VSM Sklep II Kp 4306/2015

I. Pritožba pooblaščenke udeleženke E.K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Udeleženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 4306/2015 z dne 5. 10. 2018 na podlagi prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s četrtim odstavkom 502.b člena ZKP podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, odrejeno s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru X Kpr 4306/2015 z dne 8. 6. 2015, predmet katerega je prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin udeleženke E.K., ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, za šest mesecev, to je do vključno 8. 4. 2019.

2Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka udeleženke E.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju SDT) za podaljšanje začasnega zavarovanja zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev in nato podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v obravnavani zadevi, niso z ničemer spremenile, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom ponovno podaljšalo začasno zavarovanje, povsem pravilna in zakonita.

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pooblaščenka z navedbami, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj se je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sklicevalo na zahtevo o uvedbi preiskave. Pritožba pa je s takšnimi zavajajočimi navedbami, ki so popolnoma v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da utemeljen sum izhaja iz pravnomočne obtožnice, ki jo je državno tožilstvo vložilo zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Kljub takšni ugotovitvi in dejstvu, da utemeljen sum tekom nadaljnjega kazenskega postopka ni bil z ničemer omajan, pa je sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve natančno pojasnilo (čeprav za pravilnost in zakonitost sklepa to ni bilo potrebno), iz katerih dokazov izhaja utemeljen sum v obravnavani zadevi, zaradi česar pooblaščenka brez pravne podlage uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Enako kršitev pritožba uveljavlja z navajanji, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, kakšno protipravno premoženjsko korist bi naj pridobil obdolženi A. A. s storitvijo očitanega kaznivega dejanja in do katere vrednosti je podaljšano začasno zavarovanje. Pritožba nima prav. Izpodbijani sklep ima namreč v točkah 13 in 20 obrazložitve jasne razloge glede navedenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je tako pojasnilo, da je obdolženi A. A. s številnimi aktivnostmi in denarnimi transakcijami, ki jih je podrobno obrazložilo v točkah 11 in 12 razlogov izpodbijanega sklepa, prejel 1.423.276,00 EUR „umazanega“ denarja, medtem ko so presežek v višini 699.992,00 EUR dobili drugi prejemniki. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi je navzgor omejeno na vrednost 175.000,00 EUR, kar je manj kot znaša premoženjska korist, za katero je podan utemeljen sum, da je bila pridobljena z očitanim kaznivim dejanjem. S takšnimi razlogi pa je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zahtevi po obrazloženosti odločitve glede pogoja sorazmernosti, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

7Slednje je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo subjektivne nevarnosti za kasnejšo nezmožnost uveljavitve terjatve. Razloge v zvezi s tem ima izpodbijani sklep v točkah 17 in 18 obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja še vedno obstoječo nevarnost nadaljnjega razpolaganja s premoženjem, ki je predmet začasnega premoženja, kar bi onemogočilo oziroma otežilo odvzem protipravne premoženjske koristi po zaključenem kazenskem postopku zoper obdolženca, če bi za to obstajali zakonski pogoji. Takšne nevarnosti sodišče prve stopnje ni utemeljilo zgolj z dejstvom, da obdolženec in udeleženka nimata stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, kot to skuša prikazati pritožba, temveč je navedlo tudi druge konkretne in jasne razloge. Na nevarnost razpolaganja s premoženjem kaže že sam način storitve očitanega kaznivega dejanja (točki 11 in 17 razlogov izpodbijanega sklepa) ter dejstvo, da je obdolženec po storitvi kaznivega dejanja vse svoje premoženje na bančnih računih v Nemčiji, Avstriji, Liechtensteinu in Hrvaški prenesel izven držav Evropske unije.

8Neutemeljeno in preuranjeno pa je tudi problematiziranje pritožbe glede časovnega okvira storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma razpolaganja z domnevno umazanim denarjem, s čimer pooblaščenka izpodbija utemeljen sum ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno je namreč predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi, ki bo v ta namen izvedel vse za to potrebne dokaze ter jih po dokaznem postopku tudi dokazno ocenil. Sicer pa je pritožbeno sodišče pooblaščenki že v predhodnih sklepih, s katerima je odločilo o njenih (po vsebini popolnoma enakih) pritožbah, pojasnilo, da transakcija z dne 5. 3. 2007 pomeni zgolj nadaljnjo realizacijo predhodnega plasiranja denarja, ki je predmet obtožbe. Utemeljen sum, ki zadeva standard verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti, izhaja torej iz pravnomočne obtožnice, medtem ko v spisu ni podatkov o morebitnih novih okoliščinah, ki bi lahko spremenile zaključek o obstoju utemeljenega suma, zato pritožbi ne gre ugoditi. Tudi glede pritožbenih navedb o kupnini za stanovanje, ki je predmet začasnega zavarovanja, se je pritožbeno sodišče opredelilo že v prejšnjih sklepih, ko je odločalo o enakih pritožbenih navedbah pooblaščenke zoper sklepa o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in k takšnim ugotovitvam nima ničesar dodati.

9Pooblaščenka napačno razume 1. člen Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) glede varstva lastnine, saj se ta nanaša na odvzem lastnine, ne pa na omejitev razpolagalnih upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Ne glede na navedeno, pa je po tej določbi lastnino mogoče odvzeti, če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Stvarnopravni zakonik v prvem odstavku 37. člena določa, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lastninske pravice določi samo zakon. V postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi takšne omejitve določa ZKP v členih 502 do 502.e ter Zakon o izvršbi in zavarovanju v členih 271 do 273. Ker je sodišče prve stopnje s konkretnimi razlogi utemeljilo obstoj vseh zakonitih pogojev za podaljšanje začasnega zavarovanja, ki jih je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, ni mogoče ugotoviti kršitve 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Kako konkretno pa bi naj na obravnavano zadevo vplivala sodba Vendittelli v. Italy št. 14804/89 z dne 18. 7. 1994, pa pooblaščenka z ničemer ne obrazloži, zato pritožba zgolj s pavšalnim sklicevanjem na njo ne more biti uspešna.

10Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Ker pooblaščenka v pritožbenem postopku ni uspela, je udeleženka dolžna plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.