11. člen ZVZD-1

Gre za nevarno dejavnost (drugi odstavek 131. člena OZ, 149. člen in 150. člen OZ), ker delo, ki ga je opravljal tožnik, vključuje povečano nevarnost za nastanek škode, ki je ni mogoče v celoti preprečiti niti ob uporabi običajne skrbnosti in zaščitnih ukrepov. Ključna okoliščina za to presojo ni delovno opravilo (razopaževanje ali čiščenje odstranjenega opaža), temveč delo na višini v gradbenem okolju z odprtino v tleh. Ni podlage za zmanjšanje odškodnine po 171. členu OZ. Merilo je skrbnost povprečno usposobljenega delavca v konkretnih razmerah. Glede na nepritrjeno, neoznačeno in po videzu "običajno" opažno ploščo ter dejstvo, da je tožnik na tej strehi delal prvi dan, mu opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati niti ob dejstvu, da je usposobljen dolgoletni delavec v gradbeništvu. Delodajalec, ki je dolžan delavcem zagotoviti varno delo, pa mora računati tudi z običajno stopnjo morebitne (občasne) manjše pazljivosti delavcev pri delu, ki pa v okoliščinah opuščene skrbi delodajalca za varno delo ne vodi do soprispevka delavcev v smislu 171. člena OZ. Na podlagi ugotovitev o trajnih posledicah (omejena gibljivost, fiksacija segmentov L1-L3, deformacija L2, defic

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru je zato treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD-1 zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca (10. in 11. člen ZVZD-1). Šele v primeru, da delodajalcu iz tega naslova ni mogoče očitati nobene kršitve, je tako mogoče izključno odgovornost za nastalo škodo očitati delavcu, ki dela ni opravljal s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1).

Po mnenju pritožbenega sodišča delavcem ni mogoče očitati prispevka k nastali škodi. Delavcu, ki je dolžan opraviti svoje delo, ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ni organiziral na varen način, dela pa drugače ni bilo mogoče opraviti. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku na prvi stopnji, delavci določenega dela niso mogli opraviti drugače kot s hojo po salonitnih ploščah. Pri polaganju PVC folije (teže cca 70 kg, ena rola je imela 40 m2) je namreč šlo za timsko delo treh delavcev (en delavec je delal luknje na traku, drugi je to pritrjeval, tretji pa varil folijo). Ker na drugačen način dela niso mogli opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da so vedeli, da se na salonitnih ploščah ne bi smeli zadrževati, kar naj bi delavcem očital tudi izvedenec. Med tovrstnim delom, tudi med (5 minutnim) odmorom, bi morali biti delavci ustrezno varovani v skladu s predpisi, pa niso bili. Če bi delodajalec sprejel ustrezne ukrepe, že zgolj tako, da bi na streho namestil sidrišča in zagotovil, da bi uporabljali varovalno opremo, bi s tem preprečil poškodbo delavcev, kar je potrdil tudi izvedenec v dopolnilnem mnenju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 179. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 131. OZ presodilo, da so podane vse predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi ugotovitev, da pohodna površina, po kateri je med opravljanjem dela hodil tožnik, ni bila ustrezno urejena, ker neravnina ni bila označena na zakonsko predpisan način, in da prehod ni bil prost ovir, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje tožnika in s tem opustila obveznosti iz 45. člena ZDR-1, 5., 7., 11. in 19. člena ZVZD-1 ter 6., 37., 53. in 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.

V konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Da gre za objektivno odgovornost, je sodna praksa namreč štela le v okoliščinah in primerih, ko je šlo za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se ji pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari posveti vsa dolžna skrbnost. Glede na način delovanja predmetnega dvigala, da že vsaka najmanjša pomanjkljivost lahko povzroči padec obdelovanca z vilic, da namestitev vilic zahteva izredno prisotnost delavca v smislu zbranosti in koncentracije, da mesta, na katera je vilice potrebno vpeti na obdelovancu, niso označena ter da je tožnik na dvigalu, ki za to ni bilo primerno, delal stalno, tožnikovo ravnanje, ki je obdelovance vpenjal in dvigoval skrbno in pazljivo, ni mogoče razumeti kot ravnanje v nasprotju z navodili. Skladno s sodno prakso namreč vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, namreč še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je treba pri delovnih nesrečah kot merilo skrbnosti vzeti povpre

V primeru, če bi prvotožena stranka pri azilantu, ki je bil kasneje hospitaliziran, opravila ustrezen preventiven zdravstveni pregled, bi odkrila, da je okužen s tuberkulozo in bi ga pravočasno izolirala ter preprečila kontakt z zaposlenimi (tožnico). Ker tega ni storila, je vsekakor kršila določila Zakona o varstvu pri delu in ZNB in je torej podana njena krivda.

Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis utrpelih poškodb z medicinskimi izrazi in diagnozami. To ni pogoj za sklepčno tožbo in v navedenem tudi ni podlage za ugotovitev zatrjevanih kršitev, ki jih pritožba neutemeljeno uveljavlja v smeri prekoračitve trditvene podlage. Prav tako je tožnik v zadostni meri opisal svoje subjektivne težave po poškodbi. Sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi ni preseglo okvirov spora, ki je začrtan z navedbami strank. Tožnik je v tožbi navedel obseg in trajanje telesnih bolečin. S tem je bila trditvena podlaga zadostna, obstoj poškodbe prsta pa dokazan z izvedencem medicinske stroke.

Za ugotovitev, ali je delavčevo opravljanje dela šteti v delovni čas, je med drugim ključnega pomena tudi, ali je delavec na delovnem mestu fizično prisoten ali ne, in da v bistvu ugotovitev fizične prisotnosti pomeni, da je treba, ne glede na to, da delavec v tem času ne opravlja dela, takšno prisotnost vračunati v delovni čas. Obveznosti delodajalca in obveznosti delavca, tudi obveznost delavca iz 35. člena ZDR-1, ki delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, po presoji sodišča potrjujejo stališče, da je čas priprave na delo, ki je namenjen zagotovitvi varnih delovnih razmer, čas, ki ga je treba v smislu prej pojasnjene razlage Sodišča EU uvrstiti v efektivni delovni čas, ker gre za izpolnjevanje delavčeve obveznosti v smislu določb ZDR-1 in ZVZD-1.

Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se od strojevodje pričakuje, da vožnjo prilagodi trenutnim vremenskim razmeram. Zato je utemeljeno zaključilo, da bi delavec prve toženke, ki je upravljal vlak pred trkom, moral hitrost vožnje prilagoditi takratnim vremenskim razmeram, tudi slabši vidljivosti zaradi megle. V zvezi s tem pa je relevanta določba 147. člena OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim, odgovorna pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal tedaj, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba.

Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsov in padcev na delovnem mestu tako, da bi mokre pohodne površine porodnega bloka, ki nastanejo zaradi čiščenja, sanirala ali jih primerno in jasno označila za nevarnost pred morebitnimi padci. Te odgovornosti, ki jo toženi stranki nalagajo navedeni predpisi, se tožena stranka ne more rešiti zgolj s tem, da je čiščenje pogodbeno prenesla na specializirani servis.

Tožnica (čistilka) se je poškodovala pri čiščenju televizorjev. Tožnica očita prvo toženi stranki, da ji ni zagotovila varnega opravljanja dela. Razen pavšalnih očitkov, da televizor ni bil ustrezno pritrjen, ni zatrjevala ničesar drugega. To pa za zaključek o protipravnem ravnanju prvo tožene stranke ne zadostuje. Tožnica je bila usposobljena za svoje delo, za opravljanje svojega dela je imela zagotovljene pogoje, pri čemer bi morala poskrbeti tudi za lastno varnost ter pravilno izvedbo konkretnega dela. Zato prvo tožena stranka (tožničin delodajalec) ne more biti odgovorna za nastalo škodo tožnici.