sodba je razumljiva in ustrezno obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Ne drži, da naj bi pritožbeno sodišče spregledalo navedbe o defektih kosti kot posledici operacije. Do njih se je opredelilo v 14. točki obrazložitve svoje sodbe in ugotovilo, da ti defekti niso vzrok za poškodbo živca in posledični razvoj nevralgije. Ta sklep revidentka tudi sama povzema, očitno pa se z njim ne strinja, vendar to ne pomeni, da sodba v tem delu ni obrazložena ali razumljiva. Gre za vprašanje dokazne presoje in ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more več biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

13Sicer pa v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, da poškodba živca in nevralgija nista bili posledici posega – nasprotno, ugotovljeno je bilo, da sta bili. Operacija namreč ne pomeni samo prebitja kosti. Vendar nastanek neželene posledice še ne pomeni, da je šlo za zdravniško napako. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je bila izbira Caldwell-Lucove metode strokovno utemeljena, sama operacija pa skrbno in strokovno izvedena. S praktično vsemi navedbami, povezanimi z izbiro konkretne metode, revizija poskuša nedovoljeno izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Gre predvsem za navedbe, da naj bi bil poseg potreben le v diagnostične namene (da torej odstranitev celotnega polipa – in s tem povezana bolj invazivna operativna metoda – ne bi bila potrebna), da bi bilo najverjetneje polip mogoče odstraniti tudi endoskopsko ali drugače, da poseg ni bil nujen ali zelo potreben, saj se polip ni spreminjal in ni ogrožal tožničinega zdravja oziroma ji ni grozila izguba vida. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila predvidena in medicinsko utemeljena odstranitev celotnega polipa (ne le verifikacija tvorbe, temveč njena odstranitev), ker se je polip povečeval in je bil vid levega očesa ogrožen, zato se je operacija štela kot zelo potrebna (ne pa nujna, saj o njunem posegu govorimo le pri neposredni ogroženosti življenja), da je bila endoskopska metoda za odstranitev celotne tvorbe prvič neuspešna in da poleg nje obstaja le še Caldwell-Lucova metoda.

14Kot procesno kršitev revidentka uveljavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca oziroma izvedencev, pri čemer utemeljuje, v čem vidi pristranskost prvotno postavljenih izvedencev, in graja stališče pritožbenega sodišča, da bi po zaslišanju prvotnih izvedencev morala izrecno vztrajati pri postavitvi novih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izvedba dokaza z izvedenci (imenovana je bila komisija treh izvedencev Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani) potekala tako, da je po prvotno izdelanem izvedenskem mnenju tožnica zahtevala njegovo dopolnitev, po dopolnjenem mnenju pa je primarno predlagala postavitev novih izvedencev, podredno pa zaslišanje že imenovanih izvedencev. Sodišče prve stopnje je zaslišalo slednje in nato odločilo, da je zadeva zrela za razsojo po temelju. Tožničin pooblaščenec na naroku dodatnih vprašanj ali pripomb na zaslišanje ni imel. Predloga za postavitev novih izvedencev (podanega v tožničini predhodni pripravljalni vlogi) sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo.

15Upoštevaje konkretno procesno situacijo revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da to ni bilo potrebno, saj je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sklepalo, da so se sporna vprašanja ustrezno razjasnila z zaslišanjem prvotnih izvedencev in da tožnica pri dokaznem predlogu za postavitev novih izvedencev zato ne vztraja. Ni utemeljena revizijska navedba, da „[s]odišče tožeči stranki ni postavilo vprašanja, ali vztraja pri podanem dokaznem predlogu, zato tožeča stranka nima kaj podvajati svoje predloge in jih ponovno dvakrat ali večkrat ponavljati sodišču“. Morebitne pomanjkljivosti ali nejasnosti v izvedenskem mnenju se prvenstveno odpravljajo z dopolnitvijo mnenja in zaslišanjem izvedencev; šele če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je sledilo podrednemu predlogu in izvedence najprej zaslišalo. Ti so ob zaslišanju odgovorili na vsa vprašanja, tožničin pooblaščenec pa ni ugovarjal v smeri, da zadovoljivih odgovorov tudi tokrat ni dobil ali da še vedno obstajajo nejasnosti. Primarni predlog je bilo zato mogoče implicitno šteti za nepotreben, saj razmerje med primarnim in podrednim predlogom ni kumulativno, temveč alternativno – če eden da zadovoljive rezultate, drugi ni več potreben. Da bi sodišče odločilo še o drugem, bi morala torej stranka izrecno izraziti nezadovoljstvo s celovitostjo odgovorov izvedencev in vztrajati še pri postavitvi novih izvedencev. Tega je ne oprosti niti okoliščina, da je sodnica po koncu zaslišanja sklenila, da je zadeva zrela za razsojo po temelju. Res je sicer, da se zgolj o temelju odškodninskega zahtevka odloči z vmesno (glede temelja ugodilno) sodbo (odločitev o višini pa se pridrži); čim je sodba zavrnilna, je zahtevek namreč zavrnjen v celoti (tako glede temelja kot višine). Vendar pa sodišče tudi pri zavrnilni sodbi dejansko naprej odloči o temelju – če ta ni podan, se v višino škode niti ne spušča. Navedba sodišča, da je zadeva glede temelja razjasnjena, torej sama po sebi še ne pomeni, da bo izdana ugodilna (torej vmesna) sodba in se stranka na to tudi ne more zanesti v smislu, da zaradi tega ne bi zahtevala zaslišanja novih izvedencev, češ da to očitno ni več potrebno.

16Nenazadnje revizijsko sodišče dodaja, da tožnica tudi v reviziji pretežno zatrjuje le, da naj bi bili postavljeni izvedenci pristranski, ker naj bi se postaviti na stran operaterja in na stališče, da ni bila storjena medicinska napaka. Zgolj za stranko neugodno izvedensko mnenje še ne pomeni, da so izvedenci pristranski ali nestrokovni; lahko pomeni pač to, da je dejansko stanje v zadevi drugačno, kot ga stranka zatrjuje. Tožnica je res trdila, da naj bi od drugih strokovnjakov izvedela, da je izbrana operativna metoda neprimerna, a že pritožbeno sodišče opozarja¹, da gre za pavšalno in povsem nekonkretizirano trditev, ki ni bila podprta z nobeno medicinsko dokumentacijo, ki bi vzbudila dvom v ugotovitve postavljenih izvedencev. Tudi trditev, da izvedenci „zaščitniško vztrajajo“ pri svojih trditvah, ne zadostuje.

17Četudi medicinska napaka v obravnavani zadevi ni bila storjena, pa ostaja vprašanje ustreznosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ki je lahko temelj odškodninske odgovornosti tudi v primeru, ko je bilo ravnanje zdravnika med samim posegom sicer povsem lege artis. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada namreč med temeljne pogodbene obveznosti zdravnika, ki naj zagotovi, da pacient lahko na podlagi ustrezne informiranosti učinkovito uresničuje svojo pravico do samoodločbe, to je do samostojnega in svobodnega odločanja o posegih v lastno telesno integriteto, in da se ga obravnava kot subjekt, ne pa objekt zdravljenja. Gre za uresničevanje ustavne pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS), telesne nedotakljivosti in varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) ter spoštovanje načela prostovoljnosti zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.²

18V obravnavani zadevi iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnici operater med ordinacijsko obravnavo, ko je bila predlagana konkretna operacija, ustno pojasnil potek operacije in značilna tveganja v zvezi z njo (predvsem mogoče neposredne pooperativne zaplete), ne pa tudi tveganja dejansko uresničenega zapleta, torej nevralgije. Ob sprejemu v bolnišnico dan pred operacijo je tožnica podpisala tudi pisni obrazec za soglasje k operaciji. V reviziji tožnica izpodbija veljavnost svoje privolitve v poseg. Njene trditve o tem, da ni dobila nobenega ustnega pojasnila in da sta sodišči nekritično sledili izpovedbi operaterja, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja; obširne navedbe o zatrjevani neustreznosti pisnega obrazca za privolitev pa so pravno nepomembne. Kar je v zadevi bistveno, namreč sploh ni sporno, to pa je dejstvo, da tožnici tveganje dejansko uresničenega medicinskega zapleta, to je nevralgije, ni bilo pojasnjeno. Odveč so zato revizijske navedbe, da je celo sam operater izpovedal, da tožnici ni pojasnil obstoja možnosti poškodbe živca in nevralgije. Sodišči nižjih stopenj sta točno to dejstvo namreč tudi ugotovili. Razlog za zavrnitev zahtevka je bil drugje: toženka je trdila in po presoji sodišč nižjih stopenj uspela izkazati, da gre za tako majhno možnost konkretnega zapleta – ob hkratnem dejstvu, da je bila operacija zelo potrebna – da glede njega pojasnilna dolžnost sploh ni obstajala.

