VSK Sodba II Kp 12594/2017

I. Pritožba zagovornice obtoženega A. H. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. H. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Na podlagi istega zakonskega določila mu je izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke I. D. in ji je obtoženec dolžan povrniti znesek 1.500,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje obtoženčeva zagovornica. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, sodišču očita tako bistveno kršitev določb KZ-1 ter določb kazenskega postopka (po ZKP), kot tudi zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in spis vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožba ni utemeljena.

4V nasprotju z obtoženčevo zagovornico pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov brez dvoma zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivim razlogom in zaključkom izpodbijane sodbe (točke 5 do 9), ki jih pritožničino nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene ne more ovreči.

5Sodišče prve stopnje se je seznanilo z obrambnimi navedbami, da je obtoženec v odnosu do oškodovanke vseskozi deloval kot fizična oseba in ne kot direktor v okviru in po pooblastilu pravne osebe A. d.o.o., in jih zanesljivo ovrglo ter za svojo presojo podalo prepričljive razloge v 6. in 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnica ima prav, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo dogovorjeno, da bodo dela izvedena najkasneje do 24. 7. 2016, nima podlage v izvedenih dokazih (iz dokazov izhaja dogovor o izvedbi del v najkrajšem možnem času), vendar to ne pomeni, da obtožencu obravnavano kaznivo dejanje ni dokazano in da gre glede na oškodovankino zahtevo po vračilu denarja za odstop oškodovanke od pogodbe. Pritožnica namreč spregleda, to je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijani sodbi, da je obtoženec, potem ko ga je oškodovanka večkrat poklicala, ker z deli ni začel v nekaj dneh po prejemu avansa, kot je bilo dogovorjeno, slednji naposled rekel, da dela ne nameravajo opraviti, zato je oškodovanka zahtevala vračilo denarja, s čimer se je obtoženec strinjal, in nato večkrat obljubljal nakazilo na posredovani mu transakcijski račun oškodovanke, vendar tega ni storil. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana kršitev 228. člena KZ-1.

6Pritožnica tudi nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo previsoko zaporno kazen. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen rezultat ustreznega vrednotenja vseh v poštev prihajajočih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Pri je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo višino povzročene škode. Okoliščina, da je obtoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno obljubil, da bo oškodovanki povrnil škodo, za izrek nižje zaporne kazni ne zadošča. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih nepravilnosti pri vrednotenju obtoženčeve predkaznovanosti. Tudi okoliščina, da naj bi zaporna kazen v trajanju enega leta in štirih mesecev, ob upoštevanju, da obtoženec v drugi zadevi že prestaja zaporno kazen, obtožencu onemogočila ponovno socializacijo v zunanje okolje, ne izkazuje tiste olajševalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na izrek nižje zaporne kazni. V ostalem zagovornica le posplošeno zatrjuje odstop izpodbijane kazenske sankcije od uveljavljene sodne prakse, zato njenih izvajanj ni mogoče preizkusiti. V odločbo o kazenski sankciji tako ni bilo treba poseči.

7Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obtoženčeve zagovornice niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

8Po določbah prvega odstavka 98. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz njegovih osebnih podatkov, oprostilo plačila sodne takse, nastale v pritožbenem postopku.