VSM Sodba II Kp 46105/2014

I. Pritožbe zagovornika obdolžene E.G., zagovornika obdolženega S.K. in višje državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena E.G. in S.K. sta dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso vsak v znesku 168,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo pod točko I obdolženo E.G. za krivo storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa ji določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženi E.G. v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka kazni 6 mesecev zapora vštelo čas odvzema prostosti in pridržanja od dne 3. 11. 2014 od 15.16 ure do dne 5. 11. 2014 do 12.00 ure ter čas, prestan v hišnem priporu od dne 12. 11. 2014 do dne 14. 4. 2015 do 15.15 ure. Pod točko II je sodišče prve stopnje obdolženega S.K. spoznalo za krivega storitve dvanajstih kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov po šestem v zvezi z drugim odstavkom 143. člena KZ-1 in mu za vsako od kaznivih dejanj določilo po 1 mesec zapora, nato pa mu na podlagi določbe 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 9 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu S.K. v primeru preklica pogojne obsodbe in izreka kazni 9 mesecev zapora vštelo čas odvzema prostosti in pridržanja od dne 3. 11. 2014 od 12.51 ure do dne 5. 11. 2014 do 10.00 ure ter čas, ki ga je prestal v hišnem priporu od dne 12. 11. 2014 do dne 14. 4. 2015 do 15.15 ure. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) bremeni obdolžena E.G. in S.K. v obsodilnem delu izreka sodbe plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP tudi nagrada in potrebni izdatki pooblaščenih zagovornikov, Odvetniške pisarne G., o.p., d.o.o. in Odvetniške pisarne G. Sodišče prve stopnje pa je pod točko III izreka obdolžena E.G. in S.K. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter nagrada in potrebni izdatki pooblaščenih zagovornikov v oprostilnem delu sodbe proračun.

2Proti taki sodbe so se pritožili:

- zagovornik obdolžene E.G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da se jo oprosti obtožbe za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine oziroma podrejeno, da napadeno odločbo v obsodilnem delu razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev, podrejeno pa, spremeni odločbo o kazenski sankciji v njeno korist,

- zagovornik obdolženega S.K. zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga da izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi in jo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da vrne zadevo v novo sojenje in

- višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Višja državna tožilka in zagovornik obdolžene E.G. sta zahtevala, da se obdolženo in njiju obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je zato o seji obvestilo vse stranke, v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP. Stranke so se seje udeležile.

4Preizkus zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obdolžene E.G.:

5Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sicer pa pritožba ob uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obdolženko spoznalo za krivo, čeprav je obdolženka ravnala po predpisih in zakonskih določbah upravnega postopka za pridobivanje dovoljenj, in sicer le s tem, da je pristojnim organom kvečjemu predložila dokumentacijo, ki jo je predložila stranka sama, takšna dokumentacija pa je obvezna sestavina ali priloga predlogu ali vlogi.

6Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženkinega zagovornika pa še dodaja:

7Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Prepričati skuša, da je obdolženka ravnala po predpisih in zakonskih določbah v upravnem postopku, ko je pripravila dokumentacijo, ki jo je sicer A.M. sestavil sam in da ni vedela, da gre za fiktivno pravno osebo ter za fiktivno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da ni vedela, da prosilec prošnje za zaposlitev in prebivanje na območju Republike Slovenije z navedeno družbo in izkazanim delovnim mestom, dejansko ne bo deloval.

8Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženke. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženkin zagovor je kot neutemeljen z obširnimi in tehtnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče povsem strinja in jim v izogib ponavljanju dodaja le še:

9V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče razložilo, da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 sestavni del kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem odstavku 308. člena KZ-1B, kot samostojno kaznivo dejanje pa je kaznivo tedaj, ko se tujec v Republiki Sloveniji že nahaja, vendar pa mu je dovoljenje za bivanje in delo poteklo, zato za nadaljnje bivanje v Republiki Sloveniji potrebuje podaljšanje dovoljenja za delo in bivanje, katerega pa je A.M. lahko pridobil le tako, da je pridobil družbo. V zvezi s tem je potrebno še poudariti, da gre v obravnavanem primeru za izdelavo prave listine, saj le-to v tem primeru izda pravi izdajatelj, ki je na njej kot tak tudi označen ter za izdajo celo pooblaščen, toda vsebina izdane listine je lažna. Posebej pa je potrebno opozoriti, da je obravnavano kaznivo dejanje storjeno le tedaj, ko obstaja takšno poslovanje pristojnega organa, ko je le-ta v okviru svojih pooblastil zavezan izdati ustrezno listino le na podlagi storilčevih navedb, pri čemer pa je izvršitelj delikta zavezan podati resnično izjavo, resnične podatke oziroma resnična dejstva (točka 16 izpodbijane sodbe).

