VSL Sodba VI Kp 41431/2018

I. Ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji (ki obsega tudi način izvršitve kazni) spremeni tako, da se dejanja opisana pod točkami 1., 2. in 3. izreka sodbe pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in se

obtožencu po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izreče kazen

1 (eno) leto zapora.

II. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno kazen všteje čas hišnega pripora od dne 6. 9. 2018 od 11.00 ure dalje.

III. V ostalem se pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih (v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi priznanja krivde po obtožbi, obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj velike tatvine „po prvem odstavku 205. člena KZ-1“. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 "v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1" za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, na kar mu je na podlagi „drugega odstavka 53. člena KZ-1“ izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v kazen zapora vštelo čas od 11.00 ure dne 6. 9. 2018, ko mu je bila vzeta prostost. Na podlagi petega odstavka 86. člena KZ-1 je odločilo, da se kazen zapora izvrši s hišnim zaporom, ki se izvaja na naslovu Maribor, ter da se obtožencu prepoveduje, da se brez posebnega dovoljenja sodišča oddalji iz teh prostorov, razen za potrebe zdravljenja vsak delovni dan od 8.00 do 10.00 ure in kadar to sodišče dovoli. Obtožencu je prepovedalo stike z drugimi osebami, razen z mamo B. B., in ga opozorilo, da se v primeru kršenja določil lahko odredi zapor. Za nadzor nad izvajanjem ukrepa je pooblastilo Policijsko upravo Maribor, ki lahko ob izvrševanju nadzora vstopa v prostore, kjer se zapor izvaja. Na podlagi šestega odstavka 86. člena KZ-1 je določilo varstveno nadzorstvo, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo. Nadalje je odločilo, da se na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovancem v celoti prisodijo premoženjskopravni zahtevki, in sicer C. C. 271,00 EUR, Č. Č. 100,00 EUR in D. D. 200,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za vsako kaznivo dejanje določi kazen šest mesecev zapora in mu izreče enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženec in smiselno predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Sodišče druge stopnje je na zahtevo obtoženca, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, o seji senata obvestilo obtoženca in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo ni pristopil državni tožilec, vendar so bili izpolnjeni pogoji, da se seja opravi, saj je bil o seji v redu obveščen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5Pritožba državne tožilke je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

6Pritožnica utemeljeno izraža nestrinjanje z zaključki izpodbijane sodbe, da je teža dejanj nizka („na spodnji meji možnega“), ki jih je sodišče prve stopnje oprlo na dejstvo, da gre za tipične načine izvršitve vlomnih tatvin ter da je skupna vrednost odtujenih predmetov (le) 600,00 EUR. Sodišče druge stopnje sprejema pritožbene navedbe, da kaznivo dejanje velike tatvine že glede na predpisano kazen do petih let zapora ne sodi med lažja kazniva dejanja, pravilna pa je tudi ugotovitev pritožbe, da manjše vrednosti z dejanji odtujenih predmetov ni mogoče pripisati okoliščinam na strani obtoženca, temveč zgolj naključju, da v vozilih, v katera je vlomil, ni bilo drugih vrednejših predmetov. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da obtoženčevo izražanje namena povrnitve škode oškodovancem, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo kot tehtno olajševalno okoliščino, nima realne podlage v dosedanjem ravnanju obtoženca, saj od 29. 6. 2018, ko je bil pogojno odpuščen s prestajanja dolgoletne zaporne kazni, ni izkazal prav nobenega resnega interesa po zaposlitvi, temveč je nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Pritožnica nadalje upravičeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot tehtni obteževalni okoliščini v premajhni meri upoštevalo obtoženčevo obširno predkaznovanost, ki potrjuje, da že vse od leta 2002 dalje kontinuirano izvršuje kazniva dejanja, predvsem pa dejstvo, da je obravnavana dejanja storil v času pogojnega odpusta.

