VSL Sodba II Cp 1171/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 12. 2018 odločilo, da je dolžna toženka tožniku:

- v roku 15-ih dni plačati denarni znesek 35.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 2. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka),

- v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 3.199,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper omenjeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (vse s stroškovno posledico). Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče sodbo oprlo na navedbe tožeče stranke, ki so diametralno nasprotne z izpovedbo priče A. N. Kršilo je 8. člen ZPP, saj tega dokaza ni presojalo vestno in skrbno. Opozarja na neupoštevanje njenih navedb kot prepoznih v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2018 v zvezi z navedbami tožnika v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2018, v kateri je slednji tudi sam podal nova dejstva. Ker se glede teh dejstev brez svoje krivde prej niti ne bi mogla izjasniti, saj le-ta s strani tožnika do tistega trenutka niso bila navajena, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vtoževanega denarja s strani tožnika nikoli ni prejela v nobeni obliki, zaradi česar je izpodbijana sodba izdana na podlagi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Domnevno posojilno pogodbo je pripravil tožnik. Ta je vsebovala takšno določilo 4. in 6. člena, v katerih se posojilna pogodba sklicuje na Zakon o notariatu in Zakon o izvršbi in zavarovanju, pri čemer so se z navedenima členoma s strani tožnika zlorabljale določbe Zakona o notariatu. Oba člena namreč določata nekaj, česar tožnik, ki je pripravil to posojilno pogodbo, ne more določiti. V 2. členu domnevne posojilne pogodbe je tožnik zapisal tudi, da je toženki izročil celotno posojilo v gotovini, čeprav je v nadaljevanju navajal in izpovedal ter poskušal dokazati, da je s strani toženke že dan pred sklenitvijo domnevne posojilne pogodbe dobil navodilo, na kateri račun ji naj nakaže denar. Zastavlja se vprašanje, čemu zapis in podpis posojilne pogodbe dne 15. 11. 2016 z navedenimi členi, če se je domnevna posojilna pogodba v skladu z navedbami tožnika potem domnevno realizirala drugače, torej z nakazili, čeprav se ni nikoli realizirala v smeri, da bi toženka od tožnika prejela vtoževani denar. Ker je tožnik izkazoval nakazilo denarja na TRR društva T., so povsem utemeljene toženkine navedbe, da nikoli ni prejela domnevno izposojenega denarja s strani tožnika, česar sodišče kljub njenemu zatrjevanju ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo povsem drugačne izpovedbe tožnika v razmerju do pričanja A. N., ki je izpovedal, da je bil zraven, ko se je toženki izročilo najprej 10.000,00 EUR, a da ga ni bilo zraven kasneje, ko naj bi toženka od tožnika prejela še 25.000,00 EUR. Tožnik naj bi navajal povsem drugače. Dejstva, ki izhajajo iz izpovedbe priče kot tudi tožnika in navsezadnje iz Posojilne pogodbe, so si povsem v nasprotju in niso resnični odraz dejanskega stanja, ki ga je sodišče po premalo kritični presoji dokazov napačno ugotovilo. V dokazni oceni je napačno odločilo, da ne gre slediti izpovedbi priče A. N. Slednji je izpovedal, da je toženka posredovala pri nakupu hiše za tožnika in da potrebuje nekaj denarja, da bo uredila vse pravne zadeve v zvezi s hišo. Sodišče je kljub neskladni izpovedbi priče R. in tožnika o namenu pravdnih strank glede vtoževanega denarja poklonilo vero tožniku, čeprav je na podlagi izpovedbe omenjene priče in navedb toženke moč ugotoviti, da pravi namen sklenitve pogodbe med pravdnima strankama nikakor ni bil sklenitev posojilne pogodbe, ampak, da toženka poskuša odpraviti pravno prepreko, ki bi omogočila nakup stanovanja tožniku. Plačilo toženki je bilo dogovorjeno za njeno prizadevanje pri T., ki je bil prejemnik denarja, da le-ta odpravi pravne prepreke, ne pa za uspeh toženke pri tem. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do toženkinih navedb, da le-ta nikoli ni priznala svojega dolžniškega položaja napram tožniku, kot tudi do logične posledice, da, če se denar rabi za odpravo pravne prepreke, se porabi, zaradi česar pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ne more biti in dejansko tudi ni bila sklenjena posojilna pogodba, pač pa kvečjemu mandatna oziroma posredniška pogodba. Sodišče povsem napačno zaključuje, da toženka v tej smeri ni podala navedb. Na podlagi pritožbenih navedb je mogoče ugotoviti, da toženka ne more biti in ni v dolžniški zamudi, zaradi česar tožniku ne dolguje domnevne glavnice kot tudi ne zakonskih zamudnih obresti iz tega naslova. Evidentno je, da je toženka v celoti zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, na podlagi česar bi sodišče prve stopnje, v kolikor ne bi ravnalo samovoljno, lahko ugotovilo resničnost z njene strani zatrjevanih dejstev. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka kot tudi o njihovi višini, saj bi sodišče moralo tožbeni zahtevek primarno zavrniti ter posledično tako odločiti tudi o stroških postopka in jih naložiti v plačilo tožniku.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pravočasnih (upoštevnih) trditev, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji, in na podlagi (prepričljivo) obrazložene ocene izvedenih dokazov sprejelo pravilne zaključke (in posledično tudi takšno odločitev o tožbenem zahtevku), pri čemer ni zagrešilo nobene od (bolj ali manj tudi sicer presplošno) pritožbeno zatrjevanih kršitev postopka.

6Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni dovolj vestno in skrbno (oziroma, da je to storilo v nasprotju z 8. členom ZPP³) presojalo izpovedbo priče A. N. Za kateri del izpovedb omenjene priče naj bi to veljalo, pritožnica ustrezno ne pojasni. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je na drugi strani razvidno, da je sodišče prve stopnje dokazno presojalo vse relevantne (upoštevne) dele izpovedbe omenjene priče. Okoliščina, da ji v določenem delu ni sledilo (kar vse je tudi pojasnilo), ali ker določenih delov pričine izpovedbe iz razloga, ker toženka ustreznih (pravočasnih) trditev v tem oziru ni podala, niti ni bilo moč dokazno upoštevati (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pa ne pomeni ne kršitve 8. in ne kateregakoli drugega člena (določbe) ZPP.

7Zakaj iz razloga, ker so bile podane prepozno⁴, ni upoštevalo toženkinih trditev (o „pravem“ namenu njenega prejema denarja od tožnika) iz njene pripravljalne vloge z dne 28. 11. 2018 (vložene po prvem naroku za glavno obravnavo), je sodišče prve stopnje obrazložilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V tem okviru je prepričljivo pojasnilo, da je toženka v omenjeni vlogi ob sklicevanju na izpovedbo A. N. (z dne 21. 11. 2018) prvič zatrjevala okoliščine⁵ glede narave posla sklenjenega s tožnikom oziroma namena prejetega denarja, skratka okoliščine, ki so izvirale iz njene sfere in ki bi jih zato lahko in hkrati morala zatrjevati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožnica to opravičuje z navajanjem, da naj bi tudi tožnik v svoji vlogi z dne 30. 11. 2018 prvič podal nova dejstva, glede katerih se brez svoje krivde prej niti ne bi mogla izjasniti. Tem navedbam ni moč slediti. Ob tem, da niti ne obrazloži, katera naj bi ta s strani tožnika na novo zatrjevana dejstva bila, tudi ni (po)jasn(jen)o, kako naj bi v vlogi z dne 28. 11. 2018 odgovarjala na (domnevno) novo zatrjevana dejstva, ki naj bi jih tožnik podal šele v (kasneje vloženi) vlogi z dne 30. 11. 2018 (in iz katere je razvidno, da z njo pravzaprav on odgovarja na navedbe iz toženkine vloge z dne 28. 11. 2018).