10Sodišče prve stopnje je z vso zanesljivostjo ugotovilo, da je obdolženka glede na odlično poznavanje zakonodaje s področja zaposlovanja tujcev dobro vedela, da A.M. v gospodarski družbi M., d.o.o. ne bo opravljal gospodarske dejavnosti in da je ta fiktivna družba v konkretnem primeru postala sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, da je torej bila ustanovljena za druge namene, in sicer za pridobitev dovoljenj, ki jih je obdolženec potreboval, da je lahko delal v Nemčiji, kjer je bil in delal že od leta 2011 dalje. Da je obdolženka vse to vedela, izhaja tudi iz izpovedbe A.M., ki je povedal, da je vse v zvezi z njim urejal J.F. preko obdolženke; da je zanj urejala računovodstvo, da je bil sedež družbe M., d.o.o. prijavljen na naslovu obdolženkine družbe P.F., d.o.o. ter da sta kontaktirala preko e-mailu ali pa je k njej prihajal iz tujine (Nemčije).

11Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12Na pritožbo obdolženkinega zagovornika zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo še v tej smeri. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 41. člena KZ-1 določilo kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje ter da je na podlagi olajševalnih okoliščin obdolženki izreklo pogojno obsodbo, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča moč utemeljeno pričakovati, da obdolženka kaznivih dejanj ne bo ponavljala, kar se je nenazadnje v letih po storjenem kaznivem dejanju že pokazalo; utemeljeno ji je zato izreklo tudi najkrajšo preizkusno dobo. Zato pritožbi, ki zatrjuje, da je obdolženki določena kazen zapora v pogojni obsodbi nezakonita, ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje pa je obdolženki v določeno kazen zapora v pogojni obsodbi utemeljeno vštelo čas pridržanja in prestan hišni pripor, ker določba prvega odstavka 56. člena KZ-1 določa, da se obdolžencu v kazen zapora vselej všteje sleherni odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem.

K pritožbi zagovornika obdolženega S.K.:

13Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba iz 2. točke 372. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. Obdolženi je namreč prepričan, da je njegovo ravnanje možno opredeliti le kot prekršek in ne kaznivo dejanje, pri čemer je za istovrstno dejanje že bil prekrškovno obravnavan in sankcioniran na podlagi odločbe št. 0603-18/2014, ki jo je izdal informacijski pooblaščenec 20. 6. 2014 (l. št. 472 do 475). Pritožba je zato še mnenja, da je sodišče prve stopnje glede vpogledov, ki so predmet obtožbe, z odločitvijo sicer pravilno zaključilo, da informacijski pooblaščenec ni uvedel postopka, tako da ni prišlo do dvojnega obravnavanja (točka 52 razlogov sodbe), vendar pa je kljub vsemu obdolženec prepričan, da samo to dejstvo (da ne gre za isti historični dogodek), ne more biti edini kriterij, da se lahko storilec na podlagi identičnega dejanskega stanja enkrat obravnavan prekrškovno, drugič pa kazensko. Po mnenju pritožbe je zato nedopustno in v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom stanje, ko bi bila državnim organom prepuščena izbira, ali bodo ob enakem dejanskem stanju nekoga obravnavali prekrškovno ali kazensko, sploh glede na dejstvo, da je za enak dejanski stan kot sankcija pri prekršku po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) določena le denarna kazen, pri kaznivem dejanju po KZ-1B pa zaporna kazen do 5 let. Tako stališče pritožba podkrepi z odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru v sodbi II Kp 12224/2012 z dne 17. 5. 2012, in ko ga potrjuje tudi sicer sodna praksa glede prepovedi dvojnega obravnavanja.

