VSK Sodba III Kp 31805/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 367,50 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 46. člena KZ-1, 47. člena KZ-1 ter tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen 15 mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znaša 2.000,00 EUR, ki jih mora obtoženec plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določi en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas pribit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora in denarno kazen vštelo čas prestan v priporu. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je sodno takso odmerilo v višini 280,00 EUR.

2Zoper tako sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da jo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona (ker sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo popolnoma ali deloma razveljavi ali spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo ali zniža zaporno kazen na tri mesece.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik navaja, da izrečena zaporna kazen in stranska denarna kazen nista sorazmerni glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih. Trdi, da sodišča v podobnih primerih izrekajo nižje, celo pogojne obsodbe, pri tem izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 18601/2014, v kateri se je obtožencema očitalo, da sta pripeljala enako število tujcev, torej gre za enako kriminalno količino. Poleg tega je v obravnavani zadevi obtoženec kaznivo dejanje priznal in ga obžaloval, da bi se okoristil z visoko premoženjsko koristijo pa ni bilo zatrjevano in dokazano. Po oceni pritožnika to prestavlja takšne olajševalne okoliščine, da bi moralo sodišče določiti bistveno nižjo kazen. Meni tudi, da bi moralo sodišče dati večjo težo obtoženčevi nekaznovanosti in priznanju kaznivega dejanja. Pritožnik trdi, da je s tako visoko kaznijo kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, saj izrečena kazenska sankcija (zaporna in denarna kazen) močno odstopa od primerljivih sodb (VSK sodba II Kp 18601/2014) ter bi ob pravilni uporabi načela individualizacije kazenske sankcije moralo obtožencu izreči nižjo kazen kot je bila izrečena storilcema v prej citirani sodbi. Nadalje pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje glede stranske denarne kazni ni pojasnilo, kako je izračunalo višino posameznega dnevnega zneska v višini 20,00 EUR. Po oceni pritožnika je glede na finančne okoliščine obtoženca to bistveno preveč in takšna določitev denarne kazni pomeni, da je sodišče obtožencu dejansko podaljšalo zaporno kazen in ne naložilo pravične denarne kazni, ki bi jo lahko plačal.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter pri odmeri višine zaporne kazni v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik. To je v 4. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo načela enakosti pred zakonom, kar pritožnik zaključuje na podlagi sodbe Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 18601/2014. Res je v prej navedeni zadevi tudi šlo za 25 tujcev, vendar je bila vloga obtožencev v izpostavljeni kazenski zadevi manjša (opozarjala sta le na prisotnost policijskih patrulj ob cesti), medtem ko je v obravnavani zadevi obtoženec tujce sprejel v tovorno vozilo in jih skupaj z soobdolžencem odpeljal proti Italiji kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Obe dejanji tako po načinu izvršitve nista enaki kot trdi pritožnik. Primerjava z zgoraj navedeno sodbo ni utemeljena tudi iz razlogov, ki imajo podlago iz 45.a člena KZ-1 (namen kaznovanja), ki je bila vnesena v kazenski zakonik z Zakonom o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (KZ-1E), ki je začel veljati 2.7.2017, to je po izrečeni sodbi opr. št. II Kp 18601/2014 (ta je postala pravnomočna leta 2014). 45. a člen KZ-1, med drugim, določa, da s kaznovanjem po določbah tega zakonika država varuje temeljne vrednote in načela pravnega reda in vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj. Kot je pojasnilo Višje sodišče v Kopru že v zadevi opr. št. III Kp 38722/2018 z dne 7.2.2019, kaznovalna politika namreč ni vedno enaka, ampak je med drugim odvisna tudi od različnih družbenih pojavov, zaradi katerih postanejo določena kazniva dejanja bolj nevarna kot so prvotno bila. Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje v času, ko je bila izrečena sodba II Kp 18601/2014 niso bila pogosta, medtem ko so v sedanjem času številne nezakonite migracije postale pereč družbeni pojav in z njimi podana resna grožnja za javni red ali javno varnost (kar vpliva na kaznovalno politiko), kot je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v 5. točki izpodbijane sodbe. Kot je razvidno iz zgoraj navedene določbe KZ-1 je namen kaznovanja tudi generalna prevencija, to je, da se s primernimi kazenskimi sankcija pozitivno vpliva na morebitne storilce tovrstnih kaznivih dejanj oz., da jih od le-teh odvrača.

6Pritožnik nima prav, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je izračunalo višino posameznega dnevnega zneska v višini 20,00 EUR, saj nasprotno izhaja iz 4. točke izpodbijane sodbe. Pri določitvi višine dnevnega zneska je upoštevalo premoženjske razmere obdolženca in omejitev, da dnevni znesek ne sme biti višji od 1.00,00 EUR. Sodišče prve stopnje je določilo višino posameznega dnevnega zneska v višini 20,00 EUR po prostem preudarku in glede na s strani obtoženca dane podatke o prihodkih, pri določitvi denarne kazni pa je upoštevalo tudi okoliščine, ki so bile upoštevane pri izreku zaporne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina dnevnega zneska v višini 20,00 EUR primerna glede na to, da je obtoženec samski in brez otrok, kar pomeni, da nima preživninskih obveznosti.

7Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Ta znaša 367,50 EUR in je odmerjena na podlagi tarifne številke 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bila pritožba izpodbijana le glede glavne kazni in stranske denarne kazni.