VSRS Sklep I Ips 192/97

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrže.

Na predlog vrhovnega državnega tožilca z dne 12.3.1997, podanem na podlagi določila 2. odstavka 257. člena Sodnega reda, je predsednik Okrožnega sodišča v Novem mestu izdal sklep z dne 1.4.1997, da se delno obnovi kazenski spis Vojaškega sodišča NOV in POS za območje Metlike in Črnomlja, ustanovljenega na podlagi Odloka Glavnega štaba NOV in POS o postavitvi brigadnih in odrednih sodišč. Sklep je bil izdan na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil vrhovni državni tožilec in iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil J.S. med drugo svetovno vojno zaradi domnevnega sodelovanja z domobranci obsojen na smrtno kazen, ki je bila tudi izvršena. Na smrt naj bi ga obsodilo brigadno oziroma odredno sodišče NOV in POS, ki je delovalo na območju Metlike in Črnomlja in ki je bilo ustanovljeno z že citiranim odlokom, poslovalo pa je po Pravilniku za organizacijo poslovanja in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 15.10.1943. V postopku delne obnove spisa sta bila zaslišana kot priči J.I. in S.S. (vnukinja in sin J.S.) in pribavljena določena listinska dokumentacija, sodba vojaškega sodišča, s katero naj bi bil J.S. obsojen na smrt, pa ni bila obnovljena.

Na podlagi takega delno obnovljenega spisa je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo Vojaškega sodišča NOV in POS za območje Metlike in Črnomlja, s katero je bil J.S. obsojen na smrt, in ga na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, "da se je kot belogardist udeležil sestanka, ki ga je vodil V. in da je pri zaslišanju priznal, da je imel zveze s skrivači in jim dajal hrano". Po mnenju tožilca to dejanje nima znakov nobenega kaznivega dejanja in je bil zato z obsodbo J.S. kršen materialni zakon v njegovo škodo.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP, ki je veljala v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, se je zahteva smela vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Obstoj pravnomočne odločbe sodišča je bil torej temeljna procesna predpostavka za vložitev navedenega izrednega pravnega sredstva. Zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da okoliščina, da ne razpolaga z izpodbijano sodbo vojaškega sodišča, ne more biti odločilna. Ker v obravnavani zadevi ni bila obnovljena izpodbijana sodba vojaškega sodišča, na podlagi katere naj bi bil J.S. konec oktobra ali v začetku novembra 1943 justificiran, je Vrhovno sodišče z dopisom z dne 23.9.1999 od vložnika zahteve za varstvo zakonitosti zahtevalo, da naj v roku 6 mesecev predloži originalno ali obnovljeno sodbo, ki jo izpodbija, ker bo sicer zahtevo kot nepopolno zavrglo.

Vrhovni državni tožilec je nato preko Okrožnega sodišča v Novem mestu pribavil še nekatere dokaze - med drugim je bil o delovanju partizanskih vojaških sodišč zaslišan kot priča tudi zgodovinar dr. T.F. - vendar tudi v tem dopolnjenem postopku izpodbijana sodba ni bila najdena in tudi ne obnovljena, ker je navedeno sodišče menilo, da je bil J.S. po vsej verjetosti usmrčen s strani Varnostne obveščevalne službe brez predhodno izvedenega postopka in obsodbe pred vojaškim sodiščem. Po tako dopolnjenem postopku obnove spisa je vrhovni državni tožilec spis vrnil Vrhovnemu sodišču z navedbo, da je tudi "iz priložene odločbe ZP št... v drugi zadevi (J.) razvidno, da mu je NOV zaplenila premoženje in so torej sodišča poslovala tudi v tistem času, ko je bil sojen J.S.".

Glede na to, da tudi po dopolnjenem postopku obnove spisa vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni predložil izpodbijane sodbe, te zahteve ni bilo mogoče meritorno obravnavati, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določili 3. in 4. odstavka 76. člena ZKP zavrglo.

Ne glede na to formalno pomanjkljivost zahteve za varstvo zakonitosti pa v zvezi s posameznimi navedbami in stališči vložnika zahteve Vrhovno sodišče še pripominja:

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti v zadevah tistih oseb, ki jih je med drugo svetovno vojno v času okupacije Slovenije, zaradi njihovega (resničnega ali zgolj domnevnega) sodelovanja z okupatorjem usmrtila Varnostno obveščevalna služba (VOS), saj ta služba ni imela niti po takratnih predpisih statusa sodišča. Zato tudi odločitve VOS o likvidaciji določene osebe ni mogoče šteti za sodno odločbo, morebitni postopek (zaslišanje), ki ga pred usmrtitvijo vodila ta služba, pa ni bil sodni postopek. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepu z dne 22.2.1996, opr.št. I Ips 62/95. Navedba vrhovnega državnega tožilca, da je Vrhovno sodišče v zadevi pod opr. št. I Ips 208/96 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav ji ni bila priložena pravnomočna sodba, pa ni točna. V tej zadevi je bila namreč pred odločitvijo o zahtevi za varstvo zakonitosti v postopku delne obnove spisa obnovljena obsodilna sodba Vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 1.8.1951.

Ali je bila med vojno neka oseba obsojena na smrt s strani vojaškega sodišča ali s strani Varnostne obveščevalne službe, se mora ugotavljati v vsakem primeru posebej. Zato zgolj dejstvo, da je bilo leta 1943 K.J.-ju kot "narodnemu izdajalcu" zaplenjeno premoženje od NOV - kot to izhaja iz odločbe Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 28.1.1948 - še ne dokazuje, da sta bila omenjeni in J.S. obsojena s strani vojaškega sodišča. Prav tako sklicevanje na dejstvo, da je po kapitaluciji Italije (8.9.1943) že delovalo vojaško sodišče NOV in POS za območje Metlike in Črnomlja in da je bil J.S. 26.9.1943 v priporu pri Komandi Belokranjskega področja, še ne dokazuje, da je Varnostna obveščevalna služba izvršila njegovo justifikacijo na podlagi predhodne obsodbe vojaškega sodišča. Iz poročila, ki ga je navedena služba dne 13.11.1943 poslala Centralni komisiji VOS, je navedeno le, zakaj je bil J.S. likvidiran, da je bila likvidacija izvršena "po dogovoru z OK KPS" ter da je "zaslišanju prisostvoval tudi tov. O."; sicer pa iz tega poročila ne izhaja, da bi šlo za izvršitev smrtne kazni, ki bi jo predhodno izreklo vojaško sodišče. Iz navedenega poročila ter drugih zbranih dokazov pa je tudi razvidno, da je bila usmrtitev J.S. izvršena konec oktobra oziroma v začetku novembra 1943, torej v času velike nemške ofenzive, ki je zajela tudi Belo Krajino, ko vojaška sodišča NOV in POS na območju, ki jih je zajela ofenziva, verjetno niso delovala oziroma mogla delovati. Zato tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni bilo predpisanih pogojev za obnovo izpodbijane sodbe, saj se le-ta skladno z določilom 257. člena Sodnega reda lahko obnovi samo v primeru, ko ni sporno, da je bila sodba izdana.