14Z navedenimi očitki sodišču prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Obdolženčevega ravnanja, za katerega je bil spoznan za krivega, ni mogoče opredeliti kot prekršek, ampak kot kaznivo dejanje. Pritožba spregleda vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v 51. točki, kjer je pravilno obrazložilo, da je kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. To so osebna kazniva dejanja, kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) oziroma katere od njihovih komponent. Objekt kazensko pravnega varstva je pravica posameznika do zaščite njegovih osebnih podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da gre v takšnih primerih praviloma za toliko kaznivih dejanj, koliko je žrtev oziroma oškodovancev in se je pri tem utemeljeno sklicevalo na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 174/2005 z dne 14. 12. 2006. Pravilno pa je še obrazložilo, da obdolženec kaznivih dejanj ni storil z enkratnim vstopom v računalniško vodeno zbirko zasebnih podatkov, pač pa je za vsakega tujca vstopal posamično in v različnih časovnih obdobjih od dne 14. 6. 2012 do dne 19. 7. 2013 in s takšnim ravnanjem storil dvanajst samostojnih kaznivih dejanj.

Pritožbenih zatrjevanj, da gre za isti historični dogodek obravnavanih kaznivih dejanj, z dejanji, ki so bila predmet odločbe o prekršku informacijskega pooblaščenca, s katero je kršitelja (obdolženca) spoznalo za odgovornega za devet prekrškov (za osebe, ki niso pod obtožbo zaradi obravnavanega kaznivega dejanja), in ko mu je določilo posamične globe, nato pa mu izreklo enotno sankcijo globo 7.470,00 EUR, ki jo je obdolženec plačal, prav tako ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje je v točki 52 pravilno ugotovilo in obrazložilo, da glede vpogledov, ki so predmet obtožbe, informacijski pooblaščenec ni uvedel postopka, zato ne gre za isti historični dogodek, zaradi česar pritožbi ni mogoče pritrditi, da je prišlo do dvojnega obravnavanja. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo kazenskega zakona, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni našlo.

15Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

16Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s katero se ne strinja. Pritožba poudarja, da so objektivni znaki opisanega kaznivega dejanja vstop v vodeno zbirko podatkov, neobstoj podlage v zakonu, neobstoj osebne privolitve tistega, za katerega se v zbirko vpogleda, pridobitev osebnih podatkov sebi ali tretjemu z namenom zlorabe ter vpogled v okviru opravljanja del in nalog uradne osebe. Nato pa sodišču prve stopnje očita, da je zgoraj naštete zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nepopolno ugotovilo. Obdolženec je namreč davčne številke naštetih „oškodovancev“ pridobival izključno v njihovem interesu, saj so bili podatki uporabljeni izključno za potrebe tistih, za katere so bili vpogledani, saj so bili potrebni za to, da bi bili v obračunih davčnih odtegljajev in obračunov prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja pri družbah, v katerih so bili zaposleni, navedeni pravilni podatki ter bi se te osebe izognile protipravnemu stanju zaradi nevložitve davčne napovedi. Pritožba še poudarja, da je obdolženec imel pooblastilo teh oseb, da v njihovem imenu in za njihov račun vlaga davčne napovedi ter zaključi, da je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo, da so bili pridobljeni v izključnem interesu oseb, katerih podatke je obdolženec vpogledal.

17Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pritožba povsem spregleda, da se obdolžencu očita, da je kot policist na podlagi 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, torej kot uradna oseba, z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic iz prvega odstavka 112. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), oziroma prvega odstavka 112. člena Zakona o policiji (ZPol) obdeloval osebne podatke neupravičeno, torej ne zaradi opravljanja policijskih nalog. To pa pomeni, kot je pravilno in obširno obrazložilo sodišče prve stopnje, da iz navedene ureditve izhaja, da mora imeti policist za kakršenkoli vpogled v osebne podatke opravičen službeni razlog. Tega obdolženi ni imel in je zato kot policist vstopal v računalniško vodeno zbirko podatkov, ki se nanašajo na tujce nepooblaščeno, ker takega pooblastila ni imel od Policije, njegov namen pa je bil pridobiti podatke za lastne potrebe oziroma za potrebe družbe P.F., d.o.o. Zato pritožbene navedbe, da je imel od oseb, v katerih osebne podatke je pogledal, pooblastilo ter da je ravnal izključno v njihovo korist, niso odločilnega pomena in obdolženčevega nezakonitega ravnanja z ničemer ne opravičujejo.

18Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

19Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še zaradi pritožbenega razloga izrečenih kazenskih sankcij. Pritožba graja sodišča prve stopnje, ker je obdolžencu izreklo triletno preizkusno dobo, ker bi ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja morala biti preizkusna doba določena samo na eno leto. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je pokazal, da pritožba ni utemeljena. Teža dejanja, ki ga je obdolženec storil kot policist, terja določitev daljše preizkusne dobe, kot jo je izreko sodišče prve stopnje.

20Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na podlagi prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP in je posledica pritožbenega neuspeha. Obdolženca sta zato dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-) in Taksno tarifo, pri tem pa je upoštevalo premoženjske razmere obeh obdolžencev.

K pritožbi višje državne tožilke:

21Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje uveljavljano kršitev zagrešilo s tem, ker je ocenilo, da obdolženca nista mogla vedeti kakšen je pravi namen prihoda tujcev in da s podjetji ne bodo poslovali. Iz zapisnikov o izpovedi prič tekom kazenskega postopka in na veleposlaništvih Republike Slovenije v tujini, pa je razvidno, da njihov namen prihoda v Republiko Slovenijo ni bil poslovanje z lastnim podjetjem, pač pa pridobitev dovoljenja za zaposlitev in prebivanje zato, da so lahko odšli na delo v druge države EU ali pa so delali v Republiki Sloveniji na črno v drugih podjetjih, lastno podjetje pa izkoristili za to, da so preko njega prejemali plačo za delo v tujem podjetju, za katerega niso pridobili dovoljenja za delo in ga glede na kontrolo trga dela tudi ne bi. Iz vsebine pritožbe izhaja, da sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo napačno dokazno oceno, kar pa pomeni, da obrazlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je zato brez temelja, kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

22Kazenski zakon bi naj sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe prekršilo po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, ker je ocenilo, da poskus kaznivega dejanja po petem odstavku 308. člena KZ-1B ni mogoč in da za očitano kaznivo dejanje ne zadostuje eventualni naklep. S tem stališčem se pritožbeno sodišče strinja, vendar pa pritožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, torej zato, ker je prepričano, da obdolženca očitanega jima kaznivega dejanja nista storila oziroma jima storitev ni dokazana. V nadaljevanju pa pritožba ponavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno in izpostavi, da sta obdolženca vedela, da družbe, ki sta jih prenesla na tujce, ne bodo poslovale, ter da je namen tujcev priti v Slovenijo zato, da bodo lahko odšli na delo v druge države Evropske unije. S tako obrazložitvijo pa pritožnica prav tako razlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana (tudi vprašanje ali je dejanje ostalo pri poskusu ali pa je storjeno s krivdno obliko direktnega ali eventualnega naklepa, je dejansko vprašanje glede na ugotovljene okoliščine). Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

23Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolženca za kriva storitve omenjenega kaznivega dejanja. V posledici tega ju je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja višje državne tožilke ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe.

24Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje kot je doslej bilo že opisano v prejšnjih točkah te odločbe, ker se pritožnica z njo ne strinja. Iz pritožbe, kar je državna tožilka poudarila tudi na javni seji, ko je predstavila pritožbo v glavnih poudarkih izhaja, da se na strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da obdolženca nista vedela, da tujci nimajo namena v Sloveniji poslovati, še posebej, ker družbe, ki sta jih prenesla na tujce, zares niso poslovale.