19Glede obsega pojasnilne dolžnosti, ki je sicer odvisna od okoliščin posameznega primera, je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 94/2015 podalo splošno izhodišče in nekaj meril za presojo.³ Pacienta je treba poučiti o bistvenih vprašanjih, ki mu omogočajo, da spozna pomen svoje privolitve ter da ima dovolj podlage za odločitev z namenom, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal. Načeloma velja, da 1.) mora biti obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, 2.) se mora opozorilo nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja, 3.) mora opozorilo upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev. Tipično tveganje je tisto, ki je lastno samemu posegu, torej posebej značilno glede na naravo določenega posega, pri čemer je „tipičnost“ neodvisna od pogostosti tveganja, razen v primerih, ko gre statistično za tako ekstremno nizko pojavnost, da je mogoče domnevati, da pri razumnem pacientu omenjeno tipično tveganje ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg.

20V zvezi z uresničenim zapletom – poškodbo živca in nevralgijo (pri čemer sama poškodba živca še ne pomeni tudi neizogibnega nastanka nevralgije) – je bilo v postopku ugotovljeno, da gre pri konkretni vrsti posega za izjemno redek zaplet, ki se uresniči v manj kot 1 % primerov. Vrhovno sodišče pri tem sicer ugotavlja, da zgolj nizka pojavnost zapleta načeloma še ne zadostuje za sklep, da zaplet ni „tipičen“. Za poškodbe živcev tudi ni mogoče trditi, da ne bi bile operativnim posegom na sploh lastne, kajti (kot je v postopku pojasnil eden od izvedencev) živci potekajo po celem telesu. Vendarle pa je pojavnost v manj kot 1 % tudi po presoji revizijskega sodišča dovolj nizka, da je mogoče domnevati, da pri razumnem pacientu ne bi vplivala na njegovo privolitev v poseg, ki je bil v konkretnem primeru ocenjen kot zelo potreben (četudi ne nujen). V konkretnem primeru tudi ni podan položaj, ko bi uresničeno redko tveganje pacientkino življenje in zdravje ogrožalo bolj, kot nevarnost, ki je grozila v primeru neizvedenega posega, to pa je izguba vida na njenem edinem še uporabnem očesu, pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica za svoj vid izredno zaskrbljena, sodišči nižjih stopenj pa ji tudi nista verjeli, da bi poseg v primeru opozorila na tveganje nevralgije odklonila.⁴ Splet navedenih okoliščin zato utemeljuje sklep, da je bila v konkretnem primeru pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, čeprav na dejansko uresničeno tveganje tožnica ni bila opozorjena.

Odločitev o reviziji

21Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

22V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka.

23Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 3.130,52 EUR (2.546,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 564,52 EUR za 22 % DDV).

¹ Glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Enako sodba in sklep VS RS v zadevi II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015.
³ Glej zlasti 19. - 24. točko obrazložitve navedene odločbe.
⁴ Trditev, da se pacient v primeru pojasnila o uresničenem tveganju za poseg ne bi odločil, sicer ni predpostavka odškodninske odgovornosti, ki bi jo moral zatrjevati oškodovanec, vendar pa presoja, kako bi ravnal, na načelni ravni ni izključena - nasprotna stranka z nasprotnim ugovorom namreč lahko izpodbija vzpostavljeno vzročno zvezo in glede tega nosi tudi trditveno ter dokazno breme (tako VS RS v zadevi II Ips 148/2017 z dne 25. 10. 2018, tč. 34 in 35 obrazložitve). V tu obravnavani zadevi je tožnica sicer že sama trdila, da se za poseg v tem primeru ne bi odločila; toženka pa je trdila nasprotno. Sodišči sta presodili v prid toženkinih trditev.