VSM Sklep EPVDp 72/2019

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A., odvetnice B. B., se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 30 dni od prejema tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom predlog zagovornice storilca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja tega sodišča EPVD 38/2019, z dne 20. 5. 2019, zavrnilo, predlogu storilca za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ni ugodilo. Navedlo je tudi, da o predlogu storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more ponovno odločati, saj je o takšnem predlogu že odločilo s sklepom EPVD 38/2019, z dne 12. 8. 2019.

2Zoper takšen prvostopenjski sklep se pritožuje zagovornica storilca. Bistvo pritožbe je, da storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bil pravilno vročen, saj je storilec v času fiktivne vročitve navedenega sklepa bil odsoten z naslova prebivanja, ker je obiral ribez v Republiki A. O tem prilaga potrdilo, iz katerega izhaja, da je delo opravljal v G. od 12. 6. do. 24. 6. in od 10. 7. do 18. 7. 2019. Konec junija je delo opravljal pri drugem delodajalcu, kjer pa ne more dobiti potrdila, saj je delal na črno. Sodno pisanje je tako v roke dobil šele 1. 7. 2019.

Pri znancu se je pozanimal, kaj naj naredi, pa mu je ta rekel, da se s 15. 7. 2019 pričnejo sodne počitnice in roki ne tečejo, tako da je bil prepričan, da je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je vložil dne 22. 7. 2019, vložil pravočasno. Ker je sodno pisanje (sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja) dobil v roke šele 1. 7. 2019, v času vročanja pa je bil odsoten, sodišče ponovno prosi, da mu ta sklep veljavno vroči. Prvostopenjsko sodišče namreč ni presojalo, ali je bil obdolženi dejansko na dneve, ko je potekala vročitev, odsoten ali ne, stališče, da to ni pomembno, pa je prestrogo in je z njim prvostopenjsko sodišče nesorazmerno poseglo v obdolženčevo pravico do enakega varstva pravic in možnosti sodnega varstva ter kršilo 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije. Storilec kljub vsej skrbnosti glede na način vročitve ni imel možnosti, da bi se pravočasno seznanil s pisanjem.

Pritožba v nadaljevanju navaja, da storilec dogodek zelo obžaluje, veljavno vozniško dovoljenje pa zaradi zaposlitve v prihodnje nujno potrebuje. Pritožbeno sodišče zato naproša, da razveljavi klavzulo pravnomočnosti, ali obdolžencu dovoli vrnitev v prejšnje stanje, saj predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogel veljavno pravočasno podati iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani in na katere ni mogel vplivati.

3Pritožba ni utemeljena.

O razveljavitvi klavzule pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti EPVD 38/2019, z dne 20. 5. 2019:

4Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog storilca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa prvostopenjskega sodišča EPVD 38/2019, z dne 20. 5. 2019, ki je postal pravnomočen 25. 6. 2019, zavrnilo iz razloga, ker je bil navedeni sklep prvostopenjskega sodišča storilcu pravilno osebno vročen v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ki ga je storilčeva odvetnica B. B., vložila na prvostopenjsko sodišče, izhaja, da navedeni sklep storilcu ni mogel biti pravilno vročen v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP, ker je bil obdolženi v tem času odsoten z naslova prebivanja, saj je v mesecu juniju 2019 v A. obiral ribez. Navedeni sklep je tako v roke dobil šele 1. 7. 2019 popoldne.

Prvostopenjsko sodišče v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da storilec neutemeljeno predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ker mu je bilo sodno pisanje pravilno vročeno v skladu z določili 87. člena ZUP. Storilcu je namreč bila dne 30. 5. 2019 poskušena osebna vročitev sklepa, ki pa ni bila uspešna, zato mu je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo, da pošiljko lahko prevzame v 15 dneh na pošti C., rok za prevzem je tako začel teči 31. 5. 2019. 15 dnevni rok za prevzem pošiljke je potekel 14. 6. 2019 in s tem dnem se šteje, da je bila vročitev uspešno opravljena. Vročitev je prav tako bila opravljena na uradno prijavljenem naslovu za vročanje na naslovu Z. 93, pošta C.