25Z navedenimi stališči pa pritožbeno sodišče ne soglaša. Sodišče prve stopnje je v točki 116 obrazložilo, da dokazni postopek ni ponudil dokazov, ki bi potrdili pritožbene navedbe, da sta obdolženca vedela, da tuji državljani dejavnosti s prenesenimi družbami na njih, dejansko ne bodo opravljali. Tudi pritožbeno sodišče verjame zagovoroma obdolženih, da je njun namen od vsega začetka bil, da bi družbe poslovale, saj bi si na ta način pridobila nove stranke za svoj računovodski servis. Strinja se tudi s tem, da glede na gospodarske in tržne razmere (v kateremkoli gospodarstvu) pač ni mogoče v naprej vedeti ali bo novoustanovljena družba poslovala ali ne oziroma predvsem ali bo uspešna ali ne. Po drugi strani je Specializirano državno tožilstvo iz obtožnice, v kateri je bilo v začetku pod obtožbo še večje število družb, ki jih je ustanovil obdolženi K., po modifikaciji obtožnice iz opisa izpustilo tiste družbe, ki so uspešno poslovale. Državno tožilstvo je torej družbe, ki jih je ustanovil obdolženi K. in nato prenesel na tujce, selekcioniralo tako, da je tiste, ki so uspešno poslovale, iz obtožbe izpustilo, tožilo pa le glede tistih družb, ki niso poslovale, in kar torej pomeni, da bi morala obdolženca že v naprej vedeti katere bodo uspešne in katere ne in morala zato kazensko odgovarjati za prenesene družbe, ki niso poslovale, kar pomeni, da bi torej morala že v naprej določno vedeti katere izmed prenesenih družb bodo poslovale in katere ne. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tako stališče nevzdržno. Spregledati tudi ni mogoče, da sta obdolžena prenesla družbe tudi na slovenske državljane pa tudi na nekaj državljanov Evropske unije. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je opisano ravnanje v zvezi z ustanavljanjem in prodajo družb bilo v kritičnem času v skladu s takrat veljavno zakonodajo ter da obdolženca nista bila edina, ki sta tako ravnala. Notarka K.K.B. je izpostavila, da se nikoli ni ukvarjala s tem, zakaj je obdolženi prenesel večje število svojih podjetij, saj obstaja več ustanoviteljev in primerov, ko prenašajo večje število podjetij in da je takšne primere imela že tudi sama. Priča M.V. je povedala, da je informacije pridobila tudi preko spleta, in sicer v zvezi s pridobivanjem delovnih dovoljenj. Obračala se je na spletno stran Zavoda za zaposlovanje, kjer oglašuje podjetje D., d.o.o. V zvezi s tem je kot priča zaslišani M.Š., višji področni svetovalec v službi na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje povedal, da mu je podjetje D., d.o.o. znano, saj je šlo za projekt v okviru zavoda in se imenuje Projekt zaposljivosti migrantov in bi bil kot pomoč tujcem. Povedal pa je, da informacije na info točki, da se napotuje na D., d.o.o. s strani zavoda, ni primerno in se je ta spletna stran umaknila. Priča M.F.Z. (referat s področja migracij) je povedala, da družbo D., d.o.o. pozna, ni pa vedela, da je ta družba ustanovila precej več teh podjetij za tujce kot pa konkretno obdolženca v obravnavani zadevi.

26V točki 135 obrazložitve je sodišče prve stopnje še obširno in argumentirano obrazložilo za številne družbe, tudi tiste, ki niso več pod obtožbo, kako so bile ustanovljene, kako so poslovale in kako je obdolžena zanje opravljala računovodske storitve.

27Sodišče prve stopnje pa je v točki 140 obrazložitve tehtno in obširno obrazložilo, da nobena od zaslišanih prič ni nikoli izjavila, da bi obdolžena G. vedela, da tujci v inkriminiranih družbah dejansko ne bodo poslovali, tega pa ne potrjujejo niti listinski dokazi.

28Pritožbeno sodišče pa še posebej izpostavlja izpovedbo priče D.G.K. iz družbe D., d.o.o., kar je sodišče prve stopnje sicer storilo v točki 150 obrazložitve, ki je povedala, da so na spletnih straneh te družbe bile objavljene informacije, kako lahko podjetnik oziroma tuji državljan v skladu s slovensko zakonodajo ustanovi podjetje v Sloveniji. Razloženi so torej bili pogoji za poslovno migracijo v Sloveniji ter ponudba, da te storitve za njih opravi D. d.o.o.

29Glede na tako tehtne in obširne razloge sodišča prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil očitkov obtožbe, zaradi česar je bilo potrebno oba obdolženca v skladu s 3. točko 358. člena ZKP po načelu „in dubio pro reo“ v njuno korist oprostiti, pravilen.

30Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ter je zato pritožba višje državne tožilke zoper prvostopni oprostilni del neutemeljena.

31Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

32Izrek o stroških pritožbenega postopka glede oprostilnega dela je odpadel, ker pritožba v tem delu ni uspela.