7Pritožbene navedbe, da obtoženčevo zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog ni z ničemer izkazano, niso utemeljene. Obtoženec je namreč na pritožbeni seji sodišču druge stopnje predložil Terapevtski dogovor o vključitvi v program zdravljenja z buprenorfin-om, ki ga je z Z., Centrom za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, sicer sklenil že dne 2. 7. 2018, torej še pred izvršitvijo obravnavanih kaznivih dejanj. Vendar pa pritožbeno sodišče glede na dejstvo, da obtoženec kot odvisnik od heroina, ki v hišnem priporu nima dostopa do prepovedanih drog, nadomestno terapijo nujno potrebuje, predvsem pa na podlagi neposrednega vtisa o njegovi urejenosti, pritrjuje presoji izpodbijane sodbe, da terapijo redno obiskuje. S takšnim ravnanjem in nenazadnje tudi s spoštovanjem režima hišnega pripora pa je dejansko izkazal voljo po zdravljenju odvisnosti od prepovedanih drog, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot tehtno olajševalno okoliščino, in državna tožilka z nasprotnim pritožbenim zatrjevanjem ne more uspeti.

8Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede pravne opredelitve dejanj opisanih v izreku sodbe v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon. Iz opisov dejanj izhaja, da je obtoženec v vsa osebna vozila vlomil tako, da je z neznanim predmetom razbil okensko steklo, nato pa iz notranjosti vozil odtujil, dne 24. 8. 2018 na škodo C. C. torbico, dne 5. 9. 2018 ob 12.40 uri na škodo Č. Č. športno torbo in dne 5. 9. 2018 ob 12.43 uri na škodo D. D. denarnico.

9KZ-1 v prvem odstavku 54. člena določa, da kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje.

10Po oceni pritožbenega sodišča so opisana kazniva dejanja, ki so premoženjska in istovrstna, glede na čas storitve časovno povezana, saj jih je obtoženec storil zaporedoma oziroma dejanji opisani pod točkama 2. in 3. izreka sodbe skorajda istočasno ter na istem kraju, vsa dejanja pa je tudi storil na enak način in v enakih okoliščinah, zato je z njegovim ravnanjem izpolnjen zakonski pogoj enotne dejavnosti. Obtoženec je nadalje dejanja izvršil iz koristoljubnih namenov, saj je po lastnih navedbah takrat živel na ulici, prenehal pa je tudi z zdravljenjem odvisnosti od prepovedanih drog. V takšnih socialnih in premoženjskih razmerah pa si je z vlomnimi tatvinami več kot očitno pridobival potrebna sredstva za preživljanje in nakup heroina, kar izkazuje tudi dejstvo, da je iz vozil odtujil predmete, v katerih se običajno nahajajo denar ali drugi vrednejši predmeti. Posledično pa je izkazan tudi obtoženčev enoten psihični odnos do kaznive kontinuirane dejavnosti. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje dejanja opisana v izreku sodbe (ki jih je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot tri posamična kazniva dejanja velike tatvine) pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Navsezadnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 4, četrti odstavek) vse elemente nadaljevanega kaznivega dejanja ugotovilo tudi sodišče prve stopnje samo.

11Po obrazloženem se pritožnica, upoštevaje težo kaznivega dejanja, dejstvo, da ga je obtoženec storil na pogojnem odpustu in njegovo predkaznovanost, utemeljeno zavzema za izrek višje zaporne kazni, hkrati pa je pri njeni odmeri potrebno upoštevati spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja ter olajševalne okoliščine (obtoženčevo priznanje krivde, obžalovanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog), ki narekujejo izrek nižje zaporne kazni kot je predlagana v pritožbi, zato je sodišče druge stopnje obtožencu izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je vštelo čas hišnega pripora od 6. 9. 2018 od 11.00 ure dalje.

12V petem odstavku 86. člena KZ-1 določa, da se lahko (tudi) s hišnim zaporom izvršuje le izrečena kazen do devetih mesecev zapora. Ker je sodišče druge stopnje obtožencu izreklo kazen eno leto zapora, izvršitev zaporne kazni s hišnim zaporom, kot je to z izpodbijano sodbo odločilo sodišče prve stopnje, ni (več) mogoča. Posledično je pritožbeno nestrinjanje državne tožilke z izvršitvijo zaporne kazni s hišnim zaporom postalo brezpredmetno in se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo.

13Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji (ki obsega tudi način izvršitve kazni) spremenilo kot je razvidno iz izreka te sodbe in ker drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo, je v nespremenjenih delih (v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.