8V 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 280. člen OZ⁶ (ki v prvem odstavku predvideva, da je lahko obveznost⁷ izpolnjena tudi osebi, ki jo je določil sam upnik) pravilno obrazložilo, zakaj okoliščina, da denarna zneska toženki nista bila izročena v gotovini (niti nakazana na njen bančni račun), za presojo obstoja posojilnih pogodb in njene obveznosti vračila posojenih zneskov v konkretnem primeru ni pomembna. Oba posojena zneska sta bila namreč po toženkinem navodilu s strani tožnika nakazana tretjemu subjektu (to je društvu T.). Za presojo obstoja (veljavnosti) posojilnega razmerja in toženkine obveznosti vračila posojila sta nadalje nebistveni določbi 4. in 6. člena posojilne pogodbe z dne 15. 11. 2016, v okviru katerih je bila ob sklicevanju na določbe 20.a člena ZIZ⁸ in 4. člena ZN⁹ predvidena neposredna izvršljivost obveznosti vračila posojila.¹⁰ Tožnik namreč svojo terjatev zoper toženko iz posojilne pogodbe z dne 15. 11. 2016 uveljavlja v predmetni pravdi oziroma s tožbo in ne na podlagi zatrjevanj o obstoju neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

9Ker je lahko na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožnik (posojene) zneske, za vrnitev katerih se mu je toženka zavezala, po njenem navodilu nakazal drugemu subjektu, je za presojo njene obveznosti nebistvena tudi okoliščina, da je v 2. členu posojilne pogodbe z dne 15. 11. 2016 zapisano, da ji je bilo posojilo ob podpisu pogodbe izročeno v gotovini (glej razloge podane v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot je bilo predhodno pojasnjeno (oziroma je to storilo že sodišče prve stopnje¹¹), je za presojo toženkine obveznosti vračila zneskov po obeh posojilnih pogodbah nebistvena okoliščina, da ji posojeni zneski niso bili izročeni v gotovini niti nakazani na njen račun. Tudi izpolnitev tretji osebi, ki jo je določil upnik, se v skladu s prvim odstavkom 280. člena OZ šteje za pravilno izpolnitev obveznosti.¹² Če je posojilodajalec po posojilojemalčevem navodilu (posojeni) denar nakazal (izročil) tretji osebi, je svojo pogodbeno obveznost izpolnil in mu je dolžan posojilojemalec (posojeni) denar vrniti.

10Prav tako ne drži (tudi sicer precej splošna) pritožbena trditev, da so si dejstva, ki izhajajo iz izpovedb priče R. in tožnika ter posojilne pogodbe, povsem v nasprotju in da niso resnični odraz dejanskega stanja (ki naj bi ga sodišče prve stopnje napačno ugotovilo). Priča R. je ob zaslišanju dne 21. 11. 2018 resda izpovedal, da je bil prisoten, ko naj bi se toženki izročilo 10.000,00 EUR, a je nato obrazložil (glej tudi 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bilo v gostilni pri A. toženki izročeno 10.000,00 EUR in da je bil ta denar pričin (torej njegov). Povedal je tudi, da mu je tožnik povedal, da je toženki na podlagi podpisane posojilne pogodbe dal 25.000,00 EUR, prav tako pa tudi 10.000,00 EUR, pri čemer je (R.) poudaril, da glede časovnega zaporedja ni prepričan. Vse to je sodišče prve stopnje ugotovilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožba (ki izpostavlja zgolj določene dele pričine izpovedbe) pa teh ugotovitev ne omenja niti (jasno) ne izpodbija.

