VSK Sodba I Cp 322/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15-ih dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.337,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) lastnica nekdanje parcele št. 1 k.o. D.¹, ki je po naknadni parcelaciji parcele št. 1 in 2 postala del parcele št. 3 v izmeri 37,2856 m², v delu, ki meji na parcelo št. 4, postala del parcele št. 5 v izmeri 28,1119 m², v delu, ki meji na parcelo št. 4 in parcelo št. 6, postala del parcelne št. 7 v izmeri 32,5256 m², v delu, ki meji na parcelo št. 6, postala del parcelne št. 8 v izmeri 92,1759 m², v delu, ki meji na parcelno št. 6 in 9 in se v tistem delu zgoraj navedenih parcel, ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, izdelanem v tem postopku, na podlagi katerega bo Geodetska uprava evidentirala spremembo parcelacije in je sestavni del te sodbe označen s parcelno št.. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim tožnica od toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine in tožnico zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženke v višini 2.312,30 EUR. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožnica pridobitve lastninske pravice na vtoževanih parcelah, ki so nastale iz parcele št. 1 oziroma delu teh parcel, ni dokazala ne po samem zakonu niti po kakšni drugi podlagi.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču najprej očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je namreč v 5. točki obrazložitve navedlo, da v izreku sklepa N 36/2001 z dne 1.12.2005, ki je postal pravnomočen 19.5.2006, niso navedeni podatki o površinah, kar pa ne drži. V I. točki izreka sklepa je namreč izrecno navedena kvadrature hiše, dvorišča, vrta, njive oziroma vinograda in travnika. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo obstoja dogovora med pravdnima strankama. V nadaljevanju povzema izpoved prokurista tožnice in izpostavlja korespondenco po e-pošti med prokuristom tožnice in toženko in trdi, da vse navedeno dokazuje obstoj dogovora med prokuristom tožnice in toženko. Pritožba citira pravno teorijo in odločbo VSK I Cp 1105/2003 in meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi morala tožnica, ki je bila v pogodbenem razmerju z M.M., morebitne zahtevke iz naslova oškodovanja iz naslova manjše vrednosti površine parcel uperiti na slednjega, saj je od njega kupila parcele. Sicer pa je tožnica ves čas postopka poudarjala, da s tožbo ne spreminja pravnomočne odločbe nepravdnega postopka. S predmetno tožbo se ta pravnomočna odločba izvršuje, uresničuje, izpolnjuje, saj je nesporno, da je toženka postala imetnica lastninske pravice parcele št. 10 na podlagi pravnomočne sodne odločbe opr. št. N 36/2001 v izmeri 2914 m² in ne 3102 m². To pa pomeni, da je toženka brez veljavnega titulusa pridobila lastninsko pravico na novo nastali parceli št. 1, vpisani v vložek št. 8 k.o. D., za kar je tožnica tudi prikrajšana in to brez njene privolitve. Vzrok za to pa je, da je očitno po letu 1987 prišlo v katastru do napake pri površinah nekdanje parcele št.10, ki je imela najprej 3160 m², nato pa le še 2914 m². Napaka v katastru, ki je nastala 20 let pred sklenitvijo prodajne pogodbe, pa ne more biti veljaven titulus za pridobitev lastninske pravice na novo nastali parceli, z ozirom na to, da je toženka postala imetnica lastninske pravice št. 10 na podlagi pravnomočne odločbe N 36/2001. To pa je veljavni titulus za pridobitev lastninske pravice na zemljišču v izmeri 2914 m² in ne 3102 m². Zato je tudi napačen zaključek sodišča, da je toženka sporno nepremičnino pridobila s sodno odločbo in ne torej brez pravnega temelja.

3Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožničino pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo toženkine pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži sicer, da je v izreku sklepa N 36/2001 navedena tudi površina posameznih delov parcel, ki so bile predmet delitve, vendar to za odločitev v obravnavani zadevi ni bilo odločilno. Ni namreč vsaka protispisnost že kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi to postala, se mora nanašati na odločilna dejstva, torej na dejstva, zaradi katerih je odločitev sodišča takšna, kakršna je. Toženka je postala lastnica nepremičnine s parcelno št. 10² na podlagi sklepa okrajnega sodišča N 36/2001 z dne 1.12.2005. Navedeni sklep je postal pravnomočen. Po svoji naravi ta sklep predstavlja konstitutivno odločbo državnega organa, na podlagi katere je toženka po 42. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) postala izključna lastnica tam določene nepremičnine z njegovo pravnomočnostjo. Gre za izvirno pridobitev lastninske pravice. V konkretnem primeru je tožnica ugotovitveni del tožbe gradila na trditvah in dejstvu, da so bili katastrski podatki o površini nepremičnin v času izdaje sklepa N 36/2001 nepopolni. Navedene trditve tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice ne utemeljujejo. S pravnomočnostjo sklepa N 36/2001 je toženka v letu 2005 postala izključna lastnica nepremičnine parcelna št. 10. Predmet razdelitve po navedenem sklepu so bile nepremičnine kot prostorske enote³ in ne njihovi kvadratni metri, kultura..., ki so v nepravdnem postopku lahko vplivale le na oceno vrednosti posamezne nepremičnine. Naknadno spreminjanje stvarnopravnih posledic te odločbe v pravdi ni mogoče in bi pomenilo poseg v pravico do zasebne lastnine. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, ki se nanaša na dokazno oceno sodišča glede pravno poslovne podlage za dajatveni del tožbenega zahtevka. Dokazna ocena sodišča je prepričljiva, jasna in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da bi s toženko sklenila pravni posel, s katerim bi se toženka zavezala nanjo prenesti svojo lastninsko pravico na spornem zemljišču. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je toženki dolžna povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznane stroške v skupni višini 1.337,12 EUR predstavlja nagrada za postopek po tarifni št. 3210 in 22 % DDV.

¹ Ker se vse relevantne nepremičnine nahajajo na območju katastrske občine D., bo pri identifikaciji zemljiških parcel pritožbeno sodišče opustilo navajanje katastrske občine.
² iz katere so kasneje deloma nastale sporne nepremičnine.
³ Po 18. členu SPZ je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami.