VDSS Sodba Pdp 1066/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.226,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 do plačila, v preostalem pa je tožbeni zahtevek (za plačilo 4.073,36 EUR) zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov postopka v višini 1.293,74 EUR.

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna po 179. členu ZDR-1 zgolj zato, ker je tožnikov delodajalec in je do poškodbe prišlo pri delu oziroma v zvezi z delom. Tožnik je trdil, da je delo opravljal sam in v ozkem prostoru, na podlagi tega pa ni mogoče sklepati o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Ker je za nastalo škodo odškodninsko odgovoren kvečjemu naročnik, vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Tožena stranka je delovala kot podizvajalec oziroma izvajalec posameznih del, ki jih je organiziral naročnik. Nasprotuje presoji sodišča, da je objektivno odgovorna za nastalo škodo. Glede subjektivne odgovornosti pa navaja, da je direktor tožene stranke le v grobem vedel, kaj je tožnik pri naročniku delal. Meni, da ni bila dolžna zagotavljati stalnega nadzora na delovišču, saj za to ni pravne podlage. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da opustitev nadzora predstavlja nedopustno ravnanje tožene stranke. Trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov glede vzročne zveze. Zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi lahko odrejeno delo z ustrezno skrbnostjo opravil sam - brez pomoči drugih oseb. Ker tožena stranka ni kršila predpisov o varnosti pri delu, ni krivdno odgovorna. Pri oceni tožnikovega soprispevka je sodišče izhajalo iz zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede navodil o širini jaška. Tožniku ni bilo dano navodilo, da naj bo jašek čim ožji. Na voljo je imel več možnosti, da bi preprečil nastanek škodnega dogodka. Sodišče mu je neutemeljeno prisodilo odškodnino zaradi zloma palca. To diagnozo je postavil šele izvedenec v mnenju. Tožnik zloma prsta v tožbi ni opisal. Izvedensko mnenje je dokaz, s katerim stranke dokazujejo trditve. Na podlagi ugotovitev izvedenca ni dopustno širiti trditvene podlage, tudi ne glede obsega in intenzivnosti telesnih bolečin. Zato je podana kršitev določb pravdnega postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6Tožnik se je 15. 1. 2014 poškodoval pri rezanju železne mreže v ozkem prostoru z električno kotno brusilko. Bil je zaposlen pri toženi stranki, do delovne nesreče pa je prišlo na gradbišču naročnika družbe A. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odškodnino v višini 7.226,64 EUR.

7Če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora na podlagi 179. člena ZDR-1 povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da zgolj dejstvo, da je prišlo do poškodbe tožnika pri delu oziroma v zvezi z delom, ne zadostuje za zaključek o odškodninski odgovornosti delodajalca. Vendar pa je delodajalec odškodninsko odgovoren, če je podana njegova odgovornost po pravilih civilnega prava. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je na gradbišču naročnika delovala kot njegov kooperant oziroma podizvajalec. Tožena stranka tožnika, ki je bil v času nezgode njen edini delavec na gradbišču, ni le "posodila" naročniku, temveč je zanj izvajala storitve iz svoje dejavnosti. Navedeno potrjuje tudi vsebina kooperantske pogodbe z dne 2. 8. 2013, zlasti 13. in 14. člen, po katerih se je tožena stranka zavezala skrbeti za varnost svojih delavcev in zagotoviti stalen nadzor odgovorne osebe pri opravljanju dela. Glede na navedeno je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora pasivne legitimacije tožene stranke.

8Subjektivna odškodninska odgovornost je kot pravilo določena v prvem odstavku 131. člena OZ, po katerem je tisti, ki povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj delodajalčeve odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost.

9Delavec ima v skladu z 11. členom ZVZD-1 pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Tudi če je direktor le v grobem vedel, kaj je tožnik pri naročniku delal, kot to navaja tožena stranka v pritožbi, je za presojo bistveno, da tožena stranka pri opravljanju tožnikovega dela ni zagotovila pomoči dodatnega delavca niti nobenih drugih delavcev, ki bi izvajali nadzor nad delom. Direktor tožene stranke je povedal, da bi moral tožniku pomagati vsaj še en delavec, ki bi s posebnimi kleščami držal mrežo, da ta ob rezanju ne bi vibrirala in povzročila odboj krožne brusilke. Tožena stranka je kršila dolžno ravnanje, ker je opustila zagotavljanje pomoči tožniku na gradbišču oziroma nadzor, ki je bil dogovorjen že v kooperantski pogodbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila 5. člen ZVZD-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotavljati varnost in zdravje delavcev. Ob ustrezni skrbnosti bi tožena stranka nastanek škode lahko preprečila, kar pomeni, da je ravnala malomarno. Tudi glede obstoja elementa vzročne zveze je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vzrok za poškodbo palca roke in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, ni izven sfere tožene stranke. Pravilo, po katerem mora delodajalec zagotoviti nadzor odgovorne osebe pri opravljanju dela svojih delavcev oziroma pomoč drugega delavca, je namenjeno ravno preprečitvi takšnih delovnih nesreč, do katere je prišlo v konkretnem primeru. Ker je tožena stranka kršila predpise ter z ustreznimi varnostnimi ukrepi ni zagotovila varnega okolja, je krivdno odgovorna za škodo.

10Neskrbno pa je ravnal tudi tožnik, zato je njegov prispevek k nastanku škode sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v deležu 20 %. Prvenstvena dolžnost zagotavljanja varnosti pri delu je na delodajalcu, tožnik pa pri delu tudi ni ravnal samovoljno, saj mu je navodilo, da naj bo jašek čim ožji, dal delovodja naročnika. Očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede danih navodil je torej neutemeljen. Ob opustitvi zagotovitve ustreznega nadzora dela in pomoči drugega delavca s strani delodajalca je pravilen zaključek sodišča o toženkinem ne dovolj skrbnem zagotavljanju varnega dela in tudi o njenem 80 % odgovornosti.

11Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvah 7., 212. in 213. člena ZPP, češ da je sodišče prve stopnje pri vrsti poškodbe neutemeljeno upoštevalo zlom kosti, česar pa naj tožnik ne bi zatrjeval s tem, ko se je skliceval le na poškodbo palca desne roke. Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis utrpelih poškodb z medicinskimi izrazi in diagnozami. To ni pogoj za sklepčno tožbo in v navedenem tudi ni podlage za ugotovitev zatrjevanih kršitev, ki jih pritožba neutemeljeno uveljavlja v smeri prekoračitve trditvene podlage. Prav tako je tožnik v zadostni meri opisal svoje subjektivne težave po poškodbi. Sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi ni preseglo okvirov spora, ki je začrtan z navedbami strank. Tožnik je v tožbi navedel obseg in trajanje telesnih bolečin. S tem je bila trditvena podlaga zadostna, obstoj poškodbe prsta pa dokazan z izvedencem medicinske stroke. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nedopustnem širjenju trditvene podlage na podlagi ugotovitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o temelju in višini odškodnine, s tem da pritožba navedb zoper višino odškodnine, ki jo je sodišče odmerilo v skladu s 179. členom OZ, niti ne vsebuje.

12Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo - 500 točk, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).