11Da izpovedbi priče R., češ da je dal tožnik toženki denar z namenom, da uredi pravne zadeve za hišo, ki jo je (tožnik) nameraval kupiti, ni moč slediti, sodišče prve stopnje (kot to trdi pritožnica) nikjer ni izrecno navedlo. Glede te izpovedbe je najbolj pomembno to, da toženka pravočasnih trditev o omenjenem namenu v postopku na prvi stopnji ni podala, zaradi česar tudi izpovedbe omenjene priče v tem delu ni moč upoštevati.¹³ Sodišče prve stopnje je glede tega v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da toženka, ki tega pravočasno ni zatrjevala (niti ni izkazano/razvidno, da tega ni mogla), okoliščin,¹⁴ o katerih so izpovedale priče,¹⁵ ne more (šele po izvedbi dokazov in hkrati po prvem naroku za glavno obravnavo) vključiti v svoje trditveno in dokazno gradivo. Posledično je brezpredmetno tudi pritožbeno omenjanje neskladja med tožnikovimi trditvami o namenu pravdnih strank glede vtoževanega denarja ter izpovedbo priče R. oziroma trditvami toženke. Ker toženka upoštevnih (pravočasnih) trditev o tem (domnevno pravem) namenu ni podala, tudi izpovedbe priče R. v tem delu ni moč (dokazno) upoštevati.¹⁶

12Na toženkino ne-priznavanje s strani tožnika zatrjevanega dolžniškega razmerja je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odgovorilo s konkretno in prepričljivo obrazložitvijo zaključka, da je slednja zavezanka po obeh posojilnih pogodbah (razmerjih). Na drugi strani njenih trditev o mandatnem oziroma posredniškem razmerju ni moglo (upoštevaje določbe ZPP ni smelo¹⁷) upoštevati, saj toženka pravočasnih in ustrezno konkretiziranih trditev v tem oziru ni podala.¹⁸ Posledično ne uspe pritožba porajati nobenega dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tako o vtoževani glavnici kot tudi ne o zahtevanih zamudnih obrestih od nje in o stroških postopka na prvi stopnji.¹⁹

13Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Oziroma v nasprotju z 286. členom ZPP.
³ Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so bile te trditve tudi sicer premalo konkretne.
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁵ V konkretnem primeru obveznost tožnika kot posojilodajalca.
⁶ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/1994, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Ker ni razvidno, da bi bila pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pa sta ta dva člena tudi sicer brezpredmetna.
⁹ Pritožba pa tem razlogom sodišča prve stopnje jasno ter argumentirano niti ne oporeka.
¹⁰ Glej M. Juhart, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 315-316.
¹¹ Vsebina dokazov namreč manjkajočih trditev ne more nadomestiti.
¹² Ki se nanašajo na vsebino dogovorov med njo in tožnikom.
¹³ Konkretno A. N. in T. R.
¹⁴ Kar velja tudi za pritožbeno vztrajanje (ki je tudi sicer premalo konkretizirano, kar velja npr. že glede vsebine omenjane pravne prepreke, ki naj bi jo bilo potrebno odpraviti), da je bil vtoževani denar namenjen toženkinemu prizadevanju, da posreduje v korist tožnika, oziroma da je bilo dogovorjeno za njeno prizadevanje pri društvu T., ki je bil prejemnik denarja, da odpravi pravne prepreke (drugi del teh navedb, ki se nanašajo na omenjeno društvo, predstavlja celo pritožbeno novoto – prvi odstavek 337. člena ZPP).
¹⁵ Pritožbeni očitek o samovoljnosti sodišča prve stopnje zato ni upravičen.
¹⁶ In je zato njeno pritožbeno poudarjanje, da je v celoti zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, (očitno) neutemeljeno.
¹⁷ Prisojenim zakonskim zamudnim obrestim od vtoževane glavnice in odločitvi o stroških postopka pritožba oporeka zgolj z neutemeljenim sklicevanjem na napačno odločitev o glavni stvari (to je o zahtevku na plačilo glavnice).