Prvostopenjsko sodišče pri tem sicer navaja, da sodišče pri vročanju po pravilih ZUP ne preverja prisotnosti naslovnika v času vročanja, ampak preveri zgolj pravilnost naslova vročanja, kar pa v primeru tako imenovane fiktivne vročitve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP ne drži. V primeru, če bi bilo ugotovljeno, da naslovnik ves čas poteka fiktivne vročitve ni bil prisoten na naslovu za vročanje (to je od dneva, ko je bilo puščeno obvestilo o prispeli pošiljki do poteka 15 dnevnega roka za prevzem le te), takšna vročitev ne bi mogla biti pravilno opravljena, saj naslovnik o prispeli pošiljki ne bi mogel biti seznanjen. Vendar pa v obravnavanem primeru storilec zatrjevanj o odsotnosti v času vročanja sodnega pisanja na naslovu za vročanje v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni z ničemer izkazoval oziroma dokumentiral, prav tako pa se ni skliceval, da dokazila o odsotnosti zaradi dela v Republiki A. zaradi kakršnihkoli razlogov ob vložitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ne bi mogel dobiti. Iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati šele pritožbi priloženo potrdilo o delu storilca v Republiki A. v času od 12. 6. 2019 do 24. 6. 2019¹.

5Zaradi vsega navedenega tudi po oceni pritožbenega sodišča predlog storilca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa prvostopenjskega sodišča EPVD 38/2019, z dne 20. 5. 2019, ni utemeljen.

O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje:

6V skladu z drugim odstavkom 202.d člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) lahko storilec prekrška v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pri sodišču, ki je izdalo ta sklep, vloži predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedeni rok iz drugega odstavka 202.d člena ZP-1 ni procesni prekluzivni rok, ampak je materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, torej paricijski rok prekluzivne narave. Zaradi navedenega v primeru zamude takšnega roka, ni mogoče uporabiti določila o vrnitvi v prejšnje stanje, skladno z 89. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ampak je v zvezi z zamudo potrebno presojati zgolj dejanske okoliščine, ali je do zamude prišlo zaradi okoliščin, ki so na strani storilca ali ne.

Spisovno gradivo izkazuje, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prvostopenjskega sodišča EPVD 38/2015, z dne 20. 5. 2019, postal pravnomočen dne 25. 6. 2019. V skladu z drugim odstavkom 202.d člena ZP-1 je potrebno predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložiti v 14 dneh od pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v konkretnem primeru torej do 10. 7. 2019. Storilec sam izpoveduje, da je sporni sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja v roke dobil 1. 7. 2019, ko mu je ostalo še 10 dni časa, da bi lahko pravočasno vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Dejstvo, da je storilec predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil šele 22. 7. 2019, ne more biti vzročno povezano z zatrjevanjem storilca, da ga v času vročanja navedenega sklepa dejansko ni bilo doma, tako da ni prejel niti obvestila o pošiljki, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča s takšnim zatrjevanjem storilec prvostopenjskega sodišča utemeljeno ni prepričal, ker svojih trditev pravočasno z ničemer ni izkazal. Zaradi navedenega po prepričanju pritožbenega sodišča razlogi za zamudo pri vložitvi predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v konkretnem primeru niso izhajali iz sfere, ki ne bi bila na strani storilca.

O predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, z dne 14. 8. 2019:

7Zagovornica storilca je z vlogo, z dne 14. 8. 2019, za storilca vložila tudi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, o katerem prvostopenjsko sodišče ni odločalo, v izpodbijanem sklepu pa je zavzelo stališče, da je o predlogu storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja že odločilo s sklepom EPVD 38/2019, z dne 12. 8. 2019, zato o njem ne more ponovno odločati. Vendar, v obravnavanem primeru ne gre za isti predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je prvostopenjsko sodišče s sklepom, z dne 12. 8. 2019, zgolj formalno zavrglo predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je storilec na prvostopenjsko sodišče vložil 23. 7. 2019. O predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je storilčeva zagovornica vložila za storilca 14. 8. 2019, bo zato prvostopenjsko sodišče še moralo odločiti.

8Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnice na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

9Odločitev o naložitvi plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilu prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 20,00 EUR pa je odmerjen na podlagi Tarifne številke 8407 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Gre za potrdilo v nemškem jeziku, ki bi moralo biti prevedeno, ne glede na to pa je neupoštevno, saj je predloženo šele v pritožbi.