VSL Sodba I Cp 2536/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se IV. točka izreka spremeni tako, da se glasi:

„IV. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo o odškodninskih zahtevkih obeh pravdnih strank. Na osnovi tožbe je tožniku prisojeno 500,00 EUR odškodnine, ki jo je toženec dolžan plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnjen (II. točka izreka). Nasprotni tožbeni zahtevek je zavrjen v celoti (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 395,70 EUR (IV. točka izreka).

2Pritožuje se tožnik. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se mu prisodi še odškodnina v višini 1.500,00 EUR ter vsi stroški postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na ugotovitev, da je bil toženec prvi, ki je tožniku rekel, da je največji klošar v Č. in da nima kam voziti njegovih otrok. Zgodilo se je na javnem kraju v Č., pred večjim številom oseb, med katerimi sta bili tudi tožnikova partnerka M. M. in toženčeva partnerka J. T. ter oba otroka toženca in M. M. Toženec je storil kaznivo dejanje razžalitve in lahke telesne poškodbe. Verbalni napad je posegel v nedotakljivost tožnikove duševne integritete; tožnik je trpel duševne bolečine. Ne gre za vzajemno žaljenje. Beseda zelenko, ki jo je tožnik izrekel, ni žaljivka, saj gre za toženčev vzdevek. Tožnik jo je izrekel brez slabih namenov. V nasprotni tožbi toženec ni trdil, da bi mu tožnik izrekel to besedo. Zato je odločeno mimo trditvene podlage in se tožnik zoper ta očitek ni mogel braniti. Nedokazano je, da bi tožnik tožencu rekel, da mu „jebe mater cigansko“. To sta izpovedala le toženec in njegova partnerka. Pred tem je toženec tožnika udaril in rekel, da je največji klošar v Č. Sodišče je dogodek skušalo relativizirati s sklicevanjem na povprečnega človeka in s trditvijo, da dogodka ni opazovalo večje število ljudi. Šlo je za realno in verbalno injurijo, to je za žalitev z udarcem in z besedami in to na javnem kraju, v prisotnosti oseb. Dokazane so konkretne besede in ne le trditve „na splošno“, kot ugotavlja sodišče. Toženec je bil prvi, ki je začel izzivati z besedami, da tožnik nima kam voziti njegovih otrok, da je klošar in narkoman. To izključuje tožnikov prispevek. Zato ni pravilen zaključek, da je tožnik s svojim ravnanjem prispeval, da se je znašel v obravnavani situaciji. Z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 1.500,00 EUR iz naslova posega v čast in dobro ime je materialno pravo napačno uporabljeno. O stroških postopka je nepravilno odločeno, ker je uspeh pravdnih strank nepravilno ugotovljen. V dosedanjem postopku je tožnikov uspeh s tožbo 25 %, po nasprotni tožbi pa 100 %; toženčev uspeh po tožbi je 75 %, po nasprotni tožbi pa 0 %. Gledano kumulativno je tožnikov uspeh 62,50 %, toženčev pa 37,50 %. Če bi postopka ločevali, bi bilo treba upoštevati, da je bila obravnava izvedena tudi v pridruženi zadevi, saj drugače postopka ni mogoče izpeljati. Tožniku bi morali biti priznani stroški izvedenca in naloženi v plačilo tožencu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). Niti tožnikov niti toženčev denarni zahtevek ne presega z zakonom določenega limita za uporabo pravil v sporih majhne vrednosti. Z združitvijo pravd sta zahtevka ohranila svojo samostojnost, zato kumulacija dveh zahtevkov v enem postopku ni razlog za uporabo druge vrste postopka. Postopek je tekel po pravilih o sporu majhne vrednosti: V pozivu za odgovor na tožbo sta bili stranki opozorjeni na posledice izostanka odgovora v sporu majhne vrednosti; tožnik se je na ta pravila skliceval na narokih 10. 4. 2018 in 28. 8. 2018. Zato je prvostopenjsko sodišče – očitno pomotoma – pravdni stranki v sodbi poučilo o 30 dnevnem roku za pritožbo (v sporih majhne vrednosti je predpisan krajši pritožbeni rok – tretji odstavek 458. čl. ZPP). Ker napačen pravni pouk strankama ne sme škoditi, je pritožba – vložena v roku, ki ga je v pravnem pouku navedlo prvostopenjsko sodišče – pravočasna.

5V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Pravdni stranki s pravnim poukom na to nista bili opozorjeni, kar pa na odločanje pritožbenega sodišča ne vpliva, saj jima sodišče ne more podeliti več pravic kot jima jih priznava zakon.

6Očitana procesna kršitev ni bila storjena. Beseda „zelenko“ je v prvostopenjski sodbi navedena pri povzemanju vsebine izpovedbe priče J. T., ki je po tožniku izrečeno besedo „zelenko“ izrecno označila za žaljivko. Ne gre za konstitutivno, pravotvorno dejstvo, od katerega bi bil odvisen uspeh tožnikovega zahtevka, katerega zavrnjeni del je predmet obravnave v pritožbenem postopku. Ker trditveno breme obsega le odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera, prvostopenjsko sodišče trditvene podlage ni preseglo. V pritožbi uveljavljana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP) ni bila storjena. Tožniku, ki je na glavni obravnavi sodeloval, je bilo omogočeno, da pričino izpoved komentira.

