VSL Sodba I Cpg 869/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 55.000,00 EUR s pripadki. Presodilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka 9. 10. 2015 ustno privolila v podaljšanje Pogodbe o strateškem svetovanju in podpori na področju komuniciranja z dne 10. 10. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba) za nadaljnje obdobje 12 mesecev (do 10. 10. 2016). Zato je odločilo, da tožeča stranka na podlagi odstopa tožene stranke od Pogodbe 25. 11. 2015 po določilu 782. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)¹ ni upravičena do plačila škode za obdobje od odstopa do 10. 10. 2016.

2Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).² Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru sta pravdni stranki sklenili pogodbo o naročilu (prvi odstavek 766. člena OZ). Z njo se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko izvajati strateško svetovanje in podporo na področju komuniciranja, tožena stranka pa se je tožeči stranki za njen trud zavezala plačevati 5.500,00 EUR mesečno.³ Pogodba je bila sklenjena za obdobje 12 mesecev, to je do 10. 10. 2014 in je določala možnost (večkratnega) podaljšanja njene veljavnosti za nadaljnjih 12 mesecev na podlagi pisne privolitve tožene stranke (točki II in III 6. člena Pogodbe). Tožena stranka je v skladu z določilom 782. člena OZ od Pogodbe odstopila 25. 11. 2015. V tem postopku je tožeča stranka vtoževala plačilo škode, ki ji je nastala v obdobju od 25. 11. 2015 do 10. 10. 2016 zaradi odstopa tožene stranke od Pogodbe brez utemeljenega razloga (drugi odstavek 782. člena OZ). Pavšalno je trdila, da je bila Pogodba dvakrat, 9. 10. 2014 ter 9. 10. 2015, ustno podaljšana za obdobje 12 mesecev in je zato utemeljeno pričakovala da bo do 10. 10. 2016 za opravljeno delo (za njen trud) prejela dogovorjene mesečne zneske.

6Iz določila drugega odstavka 782. člena OZ izhaja, da mora naročnik v primeru, ko odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, prevzemniku naročila izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

7Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da le dejstvo, da je bila Pogodba 9. 10. 2015 na podlagi ustne privolitve podaljšana, ob nasprotovanju tožene stranke glede trajanja podaljšanja, za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem primeru, ne zadostuje. Bistveno za odločitev v tem sporu je, do kdaj je tožena stranka ustno privolila v podaljšanje Pogodbe. Torej kakšna je bila vsebina izjave tožene stranke ob ustni privolitvi v podaljšanje Pogodbe.

8V skladu z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati vsa pravno odločilna dejstva, o ustnem podaljšanju veljavnosti Pogodbe do 10. 10. 2016 in sicer: kdo je ustno privolil v podaljšanje Pogodbe, v kakšnih okoliščinah in kakšna je bila njegova izjava glede trajanja podaljšanja Pogodbe (ter za te okoliščine predlagati dokaze). Šele na podlagi teh trditev bi lahko sodišče presodilo, ali je bila Pogodba dejansko ustno podaljšana za obdobje 12 mesecev. Teh dejstev tožeča stranka ni zatrjevala. Le pavšalne, posplošene trditve, da je bila Pogodba podaljšana za obdobje 12 mesecev, ob nasprotovanju tožene stranke, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo. Trditvena podlaga je namreč okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.⁴

9Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je bila Pogodba dne 9. 10. 2015 podaljšana še za eno leto, ker je bila ustno podaljšana 9. 10. 2014 in ker je določilo točke II 6 člena Pogodbe predvidevalo le podaljšanje za 12 mesecev. Pogodbene stranke lahko v skladu s temeljnim načelom obligacijskega prava (3. člen OZ) prosto urejajo svoja pravna razmerja. To pomeni, da jih lahko tudi prosto spreminjajo. Tožena stranka je nasprotovala pavšalnim trditvam tožeče stranke, da je bila Pogodba 9. 10. 2015 podaljšana za eno leto. Zato bi morala tožeča stranka pravno odločilno dejstvo ustne privolitve v podaljšanje Pogodbe ustrezno zatrjevati in dokazati (obstoj ustne izjave o podaljšanju za obdobje 12 mesecev). Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji točki obrazložitve, le pavšalna, posplošena trditev, da je bila Pogodba podaljšana za obdobje 12 mesecev brez navedbe konkretnih okoliščin in dejstev glede izjave o podaljšanju (kdo je podal izjavo in kakšna je bila vsebina izjave), ne zadostuje.

10Glede na pojasnjeno tako pritožbeni očitki, da so razlogi sodbe nepopolni, med seboj v nasprotju in da se sodbe ne da preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje naprej presodilo, da je bila Pogodba podaljšana, nato pa da tožeča stranka ni uspela dokazati (pravilno ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu), da je bila Pogodba podaljšana za obdobje 12 mesecev, niso utemeljeni.

11Navedenih manjkajočih trditev v skladu s pravili ZPP (212. člen ZPP) in sodno prakso dokazi ne morejo nadomestiti.⁵ Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti trditev strank. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko svoje odločitve ni oprlo na izjavo bivše zaposlene pri toženi stranki o tem, da je bila s strani nadrejenih seznanjena, da je bila Pogodba podaljšana za obdobje 12 mesecev (priloga A16). Ta dokaz bi postal odločilen šele, če bi tožeča stranka konkretno zatrjevala vsa pravno odločilna dejstva o ustnem podaljšanju Pogodbe, kot je bilo pojasnjeno v 9 točki razlogov.

12Tožeča stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na določilo 58. člena OZ. Iz tega določila izhaja, da je pogodba za katero se zahteva pisna oblika veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Tega določila, upoštevajoč pojasnjeno v 9. točki obrazložitve te sodbe, ni mogoče uporabiti.

13Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovorna, ker je kršila pogodbena določila o odstopu. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka kršila VI člen Pogodbe. Ta se namreč nanaša na razloge za odstop od pogodbe, če bi stranki kršili Pogodbo, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Zato v ravnanju tožene stranke ni elementa protipravnosti in ni podana poslovna odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi kršitve pogodbenih določil.

14Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
³ Pred sklenitvijo Aneksa k pogodbi dne 1. 3. 2014 je bil dogovorjen mesečni znesek 3.850,00 EUR.
⁴ Primerjaj: VSL sodba II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010.
⁵ Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.