7Po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je za pritožbeno sodišče danost. Pritožbena trditev o nedokazanosti dejstva, da je tožnik tožencu rekel, da mu „jebe mater cigansko“, je nedovoljen pritožbeni razlog. O tem očitku se zato pritožbeno sodišče ne izreka. Z ostalimi pritožbenimi razlogi pritožnik uveljavlja nepravilno uporabo prava – konkretno 179. čl. Obligacijskega zakonika – pri odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

8V pritožbenem postopku je sporno, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno napolnilo pravni standard razžalitve dobrega imena in časti in s tem zvezanih duševnih bolečin. Ali je bilo tožniku povzročeno duševno trpljenje s tem, da ga je toženec na javnem mesu udaril z dlanjo na lice in mu izrekel besede: ti si največji klošar v Č.; klošar; narkoman. Pri čemer je tožnik tudi sam prispeval k temu, da se je znašel v navedenih okoliščinah, saj je tožencu – še preden ga je le-ta udaril – izrekel besede: jebem ti mater cigansko; jaz lahko delam s tvojo deco kar hočem; zelenko daj mir, ne seri.

9Pravica do osebnega dostojanstva, temelječa na 34. in 35. čl. Ustave RS posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku. Sama kršitev, poseg v v osebnostno sfero, še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev mora povzročiti škodo – duševne bolečine. S 179. čl. Obligacijskega zakonika je namreč odškodnina za nepremoženjsko škodo upravičena, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičuje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da – upoštevajoč vse okoliščin primera – ta meja ni bila dosežena. Klošar (oseba, ki nima bivališča) in narkoman (oseba, ki zlorablja narkotike) nista le besedi, ki označujeta osebo brez bivališča in osebo, ki zlorablja narkotike. Izrečeni z namenom zaničevanja sta lahko tudi objektivno žaljivi; okolje ju sprejema kot žaljivki. Izrečeni v danih okoliščinah, ko je bilo med tožencema in njunima partnerkama izrečenih več žaljivih besed, pri čemer so bile nekatere od njih izrazito zaničevalne (npr. v zvezi s spolnim življenjem ene od partnerk), pa se besede, ki jih je toženec izrekel tožniku, izkažejo za navržene. Ne izpostavljajo katere od tožnikovih slabosti, razvad, hib in podobno, saj se ne zatrjuje, da bi bil tožnik brez doma ali da bi užival prepovedane substance. V očeh bližnjih, ki obe stranki poznajo, zato izrečene besede sramotijo bolj tistega, ki jih je izrekel, kot tistega, ki so mu namenjene. Da bi ostali ljudje v okolici posvetili pozornost vsebini izrečenih besed, ni izkazano. Ni odločilno, kdo je žaljivke prvi izrekel, saj so bile vse izrečene v kratkem časovnem obdobju in so navzoči, pravdnima strankama znane osebe, sledile celotnemu dogajanju. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da izrečene besede pri tožniku niso povzročile duševne bolečine, zaradi katere bi duševno trpel. Enako velja za v danih okoliščinah prizadejan udarec z dlanjo po licu. Vsekakor pa je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah, kar mu je bilo zaradi posledic udarca prisojeno. Pravilen je torej prvostopenjski zaključek, da toženčevo ravnanje, ki objektivno gledano je žaljivo, v danih okoliščinah ni bilo takšno, da bi tožnik zaradi njega duševno trpel in bi bil upravičen do denarne odškodnine. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zoper odločitev o glavni stvari zavrnjena.

10Pritožba zoper stroškovni del odločitve pa je utemeljena. Način obračunavanja pravdnih stroškov, kakor ga je izvedlo sodišče prve stopnje – ločeno za obravnavanje zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi – ni običajen; zlasti ker je bil predmet obravnave en sam historični dogodek, iz katerega izvirata oba zahtevka. Razlogov za delno priznanje stroškov odgovora na nasprotno tožbo ni, saj se je tožnik nasprotne tožbe uspel ubraniti v celoti. Tožencu so odmerjene 3/4 nastalih stroškov (razen sestave odgovora na pritožbo), čeprav z nasprotno tožbo ni uspel. Prvostopenjska odločitev o stroških postopka zato ni pravilna. Upoštevati je treba, da sta pravdni stranki uveljavljali vsaka svojo terjatev v višini 2.000,00 EUR. Tožnik, ki je imel večje pravdne stroške, ker je svojo terjatev dokazoval z izvedencem, je uspel s četrtino svojega zahtevka, nasprotnega tožbenega zahtevka pa se je uspel ubraniti v celoti. Toženec se je uspel ubraniti trem četrtinam tožbenega zahtevka, s svojim zahtevkom pa ni bil uspešen. Upoštevajoč, da oba zahtevka izvirata iz istega historičnega dogodka, da je tožnikov uspeh v postopku – gledano iz računskega vidika, ki ga izpostavlja pritožba – nekoliko večji od toženčevega, da so tožnikovi stroški zaradi dokazovanja škode z izvedencem nekoliko večji od toženčevih, je primerno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato stroškovni del odločitve spreminja tako, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

11Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožnik s pritožbo v glavni stvari ni uspel, zato je dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Uspel je le s pritožbo zoper stroškovni del odločitve, torej zoper stransko terjatev, kar se skladno s sodno prakso šteje za neznaten uspeh.